zavid (17)

1. zavìd, -vída, m. 1) der Neid, die Missgunst, Guts., Mur., Cig., Jan.; — 2) závid, das Übelwollen: na zavid storiti kaj, aus Bosheit etwas thun, BlKr.
2. zavídanje, n. das Missgönnen, das Beneiden, Mur., Cig., nk.
3. zavídati, -am, vb. impf. 1) neidisch sein, beneiden: z. komu zavoljo česa, Cig., Jan., M.; z. komu kaj, nk.; takega čuvaja zavidali so ji vsi pastirji, LjZv.; — 2) übel wollen: z. koga, Cig.; vsi so ga zavidali, er war bei allen verhasst, Cig.; mačeha otroka zavida, Svet. (Rok.).
4. zavídən, -dna, adj. 1) neidisch, Mur., Cig., Jan., nk.; — 2) gehässig, C.
5. zavídẹti, -vı̑dim, vb. pf. 1) zavidim, ich werde sehen, C.; — 2) missgönnen, beneiden, Meg., Dict., Mur., Cig., Jan., Met.; z. komu kaj, C.; (v tem pomenu tudi vb. impf.); — 3) z. koga, jemanden hassen, Cig., Notr.- Levst. (M.); vse ga zavidi, Glas.- Mik. (V. Gr. IV. 313.); mladi kralj pove, kako ga je oče zavidel, da ga je hotel celo ustreliti, LjZv.; (v tem pomenu vb. impf.); — 4) übel nehmen, to mi je zelo zavidel, to se mu je zelo zavidelo, das hat er (mir) sehr übel genommen, Dol.; — 5) zavidi se mi, es dünkt mir, C., M.
6. zavidljìv, -íva, adj. neidisch, scheelsüchtig, Meg., Dict., Mur., Cig., Jan., Dalm., Kast., nk.; zavı̑dljiv, Levst. (Zb. sp.).
7. zavidljı̑vəc, -vca, m. der Neider, der Scheelsüchtige, Cig., Jan.
8. zavidljı̑vka, f. die Scheelsüchtige, Cig.
9. zavidljívost, f. die Scheelsucht, Mur., Cig.
10. zavı̑dnica, f. die Neiderin, Cig., Jan.
11. zavı̑dnik, m. der Neider, Cig., Jan.
12. zavídnost, f. die Missgunst, der Neid, Mur., Cig., Jan.
13. zavidováti, -ȗjem, vb. impf. beneiden, C.
14. nezavídẹti, -vı̑dim, vb. impf. nicht sehen können, hassen: vse ga nezavidi, mačeha prejšnje otroke nezavidi, Polj.
15. ošíniti, -šı̑nem, vb. pf. 1) mit einem langen, dünnen Gegenstande einen Streich versetzen, abschmitzen, Z., Gor.- Levst. (Rok.); o. koga po rokah s šibico, Vrt.; übhpt. einen Schlag versetzen: tako te bom ošinil, da boš Benetke videl, BlKr.; — ( fig.) o. zavidnike, Zora; — streifen: strela ošine lipo, Let.; v tem hipu trešči v drevo in ošine pastirja, Vrt.; — 2) o. se, sich abstreifen: suha strn, če se varno ne nosi, rada se ošine, t. j. zrnje odpade, BlKr.; — preja se ošine na vretenu (springt ab), BlKr.
16. sȓpež, m. = srpogled človek, zavidnež, SlN.
17. vrȃžjak, m. der Teufelskerl: ta vražjak zavidljivi! Levst. (Zb. sp.).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani