župan (701-800)

ni bilo in ne miru ... Ob tistem času, ko je	župan	vzdihoval in molil, je potrkala močna pest na	A
v mrak, ki skriva zgodbe starodavnih dni.	Župan,	kaj si to ti - postavni mladi mož? Dacar	A
In kaj ni stopil iz občinske pisarne debeli	župan,	že osivel v zaslugah? O večnost!	A
jih je povesil za njim. ”Kaj bi?“ je rekel	župan.	”Tam ne bo ležal na vse večne čase ... pojdimo	A
nobeden se ni dotaknil čudežnega Mojzesa.	Župan	je premislil in preudaril ter se je ozrl.	A
globlje, kajti on je bil razmaknil leščevje.	Župan,	ki je bil krepak in rodoljuben, je izpregovoril	A
so zdaj ugibali in očitali z glasno besedo.	Župan	je napravil čarovno znamenje - in tiha groza	A
nobeden spomin ni razodeval njegove poti.	Župan	je naročil občinskemu služabniku, da naj poizveduje	A
Peter, kakor se ni ščeperil in ni živel sam	župan.	Z gosposkim pohištvom je natlačil kolibo: mehki	A
in kolobaril po dolini, da je bilo strah. Sam	župan	je hranil koleselj in redil konja; časih si	A
šentflorjanski v večno sramoto - kako mu je	župan	sam držal vajeti, ko se je kobalil z voza.Kajti	A
motne zaradi vina, temveč zaradi bridkosti.	Župan	se je držal dóma in je bil zvest svoji ženi	A
ukrenil kmalu. Poslal je hlapca k županu in	župan	se je priklonil ponižno in je čakal strahoma	A
namenitnikom in rodoljubom iz doline šentflorjanske.	Župan	je zastokal in omahnil. ”Kaj še, o Bog, kaj	A
zašepetala: Saj ni tak, saj ni tak! ”O gospod	župan!	O prijatelj, dobrotnik!	A
bolj odprta genljivemu oproščenju. Vstal je	župan,	ves rdeč je bil in lica so mu gorela in podbradki	A
Molči, motovilo pijano!“ ga je ves jezen zavrnil	župan.	”Kaj misliš, da bo graščak bratovščino pit s	A
so jo doživeli, ni bleknil; niti dacar ne.	Župan	se je trikrat sunil s pestjo naravnost v čelo	A
vežo. Zelo prijazno me je pozdravil debeli	župan;	rdeča radost mu je sijala z lic.Komaj sem sedel	A
vina. . / . / stran 161 . / ”Tako je, gospod	župan:	Jakob je umrl.“ ”Mi pa živimo!“ se je zasmejal	A
Jakob je umrl.“ ”Mi pa živimo!“ se je zasmejal	župan	in je vzdignil kozarec. ”Jakob, sem rekel	A
Pil je in je izpil. ”O Jakobu sva govorila,	župan!	“ ”Sva govorila!	A
bo zakopati; človek je bil!“ Hitro je izpil	župan	in je vstal. ”Mene le kar pri miru pustite	A
Tam leži.“	Župan	je skomizgnil z rameni. ”Naj segnije!“	A
zaklical preko ulice. ”Takole jih zajemite,	župan,	kakor so skupaj ... pa ne bo več v fari tatov	A
spodobi? Zdaj pa le kar brž z mano, da vam bo	župan	povedal svojo molitvico!...“	A
ali štacunar, ali cerkovnik? Ali morda sam	župan?	O svet, o pohujšanje!“	A
osat med osatom, grešnika med grešniki? Tudi	župan,	kakor je zdaj debel, je bil nekoč suh in čednosten	A
predse? Široko je sedel na stolu šentflorjanski	župan,	držal je kozarec z obema rokama in ni izpregovoril	A
pripetilo, da ni izpregovoril besede šentflorjanski	župan?	In nič manj osorno niso gledali poštar in	A
in celo pred županskim stolom se ne ustavi.	Župan	pa je zbral svoje misli in je izpregovoril.	A
njegovemu nosu, ki je smradu že tako hudo navajen!“	Župan	se je okrenil k dacarju. ”Jaz sem izpregovoril	A
Ljudje, ukvarjal se je z umetnostjo.“	Župan	je zmajal z glavo, tudi ostali rodoljubi so	A
/ stran 108 . / Še bolj je zmajal z glavo	župan,	zmajali so z glavo ostali rodoljubi in zelo	A
lomilo za njim.“ ”Kaj pa je videl?“ je prašal	župan	in je vzdignil obrvi. Dacar, hinavec, pa je	A
čudnega, skrivnosti polnega je bilo v tem molku.	Župan	je bil naslonil glavo v dlani, oči so se skrile	A
Škoda!“	Župan	je izpregovoril s tihim glasom in ves zamišljen	A
mesec, ki je stal velik in rdeč na obzorju.	Župan	je slonel za mizo, njegov resni obraz se je	A
izbo. ”Lepa je noč nocoj!“ se je nasmehnil	župan	in kakor fantu mu je prepevalo srce. Pospravil	A
Prikazal se je in je utonil v mrak. *	Župan	je pospravil kozarce, upihnil je luč, zaklenil	A
Kaj bi spala ob tako zgodnji uri?“	Župan	je pobral droben kamen in ga je zalučil v okno	A
stran 125 . / ”No, Bog s teboj!“ je pomislil	župan,	zavzdihnil je in se je napotil dalje, v srcu	A
Prijeten poklic je!“ Nasmehnil se je	župan	in kakor je bila pot strma in kamenita, ni bil	A
bilo nenadoma vzdignilo v neizmerne višave.	Župan	se je spoteknil ob odkrhlo vejo, opotekel se	A
svetle kaplje, zmerom bolj črne so bile sence.	Župan	se je razsrdil. ”Tako pride, zapeljivec,	A
lomile kakor pod urnim, opreznim korakom.	Župan	se je pokrižal.Po hrbtu ga je izpreletelo in	A
prešeren smeh. ”Ali ste se hudo ranili, gospod	župan?	“ ”V životu me malo bôde, drugače ni nič hudega	A
in je zasenčilo vso jaso s silnimi perotmi.	Župan	je vztrepetal in je prebledel in se je zgrudil	A
pokleknila poleg njega, na desno in na levo.	Župan	se je dotaknil s čelom tal. ”Grešnik sem	A
in zamišljen je sedel na stolu šentflorjanski	župan	in ni izpregovoril besede.Kaj se je pripetilo	A
pripetilo, da ni izpregovoril besede šentflorjanski	župan?	Molčali so dolgo, tudi župan je molčal in	A
šentflorjanski župan? Molčali so dolgo, tudi	župan	je molčal in celo učitelj Šviligoj je mislil	A
misli. * ”Rodoljubi!“ je izpregovoril	župan,	ko je minilo sedem dni. ”Rodoljubi, prišlo je	A
zmerom sprla okrajni sodnik Adamura in mogočni	župan	Barjanec.Ta zgodba je tako imenitna, da je treba	A
ponedeljka, tik pred enajsto uro, se je mogočni	župan	Barjanec naslonil ob peč ter je rekel: ”Čez	A
”Kaže!“ je rekel okrajni sodnik Adamura.	Župan	je pogledal v strop in se je zamislil. ”Rad	A
Lukež prvi med velikaši!“ Takemu odgovoru se je	župan	na vse grlo zasmejal ter se je ozrl po omizju	A
”Bil bi Lukež prvi med velikaši!“	Župan	ga je ošvignil s hudim pogledom ter se je spomnil	A
modrovanje je kratkomalo prekinil in ustavil	župan.	”Same prazne in nespametne besede!	A
s svojo deklo; s hrbtom te ne bom gledal!“	Župan	je izbuljil oči kakor nikoli, odpiral je usta	A
pijan in prav resno sem mislil!“ Takrat je	župan	udaril s pestjo po mizi, da so odskočili kozarci	A
napol in ni vedel, kako bi napravil. Ko je	župan	ugledal kancelista, se je še hujše razljutil	A
glasom, kakor da bi žeblje zabijal, je prisegel	župan	to‐le prisego: ”Kakor mi je Bog priča: recite	A
kar čez cesarja samega povzdigaval!“ Ali tudi	župan	je imel prijateljev nemalo; koj so stopili na	A
isojničani ne slišali. Sodnikovci so govorili, da je	župan	bolj potuhnjen, grabežljiv in krvoločen, nego	A
ni vedelo o črni pravdi, iz noči porojeni.	Župan	in sodnik sta stopala vštric po široki cesarski	A
cesti. Sodnik se je držal jarka na levi strani,	župan	pa onega na desni.Župan je gledal na brda, v	A
jarka na levi strani, župan pa onega na desni.	Župan	je gledal na brda, v katera so se vzpenjali	A
dolini zelenečih. Bistro in bojevito je gledal	župan,	sodnik bolj mirno in zamišljeno. Sodnik je imel	A
Sodnik je imel brke in dolgo, častito brado,	župan	pa samo brke, toda zelo košate.Obema je bil	A
se je prijazno nasmehnil in priljudno odkril;	župan	pa je pogledal še višje v brda in je časih celo	A
pljunil daleč preko jarka. Če je bil pozdravljen	župan,	je iztegnil desnico ter je krepko zamahnil in	A
človeka; rejena pa sta bila obadva, sodnik in	župan.	Zato se je zgodilo nekaj, kar je bilo nerodno	A
zgodilo nekaj, kar je bilo nerodno gledati.	Župan	in sodnik sta hkrati stopila na prag, župan	A
Župan in sodnik sta hkrati stopila na prag,	župan	z levo, sodnik z desno nogo; zategadelj sta	A
in da sta si gledala prav tik iz lica v lice.	Župan	je bil kmalu rdeč in zaripel v obraz, tudi sodnik	A
prečudno ravnata okrajni sodnik Adamura in mogočni	župan	Barjanec. Sodniku je pohajala sapa; tudi	A
bila na hrbtu nekoliko zgrbljena in zmečkana.	Župan	se je v veži odhrkaval, parkrat je pljunil,	A
vprašal kar naravnost: ”Kdo je prvi v fari, ali	župan,	ali kdo drugi?“ Dekan se je tako začudil	A
predse, odgovoril pa je brez pomišljanja: ”	Župan	je prvi, kdo pred županom?“ Župan je še nadalje	A
”Župan je prvi, kdo pred županom?“	Župan	je še nadalje vprašal: ”Kdo gre prvi za nebom	A
človek hudo uro. ”Menda že!“ se je zasmejal	župan.	”Zdaj vem, kar vem!	A
skrb je bila v njegovem srcu. Tako je mogočni	župan	Barjanec prvikrat premagal svojega sovražnika	A
naj se nikar ne meša med take ljudi, kakor je	župan	Barjanec s svojimi podrepniki in da naj se rajši	A
ne zmeni za procesijo. Naj barjani za nebom	župan	sam, če se mu zdi - tako je bilo v cesarjevem	A
veličanstva, kakor ga je razkazoval mogočni	župan	Barjanec. Stopal je sam in samoten za nebom	A
stopati. V tistem nevarnem trenotku pa je zaklical	župan	Barjanec s takim glasom, da se je razlegal do	A
rdečkasta voda. Petnajst korakov za njim je stopal	župan	Barjanec; curljalo mu je od klobuka, od rokavov	A
blato, ne za vso jezo božjo. Tako je mogočni	župan	Barjanec navsezadnje Boga samega premagal.	A
priznan literat; kadar umrje, pojde za pogrebom	župan	in narodno ženstvo, na grobu bo govoril plešast	A
napotila k županu. Prav nič prijazno ni gledal	župan,	tudi ni prav nič prijazno pozdravil. ”Torej	A
mara ali če ne mara!“ . / . / stran 156 . /	Župan	je malo pomislil. ”Iz Prisojnice, praviš	A
Kdo bi se prerekal?“	Župan	je strmel in je dolgo molčal. ”Kaj nikoli	A
videl teh krajev, kar je dozorela moja pamet.“	Župan	je strmel zmerom bolj. ”Sam ne veš, če si	A
si služil in kdo to je redil?“ ”Ne srdi se,	župan!	“ mu je prigovarjal Šimen.”Saj sem rekel, da	A
tvoja domovina, so rekli, tam umri! -- Zdaj,	župan,	pa sam presodi, čegav je greh!“ Župan je	A
Zdaj, župan, pa sam presodi, čegav je greh!“	Župan	je udaril tako močno s pestjo po mizi, da sta	A
Delaj mi zastonj! -- Nisem popival sproti, o	župan,	temveč sproti sem kri prelival -- tam je zdaj	A
pač postava na tem svetu.“ Temno je pogledal	župan,	čudna se mu je zdela postava. Navsezadnje pa	A
kar je!“ Le malo besed je bilo na papirju,	župan	pa je dolgo bral. ”Torej da si rojen na Prisojni	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani