nova beseda iz Slovenije
'se mi je, da' (<=1.134) 
Dejal sem: Nekaj je gnilo v državi danski! ‒ in zdelo se mi je, da sem uganil, kje tiči stržen uljesa. A
DELAK: Zdelo se mi je, da sem ju srečal: A
DOLINAR z verande; ves v omotici: Vida - sanjalo se mi je, da sem videl svojo mladost. A
DOLINAR: Ah, nič posebnega; zazdelo se mi je, da listje odpada in da se bliža jesen. A
EMERIK: Bilo je . . . nikogar nisem videl, samo dirigentov obraz, . / . / stran 46 . / njegove blage oči . . . zdelo se mi je, da ne on ne jaz, pa ves orkester, da sploh nismo na zemlji, ko da smo na drugem planetu . . . ah, oprostite, glasbeniki ne govorimo radi o glasbi, ne znamo tega razložiti, to je drugače . . . A
Gledal me je naravnost v oči, in zdelo se mi je, da mu moj obraz na neki način ne ugaja. A
Gledal sem njen obraz, čudno razsvetljen skozi tiste resice, in zdelo se mi je, da jo suši tiha tesnoba. A
Gledala sem samo njega, poslušala samo njega in drhtela sem od sreče, zdelo se mi je, da sanjam. A
In pozimi v mesto, v gledišče in na plese ... Oh, - ne bilo bi me sram drugih ljudi; doslej sem hodila v staromodnih, obnošenih oblekah; zdelo se mi je, da gleda ves svet za mano ... posebno tista zoprna notarka ... A
In stal sem na stopnicah v višini našega bloka in zdelo se mi je, da so moja vprašanja napisi iz svetlih neonskih črk v zraku sredi planinske noči, postrojene vrste jih imajo pred sabo, a so vseeno neme. A
In tega sem se spomnila, ko sem pogledala te zverine; zazdelo se mi je, da se res bojijo. A
In zazdelo se mi je, da sivi steber vabi, vabi in težko čaka novega in še silnejšega (kakor je trpljenje silnejše) upora tolminskih ljudi. A
In zazdelo se mi je, da se je samogibno hotel umakniti pred nepoznanim hudodelstvom, kakor da ga je podedovani nagon pravočasno opomnil na bližino nevarnosti. A
In zaželelo se mi je, da bi ga odgrnila narahlo, prav narahlo, da bi pogledala in zbežala. A
LOJZKA: Zdelo se mi je, da je šel za menoj. A
MILKA: Sanjalo se mi je, da sem letela. A
Možiček je takoj sprejel povabilo, in zdelo se mi je, da je celo nekoliko zrasel in se zravnal, najbrž zaradi tega, ker se je čutil počaščenega, da ga kličemo k hiši »za odraslega človeka, za varuha.« A
Na oni strani vrat je nekdo govoril, zdelo se mi je, da je Johan. A
Najprej je jel debel moški bas poskušati žalostne glasove, odgovarjal pa mu je tenek glas ‒ zdelo se mi je, da ga poznam. A
Napravil sem ji prostor in odšel za njo in zdelo se mi je, da se vsi, ki nama prihajajo nasproti, umikajo. A
Nasmehnil se mi je, da ne. A
Ne samo straniščne školjke, tudi težka vrata so padala po glavah drhali paznikov spodaj, zdelo se mi je, da je med njimi tudi že nekaj policajev. A
Ne tajim - laže mi je bilo, kadar sta stali deklici v hlevu, in zdelo se mi je, da moje roke s povesloma slame hitreje švigajo po konjskem hrbtu. A
Ne vem, ali sem zaspala ali ne; vem, da je bila slika na oknu, in zdelo se mi je, da je na odru in me kliče, naj pridem bliže. A
Nekaj me je potegnilo, zdelo se mi je, da padam za tistimi brnečim kovinskim zvokom kante po strehi in tudi za zdaj že neprestanim zvenenjem v moji glavi. A
Nekaj se je zataknil, spet potegnil, obračal, . / . / stran 88 . / zdelo se mi je, da hoče avto pripeljati noter, za žico. A
Nekoliko sem se izogibal teh prikazni, kajti zdelo se mi je, da nekateri pod svojimi krinkami postajajo nekolikonasilni. A
Nič nisem odgovoril in zdelo se mi je, da je začel nekoliko omahovati. A
Noga mi je zastala, zdelo se mi je, da listje na drevju miglja in lepeta, kakor pred hudim vremenom, oko je topo strmelo tja v temoto pod orehe, kakor bi še dvomilo, sta li to res Lazar in Ivanka, ali so to druga bitja, ravnodušna zame, tuja, ne dotikajoča se tako silno mojega srca. A
Ob takem človeku se človek zamisli nad svojo nemarnostjo in zdelo se mi je, da je zdaj zadnji hip, ko se še lahko vzamem v roke, se pravi, da se po zunanjosti spravim v prvotno stanje, po notranjosti pa ... da takoj napolnim kovčke in z njimi odidem na železniško postajo, kjer vsak dan pelje kak vlak v Trst. A
Od začetka sem še razločevala strehe posameznih hiš, ko pa so se začele vrteti okrog moje glave in so puščale vedno ožji obroč neba nad seboj, so se prelile v dolgo sivo steno, ki se je široko razlezla in ji ni bilo mogoče videti konca, bila sem na vrtiljaku in spet nisem bila tam, kajti zdelo se mi je, da me je zajel vrtinec vročega peska in mi pogasil sapo, in spet me ni zajel, kajti zdelo se mi je, da sem se zvila v klopčič in se drkljam zdaj vznak, tako rekoč ritensko, da mi pritiska srce in pljuča ob žledasto steno grla, da mi na vse pretege izvija hrbtenico in da se mi telo boči v vedno večji balon, ki bo vsak čas odletel za vetrom, in spet ni bilo podobe po kakem balonu, kajti drvela sem mimo zidov navzdol namesto z vetrom navzgor, neprestano navzdol, nadstropje za nadstropjem je švigalo mimo mene, neznosno je postajalo padanje, globoka je bila stolpnica, neznansko bolj globoka, kot je bila visoka, brez tal so bile ulice in brez dna pločnik, mreža belih risov in črt se je razpasla v skrivalnico, v trhljivo doskočišče, v mrzko mrtvašnico, v vrtoglavo šahovnico, na ogromni šahovnici, na skrivnostno črnem polju me je čakal divji konj, ki me bo stisnil v kot s svojimi kopiti, če bo od padca še kaj stisniti, in me držal v šahu, če bo od padca še kaj držati v šahu, da se ne bom mogla premakniti, proti njemu letim, čeprav sem bila pravkar še na vrhu donebnika in sem samo trše zatisnila oči, potem ko so prinesli Tjaža na ramenih, kakor sem si želela, zatisnila sem oči in sprožila vrtinčenje, zdaj strmoglavim v nedogledno globino, ni dvoma, da bom zdaj zdaj treščila na naklo in se razletela ali pa se mi bo telo razmazalo na tleh. A
Od začetka sem še razločevala strehe posameznih hiš, ko pa so se začele vrteti okrog moje glave in so puščale vedno ožji obroč neba nad seboj, so se prelile v dolgo sivo steno, ki se je široko razlezla in ji ni bilo mogoče videti konca, bila sem na vrtiljaku in spet nisem bila tam, kajti zdelo se mi je, da me je zajel vrtinec vročega peska in mi pogasil sapo, in spet me ni zajel, kajti zdelo se mi je, da sem se zvila v klopčič in se drkljam zdaj vznak, tako rekoč ritensko, da mi pritiska srce in pljuča ob žledasto steno grla, da mi na vse pretege izvija hrbtenico in da se mi telo boči v vedno večji balon, ki bo vsak čas odletel za vetrom, in spet ni bilo podobe po kakem balonu, kajti drvela sem mimo zidov navzdol namesto z vetrom navzgor, neprestano navzdol, nadstropje za nadstropjem je švigalo mimo mene, neznosno je postajalo padanje, globoka je bila stolpnica, neznansko bolj globoka, kot je bila visoka, brez tal so bile ulice in brez dna pločnik, mreža belih risov in črt se je razpasla v skrivalnico, v trhljivo doskočišče, v mrzko mrtvašnico, v vrtoglavo šahovnico, na ogromni šahovnici, na skrivnostno črnem polju me je čakal divji konj, ki me bo stisnil v kot s svojimi kopiti, če bo od padca še kaj stisniti, in me držal v šahu, če bo od padca še kaj držati v šahu, da se ne bom mogla premakniti, proti njemu letim, čeprav sem bila pravkar še na vrhu donebnika in sem samo trše zatisnila oči, potem ko so prinesli Tjaža na ramenih, kakor sem si želela, zatisnila sem oči in sprožila vrtinčenje, zdaj strmoglavim v nedogledno globino, ni dvoma, da bom zdaj zdaj treščila na naklo in se razletela ali pa se mi bo telo razmazalo na tleh. A
Odprte so bile v prazno nebo in zdelo se mi je, da se bodo zdaj zdaj nasmehnile. A
Odrivali so me natakarji in ženskice, ki so se me dotikale s svojimi mehkimi prsmi, odrival me je noj in zdelo se mi je, da me vsi samo odrivajo pri tistem šanku. A
Oh, sanjalo se mi je, da je strašna zver napadla Buzdugo in ga raztrgala. A
O! je nekako v zadregi našobila ustnice in zazdelo se mi je, da je celo zardela. A
Petje ‒ nekaj pa tudi vino ‒ nas je vse čudno ogrelo, zdelo se mi je, da se je vsaka pesem pela bolje od prejšnje. A
Pogledal sem po svojih tovariših z boječim pogledom in zdelo se mi je, da jasno in razločno vedo za mojo pregrešno misel. A
POLJANEC: Zdelo se mi je, da sem govoril sam ... A
POLJANEC: Zdelo se mi je, da govori moje srce samo sebi. A
S kotičkom očesa sem videl njegove korake, slutil sem jih zmeraj bliže in zdelo se mi je, da se bo zdaj nekaj zgodilo. A
Sanjalo se mi je, da imajo vsi jajčaste glave. A
Sanjalo se mi je, da dobim štiri krave, vsa stotnija je zamukala. A
Sanjalo se mi je, da so po vsej Istri že govorili, da so prišli hudiči v deželo. A
Sanjalo se mi je, da sva z ženo napravila izlet na goro: podobna je bila Golici in ne vem, zakaj ji je bilo ime Črni vrh. A
Sanjalo se mi je, da v najbolj mirnem kraju na svetu povzročajo najstrašnejše kovinske zvoke, to so bile sanje, ki so bile prerokba. A
Sanjalo se mi je, da sem na sv. Jožefa praznik stal pred glavno pošto in sem videl tri dimnikarje, ki so se sredi ceste pretepali med sabo.« A
Sanjalo se mi je, da sta šla po svoji svetli poti kar brez mene, da sem ležal v pustem kraju, med črnimi zidovi, čisto sam v svoji bridkosti, in da sem poslušal iz daljave žalostne glasove, vzdihovanje blodnih duš ... A
Sanjalo se mi je, da sem v Odesi, sanjalo se mi je, da ležim v Odesi, in najprej ni bilo okrog mene ničesar, potem je bila postelja, potem sem vedel, da je okrog mene tisto majhno stanovanje, in še zmeraj je bilo čisto tiho. A
Sanjalo se mi je, da nekdo strelja, je pomislil, to je Santa Ana, sanjalo se mi je da streljajo bandeiranti v Santa Ani, na oddaljeni estanciji pobijajo pastirje in njihove živali, veliko govedo klecne na koleno, ko portugalski vojak nameri puško živali z vlažnimi očmi na čelo, pritisne, velik trup se prevrne, to se mi je sanjalo, pomisli, tudi neko kričanje sem slišal. A
Sanjalo se mi je, da sem v Odesi, sanjalo se mi je, da ležim v Odesi, in najprej ni bilo okrog mene ničesar, potem je bila postelja, potem sem vedel, da je okrog mene tisto majhno stanovanje, in še zmeraj je bilo čisto tiho. A
Soba je bila pretesna, zdelo se mi je, da mi pritiska ob ramena, da me strop stiska k tlom. A
Stisnil jih je k sebi in zdelo se mi je, da so dolgo stali nepremično. A
Takrat je stari pogledal in zdelo se mi je, da so se mu zenice razširile čez vso belo površino široko razprtih oči. A
Tam pri oknu sem stal v majici v mrzlem jutru in zdelo se mi je, da ne more odtrgati pogleda od mene, kar naprej je dvigoval oči, nazadnje se je nasmehnil in mi pomahal. A
Toda naslednji trenutek mi je po vsej glavi zabobnelo, zdelo se mi je, da je od treska počil bobnič. A
Videl sem jo, zdelo se mi je, da me išče s pogledom. A
Z obema rokama se je držala za kite in zdelo se mi je, da je stopala po prstih. A
Zahrepenelo se mi je, da bi videla, kakšno je življenje v soncu. A
Zakaj zazdelo se mi je, da mi ga je plavolasi poslal iz spoštovanja, ker sem opravljal tak posel, da pa v njegovem spoštovanju ni bilo spoštovanja do uničenih ljudi. A
Zaspal sem in sanjalo se mi je, da je Johan z Leonco. A
Zavedel sem se, kakó zaznamovan je breg, ki sem ga pravkar pustil za sabo, in zazdelo se mi je, da je oskrunjeno pobočje obteženo s svinčeno temo, ki mu bo ob neslišnem potresu pravkar razklala plasti, planino pa bo vsak čas zajel hlad brezdanje globeli, v katero se bo pogreznila. A
Zavzdigalo se mi je, da sem začel bljuvati kar v potok. A
Zazdelo se mi je, da se okna svetijo bolj umazano kot pločnik. A
Zdelo se mi je, da slišim Starega. A
Zdelo se mi je, da se mi ljudje muzajo. A
Zdelo se mi je, da se gibljejo zajčevi uhlji. A
Zdelo se mi je, da ne preživim tistega dneva. A
Zdelo se mi je, da se hahlja tja v svojo brado. A
Zdelo se mi je, da malo žalostno gleda za nami. A
Zdelo se mi je, da bi rad preklinjal, še raje renčal. A
Zdelo se mi je, da se je moral izpremeniti na vsak način. A
Zdelo se mi je, da sva malo zarotniška, skoraj zavezniška. A
Zdelo se mi je, da sem samemu sebi in vsem drugim v napoto. A
Zdelo se mi je, da je trepetal pred usodo, ki ga je čakala. A
Zdelo se mi je, da so skoraj praviloma nastajali iz grebatorjev. A
Zdelo se mi je, da je premalo presenetila moja novica prijatelja. A
Zdelo se mi je, da so to skrivnostni in nepokvarjeni templji narave. A
Zdelo se mi je, da to ni lepo, in sem jadrno stopil na Aprovizacijo. A
Zdelo se mi je, da se je sončna bliščava raztegnila že čez ves prostor. A
Zdelo se mi je, da se smeje dvorana Mariu, ki se je tam na odru predramil. A
Zdelo se mi je, da z vsakim hipom raste strast, da se razplamteva hrepenenje. A
Zdelo se mi je, da se bom s kolenom dotaknil poda, tako dobro sem ga sploščil. A
Zdelo se mi je, da vidim Starega, ki je skočil iz avta in se nekoliko opotekel. A
Zdelo se mi je, da sem zaslišal hripav glas prehlajenega človeka, ki je drsel po bregu. A
Zdelo se mi je, da se po cestah ob koruznem polju pelje tudi tisti beli televizijski avto. A
Zdelo se mi je, da malo razumem, zakaj sem počil aparat v okno, zakaj je vsa Livada razdejana. A
Zdelo se mi je, da se ona poprime najraje moških del, kjer lahko pokaže svojo silo in prevago. A
Zdelo se mi je, da dolgo, saj sem slišal nešteto pogovorov, žvenket kozarcev, treskanje z vrati. A
Zdelo se mi je, da slišim topotanje neštetih nog po ulici, kakor tisto noč, ko je v oknih zažarelo. A
Zdelo se mi je, da se iz tistih ozkih, posinelih ustnic, s tistega razoranega čela reži siromaštvo. A
Zdelo se mi je, da bi bilo v njej prostora najmanj za dvanajst postelj, a bila je samo ena - in prav na sredi. A
Zdelo se mi je, da sveti skozi plahto, a potem je bilo tako svetlo, kakor da sploh in več ne rjuhe ne plahte na meni. A
Zdelo se mi je, da je pač vse dobro in nepomembno, ves čas enako topo, tako čudno nedoločeno in brez vsakega pravega smisla. A
Zdelo se mi je, da je nekemu Poljačku všeč, pa sem jo odpeljal domov, zdaj je malo jezna, pa saj je vseeno, če hoče iti s temi Rusi, pa naj gre. A
Zdelo se mi je, da bi zlahka obral kako blagajno ali menjalnico, saj se je to v tem času pogosto dogajalo, roparji pa, vsaj tako je trdil ljudski glas, so imeli v deželi več sreče kot policija. A
Zdelo se mi je, da nisem več v današnjem času, temveč, da se je odprla pred mano knjiga zgodovine in da živim v davno minuli dobi, v dobi slavnih bojev in velikih ljudi, ki niso priznali obupa in so zato zmagali. A
Zdelo se mi je, da vidim nocoj prvikrat njen rumenkastobledi, od strasti in življenja upali obraz, njene globoke, meglene oči, polne sramú in utrujenosti, -- da čutim prvikrat njeno zoprno mehko, opolzko teló, njene mokre, težke lase, -- da slišim njen tihi, boječi, odživeli glas in njene poludušene vzdihe ... A
Zdelo pa se mi je, da je srce vedelo odgovor, a ga ni znalo spremeniti v besede. A
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
| Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |