Vilar je z neko odsotnostjo duha poslušal to neškodljivo prerekanje zakonske dvojice. ‚Tako robato diha ljubezen iz ljudi, ki so si obljubili vdanost do groba in ki se, pokoreč se vsem neprijetnostim življenja, oklenejo tega, kar jim je najbliže, namreč neprestane skrbi za svojo rodbino,’ si je rekel, a misel o svoji afêri mu ni dala, da bi se bil mogel popolnoma poglobiti v tujo srečo; vedno mu je moral uhajati pogled po strani v nekaj neprijetnega, kar je nenadoma padlo nanj in se ne da izlahka odvaliti. Hren je potrepal ženo po močnih laseh, ki so ji spleteni v kiti, ovijali glavo.