A vse to bi se zgodilo, če bi ti povedala, zakaj hočem umreti.« Globoko sopeč vsled notranje razburjenosti je nadaljevala Zulejka: »Umreti hočem, zdaj ko sem srečna, kakor še nikdar v svojem življenju, zdaj, ko sem smela pogledati v tvoje obličje in se dotakniti svojih rok; ker sem doživela oni trenotek, o katerem sem toliko sanjala, a nisem nikdar upala, da ga učakam, ker sovražim Rajmonda in ne morem ljubiti Hasana, ker sem jaz hči Mohamedova, ti pa sin Jezusov, ker si ti bel, jaz pa hči arabskega očeta in zamorske matere, ker sem jaz sužnja, ti pa mogočen gospod.«
Zulejka se je nagnila k Jurju in mu poljubila roko.