nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Župnik Janez je klečal pred oltarjem in njegov široki hrbet je varoval ubogo človeško čredo, žebrajočo čredo, splašeno čredo pred vsem, kar je bilo zunaj in kar se je ljudem na stenah hudega zgodilo, ko so bili še na zemlji, a zdaj so v nebesih, kakor bodo v nebesih oni, ki se bodo vrnili z blagoslovom v srcu z velikega romanja, molil je zanje in zase, neusmiljeno je zmerjal skušnjavca in vse njegove demone, ki so prišli nadnje iz Istre, zmerjal je in se hkrati čudil, zakaj so prišli čez Istro, zakaj so se od tam razpršili po Štajerskem in Kranjskem in dalje v panonsko ravnico, kajti Istra je dobro zaščitena, tam je Vodnjan z mnogimi cerkvami, njihovim starim zvonikom so se morali leteči demoni na daleč ogniti. Istra je posejana z relikvijami in cerkvami, tam je čvrsto sveto obzidje kontinenta, ni odprtine, skozi katero bi hudič našel pot. Tudi iz Benetk, iz katerih žari čez morje in notranjo pokrajino moč velikih relikvij, ostanki svetega
Sebastijana, ostanki njegovega telesa, prebodenega s puščicami, vsej tej deželi se morajo zlodji na daleč ogniti, tam so take svete stvari, ki splašijo srca nemirnih zlobcev, nerazpadla svetnikova glava, del hrbtenice, pleča in ohranjene mišice, vse, kar je ostalo od njega, potem ko so v rimski ječisvetemu možu iztrgali glavo iz telesa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani