za (6.406-6.505)

6406. kaznjeváti, -ȗjem, vb. impf. = kaznovati 1), DZ.; kdor bi se tako molče hotel splaziti mimo zakona, kaznjujejo ga za obrtovnega prestopnika, Levst. (Nauk); (kažnjevati, DSv.).
6407. kəbláča, f. der Kopf ( zaničlj.), SlGor.- C., Trst. (Let.); — prim. kebel.
6408. kę̑čka, f. dem. keka; der Haarschopf, das Haupthaar, Cig., Jan., C., Mik., na vzhodu; za kečko potegniti koga, ogr.- Valj. (Rad), jvzhŠt.; uže mi brezje v kečko sili, meine Haare werden schon grau, C.; = glava: imaš trdo kečko, SlGor.; — prim. kačka.
6409. kę̑čkati, -am, vb. impf. beim Schopf fassen, bei den Haaren zausen, Z., Prip.- Mik., jvzhŠt., vzhŠt.; že mnogokrat ste me kečkali in tepli, Cv.
6410. 2. kę́həlj, -hlja, m. der Schweinshauzahn, vzhŠt.- C.
6411. kə̀l, klà, m. der Hauzahn (der Schweine), Cig., Jan., Cig. (T.); po drugih slovan. jezikih; prim. češ. kel gen. klu, der Hauer; kę̑l, dolge kelę̑ ima prasec, SlGor.
6412. kę́pa, f. 1) der Klumpen: kepa zlata, ila, Cig.; noga v kepo zrastena, der Klumpfuß, Pot.- Cig.; s prstenimi kepami metati, Dalm.; ognjena k., die Feuerkugel, Cig.; v kepah, klumpenweise, Cig.; — die Ackerscholle, Mur., Cig., Jan., C.; kepe tleči, Schollen zerschlagen, Z.; — der Schneeball; kepo zagnati v koga; — k. dlak, der Haarballen, Cig.; — 2) svoje ime ovci, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.).
6413. kẹ̀r, I. conj. weil, da, denn; zato, ker —, deshalb, weil —; — II. pron. rel. = kir, ki, Krelj; — "ker entspricht wohl einem altslov. kъdeže", Mik. (V. Gr. IV. 129.).
6414. kəsȃn, -snà, adj. säumig, langsam; k. pri delu, C.; k. za delo, Dol.; kesna pokora, C.; k. plačnik, Cig.; otročja reja je najkesnejša, Jurč.; kesne glave biti, ungelehrig, ein langsamer Kopf sein, Cig., Nov.; po kesnem, langsam, Cig.; — spät, Mur., Cig., Jan.; kesni ste, ihr seid spät gekommen, jvzhŠt.; kesno je že, es ist schon spät; kesna seva, prazna škrinja, Z.; kesneje, später, C.; — kȃsni, compar. kášnji, kəsnẹ̑ji, kəsnẹ̑jši, Cv., C.; — tudi: kə̀sən.
6415. kəsáti se, -ȃm se, vb. impf. Reue empfinden; k. se zavoljo česa; bereuen: k. se grehov; (k. se, trauern: kę́še se za rajnega, vzhŠt.- C.).
6416. kəsnı̑vəc, -vca, m. der Zauderer, (kas-) Cig.
6417. kəzmáti, -am, vb. impf. zausen, Z., jvzhŠt.; — prim. kosmati.
6418. kì, pron. rel. indecl. v padežih, razen imenovalnika, z dotičnimi krajšimi oblikami osebnega zaimka 3. os.: ga, je, mu, ji, itd.; der, welcher; mož, ki nas je videl, žena, ki smo jo videli; predlog stoji pri zaimku 3. os.: prijatelji, ki smo pri njih bili, Levst. (Sl. Spr.); oči, ki nebeško veselje igra po njih, Ravn.- Mik.; — prim. ker, kir.
6419. kı̑bla, f. der Kübel, die Döse, Cig., Jan.; posoda za mast ali maslo, BlKr.; — iz nem.
6420. kìč, kíča, m. = kačka, čop, zatrep, der Dachwalm, Pivka ( Ravn.)- Cig.; — prim. 1. kika.
6421. kı̑jəc, -jca, m. dem. kij; 1) der Holzschlägel, Guts., Mur., Cig., Jan., Dol., jvzhŠt.; — der Knüttel, Cig.; — 2) der Zapfen am Nadelholze, Cig.; — entkernter Maiskolben, vzhŠt.- C.; — izreka se nav. kı̑c; (kijèc, vzhŠt.).
6422. kíłən, -łna, adj. Bruch-: kı̑łna preveza, das Bruchband, Jan.; = kilni pas, Cig.
6423. kiłnják, m. neka trava za kilavo deco, C.
6424. kímati, -mam, -mljem, vb. impf. nicken; k. komu, jemandem zunicken; od zaspanosti k.; z glavo k., mit dem Kopfe wackeln, den Kopf schütteln; — prim. kivati (kakor je tudi v drugih slovanskih jezikih).
6425. kı̑mpež, m. = kinkež, ciza, zweirädriger Karren ohne Kasten, Cig., C., SlN., Gor.
6426. kínkniti, kı̑nknem, vb. pf. einmal nicken: z glavo k., Jurč.; — überkippen, Cig.; dremaje z voza kinkniti, Z.; — zid je kinknil, die Mauer hat sich gesenkt, Cig.
6427. kipẹ́ti, -ím, vb. impf. aufwallen, aufsprudeln; beim Sieden überlaufen: mleko kipi; — sveča kipi, die Kerze rinnt, C.; — branden (o morju); — aufgehen (o testu), Jan.; — aufschwellen, Cig.; mrliči začno k., Pohl. (Km.); — kvišku k., emporragen (o gorah), Jan., nk.; — jeza mu je kipela v srcu, der Zorn bestürmte sein Herz, Cig.; vse je kipelo v njem, er war in großer Aufregung, Cig.; duh ji kipi v nebo, erhebt sich, Ravn.; — in reichlichem Maße hervorkommen, nk.
6428. kiporẹ̀z, -rẹ́za, m. = kipar, Mur., Cig., Vrtov. (Km. k.).
6429. kísati, kı̑sam, -šem, vb. impf. 1) säuern; jedi k.; — 2) k. se, in der sauren Gährung begriffen sein, sauern; vino se je začelo kisati; — 3) k. se, ein saures Gesicht machen, raunzen, trotzig weinen; kaj se kisaš? zakaj ne ješ?, Ravn.- Valj. (Rad); k. se in kujati, LjZv.; — vreme se kisa, das Wetter ist unfreundlich, Z.; — 4) intr. kisati, gähren; mošt kisa, Habd., Dict., Hip. (Orb.), Ravn., Valj. (Rad), Dol.
6430. kı̑šta, f. = zaboj, die Kiste, der Verschlag, die Truhe; — iz nem.
6431. 1. kíta, f. 1) die Flechte, die Haarflechte, der Zopf; kite plesti, razpletati; die Strohflechte ( z. B. bei Strohdächern); — k. prediva, ein zusammengedrehtes Büschel Flachs; — pogovor se plete na vse kite, Jurč.; — 2) die Sehne, die Flechte; kito si pretegniti; vsaka mišica ima dve kiti, začetno in končno, Erj. (Som.); — 3) der Ast, Habd.- Mik.; zelena k., ogr.- C.; cvetna k., die Guirlande, Jan. (H.); — der Blumenstrauß, Jan., kajk.- Valj. (Rad), Npes.-Vraz; der Strauß (thyrsus, bot.), Cig. (T.), Tuš. (B.); — das Strahlenbüschel ( math.), Cig. (T.); — 4) ein langer Zug, der Flug, die Schar (o ptičih), Cig., Jan.; k. jerebic, Zora; k. rac, Svet. (Rok.).
6432. kitoškŕga, f. kitoškrge, Meerzähne, Zahnröhren ( zool.), h. t.- Cig. (T.).
6433. kláda, * f. 1) der Holzblock, der Klotz; klade z zagvozdo razbijati; — kos debla, ki se ima v deske razrezati, Notr.; len kakor klada, Z.; spati kakor klada; — 2) der Unterlagbalken, der Block einer Stampfe, Presse u. dgl., V.-Cig., C., Dol., Št.; kovaška klada, der Ambossstock, DZ.; — der Balken mit dem Zapfenlager der Mühlradwelle, Cig.; — 3) der Block als Fußfessel, der Stock, Dalm. (Reg.), Dict.; hlapca posadi v klado, Dalm.; jetnike iz klade odpeljati, Trub.; noge komu v klado stisniti, ogr.- Valj. (Rad); v klado koga dejati, Cig.; — pren. živino, katero najde poljak (poljski čuvaj) v škodi, žene v klado, iz katere jo mora gospodar potem rešiti, plativši po njej narejeno škodo, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.); — 4) die Lage, die Schichte, Mur., C.; — 5) das Stockwerk: omahniti s tretje klade, C.
6434. kládivọ, n. der Hammer; veliko k., die Vorschlage, Cig.; zobato k., der Zahnhammer, Cig.; — das Hammerwerk, Cig.; = pl. kladiva, C., Z.
6435. kládnica, f. 1) große Holzaxt, V.-Cig., C., Hip. (Orb.), Dol.; goli razkoljejo s kladnico na polena, Ravn. (Abc.); — 2) eine Art Weinpresse, C.; — 3) das Futterschaff, C.
6436. klafę̑ta, f. schlechter Hut, der Schlapphut, Cig., C., Št.; der Hut ( zaničlj.); vzemi svojo klafeto in pojdi! jvzhŠt.; tudi: klofeta.
6437. klafrníca, f. = klobuk ( zaničlj.), Z., Dol.
6438. klȃłnik, m. = oklo, kel, der Hauzahn des Schweines, Tolm.- Štrek. (Let.).
6439. klasicīzəm, -zma, m. vnetost za klasična dela, der Classicismus, Cig. (T.).
6440. klasováti, * -ȗjem, vb. impf. = klasiti se, in Aehren schießen, Jan., C.; tudi: k. se, Gor.; bilo je ravno spomladi, ko se je začelo žito klasovati, Pjk. (Črt.).
6441. kláti, kǫ́ljem, vb. impf. 1) stechen: kolje me po trebuhu, po črevih, ich habe Bauchgrimmen, Cig., Jan.; — peinigen, quälen: skrbi me koljejo, Cig.; vest me kolje, Jan.; — 2) beißen: k. se, sich beißen: psi se koljejo; kämpfen, sich schlagen: na Turškem se koljejo; — hadern, Cig.; — 3) schlachten; svinje k.; danes koljemo, heute wird bei uns geschlachtet; — 4) spalten, Mur., Cig., Jan.; drva k., Cig., Dol.- Levst. (Rok.); orehe k., Nüsse knacken, Cig.; k. se, sich spalten, sich schiefern, Cig.; — 5) schlagen, vzhŠt.; toča je začela klati, Kres; ura je polnoči klala, Mariborska ok.
6442. klȃvža, f. die Klause, Cig., Jan.; — iz nem.; pogl. zatvornica.
6443. klę́cati, -cam, -čem, vb. impf. 1) mit den Füßen knicken, in die Knie sinken, Cig., C., Dol.- Mik.; konj kleca, Soška dol.- Erj. (Torb.); konji klecajo pod težkim bremenom, Vrt.; — hinken, C.; knicken: kolena, noge mi klecajo, M., Soška dol.- Erj. (Torb.); — wackeln: stol kleca, Notr.; miza kleče, C.; — zuschnappen (vom Schnappmesser): nož kleca, Z.; — 2) wackeln machen, schütteln, Šol., C.; stol k., BlKr.; — k. iz koga kaj, jemandem etwas zu entreißen suchen, C.; — k. se, wackeln: zob se mi kleca, BlKr., (kleče) Soška dol.- Erj. (Torb.).
6444. klę̑č, m. 1) die Klippe, Cig. (T.), C.; — 2) die Sandbank, die seichte Stelle, (an der z. B. ein Floß stecken bleiben kann): klečev se ogibati, v kleče zaiti, C., Savinska dol.; — kleči, prodnata mesta po njivah: po klečeh, Savinska dol.- C.
6445. kléče, -ę́ta, n. die Klippenbank, Burg.; die Sandbank, Kr. (za Savo), Savinska dol.; kléče gen. kléča, Ravn.- Valj. (Rad).
6446. klečeplàz, -pláza, m. der Kriecher, C.; — der Frömmler, SlN.
6447. klečę̑t, f. = kleče, die Klippenbank, Jan., ZgD.; barko so povezali v strahu, da bi na klečet ne prišli, Jap.; Sava nasiplje peska in proda v široke klečeti, Erj. (Izb. sp.).
6448. klèh, kléha, m. der Hauzahn des Schweines, kajk.- Valj. (Rad).
6449. klénov, adj. vom Feldahorn; klenov les je za drenovim najtrši les, Polj.
6450. klépəc, -pca, m. 1) die Handklapper, M., Z., Mik.; — der Klöpfel, Jan.; der Schwengel, Cig., Jan.; — 2) = klepetec 3), Gor.; — 3) der Dengelhammer; — der Mühlsteinhammer, ogr.- C.; — 4) = sklepec, das Schnappmesser, C.; — 5) der Klepper, der Klopfhengst, Jan.; — 6) ein kleiner Mann, der Knorz, Cig.; der Kerl ( zaničlj.), Šol.; ti klepec, ti! Dol.
6451. klẹ́ščast, adj. zangenförmig, Cig., Jan.
6452. klẹ́šče, f. pl. 1) die Zange; beraške k., die Biegzange, V.-Cig.; — v kleščah biti, in der Klemme sein; — die Krebsschere; — die Fresszange, Cig.; — 2) das Charnier an der Sägemühle, V.-Cig.; — 3) "ona lesena kamba, s katero navadno kak dečak mej oranjem navrača plužna kolesca, da prav teko po jamljišči (razoru)", Erj. (Torb.); die Pflugnarbe, Cig.
6453. klẹ́ščice, f. pl. dem. klešče; 1) kleine Zange; — 2) der Kloben in der Uhr, Cig. (T.), C.; — 3) eine Art Falleisen, vzhŠt.- C.
6454. klẹ̑ščnica, f. die Zangenhälfte, M.
6455. klẹ̑ščnik, m. 1) großer Vorderzahn, Cig., M.; mlečni kleščniki, Nov.; — 2) = dlesk, C.; — 3) oni kolček na plužni, za katerega drži pri oranju kleščar, Gor.; — prim. klešče 3).
6456. klẹ̑štra, f., Cig., Erj., C.; nav. pl. kleštre, das Kummetholz, die Kummetklammer, Mur., Cig., C.; lesena kamba v konjskem homotu, Kr.- Erj. (Torb.); — kleštra, psovka za nerodnega človeka, Kr.- Erj. (Torb.), ali živinče, C.; — prim. bav. klöster, ki je iz slov.; prim. klešče, Erj. [Torb.].
6457. klíca, f. der Keim, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); zobova k., der Zahnkeim, Erj. (Som.); pren. nova k. izprijenosti, Zv.; — der Keimtrieb, Cig., Jan., C.
6458. klicáriti, -ȃrim, vb. impf. = za klicarja biti, Bes.
6459. 1. klícati, klı̑čem, vb. impf. rufen; na pomoč, na pomaganje k., um Hilfe rufen; pijače k. v krčmi, ein Getränk verlangen, Jurč.; po imenu k., beim Namen rufen, nennen; — anrufen: Boga k., duhove k.; anrufen: v Boga k. ob sili, Ravn.; na Boga k., Krelj, Trub., Dalm.; na svetnike k., Z.; na boj k., zum Kampfe herausfordern; pod orožje k., das Aufgebot ergehen lassen, Cig.; k. koga na pravico, zur Verantwortung ziehen, Z.; namestnika k., den Ersatzmann einberufen, DZ.; — laden, Cig.; na pir k., Z.; — locken, Cig.; sovo klicati s čovinkom, jvzhŠt.; — aufrufen: po vrsti k., Cig.; — verkündigen, verlautbaren, Cig.; k. po občinah zakon, Levst. (Nauk); ure k., die Stunden abrufen, Cig.; — nennen, k. se, heißen, Cig., Jan.; Pravi Bog se kliče Bog ljubezni, Preš.; (menda po it. chiamarsi).
6460. klı̑čnik, m. das Keimbläschen: iz mehurčiča se razvije klica, zato ga imenujemo kličnik, Erj. (Izb. sp.).
6461. 1. klìn, klína, m. 1) = zagozda, der Keil, C., Cig. (T.), Sen. (Fiz.); — 2) der Pflock, der Döbel, der Holznagel, der Bolzen; klin s klinom, = ein Keil treibt den andern; klin se s klinom izbija, Jurč.; na klin obesiti, auf den Nagel hängen; — die Leitersprosse.
6462. klīnika, f. zavod, v katerem se dejansko uči zdravljenje bolnikov, die Klinik.
6463. klistīr, m. v zadnjico vbrizgano zdravilo, das Klystier.
6464. kljúcəlj, -clja, m. ein alter, gebeugter Mann ( zaničlj.), C.
6465. kljúč, m. 1) der Haken: der Widerhaken, damit Stroh oder Heu aus einem Haufen zu raufen, Aeste an sich zu ziehen u. dgl.; požarni k., der Feuerhaken, DZkr.; — 2) etwas Hakensartiges; die Schlüsselrebe: trtna mladika tako odrezana, da se je še košček stare rozge, iz katere je zrasla, drži; tudi sploh: der Rebensetzling; — der Zuganker ( mont.), V.-Cig.; — der Rahmen beim Pfluge, V.-Cig.; die Stuhlsäule am Dachgerüste, Krn- Erj. (Torb.); — = cestni ovinek, Kras- Štrek. (Let.); ključi, Serpentinen, Notr., Rihenberk- Erj. (Torb.); cesta čez Ljubelj gre v ključe, Z.; — ključi, vezi pri košu na vozu, Sv. Peter- Erj. (Torb.); — ključ žerjavov, ein Zug Kraniche, Cig.; — 3) der Schlüssel; pod k. dejati, einsperren; pod ključem imeti, unter Schloss verwahren; k. od vrat, od veže, der Thürschlüssel, der Hausthorschlüssel, Levst. (Zb. sp.); meni luč, tebi ključ, ali: v roko luč, iz roke ključ (= po smrti prehaja posest v druge roke), Npreg.; — das Schränkeisen zum Schränken der Säge, Cig.; — der Schraubenschlüssel; — der Reiber oder Wirbel (pri pipi), DZ.; — das Orgelregister, C.; — der Stempel oder Kolben der Handspritze, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); — ključi, die Schlusssteine bei Wölbungen und Kalköfen, Cig., Notr.; — sv. Petra ključ, neko ozvezdje, Pjk. (Črt. 259.); — "rimskega ključa iskati" = neka pastirska igra, Vest. I. 126.; — der Molo, Vrt.; — 4) die Schlüsselblume (primula), C.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.); — sv. Petra k., der Erdrauch (fumaria), C., Tuš. (B.), Strp.; die Himmelskerze (verbascum thapsus), C.
6466. ključȃnica, f. das Schloss, Meg., Alas., Dict., Mur., Cig., Dalm., Hip. (Orb.), Štrek., Št.- Svet. (Rok.), Vrt., DZ., BlKr.; s ključanico zapreti, Jsvkr.; zaškriplje k., Jurč.; viseča k., das Vorlegeschloss, DZ.; — kljúčanica, vzhŠt.
6467. ključaríca, f. die Beschließerin, die Haushälterin, die Schaffnerin, Dict., Mur., Cig., Jan.: Elizabete pestinja in ključarica, Trub. (Post.); za ključarico služiti, Jsvkr.
6468. kljúčiti, * -im, vb. impf. biegen, krümmen, Cig.; k. se, sich krümmen, zusammenschrumpfen, Cig.; v starih letih se hrbet začenja ključiti, Cig.; zastavna in močna njegova postava jela se je ključiti, Jurč.
6469. kljúka, f. ein hakenförmig gebogener Gegenstand: z. B. der Wandhaken; na kljuko obesiti kaj, etwas auf den Nagel hängen; Sem obesil zavolj tebe Dokaj časa uk na kljuko, Preš.; der Heftelhaken, der Henkelhaken, der Fensterhaken, der Haken zum Heuraufen, u. dgl.; kljuka se kvake drži, gleich und gleich gesellt sich gern, C.; — das Knieholz, das Kniestück, Cig.; — = ključ, die Schlüsselrebe, der Rebensetzling, C.; — das Winkelholz (Winkelmaß), Cig., M.; = vogalna k., Hip. (Orb.); — die Zimmermannsklammer, C.; — die Sensenkrücke, Cig.; — die Kurbel, Cig., Jan.; — die Thürklinke; za kljuko prijeti, držati; — = sključen prst: na kljuko zažvižgati, Zv.; — kljuko vleči = za sključena prsta se vleči, Levst. (Rok.); ( prim. bav. hackel ziehen); — die Ranke, C.; — kljuke, hakenförmige, unförmliche Schriftzüge, Z.; kljuke delati, Krähenfüße machen, Cig.; — die röm. Fünf: kljuka pet, križ deset, pa kola dva, to stori sedemnajst, Jurč.; — meja na kljuko, scharfwinklige Grenze, Svet. (Rok.); — ein elendes Pferd, Lašče- Levst. (Rok.), oder Rind, Z.; — eine vom Alter gebeugte Frau ( zaničlj.), M.; — kljuka prediva, eine Knocke Spinnhaar, Andr.
6470. kljúkast, adj. hakenförmig; k. nos, eine Krummnase, Cig.; kljukasta cev, die Knieröhre, Cig.; — gekrümmt; k. palica, der Krummstab, Cig., Jan.; hodil je ob kljukasti palici, Jurč.; k. človek, ein Mensch von gebeugter Haltung, C., M.; — zickzackförmig, Cig.
6471. kljȗkəc, -kca, m. 1) ein Gebeugter; — 2) der Dietrich: kljukec žabico (das Vorhängeschloss) odpira, Z.; — 3) = zakrivljen nož, GBrda- Erj. (Torb.); das Krummesser zum Abästen, Dol.; — das Taschenmesser, C.; — 4) der Schelm, Notr.- Z.; lažnjivi kljukec (v narodnih pravljicah); Jaz kljukec čuden sem v resnici, Levst. (Zb. sp.).
6472. klobása, f. 1) die Wurst; jetrna k., die Leberwurst, krvava k., die Blutwurst, kašnata k., die Breiwurst; mesena (mesna) k., die Fleischwurst, die Bratwurst; tudi: rdeča k., Ravn. (Abc.); klobaso za psom nositi, jemandem, der selbst kommen und bitten sollte, etwas nachtragen, Mur.; klobaso za psom metati, Wohlthaten jemandem wider seinen Willen aufdringen, Z.; — (klobasa, die Fleischwurst, Ščav.- C.); — 2) die Rolle: k. tobaka, eine Rolle Tabak, Cig.; k. denarja, eine Rolle Geld, Šol.; — 3) der Wulst, Cig., Jan.; — 4) die Strieme ( z. B. infolge eines Peitschenhiebes); klobasa se mu je naredila; — klobase pod očmi, die Augenringe, Cig.
6473. klonokàz, -káza, m. das magnetische Declinatorium, Cig. (T.).
6474. klȗdba, f. slabo vino ( zaničlj.), Sv. Duh pri Krškem- Erj. (Torb.).
6475. kmetáč, m. der Bauer ( zaničlj.), Cig., SlN.
6476. kmetȃvs, m. der Bauer ( zaničlj.), der Bauernkerl; Mnoga po hlevu diši tvoja beseda, kmetavs, Preš.
6477. kmetȃvslja, f. das Bauernweib ( zaničlj.), Mur., Cig., Met.
6478. kmę́titi, kmę̑tim, vb. impf. = kmetovati, Cig., Dol., LjZv.; začel je po malem zopet kmetiti, LjZv.; — kmetiti grunt (zemljišče), Svet. (Rok.).
6479. kmę́tovati, -ujem, vb. impf. Bauer sein, den Landbau betreiben; Noe kmetuje, kakor je poprej, Ravn.; umno k., rationellen Landbau betreiben, Cig.; — die landwirtschaftlichen Arbeiten verrichten; spomladi začnejo k., Jurč., Dol.; — k. grunt (zemljišče), Svet. (Rok.).
6480. kmetúlja, f. die Bäuerin ( zaničlj.), Jan. (H.).
6481. knádi, adv. (k nadi) = ob enem, zu gleicher Zeit ( prim. češ. hned, sogleich), Soška dol.- Erj. (Torb.); (hnado, na zapadu- Mik.).
6482. knjíga, f. 1) das Buch, Mur., Cig., Jan., nk.; zemljiška k., das Grundbuch, DZ., Levst. (Nauk); deželna k., die Landtafel, Cig., Jan., Nov., DZ.; fevdna k., das Lehenbuch, DZ.; rudarska k., das Bergbuch, DZ.; knjiga matica, die Matrik, Levst. (Nauk); glavna k., das Hauptbuch, Cig., Jan.; priročna k., das Handbuch, Cig., Jan., nk.; založna k., das Verlagsbuch, Cig.; k. dolgovnica, das Passivbuch, DZ.; k. vpisnica (zapisnica), das Vormerkbuch, DZ.; — pl. knjige, das Buch, kajk.- Mik.; — 2) die Literatur, nk. ( hs.); — 3) der Blättermagen, C.
6483. knjigárnica, f. die Buchhandlung, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; založna k., die Verlagsbuchhandlung, Cig.
6484. knjigovèz, -vę́za, m. der Buchbinder, Cig., Jan., nk.
6485. knjižȗra, f. das Buch ( zaničlj.), Cig., Nov.; sleparske knjižure, Slom.
6486. knupa, f. der Knauf, der Knoten, C.; — (= zaponka [?], Pohl., Mur.); — prim. nem. Knauf, C.
6487. 1. kọ̀, I. adv. interr. = kako, BlKr., jvzhŠt.; ko pa = kako pa, C., jvzhŠt.; Moj ti Bože, ko sem lepa! Npes.- BlKr.; — II. conj. 1) = kakor, wie: ko bi trenil, in einem Augenblicke; — (za komparativom) als: jaz sem močnejši, ko ti; — als (= in der Eigenschaft): to je treba izobraženemu Slovencu vedeti ko Slovencu, Cv.; — 2) als, nachdem, wann; ko smo odvečerjali, šli smo spat; Breda vstane, ko se dan zazori, Npes.-K.; = kadar: ko pasem, veselo prepevam, Mik.; hitro ko, brž ko, sobald; v tem ko, med tem ko, während (le v časnem pomenu); — meni pšenica daje po dva mernika, ko (während) drugim le po merniku, Levst. (M.), (bolje: drugim pa le po merniku); — 3) je: bolj ko je tekla kri, več je bilo kristjanov; več ko sem mu dajal denarja, manj je bil hvaležen; — da: komu še smem verjeti, ko me prijatelji varajo? rad bi mu pomagal, pa kaj hasne, ko ne morem, jvzhŠt.; — 4) ko bi —, wenn; ko bi mi sila ne bila, bi te ne prosil, Mik.; ko bi ne bil sam videl, ne bi verjel; — III. rel. = ki, C., Štrek., Št.; tisti ko —, tam, ko —, C., Št.
6488. kobȃlj, m. 1) die Ausspreizung der Füße: der Schritt, C.; za dober k. naprej se pomekniti, SlN.; — 2) = kobalja 2), Jan. (H.); — prim. okobalo.
6489. kobálja, f. 1) die ausgespreizten Schenkel des Menschen, C., Gor.- M.; v kobalji, rittlings, Zora; — die Häckse, Kr.- Valj. (Rad); med kobaljami = med nogami, Gor.; — 2) zweischenkliger Ast, der Zwiesel, zweischenkliges Holz, Cig., Jan., C., Gor.- M.; v kobalji je začel gniti hrast, Gor.
6490. kobáljast, adj. zwieselig, zweizackig, Cig., Jan., Gor.- M.
6491. kocẹ̑n, m. der Kohl- oder Krautstengel; — der Kürbisstengel, Mur., C.; vsaka buča za svoj kocen drži, BlKr.- DSv.; — entkernter Maiskolben, C.
6492. kocnjáti, -ȃm, vb. impf. 1) bei den Haaren ziehen, zausen, Cig., M.; — 2) flocken, Cig., Jan.; kocnja, es schneit in großen Flocken, Cig., Svet. (Rok.); — 3) einherzotteln: poleg njega je kocnjal velik kosmat pes, Bes.
6493. 2. kóča, f. = buča, der Kürbis (cucurbita), Goriška ok.- Erj. (Torb.); — prim. it. cocuzza, Kürbis (?).
6494. 1. kǫ́čnik, m. der Backenzahn; tudi: kǫ̑čnik; — iz kotčnik; prim. kotnik.
6495. kǫ́čnjak, m. der Backenzahn, Cig. (T.), Erj. (Z.), Valj. (Rad).
6496. kočúr, -rja, m. 1) elende Wohnhütte, Bes., Jurč. (Tug.), Vrt.; — 2) oddelek za teleta v hlevu, Notr.
6497. kodráłən, -łna, adj. zum Kräuseln dienend: kodrȃłne kleščice, die Kräuselzange, Cig.
6498. kǫ̑drcati se, -am se, vb. impf. sich zausen, raufen, M.
6499. kodrčı̑ja, f. = kodrcija: k. tega sveta, Jurč.; hočemo, da bi koga razveseljevale naše kodrčije, Levst. (Zb. sp.); časnik nima prostora za mojo kodrčijo, Glas.
6500. kojíti, -ím, vb. impf. erziehen, aufziehen, Meg., Habd., Mur., Cig., Jan., Trub., Dalm., Nov., BlKr.- DSv.; koji svoje otroke Bogu k časti, Krelj; tudi: živino k., Svet. (Rok.); — prav za prav: stillen, (koren: ki-), Mik. (Et.).
6501. kokorica, f. = koruza, der Mais, ogr.- C.
6502. kòł, kóla, m. der Pfahl, der Stecken; s kolom koga udariti; der Rebenpfahl, der Weingartenstecken; trdo h kolu privezati; der Zaunpfahl, Cig., Jan., Rez.- C.; stavbe na kolih, Pfahlbauten, nk.; — železni kol, das Brecheisen, Cig., Jan.
6503. kōlba, f. 1) die Keule: kolba mesa, C.; zadnji konec mesa pri zaklani živini, C., BlKr.; — 2) der Schädel, C.; — iz nem. Kolbe.
6504. kȏłč, -ı̑, f. der unbewurzelte Rebensetzling, C., Nov., Ip.- Erj. (Torb.); kolči rezati, Goriš.; od neznanih ljudi ne bo kolči ali sajenic kupovati, Vrtov. (Vin.).
6505. kolẹ́nič, m. iz prota zvita gož, katero pasočemu se konju ali bravcu natikajo na zganjeno prednjo nogo, da ne zaide predaleč, Bolc- Erj. (Torb.).

   5.906 6.006 6.106 6.206 6.306 6.406 6.506 6.606 6.706 6.806  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani