Irena (101-200)

barbara Iztoka, da bi veroval na Krista. Vrla	Irena!	Apostolsko delo vrši.	A
« »Ni treba Kasandra, sama pride, sama ‒« »	Irena?	« »Irena, gospod!« »Ni mogoče!	A
treba Kasandra, sama pride, sama ‒« »Irena?« »	Irena,	gospod!« »Ni mogoče!	A
bova o sveti resnici. Poljub miru ti izroča	Irena.	« Iztok je pritisnil drobni list na vznemirjeno	A
Srečne vé črke, ker ste gledale njene oči!	Irena,	Irena! Minilo je nekaj dni.	A
Srečne vé črke, ker ste gledale njene oči! Irena,	Irena!	Minilo je nekaj dni.	A
Minilo je nekaj dni.	Irena	je čutila prezirljive poglede dvorjanic. Bala	A
brez . / . / stran 204 . / mostu. Na enem bregu	Irena	z blagovestjo, na drugem sam s Svetovitom, Perunom	A
Kako sem nesrečen, kako sem nesrečen!« Tudi	Irena	je hrepenela po Iztoku.Prebirala je psalter	A
bi planil in plaval po valovih ter klical: »	Irena,	Irena!Kje se mudiš?	A
planil in plaval po valovih ter klical: »Irena,	Irena!	Kje se mudiš?	A
tesno pritisnil na srce. . / . / stran 208 . / »	Irena,	Irena, moja boginja, moja domovina, moja vera	A
pritisnil na srce. . / . / stran 208 . / »Irena,	Irena,	moja boginja, moja domovina, moja vera. Irena	A
Irena, moja boginja, moja domovina, moja vera.	Irena	‒ Irena!« je govoril glasno »Pst!« je rekla	A
boginja, moja domovina, moja vera. Irena ‒	Irena!	« je govoril glasno »Pst!« je rekla postava in	A
Ali si prebral blagovest, Iztok?« »Prebral,	Irena.	Desetkrat prebral in mislil nate pri vsaki besedi	A
noči na to uro, da ne vidim neba v tvojih očeh,	Irena!	« »Ne misli na bese, Iztok! Kristus je zakril	A
v njih seva svobodno sonce naših gradišč!	Irena,	pojdi z menoj v stanek.Z rožami sem ga posul	A
Govoriva o blagovesti, o resnici!« »Še ne,	Irena,	še ne, samo en časek še sloni ob meni, moja	A
je bilo skrito v črno, trdo noč in jecljal: »	Irena,	Irena, moja žena!« Hipoma se zabliska od vzhoda	A
skrito v črno, trdo noč in jecljal: »Irena,	Irena,	moja žena!« Hipoma se zabliska od vzhoda do	A
trdi Epafrodit, je izgubljen on, izgubljena	Irena.	Sedaj še utegne, k njemu pojde zvečer in mu vse	A
mora vsaj grozno maščevati. Če pa zbeži, ostane	Irena	sama in ne preboli sramote, s katero jo ogrne	A
lice je bledo. Paziti mi je velela, kdaj bi	Irena,	jasna dvorjanica ‒ nebeško lepa je, gospod	A
najini skrivni zvezi. Mir Gospodov bodi s teboj!	Irena.	« »Angel sredi satanov,« je zamrmral Epafrodit	A
to lepo nebo nad nami!« »Velik in mogočen,	Irena.	In še večji in mogočnejši, ker je dal tebe meni	A
tudi tvoje srce napolni njegova ljubezen.« »	Irena,	vérujem, vérujem ti, zakaj v tvojih očeh ni	A
roké po Ireni. »Iztoče!« je bolestno kriknila	Irena,	sužnja Cirila, ki jo je spremljala, je zaplakala	A
prijel za veslo in gnal šajko, v kateri je bilá	Irena,	proč od bojnega meteža. Čolna pa sta udarila	A
sam sredi čolna z dvignjenim mečem. »Kje je	Irena?	« je bilo prvo vprašanje. »Numida vodi njeno	A
/ . / stran 219 . / Na pol onesveščena je	Irena	šepetala psalme.Ko je zaslišala Iztoka, se je	A
v srebrnem čolnu. Na blazinjaku je slonela	Irena,	bleda kakor bisus, desnico je imela ovito krog	A
Nekaj hipov je stal neopažen za vrati.	Irena	je odprla oči in s suhimi ustnicami zaprosila	A
Tedaj je Iztok opazil Epafrodita. Tudi	Irena	ga je in je preplašena zrla v neznanega prišleca	A
dal sužnjev da smo te obvárovali. Ne boj se,	Irena!	« je Iztok pojasnil Ireni, kdo je neznani. »Hvala	A
Epafrodit, in palatinske straže zasedejo obrežje.«	Irena	je izpila školjko vodé in se dvignila pokrepčana	A
se mu nasmehnil. »Iztoče, ne misli, da je	Irena	vojak.Kako boš bežal s to cvetko, ki ti onkraj	A
»Poslušam, gospod!« »	Irena	ostane skrita v moji vili.Zakaj, ji ne smeš	A
njeno sobo ter raztrosi na dvoru vest, da je	Irena	obolela.Carica si ne bo upala takoj ugonobiti	A
je v tvojih očeh, Iztoče!« ga je nagovorila	Irena,	ki ga je silno razburjena težko čakala. »Pesjan	A
oči, ki so se kalile z rahlo tančico solza. »	Irena,	glej, moja si in vsaka kaplja moje krvi je tvoja	A
vesel, kadar bo poslušal tvojo modro besedo.	Irena,	ne boj se, upaj in se veseli.« Irena ga je poslušala	A
Irena, ne boj se, upaj in se veseli.«	Irena	ga je poslušala, oči so ji čedalje bolj tonile	A
belem licu jo objel ter kipeče ponavljal: »Moja	Irena,	moja boginja, moje vse ... «	A
jo ljubiš. Straži njeno sobo, govori, da je	Irena	bolna, dokler ne dobiš poziva: Pridi!Tedaj se	A
kakor brez moči, brez misli. Nato je dvignila	Irena	roko ter jo položila sužnji na glavo. »Pojdi	A
iz vojne, še mislil ni. In če se vrne, kje bo	Irena?	Ali jo bo čuval Epafrodit?	A
Ireni in Epafroditu zlatega orla na prsih, se je	Irena	vzradovala, Grku pa se je zmračilo čelo.Šel	A
dvignila do magistra péditum. Da bi ji utekla	Irena,	se ni prida bala.Menišič je preveč preprost	A
v Epafroditovi vili uživala srečo tri srca:	Irena	se je okrepila od strahu, iskreno je govorila	A
strnila nad vhodom, kjer je bivala v bajni sobi	Irena.	Njeni hrepeneči pogledi so obviseli na zastoru	A
. / stran 251 . / ŠESTINDVAJSETO POGLAVJE	Irena	se je prebudila.Lučka je že davno dogorela,	A
Sonce se že igra z valovi, a njega še ni.	Irena	se je prestrašila.Grozne slutnje so ji stisnile	A
resnično zganilo težko zagrinjalo pri vhodu.	Irena	je zakoprnela od radosti: Prihaja!On je!	A
»Kako sem preprosta!«	Irena	je zakrila obraz z rokama in se veselo zasmejala	A
bežati, mora, da si otme življenje. Z njim uteče	Irena,	ki je sedaj pri meni.A danes ne more in tudi	A
Odpusti! Bog te blagoslovi!«	Irena	je sprejela tuniko, počesala in splela lasé	A
krčevitih vzdihih: »Iztoče, Iztoče, kaj si storil?	Irena	‒ sirotica!Oj nezvesti Iztok!«	A
Te ljubezni ni razumel. Videl je, kako je	Irena	prebledela, kako so se ji burno dvigale prsi	A
umorjen. Sedaj sem vesela, da je otet ‒«	Irena	se je dvignila.Trepetala je ko to polov list	A
je pokleknila pred Epafrodita in ga prosila.	Irena	je šla, tresoč se po vsem telesu, med veselo	A
razprl in šepetal: »Blagoslovljena, sveta!«	Irena	se je odpravila, oblečena kakor popotna sužnja	A
baje ubežali, so mu pomogli, da se je otel.	Irena	veruje vanj, veruje v njegovo zvestobo, sirota	A
umiril. »Rešena je svila, rešen Iztok, rešena	Irena,	moj dolg poravnan.« Domislil se je Radovana	A
teh besedah je vzvalovilo v njegovem osrčju.	Irena	v Azbadovih rokah!Strašno so zapokale verige	A
Kristus, tvoj Bog, o katerem mi je govorila	Irena,	te izroči najnižjemu peklu, lovača!Zadnji pes	A
in nato s tresočim se glasom vprašal: »Kje je	Irena?	« Vsa duša, srce, vse življenje je trepetalo	A
videl milosti. . / . / stran 49 . / »Kje je	Irena?	« »Pobegnila.«	A
v stan prefekta Rustika, jo je izvedela tudi	Irena,	ki je bila prišla srečno iz Bizanca po kopnem	A
moj rešitelj, varuh Iztokov?« je izpregovorila	Irena	na pol šepetaje Cirili, ki je prihitela k njej	A
zajel ladjo, preden se potopi. Tedaj je prišla	Irena.	»Na Krista, otmi ga, striček!«	A
»Na Krista, otmi ga, striček!«	Irena	je dvignila tresoče se roke, v očeh so ji igrale	A
Rustik se je zavzel. »	Irena,	ti jokaš?Čemu?	A
despota čemu solze za takega, solze dvorjanice?«	Irena	ni bila doslej povedala stricu še ničesar, kar	A
Glej, jaz mu dolgujem življenje.«	Irena	je zastavila stricu pot in se ga oklenila.Toda	A
trdimi koraki moža, ki je navajen velevati.	Irena	je prebledela; iztegnila je tresočo se desnico	A
Moje oči mu bodo govorile: Ne boj se!	Irena	‒ ti vrne dolg.« V pristanu se je ljudstvo razmikalo	A
roko, naj se loči od njega. Še isti večer je	Irena	zvedela po Numidi vso resnično bridkoveselo	A
vrtu ‒ grozna ječa ‒ sedaj brez nje ... Kje si,	Irena?	»Oteta,« mu je rekel Epafrodit.	A
igrača, če bi ne mogel pokloniti lovorik njej.	Irena,	kje bivaš?Ali hrepeni tvoje srce po meni?	A
slutnji domislil blagovesti, katero mu je podarila	Irena.	Spominjal se je izrekov Krista križanega, katerega	A
iz noči se je rodila luč, iz luči je krilila	Irena	z rokami proti njemu in ga klicala: »Pridi,	A
proti srcu, ki se mu je razburilo ob samem imenu	Irena.	»Ireno,« je povzel Rustik in nemo gledal v tovariša	A
dvorjanica moja nečakinja?« »Tvoja nečakinja ‒	Irena?	Rustik, primi me za čelo in razženi te grozne	A
izreci željo, izpolnim ti jo, samo povej, kje je	Irena?	« Prefektu ni mogla beseda iz prsi.	A
zakon je treba milijonov. In teh nima ne on ne	Irena.	Da bi mu bila Irena igrača, temu se je uprla	A
In teh nima ne on ne Irena. Da bi mu bila	Irena	igrača, temu se je uprla sorodna kri in kljub	A
despojna se razžari od veselja, ko zve, da ni šla	Irena	s poganom.In njena želja je, da bodi Irena moja	A
Irena s poganom. In njena želja je, da bodi	Irena	moja.« »Da bodi tvoja?« je vprašal s poudarkom	A
Ne toži, jasna dobrotljivost! Povem ti, da je	Irena	pri meni in da je tvoja.« Azbad se je naglo	A
zasede v Bizancu odlično mesto. »Naj mu že bo	Irena	zakonska žena ali ‒ ali ‒« Rustik je potegnil	A
O, še magister officiorum boš, seveda! Tvoja	Irena,	barbarova ljubica, moja prava žena!Le ostani	A
»Melita, gospodarico dobiš! Dvorjanica	Irena	pride k meni in bo moja.« Sužnja mu je objela	A
dvignil k sebi ter ji pošepetal: »Ne jokaj! Pride	Irena,	pride ljubica barbara, pa ne bo moja žena, ampak	A
dvorjanice, nad vsako gizdavo hotnico se je dvignila	Irena	kakor plamenček nad močvirje in razsvetlila	A
brezdanje globine. Zdelo se mu je, da kliče	Irena	na pomoč, da je izrekla s tiho vdanostjo njegovo	A
Ostanki so za ‒ pse. Irene ne dobiš,	Irena	bo moja.Golobico si otme jastreb iz zob lisice	A
Trojstvo, da sem storil to iz prave ljubezni.	Irena	se zboji dvora, verjame meni in ko bo pri prijatelju	A
POGLAVJE Na prefektovem vrtu pod platano sta sedeli	Irena	in Cirila. Razbeljeno nebo je bilo požoltelo	A
razvila svaljek med prsti in čakala povelja.	Irena	ji je dala znamenje z levico, naj pergament	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani