groza (301-400)

nenadoma, vso prevzelo in omamilo jo je kakor	groza	in stud: zazdelo se ji je, da je grda.Ne grda	A
kadilnico pred svojo podobo, zato ker ga je	groza,	da bi spoznal svojo nagoto.V tej grozi pa je	A
več trpljenja, samo še neizrekljiva, smrtna	groza	brez vzdiha in brez besede.Planilo je vdrugič	A
povesi debelo glavo, kmet zadremlje ... Obšla jo je	groza.	Ali v tej grozi je bil obenem tudi mir, trd,	A
pa se še spovedal ni.“ Nem je stal Jokec,	groza	mu je legla v srce; tako mu je bilo, kakor da	A
Tinka je trepetala na postelji, neizmerna	groza	je gledala iz njenih oči. Prišel je Jokec	A
bledi, umirajoči, in velika slast in velika	groza	je bila v njegovem srcu. ”Tinka, odpusti	A
pravite?“ Kačur je gledal srepo na župana in	groza	je bila v njegovem pogledu.Župan se je smehljal	A
bodo stopale neokretno po svobodni zemlji ...	Groza	je spreletela Kačurja: v soncu je videl temo	A
bila še zmerom odprta. Vse pa je bilo ena sama	groza,	groza ... Sunil sem ga v stran, da se je zakotalila	A
zmerom odprta. Vse pa je bilo ena sama groza,	groza	... Sunil sem ga v stran, da se je zakotalila	A
muh ... . / . / stran 215 . / Obšla me je tiha	groza.		A
gomile, peščene steze - vse mi je bilo tuje.	Groza	mi je segla v srce; gledal sem na levo, na desno	A
kadar sem ga zagledal, me je obšla skrivnostna	groza.	Mlin je visel visoko, kakor nad breznom.	A
mlina, sem gledal v izbo, kjer je spal nekoč.	Groza	je bila v mojem srcu in nisem si upal stopiti	A
ob glasu iz gozda, me je spreletela globoka	groza.	Nisem se ozrl; prijel sem butaro krepko z	A
ter se opotekal, toda izpustil nisem. Tolika	groza	je bila takrat v mojem srcu, da sem slišal za	A
je bilo strah njegovega življenja; tako je;	groza,	ki je bila nekoč velika v njegovem srcu, se	A
moji roki je bil strah; vedel sem, da bi bila	groza	v tvojem pogledu, če bi bila odprla oči -- da	A
jasni svetlobi; pogledal sem te in nova, čudna	groza	se je vzdignila pred mano, kakor gora, temna	A
upognjen, omahujoč ... Zakaj me je spreletela tiha	groza,	ko sem stopil v izbo in sem te ugledal v postelji	A
rokah; in sega tiho v moje srce, tvoj mir, bela	groza	sega v moje srce ... Nina!...	A
so klicali, da naj stopi gor? Nerazumljiva	groza	jo je obšla in mraz ji je bilo v hrbet, kakor	A
skrita, globoka in mirna, da je bilo človeka	groza,	je držala peščena pot.Dolinica je bila majhna	A
mrtve bele oči so se časih široko odpirale, nema	groza	je bila v njih.”Samo da si tukaj, Francka ...	A
Kam sem zašel, o Bog?“ si je mislil Lojze in	groza	ga je izpreletela.- ”Kam sem zašel?	A
je bilo morda še malo upanja v njih, in sama	groza	je bila v izbi. Zunaj pa se je bližala zima	A
besedo. Pogledala ji je v oči in bilo jo je	groza.	”Kaj si mutasta?	A
je umeknila proti postelji, iz oči je gledala	groza.	”Pustite me, ne doteknite se me!“	A
tudi noge so bile gole. Metko je spreletela	groza,	ni mogla odvrniti pogleda od tistega obraza	A
in zaničevanja vreden. In hkrati ga je obšla	groza:	”Kje si ti zvedela, kje si videla?“ Mirno	A
Takrat je utihnil klic, senca je ugasnila ...	Groza	v srcu, v grozi spoznanje -- a noga gre dalje	A
po pravici -- vse od začetka do konca!“ Tiha	groza	ga je izpreletela. ”Vse po pravici -- od	A
kraj usten; to je bila . / . / stran 37 . /	groza,	ki strmi brez besed, brez misli in duše; in	A
nič posebnega, vendar se ga je polastila tajna	groza	in šumelo mu je v glavi.Mislil pa ni prav ničesar	A
petje ni bilo ubrano; glasovi so bili ubiti,	groza	je bila v tej glasni radosti -- kakor da bi	A
mladosti, kaj slast in bolest ljubezni in kaj da je	groza	pred smrtjo?Povedati ne more, ker nima glasú	A
malokdaj vesel, še v veselju plah. Obšla ga je	groza	ob vsakem spominu na to dvojno smrt; ne groza	A
groza ob vsakem spominu na to dvojno smrt; ne	groza	pred smrtjo, temveč pred samim seboj.Kolikor	A
gole stene, zmerom bližje in tesneje ... Bila je	groza,	ne žalost ... Na pot, lastavice!	A
luči ves bled in star, se je hitro okrenil in	groza	ga je bilo.Stal je s svečo v roki pred majhnimi	A
napol odprte, plaho proseče ustnice in da je	groza	pogledala iz velikih oči.Šobar sam se je umaknil	A
zadnjega!“ Melito je izpreletela nerazumljiva	groza;	iztegnila je obedve sklenjeni roki in je vzkliknila	A
dolgo pipo je imel v ustih ...“ Kakor ga je bila	groza,	je pljunil župan in je nejevoljno stresel z	A
nič ni bal, ker bi bila že v sami misli tolika	groza,	da bi je trpljenja vajeno srce ne preneslo.	A
molčali. Hladno je bilo v mrtvašnici, hladna	groza	je legla na srce.Neznanec je ležal iztegnjen	A
oziral z začudenim in plahim pogledom in mrzla	groza	je bila v njegovem srcu. Dospel je do	A
tih ta moj samotni dom.« Marko je poslušal in	groza	ga je bilo samote; vstal bi ter se napotil brez	A
Teta Agata je spala pred durmi, na pragu, in	groza	je segala v njeno srce, ko je slišala Markove	A
tudi košati sivi brki niso vztrepetali. Silna	groza	je prešinila Markovo srce. »Umrl je	A
posledic se nam je najbrže bati. Lahko bi se mu -	groza	me je skoro, kaj tacega ziniti - lahko bi se	A
so odprta srca in žalost se preliva v žalost,	groza	v grozo.Srečaš tujca iz daljnih krajev in nič	A
daljave sijalo kakor žareč ogenj in da me je bilo	groza	tistega ognja. Moje telo samo se je bilo najbrž	A
bil tako miren in spodoben, me je izpreletela	groza.	”Ne dalje več!“ sem vzkliknil.	A
gledal smrt. Kadar se prikaže pred mojimi očmi	groza	dneva v vsi svoji goloti, napravim kakor prestrašen	A
Župan ni poklical, pač pa ga je obšla tako težka	groza,	da se je zgrudil na stol. ”Kdo si?	A
/ . / stran 84 . / Dacarja je obšla silna	groza	in šepetal je s trepetajočim glasom. ”Tak	A
Župan je napravil čarovno znamenje - in tiha	groza	se je spremenila v klepetavo zl�. Nikoli	A
poprej; le ena noč je bila vmes. Obšla me je	groza;	nikoli si nisem mislil, da se more zgoditi na	A
”Niso bile sanje!“	Groza	je rasla v njegovem srcu, kolikor bolj se je	A
bil spravil v suknjo in spreletela ga je mrzla	groza,	kakor da bi se bil dotaknil gada.Segel je v	A
na oči, v lase, v blato. Primem ga za roko,	groza	me je.Roka je mrzla in trda, pade v blato kakor	A
potreba, da človek govori, kriči in se prepira;	groza	duši srce, in glasna, kričeča beseda, če še	A
treska zaiskrila in je ugasnila. Obšla ga je	groza,	tako globoka, nikoli občutena, kakor je ni poznal	A
tistem hipu, ko je klečal Andrejec pred njim.	Groza	samote, vesoljne praznote, ko ni tolažbe ne	A
kakor da bi bil stopil v vodo, mi je lezla	groza	od nog do srca. Govoril sem šepetajoč, kakor	A
nikoli prej tako blizu spoznanju. Nič me ni bilo	groza;	z mirnim srcem sem mislil na tisti sivi, jetični	A
bilo najbolje ... Jezus Marija!“ Ni bila gola	groza,	ni bila žalost, ni bil občutek greha, - nobenega	A
so gledale z velikimi belimi praznimi očmi in	groza	ga je bilo, kadar se je nagnil dan in so prihajale	A
je bil na njen obraz in silna žalost, silna	groza	mu je ležala na duši.Kakor da bi mislila glasno	A
slišal in razumel svoje besede, ga je izpreletela	groza.	”Da bi imel človek dom!“	A
bo še mnogo slabše, da je v prihodnosti sama	groza.	Ali vse je omahnilo v njem, zgrudilo se na tla	A
je bilo samega sram in . / . / stran 90 . /	groza,	da bi pogledal vanjo; zaželel sem si glasnejših	A
vtisnjena za vselej in neizbrisljivo brezmejna	groza,	kakor da se je bila vsesala v ta ozka lica,	A
več izprati. In takoj sem občutil; da se ta	groza	ni porodila iz prestanih bolečin, iz solz in	A
v temne oči se je bila vsesala ona brezmejna	groza,	ki sem jo gledal tam; le še globlja je bila	A
do konca, bi ne ugledal ne vrat, ne stene. Ta	groza,	ki je molčé strmela iz mraka in tišine, se je	A
bil otroški, temveč je bil star in izsušen in	groza	je gledala z njega.Kako da nisi videl tistih	A
bilo jasno - stopilo je prédenj, kakor polnočna	groza;	njegov obraz je prebledel in je bil nenadoma	A
prižgal svetilko, me je zgrabila za grlo neznana	groza.	Materina postelja je bila prazna.	A
ulica in dež je pljuskal v vetru. Globoka	groza	je obšla Ano; sklonila se je, pritisnila je	A
iz grla; oči so bile široko odprte, neznana	groza	je bila v njih.	A
ulici, po vsem tem tujem svetu in obšla me je	groza.	”O prokleto!“ je vzkliknil delavec in šel	A
vode mnogo tihih gostačev.“ Pavleta je stresla	groza.	”Ali sme to biti?	A
drdranje in udarjanje, da je bilo človeka skoro	groza.	Kladivo je tolklo brez prestanka in silno hitro	A
”Ostani!“ Skočila je preko študenta,	groza	je bila v očeh in v besedi. ”Daj, da s teboj	A
nanjo ...“ Ugledal je svečo in prestrašil se je;	groza	ga je bilo teme ob tem času.Legel je in se je	A
vrže vrv, čop! ‒ ujame Rožmanovo glavo ... O,	groza!	...	A
Gregorič, ki odbije roparju pol glave. Strah in	groza,	kako graničarji mlatijo!Po tesnem bojišču se	A
167 . / cimbale, činele, vrišč bojne muzike! O	groza,	janičarji gredo v boj!Janičarji, bestijalni	A
opazila, da jo Pečanka neprenehoma opazuje.	Groza	jo je stresla pod tem pogledom, ki je počival	A
vso družbo. Vse svate je spreletelo ko nekaka	groza,	ko so zaslišali nenadoma tuj glas: »Ne več,	A
žalostno, tako tožeče, da bi bilo človeka skoro	groza	v tem mračnem, mrzlem vzduhu.Troje žen pa je	A
topimi obrazi v kuhinji, in očividno jih ni bilo	groza,	ne, še nekake vrste zadoščenje, ko da izpolnjujejo	A
Ali vendar se ni smejala. Skoro	groza	je je bilo njenih lastnih besed.Ob enem je čutila	A
bolnico. Marjanico je stresla skoro nekake vrste	groza	in čedalje bolj, ob enem je čutila, da ji je	A
njim, ali vsaj zdelo se mu je tako. In skoro	groza	ga je bilo. »Coprnica je!« je pomislil	A
svoje zobe vanje. Anici se vzbujata gnus in	groza,	nemirno sega roka proti srcu.O Bog, o Bog, kako	A
O Bog!« Vse bistvo otrokovo prešinja tajna	groza,	tajna sladkost.Bliža se hip.	A
da sem jaz Jerica,« si misli; vendar jo je	groza.	Kam naj se ji skrije, če jo išče.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani