bel (501-600)

Taji in zanika se lahko vse, še to, da je sneg	bel.	Jaz in Neža sva bili trdno uverjeni, da je mislila	A
Mislim, če bi bil zatrdil: sneg je črn, ne pa	bel,	da bi mu bili mnogi skoraj verjeli.Ljubljančani	A
novega, bolj ko vse drugo mikavnega in važnega:	bel	robec, v katerem je bilo zamotano veliko, zapečateno	A
tenak, spretnega in lahkega života. V obraz bo	bel,	tudi ne bom godrnjala, če bo nekoliko rdeč.	A
nalivamo. Obilna žetev daje drugim denar in	bel	kruh, dobro življenje za celo leto; mi pa pravimo	A
kakor drugi kmetje, razen da so jedli malo bolj	bel	kruh in vsak dan kaj mesnega.Za žival niso jemali	A
ki ne skopni nikoli, ampak je vedno čist in	bel,	pa najsi pripeka poletno sonce še tako silno	A
nihče drug ni tista ženska kot vila Škrlatica.	Bel	dvorec ima v gaju pod gorami; in v ta dvorec	A
se je in stopila k ognjišču. Juho je vlila v	bel	krožnik in z mize je vzela zlato žlico.Pa je	A
zelenelo okrog nje in iz dimnika se je dvigal	bel	dim.Nedaleč od hiše se je pričenjal gost smrekov	A
In jim tudi ne moreš dopovedati, da si res	bel,	če so te enkrat proglasili za zamorca.« »Ne	A
kako je videti pravzaprav. Ali je bil črn ali	bel?	Hahaha!	A
dolge noge, zopet drugi je bil po obrazu ves	bel	od smetane.Nekateri so pa zlezli z glavo naprej	A
taboriščem se je na visoki gori vzdigoval in vil	bel	dim.Videti je bilo, kot da se vije iz gorskega	A
do vratu zagrnjena stara žena. Obraz je bil	bel,	oči zaprte in mirne.Okroglo lice so ji obkrožali	A
Izza grmovja pa pridere po potoku velik,	bel	in grozeč val in se jima bliža.Nekje zgoraj	A
kobilo; kobila je bila črna ko noč, konj tako	bel,	kakor sneg, oba pa čiste arabske krvi. »Lepa	A
hči Mohamedova, ti pa sin Jezusov, ker si ti	bel,	jaz pa hči arabskega očeta in zamorske matere	A
sliko svetega Alojzija. Velik je bil, droben,	bel	in rožnatordeč in črnih zdravih oči, na koga	A
povedal glas. »Brada se maje v burji kakor	bel	oblak!« »Pomiri se, pomiri se!« je prosil župnik	A
pristni ženski tilnik, ki je nežen kakor drag	bel	kamen in človeka zamamlja in vabi? Vsa kuhinja	A
ki ji ga bo kupil takoj prvega. To je svetel	bel	voz, na katerem je sedalo.Pred sedalom sta dva	A
za vrati je kužek. Leži na rožnati blazini,	bel	je in čist kakor papir, veselo maje repek, gleda	A
slišal na ime Filaks, drugi, ki je bil popolnoma	bel,	se je zval Pilaks. Če je sedel tujec ali gost	A
pravljicah. Visok, vitek, kodrolas in črn kot noč in	bel	kot platno.Njo so opravljali, odšla je bogvekam	A
Konj se prijema ivje, moj ovratnik je ves	bel	od zime in strupeno mrzel.Tudi misli so zamrle	A
oditi, odhaja, Milica kliče za njim in mu ponuja	bel,	z jedili napolnjen zavoj, lokomotiva zahrope	A
ni. Spominja se, da je bila zavita v tenek	bel	papir.A ‒ morda je izgubil tudi rokopis (Paberki	A
174 . / »Oh,« je pričela gospa, »oh,« in vila	bel	robec v črno orokavičeni desnici, »rečem ti	A
njene grudi dvigale, padale. In njen vrat je bil	bel,	star pisatelj bi zapisal: slonokoščen.In po	A
mu je ugajal. . / . / stran 88 . / Bil je	bel	in vitek ženski vrat z nenavadno lepim tilnikom	A
velikimi očmi kakor srna, obraz ji je poln,	bel	in rdeč in zdrav, ustne kakor škrlat, a iz njih	A
naočniki, drugi je suh, gladko obrit, ima odprt	bel	ovratnik in srajco s trdimi prsmi. Ob oknu se	A
drugega za drugim. Njene oči so velike, obraz	bel,	ustne zdrave, polne in rdeče.Noge ima prekrižane	A
tiščali mize, in njen vrat, ki je bil vitek in	bel	kakor labodji. »Ali ne razumeš tega?«	A
oditi, odhaja, Milica kliče za njim in mu ponuja	bel,	z jedili napolnjen zavoj, lokomotiva zahrope	A
pravljicah. Visok, vitek, kodrolas in črn kot noč in	bel	kot platno.Njo so opravljali, odšla je bogvekam	A
Konj se prijema ivje, moj ovratnik je ves	bel	od zime in strupeno mrzel.Tudi misli so zamrle	A
potrkal na vrata in vstopil. Bil je moknat,	bel	in majhen mož, mlinar Kosovel.Snel je z glave	A
njene grudi dvigale, padale. In njen vrat je bil	bel,	star pisatelj bi zapisal: slonokoščen.In po	A
za vrati je kužek. Leži na rožnati blazini,	bel	je in čist kakor papir, veselo maje repek, gleda	A
v prvem planu podobe. Čez tire steče majhen	bel	zajček.Vozimo se ob eni reki navzgor do mesta	A
obraz, ki ne pozna nasmeška, ne sence žalosti;	bel	je kakor maska klovna. In vendar se ga razveseli	A
Počasi se mu oči privajajo na sonce, ki obseva	bel	kremenov pesek, iskreč se kakor ledeno ivje	A
skoraj zakrivajo obraz, oči v katerih se zrcali	bel	pesek in vijoličasti odsev neba, majhne, a čvrste	A
Z očetom, ki nosi na plešasti glavi smešen	bel	klobuk z ogromnimi krajci, stojita v preddverju	A
enega izmed palcev. Poleg beline molka je bil	bel	samo še njen obraz. »Slišala sem te,« je rekla	A
prostranstvih kot slepec. Če ima snežni človek	bel	kožuh, kot so poročale nekatere priče, ga je	A
sicer vse zabrisal in pokrajino odel v mehak	bel	žamet, na katerem se izrisujejo samo njegove	A
Dim se je razkadil, sneg je povsod deviško	bel	in nedotaknjen, nobene sledi ni, nobenega znamenja	A
stenami, s stenozorom, tu pa se nad njo zgrinja	bel,	rebrast strop, ki ji povzroča naravnost občuteno	A
ohranjeno mednožje. In v nožnici opazi Ksena	bel	predmet, ki ni nič drugega kot občevalnik feniks	A
93 . / Nad vrhom gore je nenadoma vzbuhnil	bel	oblak in se začel vzpenjati v nebo, nenehoma	A
občutkom odpuščanja. Materin obraz je bil najbolj	bel;	bila je silno prevzetna žena in njeno srce je	A
spretnemu lovcu. Kar je prišla hišna in prinesla	bel	listek.Gospod Duhek ni slutil nič dobrega.	A
Daleč nad gorečimi vodami plove bela postava,	bel	oblak. »Mati!« Črna megla pogoltne beli oblak	A
ne živi dalj, kot mu je namenil Alah. Smrt je	bel	dromedar, ki poklekne pred vrata vsakemu zemljanu	A
se razgrne beli prt in pokaže se bela roka,	bel	obraz. »Fatima!« dahne Omar.	A
irhastimi hlačami pa . / . / stran 170 . / zvit	bel	predpasnik in zarjavelo bodalo ob pasu.Mož se	A
bruhnili dolgi rdeči jeziki; ob zidovih se je valil	bel,	rdečkasto obrobljen dim naravnost kvišku, otkal	A
vsa v beli svili in na vrhu frizure je imela	bel	venček pa dolg bel pajčolan.Na sebi je imela	A
na vrhu frizure je imela bel venček pa dolg	bel	pajčolan.Na sebi je imela polno zlatnine in	A
jesenova omara. Jesenov furnir je sprva zelo	bel.	Celo malo preveč za visoke službene prostore	A
prikažejo spredaj, pred valjem in pred črkami.	Bel	list, ki je bil prej zadaj, je zdaj spredaj	A
koničasti, trepetajoči jeziček, ki se pogrezne v	bel	kupček in ga potem malo odnese v usta, ki se	A
potankosti izrezljano omaro, na kateri je vaza,	bel	doprsni kip ali samo glava, mehko preprogo in	A
v resnici, ker je rob muslina nad njim zelo	bel	in bleščeč.Gleda nepremakljivo ven.	A
pomešano z nekaj glasu, in jo prime za boke.	Bel	muslin je pod njegovo temno sivo in zlikano	A
proti odprtini v hodnik. Takoj nato šine njen	bel	muslin proti stopnicam in naglo šumi vse više	A
se za spoznanje sključi. Tako je videti samo	bel	muslin, viseče in razgaljene noge in roke in	A
se z obrazom spet vrže v nasprotno steno, in	bel	in penast jezik, ki ga čeljusti izrineta ven	A
in več plasti vinilexa, in vzame ven majhen	bel	robček in gre z njim na obraz in si ga obriše	A
torbico in prinese ven klobčič sukanca, ki je	bel	in v katerega je zabodena igla.Ko vdeva iglo	A
»Zeleno blago, ki ima v gornjem levem kotu	bel	kvadrat z zeleno zvezdo, v kateri je črka E	A
Pesek je masten, na nekaterih delih popolnoma	bel,	takoj za tem pa črn kot saje.« »Mogoče je bila	A
še več, obraz si je pudral, da bi bil bolj	bel	in bolj nenavaden. Pogled nanju me je spravil	A
vratih zagledal Ferenca, ki je bil popolnoma	bel	in prestrašen. »Kaj je spet,« je besno stisnil	A
ni bilo treba več bati. Nekje leži hladen in	bel,	hvala bogu.Tadva norca sta ji pošteno zagrenila	A
policijo in hitro pomoč. Receptor je bil še vedno	bel	v obraz in zbegan kot bi šele danes prišel v	A
rekel Jusuf in moškemu pred oči pomolil dolg	bel	rep.»Tole!«	A
»To je bil najlepši konj, plemenski žrebec,	bel	in postaven. Plemenit od glave do kopit,« je	A
ki je prisluškovala pogovoru. Šef je postal	bel,	nato zelen in Tina ter policist sta nadležno	A
z vlaki.« Miletov obraz pa je bil popolnoma	bel.	Robi tega ni opazil.	A
podrl Marko, ki je vstopil, razburjen in čisto	bel:	»Saj sem vedel,« je vpil, »tisti, ki bi morali	A
pa sta se ločila, mu je deklica dala v spomin	bel	robček, v katerem je bilo z rdečimi nitmi všito	A
Tam v daljnem kraju najdeš ljudi, ki imajo	bel	in ržen kruh; od vsakega mi po en hlebec kupi	A
vozu naj sedi sedem goslačev: šest črnih in en	bel.	« Dečko res vzame ključek, ki je bil ves zlat	A
takle kamen? ‒ Dekle je iz žepa jopiča izvleklo	bel	kamenček z zlatim prelivom. ‒Kakšen? ‒ je vprašal	A
‒ Lahko so še čisto drugačni. Recimo: ves	bel,	že čisto prozoren, znotraj pa nekakšne lise	A
pašnikih nad vasjo se vije bela cesta; kakor	bel	pas se vije okrog gladkega hriba in se izgublja	A
ne bo v napoto - kako naj si odpočije! Ves	bel	od prahu stoji in posluša.Iz daljave začuje	A
rokavi in žametast pas, jopica kakor ulita! In	bel	slamnik, bele rokavice in sončnik!Hm!	A
zasmejalo v obraz, če je Tilda privezala čist,	bel	predpasnik čez obleko, vse je užival, kakor	A
tega. »Nihče nikoli ne ve, ali sem črn ali	bel,	še sam tega ne vem,« je pravil.A Tildo je to	A
res gospod dal za tramvaj? Zdi se mi, da imaš	bel	nos, gotovo malo lažeš.« »No, veš, Mařka,« se	A
Kljub temu sem še tisti večer pogrnila na stol	bel	papir, posadila malo na pručico in pregled je	A
»Dolgo.« »Potem bi imela toplomer in	bel	predpasnik z rokavi. Meni se zdi, da je jako	A
Vprašal je, kaj delaš. Sem rekla, da šivaš meni	bel	predpasnik za v šolo.Je rekel, da se priporoča	A
Trideset krajcarjev je dal zanj. Črn je in	bel	gobček ima,« pripoveduje Vladoša. »Viktorjeva	A
tudi naoknice. Skrivnostna postava je pokazala	bel	robec, ki so ga notri očitno prepoznali, saj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani