hegemonikon,hegemonikona,hegemonikonom,hegemonikonu (73)

filozofije, po katerem	hegemonikon	ne vsebuje nobenega elementa	C
samega uma. Skratka, sam	hegemonikon	postane iracionalen,	C
dobesedno hegemonična točka.	Hegemonikon	oziroma proairesis je	C
se, opirajoč zgolj na	hegemonikon,	proairesis, izmakne tiraniji	C
subjekt, reduciran na	hegemonikon,	na proairesis, gotovo	C
subjektovo sebstvo v jaz,	hegemonikon	oziroma proairesis, vztrajajo	C
etike? Kako je mogoče	hegemonikon,	sedež zavestnega subjekta	C
odvzamejo vse prerogative, v	hegemonikon	vključiti vse, torej tudi	C
se upira hegemonikonu.	Hegemonikon	je namreč paradoks samoobvladovanja	C
hegemonikonu, je spet sam	hegemonikon,	toda hegemonikon, ki je	C
sam hegemonikon, toda	hegemonikon,	ki je "iztiril", ki ne	C
spet ni drugo kot sam	hegemonikon.	Sam hegemonikon se torej	C
sam hegemonikon. Sam	hegemonikon	se torej razkolje na dvoje	C
stoiki sprašujejo, zakaj se	hegemonikon	spridi, ne najdejo drugega	C
tarča, na katero meri	hegemonikon;	objekt na ravni telos	C
pa pojasni, zakaj se je	hegemonikon	zmožen zadovoljiti z	C
Če pa sta pulzija in	hegemonikon	opredeljena s krožno strukturo	C
dramatično za stoike, ki	hegemonikon	definirajo kot sedež sebstva	C
freudovski gon ima tudi	hegemonikon	s subjektom skupno zgolj	C
zgolj topologijo, kajti	hegemonikon	nima mesta zunaj subjekta	C
topos, kot kraj, kamor se	hegemonikon	naseli.Takoj lahko vidimo	C
da bi pustil prostor za	hegemonikon.	Izginiti mora, da bi dal	C
drugosti v samem subjektu.	Hegemonikon	kot spreminjajoča se napetost	C
parazitira. Kajti stoiški	hegemonikon	je kot nekakšen nenasitni	C
za njegove interese.	Hegemonikon	s svojo tiransko zahtevo	C
Tako kot gon je tudi	hegemonikon	suireferencielna, "avtoerotična	C
priznavajo, da ista instanca,	hegemonikon,	nastopa v dveh izključujočih	C
posledica intervencije mere.	Hegemonikon	ni že kar "čezmeren",	C
Šele v trenutku, ko si	hegemonikon	postavi mero, ki ni drugo	C
ki ji je postavljena.	Hegemonikon	kot instanca, ki ne spoštuje	C
spoštuje lastne mere, "nori"	hegemonikon,	ki se išče, ki si je ušel	C
si je ušel z vajeti, je	hegemonikon	na ravni želje, ki je	C
erverznost" hegemonikona. Pravi	hegemonikon	oziroma hegemonikon na	C
Pravi hegemonikon oziroma	hegemonikon	na ravni volje in s tem	C
gibanja hegemonikona. Kajti	hegemonikon	deluje, kot bi moral,	C
rigorozno vztrajajo, da je	hegemonikon	sam kriv za svojo perverznost	C
je posledica šibkosti	hegemonikona,	njegove nezadostne tenzije	C
okrnita oblasti, gospostva	hegemonikona.	To je tudi razlog, zakaj	C
iskati v sami strukturi	hegemonikona.	Kot smo že pokazali, morajo	C
kar bi uhajalo oblasti	hegemonikona,	se nujno postavi vprašanje	C
telesa, pač pa iz samega	hegemonikona.	Ta odpad, izvržek, izmeček	C
zatrjuje popolno prevlado	hegemonikona	kot absolutnega gospodarja	C
trčimo na sorodnost gona in	hegemonikona.	Ko stoiki sprašujejo,	C
freudovske gone, ko deviacije	hegemonikona	pojasnjujejo z napetostjo	C
funkcije oziroma operacije	hegemonikona,	je mogoče tako zanj kot	C
vprašanje, s tem ko so objektu	hegemonikona	pripisali poseben status	C
poseben status. Objekt	hegemonikona	je namreč razcepljen na	C
izognili razcepu smotra	hegemonikona	na dva različna smotra	C
instanci skladnost uma,	hegemonikona,	s samim sabo.S tem, ko	C
stoiška identifikacija	hegemonikona	in zavestnega jaza nikakor	C
priznavanja absolutne oblasti	hegemonikona.	Etika, kot jo pojmujejo	C
strukturni analogiji gona in	hegemonikona,	je to zato, ker se nam	C
vlogo pri "perverziji"	hegemonikona.	Sami stoiki priznavajo	C
spregledajo, da je "norost"	hegemonikona	posledica intervencije	C
sami stoiki, ker "norost"	hegemonikona	mislijo kot željo po prekoračitvi	C
prave mere. "Perverznost"	hegemonikona	je v toliko odvisna od	C
norost", "perverznost"	hegemonikona.	Pravi hegemonikon oziroma	C
suireferencialnega gibanja	hegemonikona.	Kajti hegemonikon deluje	C
norosti", perverznosti	hegemonikona	in na ravni eliminacije	C
kar bi omejevalo oblast	hegemonikona,	tako da bi lahko celo	C
vzniknil zgolj kot subjekt	hegemonikona.	Toda ta volja vseeno ni	C
poistoveten z zavestnim jazom, s	hegemonikonom,	ki poljubno razpolaga	C
neki hegemonični točki,	hegemonikonu	oziroma volji, in ne v	C
zunanje njegovemu "jedru",	hegemonikonu,	ki je postavljeno kot	C
preostanka, ki se upira	hegemonikonu.	Hegemonikon je namreč paradoks	C
izmeček, ki se zoperstavlja	hegemonikonu,	je spet sam hegemonikon	C
neko instanco upiranja	hegemonikonu,	ki spet ni drugo kot sam	C
kakor padec napetosti v	hegemonikonu.	V zadnji instanci bi lahko	C
variacije napetosti v	hegemonikonu.	Če je napetost konstantna	C
stoiki prisojajo torej	hegemonikonu	strukturo, značilno za	C
ustreza bolj stoiškemu	hegemonikonu	kakor struktura subjektivacije	C
mora, da bi dal besedo	hegemonikonu	kot instanci radikalne	C
voljo in željo v samem	hegemonikonu,	je možna tudi "norost	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani