za (5.801-5.900)

5801. doskóčiti, -skǫ̑čim, vb. pf. bis zu einem Ziele springen, im Sprunge erreichen; zaganjajo se, a le malokateri doskoči, Str.
5802. dospẹ́vati, -am, vb. impf. ad dospeti; 1) gelangen: d. v muke peklenske, ne d. k stalnemu veselju, kajk.- Valj. (Rad); za del d., zutheil werden, kajk.- Valj. (Rad); — erreichen, Habd.- Mik.; — 2) fällig werden (o menicah), Cig. (T.); — 3) ausreichen, SlN.- C.
5803. dostȃva, f. die Ergänzung, Jan.; der Ersatz, Guts., Jarn.; d. vojaških konj za konjico, die Remontierung, Cig.
5804. dósti, adv. 1) genug; d. kruha imeti; d. je, genug! — in genügendem Maße, ziemlich; d. dober, d. pravičen; — 2) = veliko, mnogo, Mur., Cig., Jan., C.; d. otrok, Cig.; (dosti, viel, zadosti, genug), Goriš.; (pomni: dostim ljudem, v dostih mestih, C.; dostih src, Schönl.; z dostimi besedami, Trub.- Mik.).
5805. dostoríti, -ím, vb. pf. nachträglich thun, nachholen: kar smo zamudili, treba nam je skoraj dostoriti, Str.
5806. dotéči, -téčem, vb. pf. 1) laufend gelangen; toliko da sem pod streho dotekel; — fließend gelangen; voda je do skalovja dotekla in tam se je ustanovila; — d. koga, im Laufe einholen; — 2) zu fließen aufhören; vino je doteklo; — 3) ablaufen: ure so mu dotekle; kadar doteče doba poprejšnje volitve, Levst. (Nauk); — fällig werden (o menicah), Cig. (T.), DZ.; dotekli kuponi, verfallene Coupons, DZ.; dotekle platežne dolžnosti, fällige Zahlungsverpflichtungen, Levst. (Pril.); — 4) d. se, ein Ende nehmen, zugrunde gehen: vse se doteče, C.
5807. dovǫ́ljən, -ljna, adj. 1) genügend, zulänglich, Cig., Jan., Cig. (T.), ogr.- C., nk.; — 2) = zadovoljen, Meg., Mur., Cig., Jan., Ravn., Danj. (Posv. p.), Levst. (Zb. sp.), Gor.; d. koga (česa): bčele niso dovoljne matice, Levst. (Beč.).
5808. dovǫ́ljnost, f. 1) die Zulänglichkeit, Cig., Jan.; — 2) = zadovoljnost, Mur., Cig., Jan., C.; pohlevna d. s stanom, Ravn.; Dovoljnost mi zlato ohran', Preš.
5809. dovòz, -vǫ́za, m. 1) die Zufuhr, Cig. (T.), C.; — 2) die Zufahrt, die Anfahrt, Jan.
5810. dovzę́tən, -tna, adj. empfänglich, Cig. (T.), C., nk.; d. za duševne vtiske, Jurč.
5811. dovzę́tnost, f. die Empfänglichkeit, nk.; imeti kaj dovzetnosti za kako reč, Erj. (Izb. sp.).
5812. dozdẹ́ti se, -zdím se, vb. pf. = zazdeti se, scheinen, Cig.
5813. dozdẹ̑vək, -vka, m. die Muthmaßung, die Vermuthung, Cig., Jan., C.; der Schein, die Einbildung, der Wahn, Cig., Jan.; ni bila angelova prikazen noben dozdevek, Ravn.; bodi po resnici ne po dozdevku, kar biti želiš, Met.; on je prestrašen zavoljo dozdevkov svojega srca, Škrinj.- Valj. (Rad); Bog ne sodi po dozdevku, Slom.
5814. drȃčən, -čna, adj. dornig: dračna steza, Cig.
5815. dragomȃst, f. = draga mast, Cig., Jan.; pogl. balzam; — hs.
5816. dragomȃstnik, m. = dlakavi ravš, planinski balzam, das rauhhaarige Alpenröslein (rhododendron hirsutum), Tuš. (R.), Medv. (Rok.), Vrt.
5817. dragọ̑st, f. 1) die Kostbarkeit, Dict., Cig.; dragost Kristusove, za nas prelite krvi, Guts. (Res.); — 2) = draginja (Theuerung): d. delati, Meg.
5818. drámiti, -im, vb. impf. aus dem Schlafe (oder Schlummer) rütteln, wecken; d. zaspanca; — pren. aufmuntern; d. mlačneže.
5819. drápati, -pam, -pljem, vb. impf. kratzen; — draplje me = mika me, es reizt mich, es macht mich neugierig, C.; — mit einem gewissen Geräusch etwas thun ( z. B. gehen, arbeiten), d. in iti, d. in delati, C., Z.; krhko je drapati začelo (o dežju), Slom.; — ohne besonderen Erfolg arbeiten; kaj tu draplješ? Dol.
5820. drazgolìč, -íča, m. = stržek, der Zaunkönig (troglodytes parvulus) Št.- Cig.; (menda pokvarjena beseda nam. drskalič, C.). (?)
5821. drȃžbən, -bəna, adj. Versteigerungs-, Licitations-, Cig., Jan.; dražbeno skupilo, der Licitationserlös, Cig.; dražbeni zapisnik, das Licitationsprotokoll, Levst. (Nauk).
5822. 3. dražíti, -ím, vb. impf. 1) vertheuern; vojska vse draži; d. se, theuer werden: vse se je začelo dražiti; — 2) bei einer Licitation mehr bieten, licitieren, Z., nk., Gor., Tolm.- Štrek. (Let.).
5823. drẹmúntati, -am, vb. impf. = dremati ( zaničlj.), Hal.- C.
5824. drẹ́šiti, -im, vb. impf. = razreševati: odvezavati snope pri mlatvi, Tolm.- Štrek. (Let.); — nastalo iz: razdrešiti = razrešiti.
5825. drẹ́ti, dérem, vb. impf. 1) reißen; črevlje d., Cig.; mrežo d., C.; šoto d., Torf ausstechen, Cig.; zobe d., Zähne reißen, ausziehen; — skodle d., Schindeln reißen, Z.; zgaga me dere, ich habe das Sodbrennen; dere me, ich habe den Durchfall, Cig.; — 2) schinden, die Haut abziehen; na meh d., den Balg abstreifen, so dass er als Schlauch verwendbar ist, Cig.; kravo s svedrom dreti, eine Sache verkehrt in Angriff nehmen, Npreg.- Cig.; — pren. bedrücken, schinden, ta nas dere! der zieht uns aus! Z.; — 3) sich mit großer Gewalt schnell fortbewegen, reißen, reißend strömen; reka dere po pečinah; veter dere, der Wind reißt, Cig.; — rennen, stürzen; veliko sveta dere za njim, viel Volk rennt ihm nach, C.; vse je vkup drlo, alles Volk lief zusammen; sovražniki naprej derejo, die Feinde dringen vorwärts; — d. jo, rennen: to sta jo drla! UčT.; — 4) d. se, kreischend schreien, plärren; sraka, šoja se dere, mačke se dero; ves dan se dere otrok; d. se nad kom, keifen, Cig.; na vse grlo se dreti, aus vollem Halse schreien, Cig., C.
5826. drẹ̑v, m. = drevo, Goriš.- C., Štrek.; (vejat drev, Dict.; Ne maraš več za drev zelen, Zv.).
5827. drẹváča, f. die Holzaxt, Jan., C., BlKr.
5828. drẹváriti, -ȃrim, vb. impf. = za drevo držati, Pflughalter sein, Cig., Tolm.
5829. drẹvę̑n, adj. 1) hölzern, Mur., Jan.; — holzicht: drevena repa, foßige Rübe, Cig.; — 2) starr, steif; (od mraza) dreveni prsti, Danj. (Posv. p.); d. stati, starr (vor Staunen) da stehen, C.; dreveno gledati, starr hinblicken, ZgD.; roka mi je vsa drevena, jvzhŠt.
5830. drẹvenẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) zu Holz werden, M.; — 2) starr, steif werden; roka od mraza dreveni, C.; — 3) (o rastlinah) im Wachsen stille stehen, vzhŠt.- C.; — 4) starr hinblicken, hinstarren, C.
5831. drẹvíti, -ím, vb. impf. 1) treiben, jagen, tummeln; d. koga; d. konja, Mik.; Kar kol' boste v gor' dobili, K' meni boste v grad drevili, ("drvili"), Npes.-K.; Ak vihar drevi valove, Vod. (Pes.); Pred seboj drevi Bosnjake, Preš.; pojdi, boš Francoza drevil, Jurč.; nesreča, ki človeka drevi od zibeli do groba, Jurč.; — In nad železna vrata, Jo skokoma drevijo, Preš.; — 2) d. se, einherstürmen: d. se proti komu, anstürmen, Šol.; d. se za kom, nachjagen, Cig.; oblaki so se drevili po nebu, Cig.; drevil se je z viharjem vred tudi škrat, LjZv.; — = pojati se (brunften), Cig., Trst. (Let.); — 3) intr. treiben, jagen, Cig., Jan.; trije jezdeci so drevili od koče proti južni strani, Jurč.; — tudi (manj pravilno): drviti; prim. stvn. treiban, nizkonem. driven, Erj. (Torb.)- Let. 1883, 201.
5832. drẹ́vje, n. coll. die Bäume; drevja zasaditi; veter drevje lomi.
5833. drẹvodẹ̑łəc, -łca, m. der Holzarbeiter, C., Levst. (Pril.).
5834. drezljáti, -ȃm, vb. impf. dem. drezati, C.
5835. drgálọ, n. 1) der Reiber (orodje), Cig., Jan.; das Reibezeug (bei der Elektrisiermaschine), Cig. (T.), Sen. (Fiz.); — 2) die Flachsraufe, die Riffel, Cig., Nov.; za izmikanje klasja upotrebljuje se navadno drgalo, kakor pri lanu, Vrt.; — 3) der Pflock, an dem sich das Rindvieh auf der Weide reiben kann, C.
5836. 2. dŕgati, dȓgam, vb. impf. würgen, C.; — prim. zadrgniti.
5837. dȓgəljc, -gəljca, m. der Kreisel: d. zagnati, zavrteti, Polj.; — prim. durgelj.
5838. drgetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. beben, zittern, schlottern; od mraza drgetati.
5839. drgljáti, -ȃm, vb. impf. gelinde kratzen, krabbeln, streicheln, Cig., Jan., Mik., Gor.- M., C.; Kdor lenobi se poda, Rad za ušesi se drglja, Npes.-K.
5840. drhtáti, drhtȃm, dŕhčem, vb. impf. = drgetati, Hal., ogr.- C., nk., BlKr.; od mraza, od strahu d., BlKr.
5841. dȓk, m. 1) der Glitsch, der Rutscher, Cig.; — 2) der Lauf, der Galopp, C.; v drk jahati, BlKr.- M.; koza poskoči v drk, Vrt.
5842. dȓkati, -kam, -čem, vb. impf. 1) gleiten, glitschen, Cig., C.; d. se, auf dem Eise schleifen, Jan., Poljane- Štrek. (LjZv.), Št.; — 2) rennen, herumrennen, Mur., BlKr.- M., SlGor.- C., ogr.- Valj. (Rad), Dol.; Letos sem s fanti drkala, Npes.-K.; — za svetskim blagom d., C.; im Trab laufen, Štrek.; — 3) d. les, Holz auf einer Riese hinabgleiten lassen, Podgorjane- Štrek. (LjZv.).
5843. 2. dȓmək, -mka, m. das Gerisse: d. je za kaj, man reißt sich um etwas, Hal.- C.
5844. drmljáti, -ȃm, vb. impf. rasseln: časi po cesti drmlja po šest in več samokoličaric druga za drugo, DSv.
5845. 1. dr̀n, dŕna, m. der Rasen, Guts., Jarn., Cig., Jan., Mik., Fr.- C., Erj. (Min.); drni morajo biti vsi zagniti, Jarn. (Sadj.); z drnom pokriti kaj, Levst. (Cest.); Vihar strašan — Črez drn in strn (über Wies' und Feld) grmeč prihruje, Greg.
5846. drníce, f. pl. drnice igrajo, es wetterleuchtet, Kor.- Cig.; — prim. zarnice.
5847. drnję́ziti, -ę̑zim, vb. impf. = drnjezgati, C.; otrok za kruh drnjezi, C.
5848. dróbən, -bna, adj. von geringem Umfange, klein, winzig; drobno zrnce, kleines Körnlein; d. pesek, feiner Sand; drobni dež, der Thauregen, Cig.; drobna pismena, die Minuskelschrift, Cig. (T.); drobno piše, er hat eine kleine Schrift; drobno blago, die Kurzware, Cig.; droben denar, Kleingeld; drobno lice, kleines, zartes Gesicht; drobna živina, kleines, schwächliches Vieh, tudi: = drobnica, das Kleinvieh; drobno gledati, kleine Augen machen; drobno šivati, fein nähen; — drobno hoditi, kleine Schritte machen; drobni koraki, Zwergschritte; — na drobno prodajati = im Kleinen (en detail), ( opp. na debelo); na drobno preiskati, genau untersuchen; — drobno peti, fein, hoch singen; ima droban glas, er hat eine feine, hohe Stimme, M.
5849. dróbičək, -čka, adj. dem. droben, winzig, Mur., C.; drobičko razrezati, Mur.; drobički sneg, C.
5850. drobíti, -ím, vb. impf. 1) in kleine Stücke zertheilen: bröckeln; pticam kruh d.; kruh d. v kavo; žgance d.; rudo d., das Erz pochen, Cig.; — komu kaj pod nos d., unter die Nase reiben, V.-Cig.; — d. se, zerbröckeln ( intr.): kamen se drobi; drobeč, brüchig, mürbe (kar se rado drobi), Cig., Jan.; ondukaj je bil kamen posebno drobeč, LjZv.; hrib ima ilovo prst z drobečim belim laporjem, Levst. (Zb. sp.); — smrečje d. = za nastil razsekavati, Gor.; — gegen Kleingeld auswechseln: denar d., C., Z.; — resolvieren ( math.), Cig. (T.), Cel. (Ar.); — 2) kleinweise thun: (stopinje) d., kleine Schritte machen, schnell u. mit kleinen Schritten gehen: mož je drobil in drobil, pa se mu ni nič kaj posrečilo, menda je imel prekratke noge, Bes.; — d. glas, trillern, Cig., Jan.; pesenco d., trillernd singen, C.; na boben d., auf der Trommel wirbeln, Cig.; — drobiti, schnell reden, Cig.; radebrechen: nemško d., Zv.; kratkočasne d., kurzweilige Anekdoten, Witze zum Besten geben, ZgD.
5851. drobnẹ́ti, -ím, vb. impf. beim Gehen kleine und schnelle Schritte machen, trippeln; Nožica pa Min'ce Za mano drobni, Vod. (Pes.); drobnela je kaj ugibično pred mano, LjZv.; konj drobni (beim Passgang), V.-Cig.; zwitschern: ptičice so drobnele po vejicah, Glas.; glasno pojoč in drobneč preleti (lastovica) vaško okrožje, Zv.; — dež doli drobni, ein feiner Regen sprüht herab, Vod. (Izb. sp.); — vino drobni, der Wein perlt, Z.
5852. dróbničək, -čka, adj. dem. droben = drobičken, Danj.- Mik.; drobnički rezanci, Trst. (Let.).
5853. drobnolíčən, -čna, adj. mit kleinem, zartem Gesicht.
5854. drǫ́cati, drǫ̑cam, vb. impf. = drezati, stoßen, stupfen, Goriška ok.- Erj. (Torb.), BlKr.
5855. drǫ̑g, m. die Stange, Mur., Cig. (T.); na drogu, ogr.- Valj. (Rad); pos. die Ruderstange, die Schiffstange; (ribičev sin) vzame vesla in drog, Jurč.; — der Spieß, C.; brez meča in droga, Dalm.; — merilni d., die Messstange, DZ.; (telovadni) d., das Reck, Cig. (T.), Telov.; majalni d., das Schwebereck, Telov.; sesalni d. pri strelovodu, die Auffangstange, Sen. (Fiz.); — der Leiterbaum: lestvica ima dva droga, ogr.- Valj. (Rad).
5856. drožnják, m. der große, unterste Zapfen am Fass, C., Št.
5857. drpálež, m. der Lastenträger, ( zaničlj.), Ljubljanska ok.
5858. 1. dŕsa, f. 1) die Eisbahn, die Schleifbahn, Cig., Jan., Dol.; — 2) die Holzriese, C., Z.; — 3) die von den Rädern auf der Straße gebildete Furche: zavore globoke drse vrezujejo v cestišče, Levst. (Cest.); — 4) der Streifen: (črna suknja) ima bele drse, Gor.- M.
5859. drtína, f. = drobtina, die Brosame, das Brösel, ogr.- C.; der Brocken, das Bruchstück, Fr.- C., vzhŠt.; — nekatere drtine časa, einige Augenblicke, C.; — pl. drtine, das Sägemehl: z drtinami zadelan, mit Sägemehl eingefüttert, DZ.
5860. drȗg, adj. 1) ein anderer: druge vere, druge narodnosti biti, einem anderen Glauben, einer anderen Nationalität angehören; kdo drug? wer anders? nekaj drugega (druzega), etwas anderes; drug pot, drug krat, ein anderes Mal; druge pomoči ni, es gibt kein anderes Mittel; drug veter je potegnil, das Blatt hat sich gewendet; ni druzega, kakor (nego) laž, es sind lauter Lügen; ves drug si, du hast dich ganz geändert; med drugimi rečmi, med drugim, poleg (zraven) drugega, unter anderem; (govori se nav. drugi, kjer bi se pričakovalo: drug, n. pr. nihče drugi); — 2) drúgi, der andere; z druge strani (plati), andererseits; drug drugemu, einer dem andern, (tudi: eden drugemu); drug za drugim, einer nach dem andern; drugo (eno) k drugemu, im Durchschnitte gerechnet, Cig., Šol., Svet. (Rok.); — 3) drúgi, der zweite; drugo oranje, druga kop; druga setev, die Nachsaat, Cig.; druga žlindra, die Krätzschlacke, Cig.; druga vzmnož, das Quadrat ( math.), Cig. (T.); — drugi člen, der Nachsatz ( math.), Cig. (T.); — drugi dan, teden, am folgenden Tage, in der folgenden Woche; v drugo, zum zweitenmale; — (po Škrabcu [ Cv.] 'drugi' nima nedoločne oblike).
5861. druhȃł, f. eine Volksmenge; — ( nav. zaničlj.) der Pöbelhaufe, der Pöbel, das Gesindel.
5862. drúža, f. die Genossin, C.; — die Ehegenossin, V.-Cig., Jan.; ("takó mož imenuje ženo, kadar se lepo gledata", Levst. [Nauk 170]), Al' predrago 'maš obljubljeno? Družo al' zaročeno? Npes.- Vod. (Pes.).
5863. drȗžba, f. 1) = druščina, die Gesellschaft; vesela d., lustige Gesellschaft; — verska d., eine Glaubensgesellschaft, nk.; — die Gemeinschaft, Mur., Cig., Jan.; d. zakonska, d. svetnikov, Cig.; — 2) = društvo 1), die Gesellschaft, der Verein, Cig., Jan.; kmetijska družba, die Ackerbaugesellschaft; delničarska d., die Actiengesellschaft, DZ.; bankovna d., die Bankgesellschaft, DZ.; — tudi: družbà, Kr.- Valj. (Rad).
5864. drȗže, -eta, n. 1) der Genosse, der Gefährte, Cig., Jan., Mik.; — 2) der Brautführer, C.; der Begleiter der Brautjungfer, C.; — 3) der Ehegenoss, Cig., C.; = zakonski mož ali žena, Dict.; očaki so za svoja zakonska družeta ino otroke iz srca žalovali, Trub.; ona je tvoje druže, Dalm.; Preljubo moje druže, Npes.-Vraz; zakonski so s svojimi družeti plesali, Kres; — tudi m.: Si prišel, druže pravi moj? Npes.- Vod. (Pes.); Ladin druže, Vod. (Pes.).
5865. družíca, f. 1) die Gefährtin, die Gesellschafterin, Mur., Cig., Jan., Dalm.; — zakonska d., die Ehegenossin, Mur., Cig.; — 2) die Begleiterin der Braut, die Brautjungfer, die Kranzeljungfer; družice in drugovi, Škrinj.
5866. družína, f. 1) die Hausgenossen, Mur., Cig.; — 2) die Familie; veliko družino imeti; za družino skrbeti; — 3) das Gesinde, die Dienerschaft; veliko družine imeti; z družino jesti, mit den Leuten essen; devetero družine, neun Dienstboten, Cig.; družina mu je nezvesta; pa tudi: družina so mu nezvesti, Met.- Mik.
5867. družjè, n. = druže: zakonsko družje, Levst. (Pril.); Žena je družje vmorila, Npes.- Kres.
5868. drvaríca, f. die Holzaxt, ogr.- C.
5869. drváščina, f. das Recht, Holz zu schlagen, das Holzservitut, Cig., Jan.; mernik ovsa za drvaščino dati, Svet. (Rok.); v tem gozdu imam drvaščino, Rib.
5870. drvnína, f. das Holzgeld, die Holzabgabe, Cig., C.
5871. drvnjáča, f. die Holzaxt, C., Mik., Valj. (Rad), vzhŠt.
5872. drvodẹ̑łəc, -łca, m. der Holzarbeiter, C., Trst. (Let.); — hs.
5873. drvorẹ̀z, -rẹ́za, m. = lesorez, Navr. (Kop. sp.).
5874. dȓz, dŕza, adj. frech, Jan., C.; drzo življenje, Krelj; predrz in preobjesten, Trub. (Post.); drzi norci, Dalm.
5875. 1. dŕzniti, dȓznem, vb. pf. schabend einen Zug thun, Z.; — prim. drzati.
5876. držáti, * -ím, vb. impf. 1) halten; klobuk v rokah d.; d. otroka v naročju; koga za roko d., jemand an der Hand halten; za drevo d., Pflughalter sein, Cig.; konja za brzdo, moža za besedo držijo, das Pferd nimmt man beim Zaum, den Mann beim Wort, Z.; d. kaj kvišku, proč, k očem, pod nos, etwas in die Höhe, weg, vor das Gesicht, vor die Nase halten; ne d. križem rok, nicht müßig sein; svečo d. umirajočemu, dem Sterbenden das Licht halten; d. komu roko, jemandem die Stange halten, Cig.; v dobrem stanu d. kaj, in gutem Zustande erhalten, nk.; vino v pivnicah d., ogr.- Valj. (Rad); živino pregorko d.; v časti d. in spoštovati koga, Jap.; — abhalten: skupščino d., Valj. ( Glas.); svet, sodbo d., Lašče- Levst. (Rok.); tožbo d., über eine Klage verhandeln, Svet. (Rok.); — führen: dnevnik, zemljiščne knjige d., DZ.; — 2) fest halten (durch Kraftanstrengung, Zwang u. dgl.); držite ga! haltet ihn fest! bolje "drži ga" ko "lovi ga", = besser ein Sperling in der Hand, als eine Taube auf dem Dache; sapo držati, den Athem an sich halten; jeza me v srcu drži, Zorn erfüllt mein Herz, C.; bolezen ga drži v postelji, die Krankheit fesselt ihn ans Bett, Cig.; krč me drži, ich habe den Krampf, Z.; drži me v rami, es zieht mich im Arm, Cig.; — V mladosti vender trdnejše so mrežé, Ki v njih drži nas upa moč golj'fiva, Preš.; v zaporu koga d., im Arrest anhalten, LjZv.; trdo, ostro, na tesnem koga d., jemanden strenge, kurz, in guter Zucht halten; v trdem d., streng halten, Šol.; jezik za zobmi d., die Zunge im Zaume (das Maul) halten; držan, verpflichtet, C.; — parteiisch, interessiert, C.; — 3) aufrecht halten; pijan je, da ga noge ne držé; drži me tvoja desnica, Ravn.; d. red po občini, die Gemeindepolizei handhaben, Levst. (Nauk); d. zapovedi, die Gebote halten (tudi stsl.); d. besedo, das Wort halten (tudi rus.); oni ne drže pravde (= pravice), Dalm.; — 4) halten (= nicht lassen); mora vodo d., es muss wasserdicht sein; papir črnila ne drži, das Papier schlägt durch, fließt, Cig.; d. barvo, die Farbe behalten, Cig.; d. glas, den Ton halten, aushalten, Cig., Šol.; led, sren drži, das Eis, die Schneedecke hält, Cig.; maček ne drži, der Anker ist los, Cig.; posoda ne drži, = pušča; sod drži kakor jajce, Z.; zdaj bo držalo, jetzt wird es halten (= zdaj je dosti trdno pribito, privezano itd.); vzroki niso držali, die Begründung war nicht stichhältig, Cig.; — mraz, jug drži, die Kälte, der Südwind hält an, Cig.; to vreme bo držalo ves mesec, Tolm.- Štrek. (Let.); — halten, fassen; sod drži deset veder; — 5) die Richtung haben, führen: kam drži pot, cesta, steza? dveri drže na vrt, Cig.; d. v kako mer, streichen (vom Erzgange), Cig. (T.); ruda drži naprej, das Erz setzt an, Cig.; laufen (o črtah), Cig. (T.); — sich erstrecken: moja njiva drži do —, Svet. (Rok.); — 6) d. se za kaj, sich an etwas anhalten; d. se za vejo; — d. se česa (koga), an etwas (jemandem) haften, kleben, hangen: smola se drži obleke; — še se ga drži moč, er ist noch bei Kräften, Cig.; ta napaka se ga bo držala, dokler bo živ, dieser Fehler wird ihm sein Lebenlang anhaften, Cig.; berača se palica drži, der Bettler legt den Bettelstab nicht ab, Z.; cerkvenega imenja se dolžnosti drže, Verpflichtungen haften auf dem kirchlichen Vermögen, DZ.; — d. se koga, sich an jemanden anhängen: drži se ga kakor smola, kakor klop; d. se česa kakor pijanec plota, = an einer Sache fest hangen, Cig.; — an etwas festhalten; d. se starih navad, starega kopita; bei etwas bleiben, verharren: vina, dela d. se; — sich an etwas halten, sich nach etwas richten; d. se steze, Bahn halten, Cig.; d. se sledu, der Spur nachgehen; d. se ukazov, die Verordnungen befolgen; človeku gre, da se postav drži, katere mu piše Bog, Ravn.; d. se resnice, der Wahrheit treu bleiben; d. se svojih besedi, Levst. (Zb. sp.); držeč se ukaza, kraft der Verordnung, Cig.; — sich behaupten, standhalten: trdnjava se drži; — sich halten: to sadje se dolgo drži; držeč, haltbar, Cig., Jan.; res je bolj rezno (vino), pa bo tudi bolj držeče, Levst. (Zb. sp.); — 7) d. se, eine Haltung beobachten: d. se po koncu, sich aufrecht halten; — eine Miene machen; kislo se d., ein saures Gesicht machen; na smeh, na jok se d., eine weinerliche, lächelnde Miene machen; drži se, kakor da ne bi znal pet šteti; — sich benehmen, sich verhalten; junaško, moško se d., sich heldenmüthig, männlich benehmen; krotko in pohlevno se d., Kast.
5877. držȃva, f. 1) der Bestand: državo imeti, Cig.; ta reč nima države, Cig., Svet. (Rok.), Kr.- Valj. (Rad); ta človek nima države, ist nicht charakterfest, Kr.- Valj. (Rad); — 2) der Machtbereich (dicio), Mik.; — (po drugih slov. jezikih) der Staat, das Reich, Mur., Cig., Jan., nk.; zavezna d., der Bundesstaat, Cig., nk.; — 3) = posestvo, der Grundbesitz, C., Z.
5878. državljȃnski, adj. staatsbürgerlich, Staatsbürger-, Cig., Jan., nk.; d. zakonik, das bürgerliche Gesetzbuch, Cig., nk.
5879. dȗh, dȗha, m. 1) der Hauch, Mur., Jan.; smrtni d., der Todeshauch, Cig.; — 2) der Geruch; lep, dober duh, angenehmer Geruch; d. imeti po čem, nach etwas riechen; vinski d., der Weingeruch; pl. duhovi, wohlriechende Sachen, Mur.; — ni duha ne sluha za njim, po njem, er ist verschollen; — 3) ( gen., acc. duhȃ) der Geist: a) ein geistiges Wesen; sveti duh, der heilige Geist; nebeški duhovi, die Himmelsgeister; peklenski d., der Höllengeist; — gorski d., der Berggeist, Cig., Jan.; — = das Gespenst: strah pred duhovi; — b) der geistige Theil des Menschen: meso želi zoper duha, Dalm., Kast.; Kdo zna Noč temno razjasnit', ki tare duha? Preš.; visokega, bistrega duha človek, nk.; — c) der Geist = der innere Charakter, die inneren Eigenschaften: preroški d., der Prophetengeist, Cig.; Bog tebi dodeli duha pobožnosti, Ravn.- Mik.; pesem — božjega prazna duha, Preš.; krščanski d., die christliche Gesinnung, Cig.; enega duha, von gleichem Geiste beseelt, Cig.
5880. dȗkla, f. neka posoda za mleko, Št.- Valj. (Rad); — prim. dukelj.
5881. dúša, * f. 1) die Seele; človek je iz duše in telesa; pri moji duši! bei meiner Seele! tudi: pri moji krščeni duši! Št.; na mojo dušo, LjZv.; v dušo ginjen, innig gerührt, Cig.; iz vse duše, aus dem Grunde des Herzens, Cig.; — duša moja! ljuba duša! mein Herzchen! mein Lieber, meine Liebe! živa d. ne ve, keine Seele weiß es; vsaka živa (ali: krščena) d., jedermann, Št.- C.; dobra d., eine gute Seele; poštena duša, eine ehrliche Haut; dober je, kakor duša, Notr.; duša je, er hat Gemüth, Cig. (T.); — mesto šteje 30.000 duš (= Einwohner); — 2) der Lampendocht; — 3) die eingenähte Knopfform, Cig., Tolm.- C., Dol.; — 4) die Nadel in dem Schützen der Weber und Tuchmacher, Cig., BlKr.- M.; — 5) der Dorn im Schlüsselloch, Cig.; — 6) die Federseele, h. t.- Cig. (T.); — 7) das Mark in den Früchten, Jan.; — 8) der Bügeleisenstahl, Štrek., Goriš.; — 9) krompir za saditev, kateremu so tiste dele obrezali, ki imajo klice, pokvarjen (zadušen), Dol.; — 10) babja duša = babja dušica, der Quendel, der Thymian (thymus serpyllum), Fr., vzhŠt.- C.
5882. dȗšək, -ška, m. 1) der Athemzug, Cig., Jan., M.; d. mi jemlje, zapira, es benimmt mir den Athem, Z.; — der Zug: na en d., na dva duška (izpiti), in einem Zuge, in zwei Zügen; tudi: v enem dušku, Z.; — 2) eine Oeffnung zum Ausströmen der Luft, der Gase: sod nima duška, das Fass hat keine Luft; sodu duška dati, t. j. veho mu odbiti; — das Luftloch, das Zugloch, Mur., Cig.; kletni dušek, Nov.; — der Ventilator, Cig.; das Dampfloch, Cig.; — dež se je ulil, kakor bi mu bili vsi duški odprti, (als wenn alle Schleusen des Himmels geöffnet wären), Vrt., na vse duške delati, mit aller Kraft, SlN.; vlekel je na vse duške iz pipice, Jurč.; začel je piti na vse duške, Jurč.; d. dati krvi, dem Blute Luft machen (= puščati), V.-Cig.; duška dati nevolji, jezi itd., dem Unwillen, dem Zorne freien Lauf lassen, nk.; dušek bolesti odpreti, Zv.; — 3) der Einschlag im Weine, V.-Cig.; — 4) = rilec, V.-Cig.; — 5) materini d. = materina dušica, (materni d.) Cig., Jan.
5883. dušemǫ̑rəc, -rca, m. = dušegubec, Cig.; d. od začetka, oče laži, Cv.
5884. dȗškati, -am, vb. impf. 1) Athem schöpfen (um sich zu erholen), M.; počivati in duškati po poti, Gor.; ribe duškajo, schnappen nach Luft, Ljub.; — 2) die Communication mit der äußeren Luft ermöglichen: d. sod, vzhŠt.- C.; zamrzle ribnike d., C.
5885. dvȃjsetka, f. der Zwanziger (als Zahlzeichen), C.
5886. dvanajstę̑rka, f. 1) die Zwölf, der Zwölfer (als Zahlzeichen), Z.; — 2) das Duodezformat, Cig., Jan., Cig. (T.).
5887. dvigáč, m. der Hebearm, der Hebezapfen, Cig.
5888. dvobròj, -brója, m. die Zweizahl, Cig., Jan.; pogl. dvojina, dvojstvo.
5889. dvojíca, f. 1) das Paar, Guts., Cig., Jan.; lepa d. je to! Jurč.; — die Ambe, Cig., Cel. (Ar.); — die Zweiheit, M.; za dvojico, um das Doppelte, Boh.; — 2) der Zweifel: brez dvojice, ogr.- C.; — 3) svinja v drugem letu, Dol.
5890. dvǫ̑jka, f. 1) die Zwei, der Zweier; — 2) = dvojina (die Zweizahl, das Paar), Cig., C.; — 3) die Zwillingsschwester, Mur., C.; — 4) = dvocevka, Cig.
5891. dvokȃčnik, m. šaliva beseda za: paragraf, SlN.
5892. dvolìh, -líha, adj. dvoliho število, ungerad ungerade, doppelt ungerade Zahl ( math.), Cig. (T.).
5893. dvǫ́miti, -im, vb. impf. zweifeln, Pohl., Mur., Cig., Jan., nk.; d. o čem, d. nad čem, zastran česa, Cig., nk.; ni dvomiti, es ist kein Zweifel, Cig., nk.; — prim. hs. dvoumiti, zweifeln.
5894. dvonìz, -níza, m. die Doppelreihe ( math.), h. t.- Cig. (T.).
5895. dvǫ̑rək, -rka, m. der Griff am Bohrer: za dvorek prijeti, Z.; — prim. dvorec 2).
5896. dvǫ̑rnik, m. 1) der Höfling, der Hofdienstmann, Cig.; kralj in njegovi dvorniki, vse svoje dvornike je povabil, Ravn.; — 2) der Hofmeister, der Haushälter, Meg., Dict., Dalm.; kraljevski d., Krelj; kraljev d., Ravn.; — der Oberknecht: kadar veliko hlapcev imajo, ednega izmej njih izvole in postave za dvornika ali "šafarja", Krelj; — 3) der Bediener, ogr.- C., — tudi: dvorník, Dict., pos. v poslednjem pomenu, Valj. (Rad).
5897. dvosòd, -sǫ́da, adj. dvosodo število, gerad gerade Zahl ( math.), Cig. (T.).
5898. édən, (pred substantivi: èn, Mik., Levst. [Sl. Spr.]), éna, éno, gen. énega, éne, num. 1) einer, ein; eden izmed vas, vas eden, einer von euch; eden čita, drugi piše, tretji spi; dvoje škornje imam, pa le en klobuk; ene škarje, ene rokavice, eine Schere, ein Paar Handschuhe; šteje se: eden, dva, tri itd., ali: ena, dve, tri itd., eins, zwei, drei u. s. w.; po eden, je einer; eden za drugim, einer nach dem andern; oba eno godeta, beide sind von einem Schlage, Met.; ob enem, zugleich; v eno mer, in einemfort (tudi: v enomer); prim. ona ne spi vse v eno, Hip. (Orb.); — 2) pl. eni, einige, etliche; eni ter eni, hie und da einige; eni pravijo da, drugi da ne; ena dva, enih pet = kaka dva, kakih pet, etliche zwei, fünf; ene krate (krati), etlichemale; — 3) kot nedoločen členek (ein); en volovski voz, en duhovni, Cv.; (novejša književna slovenščina se ga ogiblje); — edna, edno, Mur., Jan. (Slovn.) in tu in tam v knjigah, starejših in novejših; poudarjeno tudi "eden" pred substantivi: pred Bogom je tisoče let kakor eden dan, Krelj; ena vera, eden krst, Schönl.; eden krivičen vinar deset pravičnih sne, Npreg.- Jan. (Slovn.); — prim. jeden.
5899. edín, adj. 1) einzig; edini sin, der einzige Sohn; edina tolažba, der einzige Trost; edino, einzig, ausschließlich; — vsak edin, jeder einzelne, C.; — 2) edino število = edinstvo (die Einzahl), Cig.; — 3) verlassen, elend, armselig, Dict., C., Mik.; edino živeti, Z.; jaz sem edin (jedin) in reven, Dalm.; — 4) einig, Cig., Jan., nk.
5900. edı̑nəc, -nca, m. 1) der Einzige: der einzige Sohn, V.-Cig.; božji edinec je za mizo pri njih, Ravn.; v tem je e., hierin ist ihm niemand zu vergleichen, Cig.; — 2) = poedinec, das Individuum, Cig.; — 3) der Verlassene, der Arme, C.

   5.301 5.401 5.501 5.601 5.701 5.801 5.901 6.001 6.101 6.201  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani