čudno (1.201-1.300)

v sanjah so se . / . / stran 128 . / vračale	čudno	pretvorjene, vse oblike neizmerno povečane.	A
upanje mednje, ali tudi upanje je bilo v sanjah	čudno	spačeno, nenaravno je bilo in otroško, sence	A
ljubezni in tihega veselja. Zdaj pa so se sanje	čudno	razrasle, segale so bogvekam, nikjer jim ni	A
molila sta naglas; v samoti se je glasila molitev	čudno	in žalostno, kakor dolgočasno romarsko petje	A
Smehljal se je in njegove smehljajoče oči so sijale	čudno	- sočutje je bilo v njih in ljubezen in vesela	A
sem te in vedel sem natanko, da prideš, samo	čudno	se mi je zdelo, da te tako dolgo ni bilo ...Ali	A
šel kdo mimo - ali se spominjaš? - in naju je	čudno	pogledal: ‚Kaj pa ta človek hodi s takim otrokom	A
od daleč, od duri ... V vročici so se ji misli	čudno	kolebale, vstajale so in so se nenadoma pogrezale	A
kuhinjo. Troje stopnic je vodilo navzdol v	čudno	temno klet, kjer je stalo ognjišče. ”Tam	A
Tla so bila prstena in neravna, strop je bil	čudno	obokan, morda so se vile stopnice nad njim.	A
bele hiše tam, glej visoke cerkve! -- Kako je	čudno,	da je uresničenje tako blizu -- samo še tri	A
Polagoma in trudoma se je vzdignila Metka,	čudno	okorne so bile noge in opotekala se je, skoro	A
Nenadoma je postala ob široki veži, vse se ji je	čudno	zazibalo in zasvetilo pred očmi. Tam med	A
ničesar. Gospod je bil suh in dolg, rame so bile	čudno	stisnjene, nič prsi ni imel, roke so visele	A
jaz jih prekanim ...“ Franc se je nasmehnil	čudno,	pol v zadregi, pol pomilovalno. Marica je premišljev	A
vstala in v tistem trenotku ji je bilo zelo	čudno	pri srcu, težko in veselo obenem; sama je čutila	A
Ali kako ... kaj pa bi vse to razlaganje s tvojo	čudno	pripovestjo o tistih dveh ženskah?“ ”Kaj	A
je že - se je okrenil in je izpregovoril; s	čudno	trepetajočim glasom, kakor da oznanja najtišjo	A
Topost po dolgem pijančevanju ...	Čudno	se mu je zablisnilo v spominu.Nekoč je dobil	A
seglo v misli tam zunaj na stopnicah ... Ali ni	čudno,	da so tukaj, takorekoč sredi mesta, stopnice	A
pljunil, sem šel še k drugim; nalašč sem šel,	čudno	poželenje me je gnalo. Hodil sem, lice pa mi	A
poti ter pobožal z dlanjo nizko, mehko travo.	Čudno	ga je izpreletelo, kakor da je bil pobožal vso	A
niso gorele. Grivarju so se zdeli vsi obrazi	čudno	tuji, celo njih jezik je komaj razumel.Kakor	A
Grivar se je bil oddahnil; mahoma mu je bilo	čudno	lahko pri srcu -- kakor da je po neprijetnih	A
Okleni se ga!“ je rekel Mikš s tako globokim,	čudno	hropečim glasom, da se je Grivar, kakor je bil	A
Grivarju, izpreletelo ga je, kakor da je ugledal	čudno	podobo od daleč -- suhoten, droben obraz in	A
vse drugo je prevara in sleparstvo. Saj ni	čudno,	da bolnik ob poslednjem trenotku zavije oči	A
blagozvenečim, skoraj presladkim glasom to‐le	čudno		A
srda, ne bolečine, ljubosumnosti še celó ne. Le	čudno	utrujen, zanič in potrt sem bil mahoma, kakor	A
čutila poti pod nogami. Pred očmi se ji je	čudno	lesketalo, zibalo in zasmejala bi se na glas	A
Nasmejala se je kratko, sunkoma. ”	Čudno	je, da se je držal tisti črni las celih šest	A
ali se je česa prestrašil, ali se mu je tako	čudno	zdelo, da je bil zagledal pred sabo popolnoma	A
nosil na sebi drugačne obleke, in sploh bi bilo	čudno,	če bi tak človek in v taki hiši nosil n. pr	A
nama, to se pravi, ena cela mladost. Saj ni	čudno,	da živi na drugi zvezdi, pod drugim soncem,	A
živi na drugi zvezdi, pod drugim soncem, nič ni	čudno,	da je otroška in vesela, da sem jaz pust in	A
ali nismo se zmenili zanjo. Zašli smo bili v	čudno	pokrajino, tako neizmerno žalostno, kakršne	A
smo se ozrli začudeni nanjo. Zdela se nam je	čudno	majhna, upognjena je bila kakor stara ženska	A
Ne!«	Čudno	je bilo - razumela je njegovo misel, ki jo je	A
pač hodila v večnost, Hanca... Tedaj pa me je	čudno	spreletelo po životu.Tone je bil zadnji in postal	A
pogledala sva se z Lojzetom. Takrat pa je zazvenelo	čudno,	kakor da bi zaklenkal sredi pokrajine tenek	A
Tisto krasno popoldne ... Vi ste opazili, kako	čudno	sije sonce, kakor bi bili žarki iz samega srebra	A
kakor prej: zelo velike, svetlomodre in tako	čudno	mirne, otroško vprašujoče ... Dve leti je bilo	A
zadovoljen nasmeh in ozrla se je materi v lice s	čudno	mirnim in hladnim pogledom. ”Zakaj pa se	A
stran 358 . / In zdaj je spet zavzdihnila, tako	čudno,	kakor da bi ji bilo tesno v grlu ...Kdaj pride	A
zdrava ... Ampak glava mi je tako težka in tako	čudno	mi je pri srcu ... ne, otrok ne more biti zdrav	A
Anka. ”Saj je še dan, ponoči bom spal!“ je s	čudno	globokim glasom odgovoril brat.Gledal je zamišljen	A
daljo. Nenadoma je vprašal, s prav tistim	čudno	globokim, umerjenim glasom, z glasom starca	A
in zasmejala se je in je ponovila kletvico; s	čudno,	trepetajočo slastjo; ležala ji je na srcu tako	A
zmerom lepših; besede so, milo pojoče ... ali tako	čudno	daljne so, kakor da jih tam kje za goro prepeva	A
nagrmadil jih je po tleh od duri do okna. Vse pa so	čudno	dišale po plesnobi, z vsake strani je gledal	A
hitel na pomoč, ko se mi opletajo noge... Res	čudno	je in neverjetno, da blodijo taki hudodelci	A
pravim!“ Komaj je vzkliknil, se je opotekel tako	čudno,	da je planil z razprostrtima rokama proti jagnedi	A
tihi noči proti svojemu samotnemu domu, so bile	čudno	zbegane njegove misli.Nenadoma se človeku hudo	A
tako zgodbo, da je ne pozabite na vekomaj!“	Čudno	se je zgodilo Šobarju: kakor v sanjah je stopil	A
počasi vzdignil glavo in se je nasmehnil tako	čudno,	kakor da bi se na mrtvaškem odru nenadoma okrenil	A
pokopališču brke vihal in pipe prižigal - ampak	čudno	se mi stori in ves sem otročji, kadar ožive	A
svetla je bila mesečina, da je bil ves bel in	čudno	strahoten njegov obraz. ”Oj grešnik, saj	A
potne kaplje. ”Šel sem, kakor je pač bilo ...	čudno	zamotane in pohujšane so bile moje misli ... tudi	A
hribov. Poklical sem, nato pa se mi je storilo	čudno	in šel sem, kakor da bi bežal pred hudo uro	A
nobeno oko ni videlo. Napotil sem se bil z zelo	čudno	mislijo, in glej, zdaj me je strah in sram,	A
ampak kar so slišali in videli tam, je bilo bolj	čudno	od čuda samega. Zakleti grad je bil vso dolgo	A
začetnik in stvarnik vseh nadlog, ki so se tako	čudno	razbučale nad dolino šentflorjansko. Ko se je	A
beraškim smehljajem, nato pa se je nenadoma	čudno	spačil. ”Tako in tako ... eno samo krono, o	A
Na obrazu se mu pozna, da je doživel veliko ...	Čudno	se mi le zdi, čemu si je bil izbral baš farovški	A
odkril in je povesil glavo. Zgodilo se mu je	čudno,	bridkost mu je napolnila srce.Komaj je še mislil	A
zapeli žalostinko. Daleč je segala pesem in	čudno	žalostna je bila, tako da se je stiskalo srce	A
vzkipel, roke so se mu tresle, obraz se mu je	čudno	izpremenil. ”Kaj pa hoče od mene?	A
Zakaj pa stojite?“ Župnikova lica so bila	čudno	sivkasta, tudi iz oči je bilo izginilo življenje	A
in šele ko sedim, se začnem ves tresti, tako	čudno,	kakor da bi me kdo stresal z obema rokama.Jokal	A
jo sleparil! - ‚v tistem kraju imajo ljudje	čudno	navado, da krstijo otroke na imena malo znanih	A
vžigale se v njem, ugašale, kakor ognjeni cvetovi.	Čudno	se je osvobodilo njegovo srce in zemlja se je	A
. / . / stran 25 . / V Markovem srcu se je	čudno	zgenilo, kakor da bi mu bil kdo rekel:Saj niso	A
roke so ležale ob životu, velike, težke roke, s	čudno	skrčenimi prsti, kakor izkopane korenine, črne	A
časi tlake in desetine in suženjstva. Najbolj	čudno	pa je, kako se je to zgodilo. Ali paša je bil	A
tako so prišle ženske v grad, Bog vedi odkod,	čudno	našemljene in naščepirjene babnice, ki bi krščanski	A
Tako so pili in se veselili do zore, ki je	čudno	krvava, grozo oznanjujoča, vzplapolala na vzhodu	A
umazani rumenkasti svetlobi sta bila obadva	čudno	mrtvaška.Zunaj ni bilo čuti koraka, ne glasu	A
Gregor, lepi časi so bili... Krčmarjeve oči so se	čudno	zasvetile, uprle so se v daljavo, ki je utonila	A
sključena ženica, zavita v dopetno sivo ruto.	Čudno	bel in ves zgrbljen je bil njen obraz; tudi	A
in je šel dalje. Nad klancem se je ozrl in	čudno	se mu je stisnilo srce.Starec se je bil vzdignil	A
je napotil še ves dremoten, še poihtevajoč na	čudno	pot.Noč se je bila nenadoma zjasnila, bukova	A
»Ni me slišal,« je pomislil Marko, »in tako	čudno	je odmeval moj glas po tej tihi dvorani, da	A
stran 46 . / Res bi bil lehko kaj drugega, in	čudno	se mi zdi, da je toliko ljudi na svetu, ki so	A
globoko v ovratnik ter se odpravil na pot.	Čudno	je človeku, kadar je sam sredi samotne, neizmerne	A
nekaj lokavega, nelepega. Tudi se mu je zdelo	čudno,	da je Ratej v svojem vedenju in v svojih besedah	A
je zavil mimo hriba. Nikolaja je pretreslo	čudno	čustvo.Nikoli še mu ni bilo pri srcu tako težko	A
gledal nos, kakršnega nisem videl še nikoli;	čudno	dolg je bil, malo rdeč, mehak, tako da bi se	A
še druge stvari, ki se jih ne da povedati.	Čudno	je bilo le to, da so bile tiste spake podobne	A
Jaz nisem rekel ničesar in zdelo se mi je	čudno,	da se je ob prvi uri razgalil pred menoj.Točil	A
je razlival, ko je točil. Ozrl se je name s	čudno	lokavim, zameglelim pogledom in se je široko	A
predmetu mojega pričakovanja. ”Vsekakor ... malo	čudno	je kljub temu ...“Dvignil sem se s postelje in	A
/ stran 235 . / največ opravka; ne bilo bi	čudno,	če bi se malo zamudil.“In tista senca nepokoja	A
tudi že srečal v dolini. Zoprna žival je bila,	čudno	rumena, kakor v ilovnati luži povaljana in na	A
kodrast pudelj, brkàt in bistrook; imel je	čudno	navado, da je tudi v najhitrejšem teku pobrcaval	A
mestu mirno in leno, kakor zgrbljen kos mesa; a	čudno,	-- moja postrežnica je bila prepričana, da živim	A
ogromno večino občinstva; zato je toliko bolj	čudno,	da nimajo na smer literature nobenegavpliva	A
koliko prenese eno samo srce, preden je ubito!	Čudno	je res, da gre vedro za vedrom v en sam kozarec	A
Mnogim se ni poznala nazunaj nikakšna rana; le	čudno	zgrbljena so bila, izžetain ohlapna, in koža	A
se mu ni posrečilo; narobe: spačil se je tako	čudno,	da je bil še devetkrat bolj prešeren in hudoben	A
”Kaj ?	Čudno	se vam zdi, da sem prišel, ko me niste videli	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani