zver (91)

1. zvę̑r, -ı̑, f. das wilde Thier; grda, strašna, velika z.; — zveri, die Raubthiere (carnivora), Cig. (T.), Erj. (Ž.); — das Wild, Mur., Cig.; z. vzdigniti, das Wild aufscheuchen, M.
2. zveráčina, f. = zverjačina, Npes.-K.
3. zverȃd, f. = zverjad, Cig., Jan., M.
4. zvę̑rati se, -am se, vb. impf. ad zvreti se, = zvirati se, den Körper unanständig strecken, Jan., C., M., Gor.
5. zvę̑rca, f. dem. zver; ein wildes Thierchen.
6. zverína, f. 1) ein wildes Thier; das Raubthier; das Unthier, Cig., Jan.; — tudi coll. wilde Thiere, das Raubwild; das Wild, Jarn., Mur.; zverine ne streljati, das Wild hegen, Cig.; — 2) das Wildbret, Dict.
7. zverı̑nar, -rja, m. der Thiergärtner, Cig.; — der Menageriehälter, Nov.- C.
8. zverı̑nəc, -nca, m. der Thiergarten, Jan.; — die Menagerie, Jan.; — pogl. zverinjak.
9. zverínica, f. dem. zverina.
10. zverinják, m. der Thiergarten, Mur., Cig., Jan., C.; — ein Behältnis für wilde Thiere, Cig.
11. zverı̑nski, adj. wilden Thieren eigen, sie betreffend; z. tat, der Raubschütze, Cig.; — nach Art der wilden Thiere, wild, grausam; po zverinsko.
12. zverı̑nščica, f. neka jako svetla zvezda, Glas.
13. zverı̑žək, -žka, m. etwas Verunstaltetes, Zora.
14. zverı̑ženəc, -nca, m. der Krüppel, V.-Cig.
15. zverížiti, -ı̑žim, vb. pf. 1) zusammenketten, verketten, Mur., Cig., Rib.- M.; — 2) verkrümmen; zverižen, verkrümmt, verkrüppelt, contract, V.-Cig., C.; ima noge zverižene, C.; — schlecht machen, verpfuschen, Z., Notr.; to je vse zveriženo, Z.; — (einen Aufsatz) zusammenschmieren, Cig. (T.).
16. zverjáčina, f. ein wildes Thier, Guts., Ravn.; krokodil je divja z., Dict.: divje zverjačine, Bas.; — coll. wilde Thiere, das Wild, Mur.; divja z., Krelj; zverjačino loviti, Meg.; zverjačini je dal gozde, Jsvkr.
17. zverjȃd, f. coll. wilde Thiere, das Wild, ogr.- M.; das Raubwild, Cig., Jan.
18. zverják, m. ein wildes Thier männlichen Geschlechtes, M., C., Lašče- Levst. (Rok.).
19. zverjáščina, f. = zverjačina: zverjaščino lovim, Boh.
20. zverjáški, adj. nach Art der wilden Thiere, Jarn.- M.; — grausam, Cig.
21. zverjè, n. coll. wilde Thiere, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
22. zvę̑rnik, m. der Thierkreis (zodiacus), Cig. (T.).
23. zvernják, m. = zverinjak, Mur., C.
24. zveročȃstje, n. der Thierdienst, Cig. (T.).
25. zverokrȃdba, f. der Wilddiebstahl, Cig., Nov.- C.
26. zverokrȃdəc, -dca, m. der Wilddieb, Jan.
27. zverokrȃdnik, m. = zverokradec, Cig.
28. zverokrȃdstvọ, n. die Wilddieberei, Jan.
29. zverokròg, -krǫ́ga, m. der Thierkreis, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
30. zverǫ̑vščəc, -ščəca, m. der Speik (valeriana celtica), SlGor.- C.
31. zverǫ̑vščnik, m. = zverovščec, C.; — tudi: die Haselwurz (asarum), C.
32. zvę̑rski, adj. den wilden Thieren eigen, sie betreffend; — wild.
33. zverúžiti, -ȗžim, vb. pf. = zverižiti, C., Let.
34. brezvę̑rəc, -rca, m. der Glaubenslose, der Religionslose, nk.
35. brezvę́rən, -rna, adj. religionslos, nk.; irreligiös, Cig.
36. brezvę̑rje, n. die Religionslosigkeit, nk.; die Irreligiosität, Cig.
37. brezvę̑rnica, f. die Religionslose, nk.; die Irreligiöse, Cig.
38. brezvę̑rnik, m. der Religionslose, nk.; der Irreligiöse, Cig.
39. brezvę̑rski, adj. irreligiös: brezverski spisi, LjZv.
40. brezvę̑rstvọ, n. die Glaubenslosigkeit, nk.
41. izvę́riti se, -vę̑rim se, vb. pf. seinem Glauben untreu werden, Cig.
42. poluzvę̑rski, adj. halbthierisch, Zora.
43. bẹ́žati, -ím, vb. impf. 1) fliehen; bežali so, kar so mogli pred sovražnikom b.; bežite pred grehom, Mik.; strupene zveri beže od ljudi, Ravn.; sv. duh modrosti beži od hinavca, Škrinj.; od ljudi b., sich von der Welt abschließen, Cig.; od dela b., arbeitsscheu sein, Cig.; — beži, beži, ne govori tako nespametno! geh doch, rede nicht so thöricht! — 2) = teči; beži hitro po vode, Cig., jvzhŠt.; tudi: bẹžáti.
44. brániti, -im, vb. impf. 1) vertheidigen, beschützen; z mečem koga b., levinja svoje mladiče pogumno brani; b. trdnjavo; b. svoje poštenje; redko z gen.; kaštigaj hude, brumnih brani, Krelj; b. koga komu (čemu), jemanden gegen jemanden (etwas) vertheidigen, schützen: tuj mož nas je pastirjem branil, Ravn.; b. koga muham, Cig.; isto oglje brani hišo streli, a žito črvom, Navr. (Let.); tudi: čredo b. volkov, domovino b. nesreč, zoper sovražnike, proti sovražnikom; psi branijo živino od tatov i divjačine, ogr.- Valj. (Rad); b. se, sich vertheidigen, sich wehren: hrabro so se vojaki branili; nima se s čim b., er hat nichts, womit er sich wehren könnte; b. se s čim, sich auf etwas berufen ( Cig.), etwas vorschützen, Jan.; — 2) wehren, verwehren; nihče ti ne brani tukaj stati; b. komu, da ne more črez most, jemandem den Uebergang über die Brücke wehren; živini b. v škodo, das Vieh vom Schadenmachen abhalten; to brani kačam k hlevu, k hramu, Pjk. (Črt.); zverinam na njive b., das Wild vom Felde fernhalten; Meni k Minkici branijo, Npes.-Schein.; komu kaj b., jemandem etwas verwehren; tega ti nihče ne brani, das ist dir unverwehrt, das verbietet dir niemand; — b. se česa, sich gegen etwas wehren: branili smo se teh davkov, pa se jih nismo mogli ubraniti; b. se darila, das Geschenk nicht annehmen wollen; kruha se ni braniti, Brot darf man nicht verschmähen; b. se komu, čemu, Cig.; Kdor klobas po zimi hrani, Se po leti muham brani, Vod. (Pes.); — sich weigern: kaj se braniš vzeti denar? brani se toliko plačati; — 3) = branati, Jan.
45. brezvę̑zje, n. asyndetische Satzverbindung, Cig. (T.).
46. brlǫ́žiti, -ǫ̑žim, vb. impf. in der Höhle lagern ( v. Wild), Cig.; tam brložijo divje zveri, Glas.
47. búšiti, bȗšim, vb. pf. 1) mit Gewalt anstoßen, anfahren: z glavo v zid bušiti, BlKr., Št.; v hišo b., ins Haus stürzen, Z.; — 2) b. koga, derb stoßen, Št.; mit Gewalt werfen: hlapci zver z nosilnic bušijo, Glas.; — prim. buhniti.
48. čútiti, -im, vb. impf. empfinden; mraz čutim; ne čutim bolečine; nič ne čuti, če se ga dotaknem; wahrnehmen, merken; zver čuti lovca, das Wild wittert den Jäger; pes zajca čuti; — fühlen; čutil boš, kaj se pravi biti brez doma; čutil bo to, es soll ihm das nicht so hingehen, Cig.; čutim, da sem doma; čutim, da se mi bliža smrt; jezik ne more povedati, kar v srcu čutim; — 3) č. se, sich fühlen, ein starkes Selbstbewusstsein haben, Lašče- Levst. (M.); — 4) č. se, sich fühlen, sich befinden: kako se čutiš? Cig.
49. dəhtẹ́ti, -ím, (-ẹ̑jem), vb. impf. 1) stark athmen, C.; pes dehteje, Krn- Erj. (Torb.); — 2) sich sehnen, heftig verlangen, C.; človek volčji, ošaben, ki po visokosti dehti, huji je od divje zverine, Ravn.; — 3) duften, C., Vrt.; kakor kadilo dehte dišave iz rož in cvetlic, Ravn.
50. dívji, adj. wild; divja zver; divja jeza; divje gledati; ves divji je danes, er wüthet heute; divje meso, wildes (schwammiges) Feisch, Cig.; — divji ključ, der Dietrich, Jan.; divji ogenj, das durch Reiben zweier Hölzer entstandene Feuer, das Reibfeuer, Cig., M.
51. dúr, adj. scheu, Ravn.- Cig.; wild, menschenscheu, Lašče- Levst. (Rok.); dure zveri, scheue, wilde Thiere, Z.; Neudelan jezik vsak Dur pastuh je, srep divjak, Levst. (Zb. sp.); — prim. slovaško: durný, scheu.
52. gnáti, žénem, vb. impf. 1) treiben; živino na pašo, na vodo g.; pred oblastvo koga g., vor die Behörde bringen, einführen; g. zver, das Wild verfolgen, Cig.; voda kolo žene; les po vodi g., flößen, Cig.; morje valove žene, das Meer treibt Wellen; — g. koga na prisego, jemandem den Eid auftragen, Cig.; vojsko, pravdo g., führen, Ip., GBrda; pravdo dalje g., den Process fortsetzen, Cig.; predaleč, črez nemoč g., es zu weit treiben, Cig.; g. si kaj k srcu, sich etwas zu Herzen nehmen, Cig., C.; kralj si tega k srcu ne ženi, Dalm.; — drängen: žene me, es drängt mich, Mik.; ich habe das Abweichen, Jan., jvzhŠt.; na močo (vodo) g., den Harn treiben, Cig.; nekaj me je gnalo, ich fühlte mich angetrieben; častilakomnost ga žene, der Ehrgeiz spornt ihn an, Cig.; upniki me ženejo, fordern mich, C.; kašelj me žene, plagt mich, C., Cv.; — 2) treiben, hervorsprießen lassen: g. popke, Knospen treiben, korenine g., wurzeln; v stebla gnati, sich bestauden, Cig.; stena žene, die Wand richtet sich auf ( mont.), Cig.; — 3) hervorbrechen machen: iskre g., Funken aussprühen, Cig.; — erheben: šum g., Gor.; petje g., laut singen, Burg.; veselje g., frohlocken, Burg.; otroci so glas vmes gnali, die Kinder schrien dazwischen, Ravn.; svojo g., bei seiner Ansicht bleiben, Cig.; — 4) g. se, jagen: g. se za kom, jemandem nachjagen, ihn verfolgen; g. se, sich anstrengen, sich bemühen; delavci so se gnali hitro delati, SlGor.; preveč se žene, jvzhŠt.; g. se za čim, nach etwas streben, trachten, Cig.; veliko srce vselej k velikim in visokim rečem se žene, Kast. (N. c.); g. se za koga, sich jemandes annehmen, Svet. (Rok.); g. se za kaj, sich um etwas interessieren, Cig.; sich für etwas ereifern, C.; — g. se v jok, nicht zu weinen aufhören können, Polj.; (pomni: praes. renem, Notr.- Mik. (V. Gr. III. 173.)).
53. góniti, gǫ́nim, vb. impf. 1) wiederholt treiben; živino na pašo g.; zver s psi g., hetzen, jagen, hudoba ga goni, der Teufel reitet ihn, Cig.; g. otroke v šolo, die Kinder fleißig zur Schule halten, Cig.; — g. koga, fordern = terjati, Cig.; — pijača, ki na vodo goni, harntreibendes Getränk, Cig.; goni me, ich habe das Abweichen, Cig.; — kamenje v hišo g., ( pf. zagnati), BlKr.; drva po vodi g., Holz flößen, Jan.; kolo g., ein Rad treiben; vrtavko g., den Kreisel treiben; mehove g., die Bälge treten; rühren (beim Buttern): celo uro uže gonim, pa se neče storiti, Polj.; — vedno svojo g., immer dasselbe wiederholen, sagen, behaupten; "joj, joj!" je zmerom gonil, Ravn.; zmerom svojo goni slavček, immer dieselben Lieder singt die Nachtigall, Preš.; — ljudje gonijo (= pravijo), da bo vojska, Z.; — 2) g. se, a) sich herumtreiben, schäckern; otroci se gonijo po trati; — b) brunften, läufig sein; krava, kobila, psica se goni.
54. izvŕniti, -nem, vb. pf. umwerfen, umstürzen; i. voz; dvakrat je izvrnil, er hat zweimal umgeworfen; oba vkupe vozila, oba vkupe izvrnila = mitgefangen, mitgehangen, Jurč.; kupico i., ein Glas leeren; i. koga, jemanden zu Boden stürzen, umreißen; i. se, umkippen, umstürzen ( intr.), umfallen; voz se je izvrnil; pijanec se izpreobrne, kadar se v jamo izvrne; izvrnjen, umgestürzt, verkehrt; izvrnjena slika, ein verkehrtes Bild, Žnid.; — škornje i., die Stiefel schieftreten, Z., jvzhŠt.; škorenj se mi je izvrnil, ich habe den Stiefel schiefgetreten, jvzhŠt.; — wenden: krivdo na koga i., die Schuld auf jemanden wälzen, Cig., Jan.; — verdrehen: besede i., Cig. (T.); — auslegen: vse so mu na hudo izvrnili, alles hat man ihm übel ausgelegt, Krelj; ( nav. zvrniti; toda prim. hs. izvrnuti, rus. izvernutь, umstürzen).
55. jȃzba, f. 1) das Loch, die Höhle, Mur., Cig., Met., Vrt.; zverine so po jazbah se skrivale, Levst. (Zb. sp.); — 2) das Dachsweibchen, Štrek.
56. krǫ̑g, m. 1) der Kreis; v krog se vrteti; v krog(e) iti, im Kreise herumgehen, kreisen, Cig.; solnčni k., der Sonnencyclus, Cig. (T.); zverinski k., der Thierkreis, Cig., Jan.; — die Felgen am Mühlrad, V.-Cig.; — letorastni krogi, die Jahresringe (an den Bäumen), Nov.; — 2) die Kreisfläche, Cig. (T.); die runde Scheibe, Cig., Jan., Cig. (T.); lončarski k., die Töpferscheibe, Cig., Jan.; — 3) die Kuppe, der Kogel, Cig. (T.).
57. mẹdorẹ́zən, -zna, adj. = bakrorezen, Kupferstich-, Cig.; mẹdorẹ̑zna igla, die Radiernadel, Cig.; — medorezna šola, "Erzverschneidungsschule", Navr. (Let.).
58. nagȃnjati, -am, vb. impf. ad nagnati; 1) treiben, aufjagen: zver n., Cig., Lašče- Levst. (Rok.); — 2) antreiben, drängen; n. dolžnika, da naj plača, den Schuldner zum Zahlen drängen; — 3) verursachen: nadloge komu n., Trub.; veliko pravdnino n. komu, jemandem große Processkosten verursachen, Cig.
59. ničę̑murən, -rna, adj. 1) nichtsnutzig, nichtig, eitel, Mur., Jan., nk.; ( nav. nečimeren; nečimurni [= zanikarni] uk, Dalm.; zanašati se na nečimurne stvari, Dalm.); — eitel, eingebildet ( nav. nečimeren); ni bil ničemuren, Jurč.; ničemurni, samopridni kričaji, Str.; — 2) grimmig, ogr.- M.; ničemurna zver, Npr.- Glas.
60. ǫ́bčenje, n. der Verkehr, der Umgang, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; der Verkehr ( merc.), Cig. (T.); obmejno o., der Grenzverkehr, DZ.; prehodno o., der Transitoverkehr, DZ.; v prosto o. dan, in freien Verkehr gesetzt, DZ.; — prim. občiti.
61. obdivjáti, -ȃm, vb. pf. wild werden, verwildern, Cig., M.; obdivja, kakor divja zver, Erj. (Torb.).
62. obhóditi, -hǫ́dim, vb. pf. 1) um etwas herumgehen, umgehen, Cig., Jan.; zverjad o., das Wild einkreisen, Cig.; — 2) begehen: mejo o., Cig.; — durchwandern, bereisen: veliko sveta o.; mnogo o., viele Gänge machen, Cig.; vso goro o., den ganzen Berg durchstreifen; — 3) abgehen: pot o., einen Weg abgehen, Cig.; črevlje o., die Stiefel abgehen (um sie weiter zu machen), Cig.; — 4) (die Bienenkönigin) befruchten: obhojena matica, Levst. (Beč.).
63. obklȃda, f. 1) = obklad, Cig., M.; — 2) die Holzverkleidung, das Fournier, Jan.
64. odsòj, -sója, m. = odsij; o. zverinskega kroga, das Zodiacallicht, Jan. (H.).
65. oslẹdíti, -ím, vb. pf. aufspüren, auf die Spur kommen: o. koga, Mur., Cig., Jan., Mik., Levst. (Zb. sp.); pes zverjačino išče in osledi, Hip. (Orb.); o. zlato žilo, Glas.
66. otę́ti, otmèm, vb. pf. 1) retten, befreien; o. koga lakote, Ravn.; o. koga pogube, o. hišo ognja, Cig.; o. koga smrti, Levst. (Nauk); o. koga iz plamena, Ravn.; o. koga iz nevarnosti, Cig.; o. se, sich retten; o. se z naglim tekom, Ravn.- Valj. (Rad); sich frei machen, sich befreien, Cig., Jan.; volkodlak se otme zverinstva, LjZv.; — 2) o. se, widerstehen: otme se mi (jesti, delo) = ogabi se mi, C.; — (pomni: praes. ótmem, Kras- Valj. [Rad]; otámem: to jo otame, jvzhŠt.).
67. plȃh, pláha, adj. scheu, schüchtern, furchtsam; plaha zver; plaho gledati, einen scheuen Blick haben.
68. popustíti, -ím, vb. pf. 1) nacheinander verlassen: mladiči so gnezdo popustili; — 2) fahren lassen, Cig.; p. konju brzdo, dem Pferde den Zügel schießen lassen o. verhängen, Cig.; — stehen lassen, verlassen; vse popustiti in pobegniti, Kast.- Valj. (Rad); pastir popusti ovčice, Škrb.- Valj. (Rad); — aufgeben: obsedbo p., Cig.; p. tožbo, von der Klage abstehen, Cig.; psi popustijo sled, zver, die Hunde verlassen die Fährte, das Wild, Cig.; p. greh, das Böse lassen, Cig.; p. molitev, Škrb.- Valj. (Rad); Popusti posvetno rabo Orglarček in gre v puščavo, Preš.; — 3) nachlassen, nachgeben; žrebelj je popustil (= ne drži več), Dol.; mraz je popustil, Cig.; p. od cene, am Preise nachlassen, Cig.; Rabatt geben, rabattieren, Cig. (T.).
69. potròs, -trǫ́sa, m. 1) = potres, Kremp.- M.; — 2) kar se zverem v hosti potrosi, V.-Cig.
70. prestȃva, f. 1) die Umstellung, die Versetzung, die Transposition, Cig., Jan.; p. mejnikov, die Grenzverrückung, Cig.; — die Permutation ( math.), Cig. (T.); — die Transferierung, Jan., nk.; die Dislocation, Cig.; — 2) die Übersetzung (in eine andere Sprache), Cig., Jan., nk.
71. pretvoríti, -ím, vb. pf. 1) anders machen, umwandeln, umgestalten, Cig. (T.), DZ., C.; p. koga v zver, Npr. ( kajk.)- Valj. ( Glas.); verwandeln, Cel. (Ar., Geom.); — 2) p. se, sich verstellen, Cig. (T.).
72. prirę̑dje, n. die Beiordnung ( gramm.), Jan.; die Satzverbindung, Jan. (H.).
73. rọ̑pən, -pna, adj. Raub-, Guts.- Cig., Jan., M.; ropna zver, Vrt.
74. skládən, -dna, adj. 1) synthetisch, Cig. (T.); — 2) durch Beiträge bewirkt: sklȃdne gosti, das Picknick, Cig.; — Concurrenz-, Nov.; skladni okraj, der Concurrenzbezirk, Levst. (Cest.); skladna cesta, die Concurrenzstraße, Levst. (Cest.), Nov.; skladna združba, der Concurrenzverband, Levst. (Pril.); — 3) zusammenlegbar: skladna miza, der Klapptisch, Cig.; skladna postelja, die Bettbank, der Bettkasten, Cig.; — skladni koledar, der Blockkalender, nk.; — skladni del, der Bestandtheil, Cig.; — vereinbar, Mur., Cig.; — verträglich (congruens), ( phil.), Cig. (T.); — 4) übereinstimmend, harmonisch, einklängig, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; skladno ubran, harmonisch gestimmt, nk.; congruent ( math.), Cig. (T.), Cel. (Geom.); — zusammenhängend, Jan. (H.); — 5) schichtig, Cig.; — 6) Niederlags-, Jan.
75. skrnóba, f. 1) der Schmutz, der Unflat, Dict., Cig., C.; — 2) der Ansteckungsstoff, das Miasma, Cig., Jan.; — die Fäulnis, das Verderbnis, M.; — 3) der Grimm, die Wuth, Z., Burg. (Rok.); der Jähzorn, Svet. (Rok.); — psovka jezavemu človeku, KrGora; — 4) die Strenge, C.; die Morosität, Z.; — die Heimtücke, V.-Cig.; — 5) coll. = divja zverina, zapŠt.
76. slǫ̑kast, adj. 1) gekrümmt, bogenförmig, Cig., Jan., Žnid.; slokasto in zveriženo, C.; — 2) schlank, mager, hager, Jan., Nov.- C., UčT.; slokasta krava, Str.; s. konj, engbäuchiges Pferd, Cig.
77. solár, -rja, m. 1) der Salzhändler, der Salzverkäufer; ponuja kakor solar sol, Lašče- Levst. (Rok.); brez denarja do solarja, brez soli domov, Npreg.- Jan. (Slovn.); — der Salzbereiter, Cig.; — 2) = solnica, Tolm.- Erj. (Torb.).
78. soları̑ja, f. = solarstvo, der Salzhandel, Cig., Jan.; der Salzverschleiß, Mur.
79. sǫ̑rta, f. 1) die Sorte, die Art; vsake sorte ljudje, allerhand Leute: danes imate zverino ustreljeno od sorte (von jeder Gattung), Lašče- Levst. (Rok.); dobre sorte biti, von gutem Geschlecht sein, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) psovka: ti grda sorta ti! ( prim. bav. du geschlecht du nichtsnutziges!) Lašče- Levst. (Rok.).
80. spę́ti se, spnèm se, vb. pf. sich emporstrecken, sich emporbäumen; konj se je spel; zverina bi se proti vam spela, Jap. (Prid.); s. se na konja, sich aufs Pferd schwingen, Cig.; — previsoko se s., sich zu hoch hinauf versteigen, Cig.; — ( nam. vzp-).
81. 1. spodíti, -ím, vb. pf. aufjagen: s. zver, Cig.; ( nam. vzp-).
82. ujẹ́sti, ujẹ́m, vb. pf. 1) beißen, Mur., Cig., Jan., C.; (o kačah, muhah), Cig.; pes me je ujel v roko, Mur.; u. se, sich beißen: u. se v jezik, Cig.; zime volk ne uje, volk volka ne uje, Notr.- Let.; zime ne še nikoli volk ujedel, Met.; da bi vaju coprnice ujele! Jurč.; — 2) wegessen, aufzehren, auffressen, Mur., C., vzhŠt.; recimo, da ga je zver ujedla! Ravn.; gosenice so mi vse zelje ujele, Mur.; Srečata ga dva medveda, Ki sta pobiča ujedla, Npes.- Kres; — ujedeno solnce, die Sonnenfinsternis, Št.- Mur.; — en krivičen vinar uje (verschlingt) deset pravičnih, Mur.; ujedel me je za pet goldinarjev, er hat mich um 5 fl. gebracht, betrogen, C.; — 3) u. se, sich vergähren, Cig.; — zu Essig werden, Cig.; vino se uje, Kr.; — 4) mraz se je ujedel, die Kälte hat sich gebrochen, Cig.
83. uję́ti, ujámem, vb. pf. 1) fangen, abfangen, gefangen nehmen; ujeti vojaki; erwischen; u. bolezen; — auffangen: u. kaj v roko; u. koga za roko, jemanden bei der Hand erhaschen; u. besedo; u. solnčni žarek na uglajeno ploščo, Žnid.; — dež nas je ujel na potu, der Regen hat uns unterwegs überrascht; — u. se, sich fangen; zver, ptica se je ujela v past, v kletko: u. se za kako reč ( n. pr. padaje), im Fallen etwas ergreifen, erfassen; u. se, sich gegenseitig erfassen, sich verranken, Cig.; — oko se z očesom ujame, oči se ujamejo, pogleda se ujameta, die Blicke begegnen sich; — 2) u. se, sich fügen, zutreffen: Bog je dal, da se je vse tako ujelo, Ravn.; in kako lepo se je prorokovo prorokovanje o glasu v puščavi ujelo! Ravn.; glej, kako so se ujele moje besede: kakor sem govoril in pričakoval, tako se je zgodilo, Notr.; — 3) u. oblačilo, če je predolgo ali preohlapno, einziehen, schmälern oder kürzen, V.-Cig., Notr.
84. umẹ̑tẹłən, -łna, adj. geschickt, erfahren, Dict., Mur., Cig., Jan., Trub., Dalm., Dol., Notr.; u. vojskovanja, Boh.; u. z lokom, u. k boju, Dalm.; u. in prebrisane glave, Jurč.; kaj umetelno sem jo ubral! Jurč.; umetelna zver, Notr.; kunstfertig, Jan.; umetelni strugar, der Kunstdrechsler, Cig.; — künstlich, mit Kunst gearbeitet, Meg., Mur., Cig., Jan.; taki vozovi so cenejši in umetelnejši, LjZv.; — umetelni nagon, der Kunsttrieb, Cig. (T.); — (govori in piše se nav. umetalen; tudi umeteljen, Levst., Cig. [T.]).
85. vsakoják, adj. allerlei, allerhand, Jan., C., BlKr.; vsakojake zveri, Prip.- Mik.; — vsakojako, jedenfalls, C., BlKr.
86. zajẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad zajeti; 1) schöpfen; vodo s košem, rešetom z. = etwas Vergebliches thun, sich vergeblich abmühen, Mur., Cig., Nov.; kolesa pesek zajemajo, die Räder sinken ein, mahlen (wenn sie in tiefem Sande gehen, der über den Felgen zusammenläuft), Cig.; Je nadelana cesta, Ne zajemajo pesta, Vod. (Pes.); tudi z. se: pesto se zajemlje, Z.; — z. se, Wasser fangen, Z.; čoln se je zajemal, potoniti je nevarnost, Ravn.; — 2) umzingeln, Jan.; zveri z mrežami z., Cig.; — 3) borgen, C.; — 4) = zanimati, interessieren, Cv.
87. zalẹzováti, -ȗjem, vb. impf. ad zalesti; beschleichen; einem nachstellen, Nachstellungen bereiten; z. zver, z. koga.
88. zaọ̑čən, -čna, adj. Contumaz-: zaočno obsoditi, contumazieren, Cig., Jan., DZ.; zaočna sodba, obsodba, das Contumazurtheil, Cig., Jan., Levst. (Nauk), DZ.; zaočni postopek, das Contumazverfahren, DZ.
89. zatı̑šje, n. ein windsicherer Ort; — ein sicherer Ort: divja zver ima v gozdu svoje zatišje, Zv.; — das Stilleben (in der Malerei), Cig. (T.).
90. zgrabljìv, -íva, adj. 1) räuberisch, Mur., Cig.; zgrabljivi volkovi, reißende Wölfe, Mur., Jap. (Sv. p.), ogr.- Valj. (Rad); zgrabljiva zverina, das Raubthier, Levst. (Nauk); — 2) packend ( stil.), Cig. (T.).
91. zmı̑j, m. der Lindwurm, Mur., Cig., Jan., C.; Po jezeru plava huda zver, Pa je z imenom hudi zmij, Npes.-K.; — ( die Viper, Valj. [Rad]).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani