grm (1.471)

in Celje bo beračilo za drenov	grm,	da bi mu bil naslednik. HERMAN	A
navpik nad njim prostira leskov	grm	zelenje. In grm zahvalja bukev	A
prostira leskov grm zelenje. In	grm	zahvalja bukev mnogolistno, da	A
lipa, kot zélena lipa in rožnat	grm	na večer svoj beli cvet sipa,	A
A čuj! Iz nje je vzrastel	grm	cvetoč, šumé se listki poljubujejo	A
... « In kolne še, buši v	grm	vsak mi in kamen in k obrazu leščerbo	A
pokopališča; stricu je vetra dájal	grm	z nizko vejo, okrog katerega je	A
nabirale brin; podstavile so koc pod	grm	in šlatale, šlatale.Potem so čistile	A
194 . \/ Takó storž odleti v	grm	na desno, nato v grm na levo,	A
odleti v grm na desno, nato v	grm	na levo, ona pa hodi sama, ko	A
rekel in se sklonil nad rdeči	grm.	Da, si med tem misli, narediti	A
loku padala v škaf, gol šipkov	grm,	ki se je sklanjal čez počrnelo	A
Lep. Šipkov	grm	cvete, veter ga stresa, da je	A
pograbi renčelico, poseka šipkov	grm	in ga vrže čez zid na klop in	A
zid na klop in na korito. Ko je	grm	zletel čez ograjo, je nekdo zastokal	A
mi med potjo smukneš v kakšen	grm	po granato,« mu je rekel in odrezal	A
vsega. Ampak, kadar sem na meji,	grm	se v vetru strese, ptič zaprhuta	A
toda spotaknil sem se in padel za	grm	zelenike.Rekel sem si, da se moram	A
razumel. Zastrmel se je bil v	grm	zelenike, in glej, drobni trdi	A
samo na skalo nad hišo, legel pod	grm	in razmišljal, kako je vse to	A
pomežikne samemu sebi ter stopi za	grm,	kjer si potegne srajco čez glavo	A
kolniku, tu pa tam je segel z roko v	grm,	odkrhnil mladiko, jo zvil, omajil	A
je bil Rejčev vrt. Košat šipkov	grm,	ki je že dober teden gorel v enem	A
koruze, vrže nahrbtnik v robidov	grm,	spet teče, teče ...	A
žvižgajo nad glavo in klestijo	grm	za njegovim hrbtom, napeto gleda	A
zakristijo, cerkev je ostrmela, »gabrov	grm	« se je zganil in izbuljil oči	A
drugačen, žalosten. Mogočen šipkov	grm,	ki gori sredi vasi v enem samem	A
vrtiček, kjer je pri plotu rasel	grm	pelina.Odtrgal sem vršiček in	A
glasno dejal, široko pljunil v	grm	ob cesti in udaril s peto ob tla	A
je bil Rejčev vrt. Košat šipkov	grm,	ki je že dober teden gorel v enem	A
tiči na vrh glave tisti zmršeni	grm	spetih in zlepljenih in zamaščenih	A
Negotovo je nosila svoj velikanski	grm	las in svoja peresa v družbi okrtačenega	A
vedeli; demon, Leviatan, goreči	grm,	to so tudi dobro vedeli, pa je	A
okoli razmrščena kakor brinov	grm.	»In molči, ti neumnica, in ne	A
ob Cesarskem grabnu bi marsikak	grm	vedel povedati, kako si je pomagal	A
trudnost, uleže se pod leskov	grm,	jagode položi poleg sebe in skozi	A
Poznal je tudi vsako drevo, vsak	grm	in ne le samo, dokler je bil še	A
gozd, ko napoči dan. Sédel je v	grm	za skalo in gledal v jarek, iz	A
motilo, ker poznan mu je bil vsak	grm,	vsak kamen.Na mah je bil pri stari	A
doma v hlevu, in še en češminjev	grm	jim je ostal ‒ vse to je senca	A
ozrla! Pravil mi je, naj zavijem v	grm,	sem celo stekla mimo!Tako sem	A
belouško ubije, še ne ve, na kateri	grm	bi jo obesil, da bi jo videlo	A
se prikrade gor više za krsíkov	grm,	od koder nezapažen vidi in sliši	A
srečati na deželi, je skočila za	grm	in skrivaj od tam pokukala za	A
kosce. Poleg bukve je rastel	grm,	iz grma je prestrašen skočil zajec	A
tačko si je snela vrv in skočila v	grm,	po ovinkih se je izgubila domov	A
zato umaknil Cefizlju v hosto pod	grm	in je dejal: »Če bo tod pod tem	A
iz kovačnice in železo vrgel v	grm.	V grmu je ležal volk.	A
in privezoval konja ob leskov	grm	ter mu pokladal detelje, je Janezu	A
pod leskov . /\ .. stran 60 . \/	grm.	Počehal se je za ušesom in se čudil	A
povohal vsako drevo, pretaknil vsak	grm,	skakal na levo in desno daleč	A
katere je rastel visok leskov	grm.	»Tukajle ga izpustim,« preudari	A
veji. Lisko je togotno bevskal v	grm,	polh si je s tačicami vihal brke	A
rastel na groblji košat leskov	grm.	Danes ga ni več.	A
negodno. Potlej sem sedel za	grm.	Polje je bilo tiho, brez ljudi	A
opazila. Skrival me je leskov	grm.	Lisica je sedla na stezo in si	A
gnezdo rumeni kobilar, v kateri	grm	se je skril kos.Lastovice so se	A
lipe in se prikrili v logu za	grm.	Čakali smo vrano.	A
potrkal in prekucnil v tale glogov	grm.	« »Ali tebe nikoli ne potrka?«	A
in razvij list in cvet! Oživi,	grm,	in zapoj, zapoj pesem vstajenja	A
vesoljni zbor. Zapel je vsak	grm,	iz vsake drevesne krone se je	A
izkopal iz njega in smuknil spet pod	grm.	»Nič se me ne boj,« mu je rekel	A
upihnila svetilko, jo skrila v	grm,	prijela za sveženj in spet prosila	A
siknil Iztok in se pognal čez	grm.	»Čuj, volk je zatulil!«	A
Kar se mu posveti. Zlezel je v	grm	in zaječal z milim glasom kot	A
potem se sklonil in razpognil	grm.	Zagledal je Iztokovo belo haljo	A
je dvigal iz srede njive gost	grm,	katerega se ni ljubilo iztrebiti	A
Presvetla, bliža se nam senca! Za	grm	je utonila!« Irena je zbežala	A
udušil luč z roko in jo vrgel v	grm.	»Kje smo?« izpregovori Epafrodit	A
kadar je švignil mimo nje temen	grm,	kadar se je bledo posvetila kaluža	A
kuhalo in rad bi bil legel za	grm.	»Toda ne boš,« je preudaril.	A
Joka, ki se mu je ognil s pota v	grm,	pljunil skoz rumene zobe tobakovo	A
hitro je bil na samem, je zlezel v	grm,	legel na listje, otipal čutaro	A
si poiskal senco ter legel pod	grm.	Tamkaj sem preležal ves božji	A
otavo. Silvester se je prikril pod	grm	in čakal noči. Ko so zamigljale	A
tja? Sedi na klopco, tjale za	grm,	pa miruj, da te nihče ne vidi	A
razpršili po hribovju, pretaknili vsak	grm,	prelezli sleherno skalovje, pogledali	A
neštevilnokrat. Znan mi je vsak	grm	ob cestnem jarku, znana vsaka	A
bile že jagode; ko je posegel v	grm,	da bi upognil težko polno vejo	A
je tam, kakor žalosten prašen	grm	sredi neizmerne pustinje.Mařenka	A
tu udarim s palico na češminov	grm...	Ali si čula, kakó je vzdihnilo	A
izginil kakor megla ... kakor vešča v	grm!	“ ”Kje videl?“ sem se začudil	A
sem kost v suknjo; legel sem za	grm	in sem se zaključil v klopčič	A
kraj ceste, strmita naravnost v	grm.	”Kaj sta zavohala gnjat, kujona	A
se je bila skrila pod jasminov	grm	za plotom; rdeča nedeljska ruta	A
mi skrile za deblo, za plot, za	grm,	da sem jih iskal in klical, taval	A
korake iz noči. Potuhnil se je za	grm	in je poslušal, nato se je splazil	A
kjer se je svetil v dnevni luči	grm	na dan poroke zasajenega rožmarina	A
zazvonilo v Tolminu poldne. Pod gabrov	grm	je zdrknil na kolena in molil	A
strmo pot navzdol je tekla. Za	grm	se je skrila, ko me je videla	A
Obstal je in pokazal na bližnji	grm.	»Tam poglej!	A
odgovoril. Pokazal je na bližnji	grm	in dejal: »Lej, tu sem bil takrat	A
ne šegeta sablje pa naj hiti v	grm,	da ne bo prepozno za njegove židane	A
videti, kot da je na lepem zrastel	grm	v bližini mrhovišča.Plešec prileti	A
prijateljica! To pa naj gre v	grm!	« S temi besedami je vrgel	A
kakor obstreljen zajec pod brinov	grm.	Ali mislil si bom, da sem padel	A
odšli z vrta. Pri klopi v leskov	grm	pa se je usedel slavec ter zapel	A
njim v zidu je poganjal bezgov	grm,	napravljal mu senco ter ga vsako	A
nekdaj posipala s cvetjem. Bezgov	grm,	pod katerim je nama kazala mali	A
in tako mirno, da je v bližnji	grm	usedla se penica ter pričela žvrgoleti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani