zvok (21)

1. zvǫ̑k, m. der Schall, der Klang, der Ton, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.), nk.; — po stsl.
2. zvokomèr, -mę́ra, m. der Schallmesser, Jan., Cig. (T.).
3. zvokopodǫ̑bje, n. die Onomatopöie, Cig. (T.); — češ.
4. zvokoslǫ́vən, -vna, adj. akustisch, Cig. (T.).
5. zvokoslǫ̑vje, n. die Akustik, Cig. (T.), C.
6. zvokovȃnje, n. die Lautiermethode, C.
7. zvokovòd, -vǫ́da, m. der Schalleiter, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
8. zvokovǫ́dən, -dna, adj. schalleitend, Cig. (T.).
9. enozvòk, -zvǫ́ka, adj. = enozvočen; enozvoki glasovi, SlN.
10. milozvòk, -zvǫ́ka, adj. lieblich klingend, Cig. (T.).
11. nezvòk, -zvǫ́ka, m. der Unlaut: pa kaj beseda! — nezvok! LjZv.; — prim. zvok.
12. odzvòk, -zvǫ́ka, m. der Nachklang: o. dajati, resonieren, Cig. (T.).
13. połnozvòk, -zvǫ́ka, adj. volltönend, Cig.
14. prizvòk, -zvǫ́ka, m. der Anklang ( gramm.), Cig. (T.).
15. sozvǫ̑k, m. der Accord (in der Tonkunst), Cig. (T.).
16. akōrd, m. der Accord; — prim. sozvok.
17. akūstika, f. die Akustik; — prim. zvokoslovje.
18. budílọ, n. 1) das Weckwerk, der Wecker, Cig. (T.); — 2) der Erreger: budilo zvoka, der Schallerreger, Cig. (T.); — 3) das Aneiferungsmittel, C.
19. ojáčiti, -jȃčim, vb. pf. kräftigen, Cig., Jan.; verstärken, Cig. (T.); o. se, kräftig werden, erstarken, Cig., Jan.; — najslabši zvok se tako ojači, da ga slišimo, Žnid.
20. resonānca, f. odglas, odzvok, die Resonanz.
21. sluhoslǫ̑vje, n. = zvokoslovje, die Akustik, Cig., Jan.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani