samorod,samoroda,samorodov,samorodu (54)

Tako so govorili Trzen,	Samorod,	Jarožir, Klenovič. RADULJŠČIK	A
mečem po glavi, za njim	Samorod,	Trzen in Raduljščik.Hotjebor	A
njegov gospodar Anton	Samorod	in oni, na konju obsedeli	A
brata Antona. Ali Anton	Samorod	je že svojega ovčarja	A
gledala, kaj tu gospodar	Samorod	z ovčarjevim častitim	A
« prosi duhovnik, ali	Samorod	tepe prilično dolgo, nazadnje	A
in konju nazaj. Zdaj se	Samorod	obrne, postoji in vidi	A
zgovoril bi se bil Anton	Samorod	drugače z njim, brate	A
moja žena?« vpraša Anton	Samorod	deklo na hodniku. »Pri	A
povedati,« reče Anton	Samorod	pol tiho, vstane ter stopa	A
postal.« Zdaj vstane	Samorod	in zakliče.Dekla pride	A
si jih videla?« vpraša	Samorod.	»Onkraj Pečin.«	A
sem ti rekel,« ukazuje	Samorod.	»Vso noč morate pokonci	A
videla ono ladjo?« vpraša	Samorod.	»Domov, k staršem.«	A
oni svet, ne bode mogel	Samorod	govoriti, da bi bil kje	A
Res je bil jezdec Anton	Samorod,	zet naših dveh starih	A
»Kje je Vida?« vpraša	Samorod.	»Vida?« zavzameta se obadva	A
vse rano jutro?« vpraša	Samorod	hlastno. »Ne!« klikne	A
vpraša stari. Anton	Samorod	obledi kakor zid.»Morda	A
prava, pravcata resnica.	Samorod	je že čez nekoliko dni	A
iskati, bil je starejši	Samorod,	župnik. »Tu je vse zastonj	A
skalami, ko ga je Anton	Samorod	z bičem tepel. »Kaj bi	A
Pastir odide, župnik	Samorod	starejši pa na mestu obstane	A
dni, kar je bil starejši	Samorod	odšel. Oče Basnigoj pa	A
zimskega večera župnik	Samorod	za mizico, primaknjeno	A
vsakdo, da je to starejši	Samorod,	župnik. »Tiho bodem.	A
prišli gospodar Anton	Samorod.	Stari usta raztegne in	A
tega ne znam.« Ali Anton	Samorod	je bil presrečen, da je	A
preteklost. In Anton	Samorod	ni pustil, da bi jo bil	A
»Kdo tisti?« vpraša	Samorod	osorno po strani, ker	A
a vedno je še župnik	Samorod	v velikih skrbeh čakal	A
odpuščati pa če hoče on, Anton	Samorod	noče, veš, čuješ?Ko bi	A
zapisati imen, katere je	Samorod	Paoliju dejal ‒ »jenja	A
je nekdaj ponosni Anton	Samorod	na surovem lesenem stolu	A
padel, v srce zaboden.	Samorod	je bežal skozi duri ven	A
tudi usmrčen. Zdaj je	Samorod	čakal sodbe.Ni bilo dvombe	A
drugod. Prvi dan zapora	Samorod	ni mislil drugega nego	A
duševnega trpljenja.«	Samorod	pade na stol, glavo povesi	A
naredile njegove besede na	Samoroda.	»Jaz nisem nič rekel,	A
dvigne in vidi Antona	Samoroda	pred seboj.Vsa zardi,	A
oblično predgorje velikana	Samoroda	ta dan nekako mečje ‒	A
Oče Basnigoj je Antona	Samoroda	močno spoštoval zaradi	A
res, da bodo gospodarja	Samoroda	Lahi umorili?« vpraša	A
Stoklas pa je bil služabnik	Samorodov,	gospodarja, čigar posestvo	A
oni, na konju obsedeli,	Samorodov	brat, duhovnik, župnik	A
streljaj nad morjem dom	Samorodov.	»Rojstna hiša!	A
A zdaj on pravi, da si	Samorodov,	tega odurnega človeka	A
pogač pojeli in Stoklasek,	Samorodov	ovčji pastir, bil je tačas	A
kar hočeš. Jaz kot brat	Samorodov	ne vem ničesar.« »Povedala	A
odposlal hlapca na dom	Samorodov,	Vidi poročat, da Anton	A
če bodo pametni. Ali	Samorodov	ovčar Stoklas ni gledal	A
Basnigoj povedat zetu Antonu	Samorodu.	In kakor starec tako z	A
Tako sta pretekli Anton	Samorodu	dve leti srečno, izjemši	A
Alberto Paoli. To pa je	Samorodu	še bolj sum zbujalo.Izrek	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani