nova beseda iz Slovenije

dvorišče (401-500)


čista svetloba je lila skozi jablane na vrtu,      dvorišče      je bilo še v senci. Hlapec je zaloputnil  A
je duri v hlev, kmalu nato pa se je vrnil na      dvorišče      z urnimi koraki. ”Gospod!  A
cerkve je prišlo nekaj žensk in mahoma je oživelo      dvorišče.      ”No, zijala, zijala!  A
zakristiji, nato je ogrnil suknjo in je odhitel na      dvorišče.      Nabralo se je bilo že mnogo ljudi; župan  A
videl, kako je bledela rdeča zarja na zahodu.      Dvorišče      je bilo že vse v senci, črne so bile jablane  A
zdela pot in truden je bil. Ko je dospel na      dvorišče,      je stopal potihoma in oprezno, da bi ne hreščal  A
kozarci, dragoceno platno, svila in žamet; na      dvorišče      pada razbito pohištvo, razčrepinjen porcelan  A
privezal psu moj predpasnik za rep, zato da bi      dvorišče      pometal z njim.Ali me nisi klical?“   A
”Nisi!“ Stopil je k oknu, gledal je na      dvorišče      ter si je prižigal pipo s tresočo roko.Ona je  A
slano čutil na licih. Po kosilu so šli vsi na      dvorišče,      tudi tisti, ki so šepali ob palici; ker zunaj  A
si copate, prijel me je za roko in šla sva na      dvorišče.     Še zdaj se mi čudno zdi, kako se je zgodilo,  A
to smrt!“ Tretjo noč smo postavili kletko na      dvorišče,      pred hlev.Dali smo sovi mesa na steljo, da bi  A
ograjo, ker si ni upal dalje, jaz sem stopil na      dvorišče,      posuto z lepim belim peskom. Župnik je stal  A
pesem iz domovine?... Cesta je menda pod oknom;      dvorišče,      zdi se mi, daje bilo v prejšnjem stanovanju  A
vstal, šel je po prstih k oknu ter ga je odprl.      Dvorišče      je bilo tako svetlo, da je razločil vsak prašek  A
srca ... danes sem vsa tista platna pometal na      dvorišče.     Med vsemi krušnimi posli je umetnost najostudnejši  A
brez pomislekov? Vse je prodal ... takorekoč na      dvorišče      pometal ...ostala mu je le postelja; tudi divan  A
vodo. Zastudilo se mu je in vrgel jih je na      dvorišče      ... Tako je hodil po mestu dolgo uro in dalj  A
iz vrat in iz oken, ki so gledala na vrečasto      dvorišče,      je prihajal zadehel zrak, smrad beraških stanovanj  A
hiše. . / . / stran 54 . / Če je pogledal na      dvorišče,      se mu je zavrtilo v glavi.Poleg ateljeja, ki  A
sladka stara pesem. Tako je šel na prostrano      dvorišče,      neroda, kakor je bil. Stal je tam, gledal je  A
več ni bilo ne godbe, ne plesov, ne veselic.      Dvorišče      je bilo prazno.Naposled je vrt popolnoma propal  A
da bi prestopila prag; pokazali so ji pot na      dvorišče.      Tam je potrkala na duri in odprla ji je postavna  A
toliko vrišča in veka, da so gledali sosedje na      dvorišče.     Mana je molčala, Hanca pa je govorila hkrati  A
Ko se je znočilo, se je prikradel na fabriško      dvorišče,      prostorno in pusto, s črnim prahom posuto.Legel  A
nabijajo topničarji, krogle bijejo ob zid, na      dvorišče,      ob stolpe in zopet ob vrata.Vrata, vrata, tam  A
ven v dvor, prižgijte bakle! Plemstvo vre na      dvorišče.     Plemkinje se zazibljejo po tlaku, plemiči jih  A
Niko. Mlad gosposki Turčin prihiti doli na      dvorišče      s samokresom, a še preden utegne izpaliti, mu  A
stisne k palisadam. Glej, vojnikov je polno      dvorišče,      veseli se pehajo okrog ognja in peko janca.  A
Juran se zgane. »Oče!« zarjove strašno v      dvorišče.      Rablji prenehajo, Kordun strmi v palisade in  A
hiš in shramb. Pred hišo pa je bilo obširno      dvorišče      sedaj preplavljeno od mlakuž in gnojnice, izlivajoče  A
jarmov in poljskega orodja. Sicer pa je bilo      dvorišče      čisto zapuščeno in nihče ni beraču zastopil  A
predpasnikom. Nato pa je stopila v vežo in odšla na      dvorišče.     Anica jo je slišala govoriti zunaj.   A
človeka, ki bi pomagal.« Nesli ste krmo čez      dvorišče.     Na stogu je stal Tomaž.   A
se je obrnila za njo. Ko sta se vračali čez      dvorišče,      je dvignila Anica svoje oči in zagledala gori  A
zažgal.« Tako govoreč sam s seboj je šel na      dvorišče.      Anica pa je začela narezovati obelo.  A
Tedaj je vstala in stopila k oknu in se ozrla na      dvorišče.     In tam doli sta stala dva moža.   A
samega.« Katra je vzela obleko in vršala na      dvorišče.      Sprva je steknila Nežo, in ta ji je pritrdila  A
se je, da je mati pri njem in je krenila na      dvorišče.      Našla je starega Luko v pogovoru z Nežo  A
večera počasi, in desetkrat je bila že stopila na      dvorišče      in odšla za vrt na breg, se li Lipe ne vrača  A
začelo mračiti, je Tomaž ogrnil suknjo in šel na      dvorišče      in šel nato raz Peč v vas.Na potu je srečal  A
Bogu, živi še!« Tu se je obrnil in stopil na      dvorišče.      »On mora v stran!« je mrmral Tomaž.  A
nesrečno, in ni je strpelo v hiši. Šla je na      dvorišče      in krenila gori proti gozdu.Spomnila se je vsega  A
moja smrt!« In hitela je po stopnicah in čez      dvorišče      ter doli po bregu.Kam? kam? kam?   A
predpasnikom si je obrisala solzeče oči in šla je čez      dvorišče      pogledat, da li ne prihaja že Anica, ki je bila  A
videla, da leti Marjanica v divjem teku čez      dvorišče.     V naslednjem trenotku jo je zagledala stopiti  A
večnost, je Anica odprla okni, pogledala doli čez      dvorišče      in s čudovito hladnokrvnostjo dejala sama sebi  A
Stopila je k oknu. Neznano      dvorišče      se ji je pojavilo pred očmi. Torej je res, torej  A
za kljuko pri vratih v župnišče in stopil na      dvorišče,      kjer so sicer farani volili svoje župnike.   A
in pogledal skozi neka široko odprta vrata na      dvorišče      zanemarjenega doma.Tedaj se je zganil na kupu  A
pred biričema je stopal skozi vežo, čez umazano      dvorišče      proti trhljivim stopnicam v ozadju dvorišča  A
živahno prhutanje s krili, spuščanje s strehe na      dvorišče,      zaljubljeno gruljenje med mladimi golobi, ustvarjanje  A
žalovala je za njim in otožno pogledovala na      dvorišče.      »Nič mi nisi rekel, da mu bo prirezal  A
je dostikrat prinesla ujeto miško pokazat na      dvorišče,      šele nato jo je požrla. »Da boste vedeli  A
pripeljala še enkrat s kolesom na Rajmundovo      dvorišče.      »Se me še spomnite?« je bila nenavadno  A
tla ko na fronti. NOvak je zehajoč stopil na      dvorišče,      pogledal po zraku gor in dol, nato pa se je  A
bi gledal domov. Raje bi si doma ogledal naše      dvorišče!     « so me oče postavili na trdna tla.Meni pa eden  A
na obširni prostor; bilo je to nekako široko      dvorišče,      nad katerim se je raztezala steklena kupola  A
vsake težave jih odprem in stopim na nekakšno      dvorišče.     Po kamnitem tlaku je poganjala redka trava, in  A
neba; iz tega se je videlo, da je to zapuščeno      dvorišče      še v mestnem ozidju, katerega strmo zidovje  A
stoletja našega! Toda pojdiva na policijsko      dvorišče;      ako se ne motim, tu stroji delujejo prav sedaj  A
Stopivšemu iz veže, razgrnilo se mi je prostorno      dvorišče.     Kakšno živahno gibanje in življenje se je gnetlo  A
zpovedanega duhovnika. Seveda, takrat ne sme nikdo na      dvorišče,      in edini pater gvardijan opravlja svojeročno  A
gledam, kako se mi izkaže pravica. Peljejo me na      dvorišče.     Prvo, kar ugledam, je dolga klop.   A
drugega opraviti, nego zreti podse na globoko      dvorišče      ali pa sloneti ob steni ter le na to paziti  A
pod njegovo streho! Ko sta bili stopili na      dvorišče,      sta opazili ženski, da ju vodi nekak dvorni  A
je Jurij Ljudevit kričal k svojemu hlapcu na      dvorišče,      bile so mu jasne in jasno mu je tudi bilo, da  A
bil prekoračil stopnice ter stopil na širno      dvorišče.     Hlapec Cesare je še vedno vodil iskrnatega konja  A
Maledetto!« Janez Sonce je hitro prekoračil      dvorišče,      da bi ne čul daljših pogovorov teh surovih hlapcev  A
»Pojdiva, pojdiva!« Morala sta čez      dvorišče.     Ker pa so prihajali in odhajali tistega dne tuji  A
ozko, temno, niti okroglo niti štirivoglato      dvorišče,      katero pričuje, da so Turjačani zidali svoj  A
Imela je edino okno, pri katerem se je videlo na      dvorišče.      Tomaž Ručigaj je posadil meniha za mizo  A
mu odsekali kos kruha ter ga spodili potem na      dvorišče      ali pred grad, kjer naj počenja, kar se mu ljubi  A
Jurij Ljudevit hladno, »in poglejmo raje na      dvorišče,      kaj počenja obstreljeni naš vrabič ondi!«   A
počenja obstreljeni naš vrabič ondi!« Drli so na      dvorišče.     Ali prostor, kjer je še ravnokar slonel in ječal  A
deskami krito in s precej visokimi okni. Prostorno      dvorišče      je obdano na obeh straneh s hlevi in kletmi  A
je bilo napravilo krasno jutro. Ko stopi na      dvorišče,      sije sonce, in samo tu in tam se kažejo še meglene  A
pomirjenega in pokrepčanega. Hitro prekoraka      dvorišče.     Pri vrtu, ograjenem z železnim opažjem, zavije  A
podobi dozdevalo se mu je to staro, umazano      dvorišče      silno prozaično.Tisti hip je opazil prvič, kako  A
ta se spusti takoj v lahen tek. Zapustila je      dvorišče,      ne da bi čakala Bogomirovega odgovora.Temu ni  A
potem med vrtovi proti graščini. Stopivšemu na      dvorišče,      zdelo se je Bogomiru, kakor bi žive duše ne  A
ogenj mu je plamenel iz pogledov. Stopivši na      dvorišče      pred Nižavo, je vprašal zamolklo: »Ali bi ne  A
Ravno tedaj je pridrdral voz na graščinsko      dvorišče!     Prihiteli so sluge od vseh strani ter mimo mene  A
najinemu veselju!« Glasno smeje sta korakali čez      dvorišče.      »Lucija, glej cerkev!«   A
težko pričakovala!« Stopile so iz svetišča na      dvorišče.      »Tiho sta prišli kakor sončni žarek  A
izpregovorila je Lucija boječe, ko so stopile z vrta na      dvorišče.      Ona pa je tožno pobesila glavico.   A
nisva nikogar žaliti, ko sva stopili tu noter.      Dvorišče      je bilo odprto!Romantike pa,« pristavila je  A
Potem pa je v divjem skoku prijezdaril na otoško      dvorišče      ter oddal sladko svoje breme strmečim deklam  A
čudni občutki. Stopivšo v zapuščeno struško      dvorišče      pa je skoraj zapustil pogum in pobožni njeni  A
nasproti. Z grozo sem se splazil na prostrano      dvorišče,      kjer je ječar Mihól, sedeč na stoličku, vlekel  A
nam kaj primanjka.« Ko sva stopila zopet na      dvorišče,      sem bil ves v potu.In tako globoko se mi je  A
izročiti. Točno ob dveh sem stopil na grajsko      dvorišče.     V velikem poslopju ni bilo čuti življenja.  A
tri odjezdile, ena pa se je spustila na domače      dvorišče.      Tam je skočila s praseta, ki je kar samo drlo  A
bokal dobrega vina. Pogledavši skozi okno na      dvorišče,      pa že vidim, kako se je mati Jernejka z nožem  A
zasmejala nekam porogljivo. Stopim iz veže na      dvorišče.     Nikjer nikogar.   A
ko sem Gašperčka pri vežnih vratih metal na      dvorišče.      Kaj sem hotel drugače.  A
glavo, jezno bevsknila, potem pa zbežala na      dvorišče.     »Ah, pa kaj potem,« sem razlagal stari mami,  A
pograbila za mogočno perjanico in zvlekla na mrzlo      dvorišče.     »Tu sneg!  A
je ostal sam, je stopil k oknu, pogledal na      dvorišče      in je nad ljudi, ki so se mastili še z ostanki  A
Ljubo, pa je zunaj konj zapeketal in prhnil na      dvorišče.     Trlep se je vrnil.   A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA