hudič (101-200)

vprašal: »Zdaj se pa odloči, kaj sem: župnik ali	hudič?	« »Ne vem,« je zahropel kovač.	A
»Dam,« je zahropel kovač.	Hudič	ga je izpustil, izruval šop cvetoče ajde in	A
Kovač je pokleknil predenj in ga debelo gledal.	Hudič	je odvrgel ajdo, njegov obraz je bil zdaj skoraj	A
in srajci?« »Rekli bi, da ga je ponoči jahal	hudič,	« je počasi povedal kovač. »Hahaha!	A
Kar na dan z besedo.« »Povejte, ali je	hudič	ali ga ni?« »Hahaha!« se je gromovito	A
nisi tako trden v svoji veri, kakor sem mislil.	Hudič	je!« je pribil. »Je?« je zazijal kovač	A
prokletega potepuha, ki mu ne da miru. Samo, da bi	hudič	kaj ne vedel o Tiniki.Koga pa kaj brigajo te	A
zibal po svojem produ. »Da bi se le prekucnil,	hudič	pogoltni!« je raskavo zategnil.Pomolčal je,	A
žolčno zrogovilil: - Tone, tudi Modrijana bo	hudič	pobral! - Kdaj pa? - je obrnil vame	A
pripeljal pred hišo in rekel: ‘Na, tukaj jih imaš,	hudič	pogoltni, pa jih požri!’  ibrahimoviče	A
gledal in čakal. Gledal in čakal boš, da ti ta	hudič	podre topole ..., da ti ugonobi sinove! ...Jaz pa	A
100 . / . / bi že zdavnaj rasla trava iz mene;	hudič	podivjani bi mi skakal po glavi, dokler me ne	A
temnopolti, brkati vojak Hoesu, ki je »igral kot sam	hudič«	, je igral zdaj poskočno, zdaj zateglo, kar je	A
sesedel pred deda in zahropel: - Ustrelil se je,	hudič!	... - Kdo se je ustrelil?	A
V Obrekarjevem dobu leži ... O ti	hudič	neumni!Pognal si je kroglo v glavo, in prav	A
s trdim členkom. - Tudi če je iz cinka, je	hudič	težak!... -je zarobantil grobar Martin.	A
tako pametno zinil, sem takoj podvomil, ali je	hudič	res neumen.« »Saj res, kaj pa je z njim	A
govorjenju, a še bolj njegovemu spakovanju.	Hudič	si ga vedi, saj je imel svoj obraz, celo značilen	A
ležišče, se obrnil v steno in bziknil nanjo. »	Hudič!	« je rekel, »spet samo sanje.«In najprej se je	A
treba potepati od številke do številke. To ti je	hudič,	si je mislil Cestar.In še isti večer je Pologarjeva	A
Martin, da je pogovor zašel drugam. » To je	hudič.	Pa saj ne bo dolgo držalo.	A
dala celo za mašo, češ da je Ravničarja obsedel	hudič.	Tiste maše župnik seveda ni oznanil s temi besedami	A
Teden dni so ga iskali ... ‘	Hudič	ga je potegnil k sebi!’ so trdili pobožnjaki	A
švigala po njem in sikala: »Ali boš zatuljil,	hudič	prekleti, ali ne boš zatuljil!«In švigala sta	A
klobuk ob svet in zaklel iz vse svoje duše: »	Hudič	babji, kaj pa noriš!« Laznarici je bilo	A
»Res je! Dragič je živ kot sam	hudič!	« navdušeno reče stric Sova, ki ima očitno rad	A
»Bomo že sami našli v brlog! Ni	hudič!	...« »Saj!« jezno zarenči Narte.	A
si roke - in zmagali bomo!« »Pa če nas vse	hudič	pobere!« zagrmi Sova. »Bomo!	A
šaržer in plane k strojnici. »Ne boš ti mene,	hudič	prekleti!« udari iz njega razkačena trma.Oči	A
Na stegnu mu zeva široka rana. »	Hudič!	« zahrope v besu in bolečini. »Drejc	A
eličanostjo vrgel roke kvišku. »Zato, ker bo vse vzel	hudič!	« »Žakaj bo vše vžel hudič?«	A
ker bo vse vzel hudič!« »Žakaj bo vše vžel	hudič?	« Tedaj je zažvenketalo in zagrmelo;	A
Kih začudeno pogledal in dejal: »Kam te pa	hudič	spet nese?« »Oh, Ivanc, to si moram	A
Ustrašila se je majave brvi. »	Hudič,	kaj je spet!« je zrogovilil Štefuc.	A
Kaj? Sam	hudič	vedi, kaj!Da bi izbruhnil požar, ali kaj podobnega	A
Godno je bilo v začetku vojne, in ali ti ni	hudič,	da je prav takrat Mojemu Jezusu ušla žena, pa	A
Temnice so priprte. »	Hudič	kruljavi se nemara trese,« zamrmra Cene in pogleda	A
še ni pri kraju, toda plesalce je že zgrabil	hudič	ter jih divje zasukal. Tako hitro se niso še	A
Sedem ur! In	hudič	naj me pobere, če smo vedeli, zakaj smo se mlatili	A
Čarja. Bila je prepričana, da nas je obsedel	hudič.	No, in ko je Čar prišel, hahaha, ko je Čar prišel	A
vprašujočim pogledom od obraza do obraza. »Ni	hudič!	Saj smo vsi naši!« udari v tišino gromki Usadarjev	A
pa se vijejo pretresljivi zvoki. »Ta pa je	hudič,	boga mi!« se navduši Travnikarjev stric.	A
globlje nad vodo in se glasno začudil: »Ni	hudič!	« Stegnil sem vrat in napel oči, da bi	A
začudeno zmajal z glavo in vzkliknil: »Ni	hudič!	« Nato je vstal, se razkoračil in z višine	A
In spet se je začudil: »Ni	hudič!	« Zdaj nisem več zdržal.	A
kakor otrok. »Pa ti povej, kje se skriva ta	hudič!	Od kod to pride?«	A
Hvaljen Jezus« in počasi izblebetal, da se je »ta	hudič,	ta Poviškaj, tisti s kilo, obesil«, je župnik	A
srnam,« si je očital Izidor. »Tako se je ta	hudič	naučil in tako se je tudi obesil.Še zadrgalica	A
poziv z mize in stopil k vratom. »Kam te pa	hudič	nese?Kaj ne poznaš nobene šale, trapa trapasta	A
pripravljala že novo bridkost. Tako je pač: če ima	hudič	mlade, nima samo enega! Zinka je ljubila	A
Ah, kar je, pa je!« se je nenadoma otresla. »	Hudič	ga je dal, bog ga bo vzel, ali pa narobe,« je	A
»Zakaj si to storil?	Hudič,	pa ne zaradi tistih besedi, ki sem jih pravkar	A
Makedonci, Vlahi in Čiči, ki so kuhali oglje. Sam	hudič	ni vedel, koliko vrst nas je bilo.Pravi Babilon	A
pol romanja - ker se je Štefe bal vode kakor	hudič	križa in se ni upal z barko preko Idrijce.	A
krivih misli, brž se vanj zaleze kak skeptičen	hudič.	Pravzaprav podatkov ni bilo malo.	A
kaj samo potegnilo in potlej mlelo. Neki	hudič	ima prste vmes, le to je mogoče reči, kajti	A
sij je segel čezenj. Johan Ot je vedel: neki	hudič	ima prste vmes. Nič ni skrito, vse je	A
Mati kurba, oče konjski mešetar.	Hudič	je bil zraven tako rekoč v zibeli.V gornjih	A
v zemljo zariše in vanj stopi. Ko je notri,	hudič	pride.Prinese denarja, vsega, kar si človek	A
Iz dežele, ki je znana po tem, da je v njej	hudič	po svojih služabnikih strahovito razsajal.Prišel	A
mednožju njegove matere, če je v tistem spolovilu	hudič	razsajal, potem so ta semena tudi v njem.To	A
pameti spoznam in povem, da je bil v meni neki	hudič.	Morda je prišel vame iz spolovila moje matere	A
doma, pa od povsod, kjer sem bival, ker je bil	hudič	ves čas v meni in je ves čas hodil z menoj.	A
napisom skrite in globlje pomene razvozlavajo.	Hudič	ima povsod svoje prste vmes, v tebi se skriva	A
noči so se vdrle v zemljo. Spet je imel kak	hudič	svoje prste vmes.Tako je najbrž bilo tudi res	A
nova štifta cilj njegovega pohlepa po krvi? In	hudič,	na kateri strani se skriva hudič?V kom, v katerih	A
po krvi? In hudič, na kateri strani se skriva	hudič?	V kom, v katerih ljudeh in ustanovah?	A
preganja, si je rekel Johan Ot, ali spet kak	hudič	svoje volkodlake pošilja nadme?Ali si je spet	A
Johana Ota se je spet zalezel neki skeptični	hudič.	Spet je začel nekaj mozgati in gnesti v možganih	A
Johan Ot, je že vedel kaj dela. Je že bil kak	hudič	v tistem škofu.Povsod so.	A
klicala: »Pišek, pišek!« nakar se je prikazal	hudič	in ji dal denarja.Glede na zaslišanje Ane Jelenko	A
samo iztikanje, ali je potreben rek, ali je kak	hudič	neposredno sodeloval?Raziskati - ker v izpovedi	A
vrli sodnik je nosil v sebi črnega hudobca.	Hudič	je bil v njem, razumete?Mož je šel v svoji vnemi	A
splašen divjal po notranjščini Johana Ota, nek	hudič	je v njegove oči poganjal podobe abrasur in	A
neposvečeno zemljo in sliko sodne pojedine, nek	hudič	mu je spake in lovke poganjal v misel in kri	A
Augustus Hungariae, se boš slekla ali kaj? Nek	hudič	je rogovilil po Doroteji, da je kar trmasto	A
obračati, po njenega moža nemudoma poslati? Kak	hudič	jo je obsedel, da se je s tistim sluzastim nevarnim	A
verjel svojim očem. Stari morjaki so povedali:	hudič	na morju nastavlja svoja slepila. Na Cipru	A
sončno bleščavo; slepila, ki jih je nastavljal	hudič,	rob Zahodnega morja, može z neskončno svobodo	A
bilo. Zato galjot tudi dvomil ni: tudi tu ima	hudič	svoje prste vmes.Z mirnim pritiskom zateza svoj	A
napeto in voljno kožo, ta je zdrav. Temu sam	hudič	pomaga, temu je dobro.Ta ima studenčnico, je	A
spet v oblasti temnih sil? Ali ni bil spet kak	hudič	zraven? Galjot je imel v prsih prostranstva	A
-	Hudič,	je rekel mladenič.Zakaj me tako prekleto žge	A
renčeče zveri na vozu, ki ji je zares moral kak	hudič	laziti pod kožo, da se je tako sama, tako noro	A
coprniškem gnezdu skotil, da je tudi v meni neki	hudič.	Množica s satanovim odposlancem je bila zdaj	A
obzidje kontinenta, ni odprtine, skozi katero bi	hudič	našel pot.Tudi iz Benetk, iz katerih žari čez	A
- Če je kak	hudič,	je rekel Mihael, romarski vojvoda, potem ko	A
je zlil vase še en kozarec žganja, če je kak	hudič,	naj izruva ta nož. -	A
s svojo sivo brado in opletajočo haljo. Nek	hudič	mu ni dal miru, nečesa se je moral domisliti	A
brazgotinasta možaka, zanesljivo včasih vojaka, tu je	hudič	šalovzel, zgoraj sta Stolzl in Stelzl, tu sta	A
odpovedalo, torej so poklicali Avstrijce, v sili	hudič	muhe žre. Ugledni meščan, sicer darežljivi	A
njegova stvar. . / . / stran 307 . / 30	Hudič	ti nastavi slepila, včasih se je težko naglo	A
ni imel konja, v samostanu je vojska, kakšen	hudič	ga je v tem ljubem miru položil tja na breg	A
ga obide velik strah, pade na tla, pride tudi	hudič	in ga zadavi.Oče hoče kar umreti od žalosti	A
Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti. Glej,	hudič	bo nekatere izmed vas vrgel v ječo, da bi vas	A
k tem besedam se je pritaknila misel, da je	hudič	pravzaprav Windisch, da ga njegov zabuhli obraz	A
raskavim in od ukazovanja ohripelim glasom... ta je	hudič,	to ve Simon od takrat, ko ga je srečal na Koroškem	A
in prsi in ni hotela iz nje: Windisch, pavji	hudič,	da ji ni storil kaj hudega?Videl ga je, kako	A
tudi sanjalo se mu je zmeraj pogosteje, da je	hudič	Windisch s seboj odvedel angelsko Katarino,	A
nekoč govoril župnik Janez, grešnik je pobegli	hudič.	..To je on, Windisch, zdaj sem tudi jaz, napuhnjene	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani