ljudi (2.001-2.100)

veselja do življenja in do	ljudi,	se spomnim svojih starih	A
stanju, je trpljenje drugih	ljudi.	Tudi drugi so bili odložili	A
spoštovala te gosposke	ljudi	in jo je izpreletelo sladko	A
sobi in v izbi - polno	ljudi;	delavci, ki so prihajali	A
nazaj. Nazaj med tiste	ljudi,	kjer ni bilo ne enega	A
sem obiloštevilne gruče	ljudi,	roječe od hriba do hriba	A
Opazoval je natančno	ljudi,	ki jih je srečaval, poslopja	A
golazni“, - od vsakdanjih	ljudi,	ki ”živé mehanično kakor	A
iz mržnje do sveta in	ljudi.	Hotel sem samo pokazati	A
oblečenih in zlobno spačenih	ljudi	je romala mimo. Otrok	A
prištulim, med kakšne	ljudi!	Kamorkoli pridem, povsod	A
razžaljeno upira ter ubija	ljudi,	ki so bili rojeni v božji	A
legla od izhoda do zahoda.	Ljudi	je bilo malo na cesti	A
velikimi vratmi, pričo vseh	ljudi	- o Bog! Še zadnjikrat	A
Srečaval sem samo malo	ljudi;	od nikoder ni bilo niti	A
poštene in častivredne	ljudi,	ki niso imeli nikdar najmanjše	A
temne suknje zamotanih	ljudi;	videl sem samó nosove	A
/ stran 59 . / Tisoč	ljudi	je dremalo po dvorani	A
nekoliko treznih in razsodnih	ljudi,	ki so spoznali nevarnost	A
dolgi cesti, v gneči	ljudi,	mimo novih palač.Bele	A
spoznanja ter stopi med	ljudi,	da bi jim pripovedoval	A
in pust, ustvarjen za	ljudi,	ki hodijo počasi in gledajo	A
dramiš iz spanja poštene	ljudi?	“ Izpod kostanja je	A
bojim se nikogar, ne živih	ljudi	in ne duhov.Ampak ko sem	A
služabnike večinoma take	ljudi,	ki so bogato oblagodarjeni	A
grešil - zdaj še plane med	ljudi,	na očitni trg, ter oznanja	A
srednjem veku so take	ljudi	sežigali... Res čudne	A
posreči, da zastrupim troje	ljudi	s strupom svojih misli	A
tistih pametnih in poštenih	ljudi,	ki ne morejo nič za to	A
kraju in motiš spodobne	ljudi?	“ Ni odgovoril, še z	A
Nabralo se je bilo že mnogo	ljudi;	župan je bil tam in učitelj	A
Pogledal je jezno na	ljudi	in je stopil k županu	A
Pač sem že krstil tisoč	ljudi	v dolgih dneh svojega	A
družba mrličev, brezbožnih	ljudi,	potepuhov, ki so si bili	A
pa bi krščeval druge	ljudi!	Kar tiho bodi, pa ne vtikaj	A
pusti pri miru poštene	ljudi!	Nazaj!“	A
bojazen. Bal se nisem samo	ljudi;	sram me je bilo celo in	A
s komolcem ob poštene	ljudi,	tudi tam, kjer bi čisto	A
konca! Kaj bi me bilo sram	ljudi?	Česa bi se bal?	A
srečal kmeta, kmetico,	ljudi	obložene, trudne, ki so	A
nadloge so se povrnile med	ljudi,	zavladala je strašna lakot	A
nihče, ampak pohujšalo je	ljudi	neznansko.Prišlo je mednje	A
očeta in drugih pametnih	ljudi,	kako dobro in prijetno	A
se mi zdi, da je toliko	ljudi	na svetu, ki so popolnoma	A
več, kakor tolpa onih	ljudi,	ki delajo, a bi bolje	A
medlo in dolgočasno in	ljudi	skoro ni bilo na cesti	A
svetli pogled, - pogled	ljudi,	ki živé svoje resnično	A
v oči: ”Izmed vseh teh	ljudi	sem jaz najslabotnejši	A
je zvedel, od drugih	ljudi,	da se je Ratej nenadno	A
ponosne glave zaznamenovanih	ljudi...	Zdramili so ga iz misli	A
razmišljeno in površno. Na	ljudi,	ki so prihajali mimo,	A
velikomestnih azilih za	ljudi,	ki nimajo krova.Izpod	A
so bili veseli. Tudi	ljudi	je ugledal to noč prvikrat	A
cesti in vara poštene	ljudi	in se laže, na tihem se	A
Vse mesto je bilo polno	ljudi.	Hodili so od izložbe do	A
med najgostejše gruče	ljudi.	Hotel je, da bi se mu bleščalo	A
je bila nabrala gruča	ljudi.	”Kaj pa je s temi konji	A
kjer bi se gnetlo dvajset	ljudi,	so jih potisnili petdeset	A
grešniki prokleti, krščanske	ljudi	v domovino!...	A
stopajo obrazi tistih	ljudi,	ki jih je razžalil in	A
daleč nisem mogel spoznati	ljudi;	čul sem znane, vesele	A
sem se na kočijo in na	ljudi,	ki so gledali za nama	A
cesti je prihajalo več	ljudi	- stare ženske so se vračale	A
kakor bi gledal same	ljudi,	kateri se med sabo ljubijo	A
kaj drugega. Vzpričo teh	ljudi	na odru, o katerih so	A
spoznanje, da je v rokah teh	ljudi	vse, kar imamo najlepšega	A
roke - iz roke debelih	ljudi	- in zato jih ne zadeva	A
časih, da tak pisatelj	ljudi	naravnost pohujšuje,	A
nekaterih drugih nepotrebnih	ljudi.	Ali kar bi si človek nikoli	A
mrhovina, pljuješ na	ljudi,	častite in značajne ...	A
in hlastanje upognjenih	ljudi	ni življenje, je le smrti	A
sončno cesto in prazniške	ljudi;	od nekod se je glasila	A
Kadar grem, srečavam	ljudi	- in nihče ni sam.Lepo	A
srečalo se je v soncu dvoje	ljudi,	ki jima je bilo edinole	A
ulicah, zaletaval sem se v	ljudi,	zadeval se z ramo ob zid	A
Izpočetka se je še par	ljudi	ozrlo name, pozneje se	A
grešnik, od poštenih	ljudi!	“Na dvorišču zalaja pes	A
je bilo mnogo veselih	ljudi;	nekdo, ki ga nisem spoznal	A
močvirja. Srečaval sem	ljudi;	ali gledal sem v tla,	A
šentflorjanski dvoje grešnih	ljudi.	Kakor pa je dolina rodovitna	A
dvoje, troje zelo visokih	ljudi,	ki so stopili v izbo tako	A
in slišal sem korake	ljudi,	ki so stopali preko mojega	A
gnetlo in prerivalo mnogo	ljudi;	brez opravila so bili	A
Nikoli poprej ni videl teh	ljudi	in tudi ga niso zanimali	A
”Vi ne poznate teh	ljudi;	vsi gledajo tako prijazno	A
čevelj in preozkih hlač.	Ljudi	je vrvelo po cesti, kakor	A
na ta svet, med druge	ljudi.	Vse mu je izpodletelo,	A
se je bila pomešala med	ljudi	in njih spletke ter jo	A
dan. Malo je še bilo	ljudi	in sedeli so tiho; ko	A
hodili duhovi davno umrlih	ljudi.	I Odlašal sem	A
kdo drugi ženiral med	ljudi	s tako neprimerno zunanjostjo	A
misliš vznemirjati žive	ljudi?	“In za trenotek se mi zazdelo	A
okrog nje je stalo polno	ljudi	...Nihče me ni opazil, ko	A
skozi trg, mimo hiš in	ljudi,	sem šel počasi ob vrtu	A
važne in pomembne. Med	ljudi	me ni bilo več; tudi k	A
časa. Poznal sem jetične	ljudi,	ki so ležali na postelji	A
različne, popolnoma neznane	ljudi	s čudnimi obrazi in v	A
okrog postelje vse polno	ljudi;	videl sem mnogo rok in	A
teh pijanih, pohlepnih	ljudi,	ki so sedeli, kakor da	A
rajši v vas ter poprašujem	ljudi?	Kje pa je tisti Andrejec	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani