zastati (3)

1. zastáti, -stȃnem, vb. pf. 1) aufhören sich zu bewegen, zurückbleiben, ins Stocken gerathen; gonjači zaženo silen krik, da so lovcem ob jednem noge zastale, LjZv.; Od čudesa godcem roke so zastale, Preš.; sapa komu od strmenja zastane, C.; delo zastane, C.; delo mu zastane, kdor pozno vstane, Z.; kupčija je zastala, Cig.; razgovor je večkrat zastal, Jurč.; — zastal, zurückgeblieben, rückständig, Cig., Jan., nk.; zastale obresti, Cig.; — 2) erwischen, Jarn.; überraschen: mrak zastane koga, Vrt.; — 3) rok z., die Frist, den Termin versäumen, Tržaška ok.
2. zastáti, -stojím, vb. pf. 1) durch Stehen verlieren, verstehen: čas z., Cig.; — 2) z. se, zu lange stehen bleiben: Lotova žena se je zastala in ozirala, Ravn.; — vom Stehen müde werden, C.; sich verstehen: živina se je zastala, (hat sich verstanden), Cig.; zastal, steif in den Gelenken, rehe: podkova za zastala kopita, das Reheeisen, DZ.
3. zastȃjati, -jam, -jem, vb. impf. ad zastati (zastojim, zastanem); zurückbleiben, ins Stocken zu gerathen pflegen, stocken; voda zastaja in se nabira okoli ponikve, Navr. (Let.); kupčija zastaja, Cig.; sapa mi zastaja, der Athem bleibt mir aus, Cig., C.; govorica med deklicama je vedno zastajala, Jurč.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani