Slovenski pravopis 2001
b (26.651-26.700)
-
glájevec -vca m z -em (á) nardp. |nož|
-
glájt -a m (ȃ) pokr. slamo zmetati na ~ |na prostor na skednju|; obrt. žarg. kapna lega
-
glamúr -ja m z -em pojm. (ȗ) izobr. čar, privlačnost
-
glamurózen -zna -o; bolj ~ (ọ̑) izobr. ~a večerna obleka razkošna, elegantna
-
glás -ú tudi glás -a m, prva oblika dalje -u -- -u -om; -ôva -ôv; -ôvi -ôv (ȃ ȗ; ȃ) otroški ~ovi; ~ ljudstva; ~ o tem gre po vsem mestu govorica; oddati svoj ~ |pri volitvah|; na ves ~ se smejati |zelo glasno|; priti na slab ~ |dobiti negativni sloves|; biti ob dober ~ |izgubiti ugled|; jezikosl. zliti ~ zlitnik; zdrav. menjavati ~ |mutirati|; poud.: Ta pa ima ~ |glasno govori; lepo poje|; poslušati ~ srca, vesti |ravnati se po sebi, svoji vesti|; sladek ~ |pretirano vljuden, prijazen|; star. dobiti, poslati ~ sporočilo, obvestilo na glás tudi naglás nač. prisl. zv. (ȃ) ~ ~ peti, se smejati; poud. ~ ~ misliti |govoriti sam s seboj|; poud. povedati svoje mnenje ~ ~ |javno|
-
glasé -êja [aze] m z -em snov. (ẹ̑ ȇ); gl. glaze
-
glásek -ska m (ȃ) manjš.; poud. |glas|
-
glásen -sna -o, tudi glasán glásna -ó; -êjši -a -e (á; ȃ á ọ̑; ȇ) ~ pogovor; biti preveč ~ glásni -a -o (á) ~o branje glásni -ega m, člov. (á) biti med najbolj ~mi glásno -ega s, pojm. (á) zavrteti gumb pri radiu na ~o glásnost -i ž, pojm. (á)
-
Glásgow -a [ov-] m, zem. i. (ȃ) |škotsko mesto|: v ~u glásgowski -a -o (ȃ) Glásgowčan -a m, preb. i. (ȃ) Glásgowčanka -e ž, preb. i. (ȃ)
-
glasílčen -čna -o (ı̑) glasílčni -a -o (ı̑) jezikosl. ~ zapornik; ~a raza
-
glasílen -lna -o (ı̑) glasílni -a -o (ı̑) ~ organ; jezikosl. ~ zapornik
-
glasílka -e ž (ı̑) vnetje glasilk
-
glasílo -a s (í) ~ podjetja
-
glasíti se 1 -ím se nedov. glási se -íte se, -èč se -éča se; -íl se -íla se; (-ít se/-ìt se) (í/ı̑ í) Pitagorov izrek se ~i: a 2 + b 2 = c 2; neobč. Rezervacija se ~i na vaše ime je; izkaznica, ~eča se na očetovo ime glasíti -ím (í/ı̑ í) star. razširjati, razglašati: kaj ~ nove ideje
-
glasíti se 2 in glásiti se -im se nedov. glási se -te se in -íte se, -èč se -éča se; glásil se -íla se, glásit se; (glásit se) (í/ı̑/á á) zastar. oglašati se
-
glaskoválen -lna -o (ȃ) glaskoválni -a -o (ȃ) ~a metoda branja
-
glaskováti -újem nedov. -ujóč, -ováje; -àl -ála, -án -ána; glaskovánje; (-àt) (á ȗ) šol. kaj ~ težke besede
-
glásnik -a m (ȃ) jezikosl. |fonem|
-
glasník -a m, člov. (í) ~ svobode; neobč. sel, kurir glasníca -e ž, člov. (í) glasníčin -a -o (ı̑)
-
glásnikovec -vca m z -em člov. (ȃ) |sodelavec Slovenskega glasnika| glásnikovka -e ž, člov. (ȃ) glásnikovčev -a -o (ȃ)
-
glásniški -a -o (ȃ) jezikosl. |fonemski| glásniškost -i ž, pojm. (ȃ) jezikosl. |fonemskost|
-
glasníški -a -o (ı̑) ~o sporočilo
-
glasnó in glásno nač. prisl. -êj(š)e (ọ̑; á; ȇ) ~ brati; Govori glasneje; izpust. Nikar tako ~; poud. povedati kaj jasno in ~ |naravnost, odločno|; glasb. |forte|
-
glaso.. prvi del podr. zlož. glasoslôvje, glasotvóren, glasovír
-
glasoslôvec -vca m z -em člov. (ȏ) jezikosl. |fonetik| glasoslôvka -e ž, člov. (ȏ) |fonetičarka| jezikosl. glasoslôvčev -a -o (ȏ) jezikosl.
-
glasoslôven -vna -o (ȏ) jezikosl. |fonetičen| glasoslôvni -a -o (ȏ) ~ pojav glasoslôvnost -i ž, pojm. (ȏ) jezikosl.
-
glasoslôvje -a s, pojm. (ȏ) jezikosl. |fonetika|
-
glasotvóren -rna -o (ọ́; ọ̑) jezikosl. glasotvórni -a -o (ọ́; ọ̑) ~e prvine glasotvórnost -i ž, pojm. (ọ́; ọ̑) jezikosl.
-
glasoválec -lca [u̯c] m z -em člov. (ȃ) sklepčnost ~ev glasoválka -e [u̯k] ž, člov. (ȃ) glasoválčev -a -o [u̯č] (ȃ)
-
glasoválen -lna -o (ȃ) glasoválni -a -o (ȃ) ~ listek; publ., slabš. ~ stroj
-
glasováti -újem nedov. -ujóč, -ováje; -àl -ála, -àt; glasovánje; (-àt) (á ȗ) proti komu/čemu ~ ~ predlogu; glasovati za koga/kaj ~ ~ kandidata; glasovati o kom/čem ~ ~ zakonu
-
glasôven -vna -o (ó; ȏ) glasôvni -a -o (ó; ȏ) ~ obseg glasôvnost -i ž, pojm. (ó; ȏ)
-
glasovír -ja m z -em (ı̑) zastar. klavir
-
glasôvje -a s, skup. (ȏ) ~ slovenskega jezika
-
glasôvnica -e ž (ȏ) oddati ~o
-
glasôvno ozirn. prisl. (ó/ȏ) ~ bleščeč
-
glasôvno.. prvi del podr. zlož. (ó/ȏ) glasôvnogôvoren
-
glasôvno- prvi del prir. zlož. (ó/ȏ) glasôvno-písen
-
glasôvnogôvoren -rna -o (ó/ȏȏ) glasôvnogôvorni -a -o (ó/ȏȏ) ped. ~a metoda pri pouku gluhonemih
-
glasôvno-písen -sna -o (ó/ȏ-ı̑) glasôvno-písni -a -o (ó/ȏ-ı̑) ~a podoba jezika
-
glasujóči -ega m, člov. (ọ́) dajati navodila ~im
-
gláva -e tudi gláva -é ž, druga oblika dalje -i -ó -i -ó; -é gláv -áma -é -àh -áma; -é gláv -àm -é -àh -ámi (á; á ẹ́; á ẹ̑) 1. sneti klobuk z ~e; umivati ~o |lase, lasišče|; biti za ~o višji od drugih |za višino glave|; ~a družine; rediti pet glav (živine); zeljna ~; ~ solate; ~ motorja; ~e žebljev; dopis z ~o ustanove; Zelje dela ~e; jezikosl. |del slovarskega sestavka| 2. knj. pog.: znati iz ~e na pamet; vzeti komu ~o obglaviti ga; To mu ne gre v ~o Tega si ne more zapomniti; delati z ~o opravljati umsko delo; poud.: bati se za svojo ~o |za življenje|; iti za ~o komu |biti v smrtni nevarnosti|; Zvrtelo se mu je v ~i |Začutil je omotico|; misliti s svojo ~o |imeti samostojno mišljenje|; plačati kaj z ~o |umreti za kaj|; kronana glava |vladar|; visoke ~e |ugledni ljudje|; fant bistre ~e |bister, nadarjen|
-
glaváč -a m z -em člov. (á) slabš. |debeloglav človek|; zmer. ~ trmasti; živ. kiti ~i glaváčev -a -o (á) slabš.
-
glaváča -e ž (á) slabš. |debela, velika glava|
-
glaváček -čka m, člov. (á) manjš.; ljubk. |debeloglav človek|
-
glavàn -ána tudi glaván -a m, člov. (ȁ á; ȃ) poud. |debeloglav človek; svojeglav, trmast človek|
-
glavár -ja m z -em člov. (á) star. poglavar; zgod. deželni ~ glavaríca -e ž, člov. (í) star.: poglavarka; glavarjeva žena glavárjev -a -o (á) glavaríčin -a -o (ı̑) star.
-
glavarína -e ž (í) |davek od osebe|
-
glaváriti -im nedov. -èč -éča; glavárjenje (á ȃ) star. |biti poglavar|: komu/čemu ~ četi
-
glavárski -a -o (á) ~i opravki
26.401 26.451 26.501 26.551 26.601 26.651 26.701 26.751 26.801 26.851
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani