Iz valov se je bleščal njen bledi, solzni obraz, usahle roke so gledale po penah in se lovile zanje, tonile in se pogrezale v brezdanje globine. Zdelo se mu je, da kliče Irena na pomoč, da je izrekla s tiho vdanostjo njegovo ime in ga rotila, naj se spomni ljubezni, katero ji je nekdaj prisegal, in naj jo otme. Razburjen, omotičen in razdvojen se je zgrudil Azbad na trdo ležišče, veke so se strnile, viharen sen je zgrnil čezenj peruti.