žalost (1.001-1.100)

nočnega glavobola izmučeno notranjost mi krotoviči	žalost	slovesa.Z vsakim pogledom se poslavljam od Trnuljčic	A
bilo v njem, nekaj, ob čemer me vselej obide	žalost.	Morda je to hrepenenje po zgubljeni naravi, h	A
do šale. Kruta resničnost mi trga notranjost,	žalost	se me polašča, kot da je komaj čakala, da se	A
Imaš ti sina, Jurij?« »Nimam,« sem povedal in	žalost	mi je prigomazela s temena in se razlezla po	A
Žalosti pa ni mogoče utopiti.	Žalost	dobi v vinu mlade ‒ me je opominjala mati.	A
«	Žalost	dobiva mlade.Znenada se spomnim, da imam na	A
Zaman sem se nalival z vinom. Samo	žalost,	žalost se mi je razraščala, gluha žalost in	A
Zaman sem se nalival z vinom. Samo žalost,	žalost	se mi je razraščala, gluha žalost in praznina	A
Samo žalost, žalost se mi je razraščala, gluha	žalost	in praznina, ki je zevala naokrog.Tudi v kulturnem	A
ni bilo.) Stopam čez Rožnik in nosim v sebi	žalost	in bolečino. Moj mir je skaljen.	A
s teboj in izžrla bi me samotna bolečina in	žalost.	« Vse bolj se Ksena prepušča Rodovemu božanju	A
predstava golih, občujočih teles na zaslonu; globoka	žalost	jo grudi in prevzame jo hrepenenje po prostranosti	A
kakor žalo bučele in zatorej to oznamuje kot	žalost.	Na pesku pa se možjak na vse kriplje trudi,	A
V dušniku ga stiska. Spominja se mu	žalost.	Tu ni dobro.	A
amosprejemno razčleniti občutja, ki ga obhaja. Morda	žalost.	Kaj je pomenilo v znamenjskem času žalost?	A
žalost. Kaj je pomenilo v znamenjskem času	žalost?	Neki beli hlapi.	A
naravnanosti pritakne občutje, ki ga je razčlenil kot	žalost.	Anada slišno vzdihne v ličinki.	A
se kakor kačja žal zasaja v njegovo notrino	žalost.	Zakaj obljubljena, zakaj ljubljena, če zbeži	A
za skalovje. Ubežala mu je in pustila v njem	žalost.	Tudi mladka poskuša bežati, a je preveč izmučena	A
(: Tudi meni ni. Včasih domnevam, da je	žalost	napaka v mojem samosprejemu.Naravnan sem, da	A
tisto davno, nedoločeno občutje. ): To je	žalost,	Arok. Za vekami se mu odpro neke zakrnele žleze	A
jih je vlekel za sabo. Strmel je predse in	žalost	mu je izpolnila čas med vračanjem k pomniku	A
se je spomnil na Evo, ga je v prsih zaskelela	žalost,	z žalostjo pa se je oglasilo hrepenenje po Evi	A
prezirnosti se je čula iz njih bolje zamolkla	žalost.	»Ženili morda, a možili ne,« odgovorila	A
poje, prevzame tudi človeka radost...« »Ali pa	žalost	-« segel ji je Kodrân v besedo. Olga	A
svojo sentimentalnostjo?« »Da, gospodična, tudi	žalost,	« nadaljeval je Lovro. »Zavisni so pač vsi zunanji	A
pragu. Lovro jo je vprašal po kaplanu, ali na	žalost	svojo zvedel, da je odpotoval zjutraj v Ljubljano	A
molčala in tajila drug drugemu globoko svojo	žalost,	obema sta se topili srci v nemi bolesti...	A
nikogar, ki bi hotel ali mogel z njimi deliti njih	žalost	in skrbi.Šele opoldne, ko pri fari niso zazvonili	A
dlani zaokrožili v majhno skledico. Metina	žalost	je bila zaradi ječe v kamri in zaradi prezira	A
je pa luknjica!« je oznanil Morakov Jurček.	Žalost	je obšla župana: v brizgalni cevi je zevala	A
Prisegla je, da se jima bo maščevala. Neutolažena	žalost,	sram, zavist, ponižano samoljubje, strastna	A
»Če jima zastrupim dete, bi trajala njuna	žalost	vse prekratko dobo za moje dolgotrajne muke	A
. / stran 27 . / razjeda srce! Njuna trajna	žalost	bo meni v veselje, zadoščenje in tolažbo!«	A
moral veselje, srce pa ti bo razkrajala silna	žalost.	Ali se ne bojiš?	A
dolgo dolgo. Njene oči so izražale veliko, mirno	žalost.	»Tjakaj v cvetnjak me poneso prav kmalu ‒ za	A
ustne in solzne oči, sta ga obhajala strah in	žalost,	kakor še nikdar. »Zgodi se višja volja!	A
domovino!« je zavrisnilo v Omarjevi duši. Ali	žalost	za Fatimo mu je kalila veselje, da bo po dolgih	A
Alijano!’ In v njenem glasu trepeta vsa materina	žalost	in vsa materina radost ...Ne ljubim takih prizorov	A
prilikah ves spremenjen. Trla ga je obupna	žalost	in mučile so ga strašne misli: »zakaj morajo	A
‒ vaše veselje zamori prav kmalu neizprosna	žalost.	Kar je Salda započela, Salda tudi dovrši.	A
Toda moje veselje se je kmalu spremenilo v	žalost.	Opoldne je čakalo in se gnetlo na hodniku in	A
domačim je zginil čas tiho in enakomerno. Prva	žalost	po očetu se je spremenila v mil spomin.Sestra	A
Koliko Jurijev pa je v Sloveniji? Na	žalost	si nisem zapomnila registrske številke avtomobila	A
morem v šolo.« Nenadoma me je objela neka čudna	žalost.	Konec koncev sem se veselila novih znanj, predvsem	A
te novice se je družba v trenutku streznila.	Žalost	je bila pozabljena, šok je deloval, ko je Darja	A
Dan na dan je ponavljal eno in isto. Na mojo	žalost	sem ga morala spremljati na teh njegovih »razkazovanjih	A
šepetal čuvaj. »Sova jim prinaša smrt, napoveduje	žalost	in smrt.To je dobro.«	A
zaradi nesreče, ali pa je v njem ždela neka druga	žalost.	Kdo bi vedel.	A
loviti pri glavi kakor pri repu. ◆ Dan omili	žalost.	◆ Dan se po jutru pozna.	A
◆ Danes meni, jutri tebi. ◆ Danes	žalost,	jutri radost. ◆ Darila ljudje pozabijo, dobrote	A
ženske. ◆ Dež za soncem mora biti, za veseljem	žalost	priti. ◆ Do česar se lahko pride, se malo ceni	A
◆ Krasen je glas molka. ◆ Kratka je	žalost,	kratko veselje, kratko je tudi naše življenje	A
. / stran 96 . / ◆ Otroku na voljo, sebi v	žalost	in nejevoljo. ◆ Ovadba marsikomu draga je, plačilo	A
pomaga, ne pa snahi težave nalaga. ◆ Prava	žalost	pozna samoto. ◆ Prave ljubezni sklep je močnejši	A
Veselica je vesela, dokler ni računa. ◆ Veselje in	žalost	si roko podajata. ◆ Veselo beraštvo je brez	A
Žalitvi se najbolj maščuješ z nasmehom. ◆	Žalost	in tuga je strupena kuga. ◆ Žalosten je svet	A
svojega mlajšega brata. Mater presune silna	žalost,	ker ni nobenega njenih otrok nazaj.Zato si nepreneho	A
trenutku pa ga seveda mine vse veselje in globoka	žalost	in skrb sta se mu brali z obraza. »Na obrazu	A
ravnokar ločili od doma. Mladega moža je ta	žalost	tako potrla, da ni zinil niti besedice in se	A
Rajši umrjem, kot da bi napravil svoji ženi	žalost	in sramoto, da je vzela za moža ‒ berača.«	A
/ stran 223 . / Pri ribičevih je nastala	žalost	in v tej žalosti je soseda spet podpihovala	A
dobra prijatelja?« . / . / stran 67 . / Na	žalost	je tudi zgodovina Italije dokazala staro pravilo	A
bil na listek napisal: »Nocoj ali nikoli!« Na	žalost	se ni nikoli zvedelo, kateri del listka je grofica	A
napevi krajevne glasbe, katere izraz kaže neko	žalost	in otožnost.Tudi pokrajina, ki jo z vseh strani	A
Vsak stavek personificira nase. In si, ljuba	žalost,	vse čisto po svoje razlaga. Hudiča, vse pač	A
/ Caddy: Odpiranje notranjih vrat) Na	žalost	(ali na srečo) še živim.Pišem drugo poglavje	A
Do tiste sove pred mojim ksihtom. Ki je, na	žalost,	ženska. Pa tako neženska.	A
žalostna sreča. . / . / stran 204 . / Vesela	žalost.	III Išči in najdi tisti mir, ki presega vse	A
Pridite k nam.« Bi bila rada zgnetla jezo in	žalost.	A sem le rekla: »Ne, ne bomo prišli.	A
Maja 8 Matere 9 Kar je resnično 10 O upanju 11	Žalost	12 Vezje 13 Luč 14 O ljubezni 15 V svojem prostoru	A
ko ti pridejo naproti. . / . / stran 12 . /	Žalost	Žalost se rojeva v tebi, ko dan ne zadiši,	A
pridejo naproti. . / . / stran 12 . / Žalost	Žalost	se rojeva v tebi, ko dan ne zadiši, kot si pričakoval	A
če sprejmeš smrt in bolečino v svoje naročje,	žalost	ne bo pila ne tvoje krvi ne solza in navsezadnje	A
je stotisočkrat. V njeno srce se je prelila	žalost	iz njegovega srca in bila je potrta z njim in	A
koli jo je objel, je njegovo srce pozabilo na	žalost	in bridkost. Sredi šum je dal postaviti grof	A
bitje pride, da bo čutilo vso nesrečo in vso	žalost	življenja, kakor jo čuti ona.In trpel bo, kakor	A
vzel s seboj, da vidi. Ali ni imel denarja, na	žalost.	Niti zase ne mnogo.	A
mi nimamo nič drugega od tebe kakor skrbi in	žalost.	In še sramoto.«	A
prihajalo iz prsi, ki je v njih besnela neopisna	žalost.	»Vem, da umrem...	A
Obsijala je njeno dušo presladka sreča, vsa	žalost	ji je izginila iz srca, telo ji presunila nova	A
izbrisala iz njenega srca vso grenkobo spominov,	žalost	ji je ublažila v mehko tožnost, strah ji izpremenila	A
resenečena je brala to vest. Ni se ji hotela zganiti	žalost	v srcu, nasprotno, oddahnila si je, kakor bi	A
sramoval; bal se je je, težko je prenašal njeno	žalost,	njene solzne poglede, kadar je prišel kak njegov	A
ganljive ljubezni. V srcu jim je trepetala	žalost,	ali usta so se smehljala. Naj vidi Mimica, naj	A
Tiho je bilo v hiši cele počitnice.	Žalost	za Mimico je z njimi vstajala vsak dan enako	A
dnu srca je budilo še večjo ljubezen, še večjo	žalost	za umrlo deklico. Rajko je mnogo mislil nanjo	A
dalje do neba. Neka skrivnostna, mehka in sveta	žalost	ji je napolnjevala srce zvrhoma in iz oči so	A
doživela tako lepega zadovoljstva kakor tisti dan.	Žalost	za hčerko je postajala milejša.Sinovo vedenje	A
gledala presunljiva skrb materinska, ganljiva	žalost	ji je trepetala na ustih. »Kakšni pa so?!« se	A
Iz njenih toplih, lepih oči je izginila vsa	žalost	in vsi očitki in sama ljubezen mi je sijala	A
vprašala babica in od začudenosti pozabila na svojo	žalost.	»Sporčičevega Vladimira.«	A
kadar jo vidim, mi zatrepeta srce in pekoča	žalost	mi ga napolni do vrha.V takih trenutkih mislim	A
iz vasi hodijo sem na most, kadar jih obide	žalost	in se jim zazdi smrt slajša od življenja. Kdo	A
otrpnilo in v duši se mi je zbudila neizmerna	žalost.	Glej, že so sešteti njegovi dnevi.	A
da mi je že umrl. Ta prva in nepričakovana	žalost	za njim je bila bridkejša in bolj boleča kakor	A
Tudi v naše najsvetejše ure, v našo najglobljo	žalost	sega življenje s svojimi smešnostmi. In sploh	A
prepleteno z naravo, vso svojo srečo in vso svojo	žalost	nosim v njeno mirno, lepo in neizmerno prostost	A
na tla, srce je vztrepetalo v grozi. Strašna	žalost	se je prebudila v prsih, strašno kesanje jo	A
njegova ušesa, a počasi, da bo dolgo trpel! Na	žalost	še to ne bo dovolj.Za norčujočo nevero je vsaka	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani