On se zasmeje, a v tistem trenutku mu močno lopne njena dlan po obrazu, po ustih in po nosu. Ne vem, kako je to, ali je bil udarec res težji, nego se more od nežne, drobne dekliške ročice pričakovati, ali pa je bilo oblično predgorje velikana Samoroda ta dan nekako mečje ‒ nekoliko kapelj krvi udari Antonu iz nosa. Ko deklica to vidi, obledi in strepeta, oklene se velikega svojega soseda z eno roko okoli vratu in reče z nepopisno nežnim in skrbljivim glasom: »Ne, ne, ne, ne!«