diha (101-200)

ki je zdaj končana, v vsakem zrncu svojega	diha,	skrbno varovano in skrito negovano, strašno	A
zaradi te stvari zelo nejevoljnega poročila torej	diha	opravičena sumnja, da so ti brezbožniki utegnili	A
krepkih bitij je tu pokopanih in nad tem grobiščem	diha	iz milijonov ustec novo življenje.Iz smrti klije	A
dvojice. . / . / stran 526 . / ‚Tako robato	diha	ljubezen iz ljudi, ki so si obljubili vdanost	A
sem ločil vmes in vonj domačega bezga. Zemlja	diha,	sladek je njen dih.Mimo hite silhuete dreves	A
nevajena mučna tišina in ni bilo čuti mojega	diha.	Ne le torej, da ji niso v nadlego, še pogrešala	A
pijače vobče, saj piti mora vsaka stvar, ki	diha	pod milim nebom, ampak o potrebi in koristi	A
v hčer. Božala je bledo lice, ni bilo več	diha	iz njega, prijemala koščeno roko, mrtva je bila	A
zakonodajnih pojavih, neugnana radost ustvarjanja	diha	iz njih, nove samorasle ideje si brezobzirno	A
začel, v Pragi nadaljeval, potem do zadnjega	diha	delal v naši in svoji domovini.Ni se branil	A
pokajo stebla in se rušijo pod snegom. Tu pa	diha	Vesna.Od morjá se zibljejo dehteče sape, se	A
z očetove njive, še niso občutile njene prsi	diha	svobode.Sedaj šele, ko se je vrnila tudi Alanka	A
Ha, drznost barbarska! Ne dobiš je, doklèr	diha	Azbad, ne ti ne Teodora!« Da bi Sloveni premagali	A
Kostanj i! V temi brez	diha	me kličejo kostanji.Takoj se jim oglasim, pohitim	A
molčala; tako mirna je bila, kot da niti ne	diha	več.Hrbet ji je otrpnil pod Ivanovo žgočo roko	A
Nemci zdaj gotovo selili. »In potem?« je brez	diha	vprašala mama. »Müller je planil k njemu ...«	A
Vse so strmele vame. Niti	diha,	niti giba.Ločila sem se od okna, za vedno sem	A
vznemirila beseda, izrečena kradoma in brez	diha,	da ga je zbegala nenadna zgovorna kretnja ali	A
konca napela ušesa, ker sem se zbala, da ne	diha	več.Takšna je bila: v hipu, ko se je sprijaznila	A
res ni treba, toda sredi besed ji je zmanjkalo	diha,	ko so njene oči kakor uročene sledile Miloševi	A
Ivan, in poljubljal me je, da sem ostala brez	diha,	brez občutka za to, kje sem in kaj se dogaja	A
zelenja, jo je sproščal. Čutila je, da zdaj laže	diha,	medtem ko je prej imela občutek, da jo nekdo	A
nikomur ne manjka. Svet je bolj čist in laže se	diha,	brž ko kdo dokončno odide.Kaj šele, če jih odide	A
Močna trava na vrtovih se otresa rose in globoko	diha	sončni bleščavi naproti.Budijo se tudi ulice	A
bilo je, kakor da njena polt pod njegovo dlanjo	diha	globoko in prerojeno. Potem je Rudi	A
počasi ustavlja. Lovrek se nagne skozi okno,	diha	domači zrak, napenja oči in med vrvečo množico	A
stisnjen v najoddaljenejši kotiček hodnika, komaj	diha.	Dim in prah ga dušita, sicer pa se ga groza razdejanj	A
le še same mrzle sence, in v soparnem zduhu	diha	smrt in njeni mokri, koščeni prsti se dotikajo	A
prihajali otožni spomini, čutil sem, kakó mi že	diha	na lica njihova mrzla sapa ...A tedaj -- Ne	A
Svetilke pa so bile vse že ugasnile in v temi, brez	diha	in glasu, so ležale puste predmestne ulice.	A
noga! V teh časih, v katerih vihar mi komaj še	diha	v zatišje, gledam rad nazaj na mnogotero dobo	A
vsemu svetu. Ako bi ... to je refren vsakega	diha,	vsake ure, vsakega dne, je poslednja grenka	A
levo. Jutro je bilo čisto tiho, brez vsakega	diha;	še nama, ki sva se vozila, ni več hladilo v	A
oželjnosti. A okrog mene plavajo sence in v obraz mi	diha	hladna sapa njihovih kril.Takrat je moja duša	A
Odkod je dobil pravico, da sloni ob oknu in	diha	parfum njene obleke?... Hotel sem mu nekaj	A
takoj in na svojo žalost, da je prod mrtev, brez	diha,	brez glasu, vse do nizkih holmov na obzorju	A
posluša in ne sliši; zdelo bi se celó človeku, da	diha	drug zrak, da vidi drugo nebo in drugo sonce	A
Krepko so stali nekoč, od prvega do zadnjega	diha	isti stari, ljubeznivi znanci, ki jih je srečal	A
ravnokar rojeno iz morja... Vse okoli njega živí in	diha	samo záse, odelo se je z jasnobo in lepoto,	A
mili obrazi, ki sem jih nekdaj ljubil? Kaj ne	diha	in ne šepeče iz teh pozdravov kakor trdno zaupanje	A
drugi vsi že zdavnaj spé, tihi in bledi, brez	diha,	mrtvecem podobni.On zadremlje poln zaupanja	A
šepeče in zeha, iz vsakega požirka zraka še	diha;	in ni ga več.Zoprna je, v grlu dušeča ta mlačna	A
vse mrtve in tuje? Kje se jim pozna ... odkod	diha	tisti mraz, da jih ne ljubiš?“ ”Sama ne vem	A
svoje ljubezni ne kažeta na dlani. Gorkota srca	diha	iz vsake besede, razodeva jo vsaka kretnja,	A
je videl z verande. Ali na platnu ni bilo ni	diha	tiste pojoče, trepetajoče lepote, ki je nekoč	A
prijaznih zvezd: da bi bilo zmerom tako, do zadnjega	diha	in še preko njega, na vekomaj! Da bi nikoli	A
njen lahki korak po teh temnih koridorjih, da	diha	težki vzduh, ki je naš delež; in to je bilo dovolj	A
držal roko nad tvojimi ustnicami, nisem čutil	diha;	tvoje oči so bile globoko pod čelom, trepalnice	A
”Ko sem prišel v to samoto, kjer komaj še	diha	življenje, sem vedel, da si tukaj, Francka.	A
resnice ... in ona zaupa vanje in do zadnjega	diha	ji ne pride niti najmanjši dvom, da bi jo morda	A
velikimi belimi perotmi zamahujejo, topel dih	diha	v lica.In telo je tako prijetno trudno, tako	A
vznemirjen in pol v sanjah, čutil je vendar, da	diha	svobodneje in lažje ... ”Pritoži se!	A
sonce: naše veliko jutro je blizu, v lica nam	diha	rosna zarja njegova. -	A
drsajočega, pritajenega koraka ni bilo čuti, še	diha,	ne vzdihane iz teh tisočerih teles, ki so se	A
prahom so pokrite. Ali čisto poseben parfum	diha	iz mojih oglodanih in zaprašenih sukenj.Na letošnji	A
frfotala krog njih ljubezniva beseda, čakala	diha	in življenja.‚Mislila sem, dragi -‘ Sunkoma	A
Razgaljena sebičnost ti bije v lice, hlad	diha	od vsepovsod.In neusmiljeni godec gode melodijo	A
rdé skale od njegove krví, in ne čuti, da mu	diha	smrtni dih v obraz - takó je meni v tem življenju	A
obvezano glavo; dihal je tako lahko in mirno, kakor	diha	speč otrok. Sklonil sem se oprezno čezenj, da	A
ž njimi isti zrak in bi se ne zavedal, da ga	diha,	bi govoril kakor drugi in bi se ne zavedal svojih	A
sklonil nad Šimna, zato da bi videl, če nadloga	diha	ali ne. ”Saj diha, saj mu žila bije!“ je	A
zato da bi videl, če nadloga diha ali ne. ”Saj	diha,	saj mu žila bije!“ je vzkliknil ves srdit.	A
žgolenjem slavcev, ki opevajo samoto. Poletna noč	diha	skozi ožgana rebra koč, le Vid molči s svojim	A
stran 70 . \/ Videlo se je, da bolnica težko	diha,	kakor da nima zraka.Kakor žejna ptička je bila	A
Ti si mlada. Poslušaj, ali	diha.	« Gospodična Anica je pristopila in se nagnila	A
Prismoda si in drugega nič!« »Samo milobo	diha!	Ti pa si osel, ki slepo brklja mimo tega cveta	A
Boga!l vzklikne radostno, mkako lahko se tu	diha,	in prav tako mi je, kakor bi bil prišel iz temnega	A
pogledal Rodano. »Bo jo, bo; čeprav na kratko	diha	in hropi, da se kar sliši, kako sapa vanj leti	A
Človek mora zemlji zvest biti do zadnjega	diha,	pa je! Nak, res ne bi mogel hrbta obrniti in	A
»Nič novega. Zemlja živi, anti	diha	in se trese zdaj tu, zdaj tam, odkar jo je Bog	A
se je v hišo. Žena res trdno spi in pokojno	diha.	»Umna je ta véšča!« se je čudil.	A
videli takih čudes, so vsi odreveneli in brez	diha	strmeli. »Bij!	A
Temu je postalo še bolj nerodno. Brez	diha	jo je gledal, z rokami ni vedel kam, kar vroče	A
mogla. Zazdelo se ji je tudi, da dokaj laže	diha	kakor pa na jezeru, nad katerim leži sedaj skoraj	A
»Tukaj je ubit človek, oče! Malo še	diha,	« pravi Štefe. »Bog in vsi svetniki na pomaganje	A
sodnika, branil jim bom pravico do zadnjega	diha.	Zdaj pa pojdiva!	A
za zidom in sklenili, braniti se do zadnjega	diha.	Tu je pograbil vsak, kar mu je bilo pri rokah	A
od srca turškega ali slovenskega?« In Peter	diha	natihoma in se ne gane v listju. Cigan pa se	A
‒ vse le mamon ‒ denar; lakomnost od prvega	diha	do zadnjega ... Kako različno si pomagamo naprej	A
lučajo razjarjeni svatje za njim. Ko zopet	diha	čisti zrak pod milim nebom, zazdi se mu, da	A
Sonce posije na posteljo, v kateri spi in jedva	diha	lep mladenič bolestnovnetih lic.Pri postelji	A
dvorcu. V znani postelji mu telo mirno spi in	diha,	pri postelji pa sedi brat milosrdnik, ki mu	A
tesno in neprijetno. Zdelo se mu je, da Jera še	diha	in da ga še vedno pogleduje, kot bi mu hotela	A
vse po sreči!« govori sam s seboj; »sirota še	diha,	četudi po malem, iskrica še tli; treba vpihati	A
prvič zagledalo njeno oko, zvesta do zadnjega	diha.	Tvoj prijatelj - ime njegovo naj ne pride iz	A
Pomagat! Marko je zaboden, toliko da še	diha.	Somrakov stric vas prosijo.	A
sapo dihati z njo! Kjer je ona, tam je raj, tam	diha	mir, nedolžnost, sreča! Zreti ji smem v milo	A
žvrgoleli ptiči, lepo so dišala cvetice. Kar	diha	in raste pod božjim nebom, vse je bilo poživljeno	A
Potlej umolkne, mirna leži in komaj je čuti, da	diha,	tako da me groza obide. Ravno se je prebudila	A
trudno zaspi. Zdravje, mladost in veselje	diha	tu vse okoli mene. Korintu so rekli: Helensko	A
mu ni nič ganil in zdelo se ji je, da niti ne	diha.	Spreletel jo je strah, da je odskočila v stran	A
je Trška gora. Vzdiguje se prav toliko, da	diha	človek nekako laglje ko v nižavi, in zopet ne	A
narodni stranki, kateri je ostal zvest do zadnjega	diha.	K njemu je prišel za prostega hlapca Dežman,	A
pisanimi travniki, čistimi ribniki; na njem da se	diha	ravno tako svež in prijeten zrak kakor na Kranjskem	A
tudi ušesa, in pravi: ‚Tega ravno ne vem, če se	diha	lahko tudi skozi ušesa, ali nemogoče se mi ne	A
sveča, opazi Reza, da Rekarica ne giblje in ne	diha,	da je umrla. Čez pol leta vzame vdovec Jože	A
Pa se mu je zdelo, da živi vse okrog njega in	diha,	diha skrivnostno in pritajeno.Tresle so se skale	A
mu je zdelo, da živi vse okrog njega in diha,	diha	skrivnostno in pritajeno.Tresle so se skale	A
malo bo počival, potem bo šel domov. Težko	diha	od napora.Sneg pada tiho in mirno, sneg, sneg	A
Odkritosrčno Vam povem, da bom do zadnjega	diha	z vsemi močmi delal, da Vas odstranijo iz Zatičine	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani