Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

za (5.506-5.605)

cę̑ncati, -am, vb. impf. 1) mit dem Körper auf und niederfahren, humpeln, wackelnd einhergehen, Cig., Šol.; wackelnd etwas tragen: oprtal sem tovariša ter ga cencal tu gori po poti, Bes.; — 2) zaudern, zögern, etwas langsam thun, BlKr.; — prim. canc, cənc, cancavec.
cendráti, -ȃm, vb. impf. 1) hangen: meso cendra v mesnici, Z.; — 2) zappeln, C., Z.; za kom kaj c., zappelnd etwas nachtragen, Z.; — 3) Saiten anschlagen, Meg.
cę́ngəlj, -glja, m. der Eiszapfen, Cig., C.
2. cę́pati, * -cę̑pam, vb. impf. 1) todt niederfallen, umstehen; živina cepa, muhe so začele cepati; — 2) herabfallen, zu Boden fallen, Cig.; hruške že cepajo, die Birnen fallen schon vom Baume, BlKr., jvzhŠt.
cepę̑ł, f. der Unterschenkel ( zaničlj.), die Häckse: po plotu bi mu bil cepeli in bedra razobesil, Jurč.; dve človeški cepeli visita iznad trnja, Jurč.
cepə̀t, -ptà, m. das Gestampfe, das Getrampel, Valj. (Rad); (cepèt, -ę́ta, Mur., Cig., Jan.); das Zappeln, C.
cepətálọ, n. der Trampler, der Zappler, Cig., M.
cepətȃnje, n. das Stampfen, das Getrampel; misli, da čuje cepetanje preganjavcev, Jurč.; — das Zappeln.
cepətáti, -ȃm, vb. impf. stampfen, trampeln, trippeln; tedaj so cepetale ("capatale") konjske noge, Dalm.; fantje zmeraj za dekleti cepetajo, Glas.; — zappeln; riba je pred njegovimi nogami cepetala ("capatala"), Dalm.; — cepę́čem, Glas.; (pravilneje bi bilo menda: cepáčem, Cv.); — prim. capati. (?)
cepətljı̑vəc, -vca, m. der Zappler, Mur.
cepətljı̑vka, f. die Zapplerin, Mur.
cẹ́piti, -im, vb. impf. 1) spalten: drva c., Holz spalten; luč c., Lichtspäne reißen, Z.; škrilje c., Schiefersteine abblättern, Cig.; c. se, sich spalten, sich fasern: nohet se cepi, zobje na glavniku se cepijo; Cesarski Graben se cepi od Ljubljanice, zweigt sich ab, Levst. (Močv.); glasove c., die Stimmen zersplittern; glasovi se cepijo, die Stimmen zersplittern sich (bei einer Abstimmung), nk.; — 2) pfropfen; v sklad c., in den Spalt pfropfen, Cig., Pirc, Vrtovec- M.; v zarezo ali žleb c., in die Kerbe, Cig.; s priklado c., an die Seite, Z.; z nakladom c., copulieren, Cig.; z nasadom c. (= s cevko c., Z.), pfeifeln, in Gestalt eines Röhrchens pfropfen, Cig.; za kožo (lub) c., zwischen Holz und Rinde, Cig.; v kožo (lub) c., äugeln, oculieren, Cig.; = c. s popkom, Tuš. (B.); c. hruško, črešnjo; cepljeno sadno drevje, veredelte Obstbäume; — 3) impfen, einimpfen; c. komu koze, Cig.; — 4) cepljen, berauscht, Dict., Cig., C.
cę̑sək, -ska, m. 1) der Lichtspan, C., SlGor.; — 2) die Nagelwurzel, der Nietnagel, ("začesek pri nohtih") C.
cẹstokàz, -káza, m. die den Weg weisende Säule, der Wegweiser, Cig.
cigániti, cigȃnim, vb. impf. 1) herumschweifen, zigeunern, Mur., Cig., Jan.; tudi: c. se, Cig.; — 2) prellen, betrügen, übervortheilen; — za kako reč koga c., etwas von jemandem in zudringlicher Weise zu erbetteln suchen, jvzhŠt.
3. cìk, cíka, m. 1) essigsaurer Geschmack des Weines, Nov.; vino na cik vleče, jvzhŠt.; — 2) in Essig übergehender Wein: bolna vina, zavrelice, ciki, Nov.; — prim. 2. cikati.
cikȃłnik, m. "neka priprava v ribjo lov: na dolzem motvozu je po vrsti navezanih več trnkov z vado; nanj love sosebno ogorje", Bilje pri Gorici- Erj. (Torb.).
1. címa, f. 1) der Keim, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik.; cime gnati, Mik. (Et.); — der Pflanzentrieb, BlKr.; — 2) das männliche Glied, Z., Lašče- Erj. (Torb.); — 3) der Eiszapfen, Mur.
cı̑ncalica, f. der Eiszapfen, vzhŠt.- C.
cı̑ncanje, n. = kinkanje, das Nicken; — das Zaudern, die Unentschiedenheit.
cı̑ncati, -am, vb. impf. 1) auf und ab bewegen: dremaje z glavo kinkati, Lašče- Erj. (Torb.); kobila z glavo v tla cinca, Levst. (Zb. sp.); — schwerfällig gehen: pes cinca hodeč po treh nogah, M.; — schwanken, Cig., C.; — 2) langsam, zaudernd etwas thun, unentschlossen sein; — prim. cencati, cuncati.
cíngəlj, -glja, m. 1) das Glöcklein, C.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), C.; — 2) etwas Hangendes: cingelj cinglja, cokelj coklja, cingelj dolu pade, cokelj ga popade, (svinja in želod), Ip.- Erj. (Torb.); — der Eiszapfen, C.
cíngola, f. 1) das Schöllkraut (chelidonium majus), C.; — 2) pl. cingole ( zaničlj. o nogah), die Häcksen, C.
cı̑nklja, f. der Gartenammer (emberiza hortulana), Z.
cipǫ́te, f. pl. die Füße ( zaničlj.), die Häcksen, Z., C.; ima grobe cipote, C.
cı̑vkati, -am, vb. impf. brennenden Schmerz verursachen: roke mi civkajo od mraza = peko me, Soška dol.- Erj. (Torb.).
cizle, f. pl. = cize, Št.- Vest.; — prim. 2. ciza.
cízovnik, m. zweirädriger Karren, Mik.; — prim. 2. ciza.
cízra, f. 1) = cizara, die Kichererbse, C.; — 2) = fižol, vzhŠt.
cjòk, -ǫ́ka, m. der Klumpen: c. železa, Cig.; der Block, DZ.; — prim. čok.
cmáriti, -im, vb. impf. sengen: kožuhe c., DSv.; schmoren, raka pri ognji c., Cig., Erj. ( LjZv.); tako peči, da se smodi, BlKr.; berač začne c. mačka, Jurč.; drva se cmarijo na ognju, ako so mokra, Z.; — c. koga, = naganjati koga, C.; — prim. cvariti.
cmokáti, -ȃm, vb. impf. schmatzen; tele ziza (sesa) in cmoka, Fr.- C.; — patschen: po blatu c., C.; dež zmerom gre in cmoka, C.; — klecksen, Jan.; to ni malano, ampak cmokano, V.-Cig.
cmúliti, * -im, vb. impf. 1) schluchzen: jazbeci in zajci cmulijo, M.; quäken (o otrocih), Cig.; — 2) schmatzend saugen, M.; mehko gruško, kri iz rane c., ogr.- C.
cókast, adj. besudelt: cokasta miza, C.
cǫ̑kla, f. 1) der Holzschuh: v coklah hoditi; — 2) die Sandale, Kr.- Valj. (Rad); prim. cokol; — 3) der Radschuh, der Hemmschuh beim Wagen; s coklo zavreti; — 4) deščica pri kolovratu, na katero predica z nogo pritiska, Dol.; — 5) schwerfälliger Fußgänger, M.; — prim. it. zoccolo, der Holzschuh, srvn. zockel, Mik. (Et.).
3. cǫ̑l, m. der Holzblock, C.; — cole za drva žagati, C.; — cole imenujejo male lesene krhlje, s katerimi po zimi netijo, da vidijo predice presti, Solčava ( Št.)- Vest.; — prim. srvn. zol = cylinderförmiges Stück, Klotz.
cǫ̑liti, -im, vb. impf. = cole za drva sekati ali žagati, C.; — prim. 3. col.
cọ́pər, -pra, m. der Zauber, Mur., Valj. (Rad); — iz nem.
cọ̑prati, -am, vb. impf. zaubern; — iz nem.; pogl. čarati.
cọ̑prnica, f. die Zauberin, die Hexe.
coprnı̑ja, f. die Zauberei.
cọ̑prnik, m. 1) der Zauberer; — 2) das große Nachtpfauenauge, Solkan- Erj. (Torb.).
cọ̑prski, adj. Zauber-, Cig.; coprske tovarišice, Bas.
crgọ́liti, -gọ̑lim, vb. impf. = cigoliti, C.; kolo, ki ni namazano, crgoli, SlGor.
cŕka, f. das Verrecken; die Seuche: crka je živino zalezla, C.; Da bi te crka zalezla! = da bi crknil! M.
crknetína, f. das Aas, Cig., DZ.; Turki ne zakapajo crknetine, Navr. (Let.).
2. cúkati, cȗkam, vb. impf. ad cukniti; zupfen; c. koga za obleko; c. se = trgati se za kaj; — cuka me = kolca se mi, C., SlGor.
cúkniti, cȗknem, vb. pf. zupfen; za brado koga c.; — prim. nem. zucken.
cúla, f. 1) das Bündel; das Reisebündel; v culo povezati svoje reči; — v ruho zavezane, nevesti podarjene reči: nevesti culo nesti, BlKr.- SlN.; — 2) der Sack, Mur.; der Watsack, Cig.; — prim. madž. cula, Bündel, iz lat. culleus, Dan.
cúma, f. psovka zaspani ženski, Št.- C.
cúrək, -rka, m. 1) der Strahl einer Flüssigkeit; studenčni c., der Quellstrahl, Cig.; solze s curkom, po curkih teko iz oči, die Thränen strömen aus den Augen, M.; zdravje gre po curku navzdol, po niti pa gori, Slom.; ali: zdravje s curkom prejde, po niti raste, M.; — c. živega srebra, eine Quecksilbersäule, Cig.; — 2) der Eiszapfen, BlKr.
cusráti, -ȃm, vb. impf. zausen, zerfetzen, C.; — prim. nem. zausen.
cȗz, m. = cuza 1), Šol.
cȗzkati, -am, vb. impf. dem. 1. cuzati, saugen, Z.
cȗzlja, f. die Kneipe ( zaničlj.), Cig.
cvȃmplja, f. grda, široka noga, BlKr.; — prim. it. zampa, Pfote.
cvečnják, m. sveder za cveke, C.
cvẹ́liti, cvẹ̑lim, vb. impf. weinen machen, quälen, betrüben, Notr.- Levst. (Rok.); ne cveli me, quäle mich nicht, Z.; mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, Levst. (Zb. sp.).
cvènk, cvę́nka, m. 1) der Metallklang ( bes. des Geldes), Cig.; — 2) klingende Münze, C.; Geld, Valj. (Rad); zadnji cvenk bo po grlu splaval, Vrt.; — 3) ein Spiel mit klingenden Münzen, Šol.
cvı̑lež, m. 1) der Winseler, Cig.; — 2) der Rollschwanzaffe (cebus apella), Erj. (Ž.).
1. cvŕkniti, cvȓknem, vb. pf. 1) einen Zwitscherlaut von sich geben, C.; — aufkreischen: sveča cvrkne, Bes.; — 2) mit einer Ruthe einen leichten Schlag versetzen, Cig., Štrek.; za uho koga c., jemandem eine Ohrfeige geben, C., Z., Notr.; c. koga po zobeh, Dict.
cvrzúkati, -am, vb. impf. knarren (in Folge der Reibung zweier Holzstücke), Mik.; z vrati c. (ako niso tečaji namazani), BlKr.
čadána, f. koza zagorele dlake, Podmelci- Erj. (Torb.).
čádav, adj. rußfarben, Jan.; č. lešnik = zagorel l., von der Sonne verbrannt, Notr.- Erj. (Torb.).
čákati, * -am, vb. impf. warten: kdor čaka, ta dočaka, Geduld bringt Rosen, Cig.; le čakaj! warte nur! (grozé); čakam, da mi kdo odpre; — č. koga, česa, auf jemanden, etwas warten, jemanden, etwas erwarten; sestre čakam, Met.- Mik.; č. smrti, Krelj; Toman komaj čaka tega, Npes.-K.; prave prilike č., Cig.; Al' čakaš, da pade zvezda z nebes, Al', da bi k nji zletel, čakaš peres? Preš.; tudi z ak.: č. koga; sestro čakam, da pojdeva vkup; č. na koga, kaj; poroka nanj'ga čaka, Preš.; gospod je samo pri teh, kateri — potrpežljivo na njega čakajo, Škrinj.; — lauern; za plotom koga č.; lisico ali lisice č.; — č. koga ( ak., pa tudi gen.), bevorstehen: še ne veš, kakšna sreča te čaka; hlapce še nocoj dosti dela čaka; Oko ni vid'lo, slišala ušesa Veselja, ki izvoljene (izvoljenih, 2. izd.) tam čaka, Preš.
čȃmpa, f. psovka za počasno žensko, C.
čapȗn, m. = oslovnik, voder, C., zapŠt.
čȃr, m. die Zauberei, M.; — der Zauber, Cig., Jan., nk.; — stsl.
1. čára, f. 1) die Zauberei, Jarn., Mur.; zapeljive čare časnega duha, Slom.; vraža se opira na usodo — ali pa na čaro, Navr. (Let.); — 2) = čarovnica, Mur.
čáranje, n. das Zaubern, C., nk.
čárati, -am, vb. impf. zaubern, Cig., Jan., nk.; — hs.
čaróba, f. der Zauber, Jan., Cig. (T.).
čaróbən, -bna, adj. Zauber-: čarobna svetilnica, die Zauberlaterne, Žnid.; čarobni vrč, der Zauberkrug, Cig. (T.); — magisch, Cig. (T.); — zauberisch, bezaubernd: čarobna krasota, nk.
čarodẹ̀j, -dẹ́ja, m. der Zauberer, Cig., Jan.; — stsl.
čarodẹ́jən, -jna, adj. magisch, Jan.; bezaubernd, Jan., C., nk.
čarodẹ̑jka, f. die Zauberin, C., nk.
čarodẹ̑jstvọ, n. die Zauberei, Cig., Jan., C.; — stsl.
čarodẹ́łən, -łna, adj. Zauber-: čarodelni krožnik, das Thaumatrop, die Wunderscheibe, Cig. (T.).
čarodẹ̑łski, adj. Zauber-: čarodelska knjiga, das Zauberbüchlein, Šol.
čarodẹ̑łstvọ, n. das Zauberwerk, Cig., Jan.
čarokrásən, -sna, adj. zauberisch schön, nk.
čarovȃnje, n. das Zaubern, Cig. (T.).
čarováti, -ȗjem, vb. impf. zaubern, Cig., Jan.; — stsl.
čarǫ́vən, -vna, adj. Zauber-, zauberisch, Cig., Jan., nk.; — stsl.
čarovı̑t, adj. zaubervoll, SlN.
čarovníca, f. die Zauberin, Cig., Jan., nk.; — stsl.
čarovník, m. der Zauberer, Cig., Jan., nk.; — stsl.
čarovníštvọ, n. das Hexenwesen, die Zauberei, Cig., nk.
čàs, čása, m. die Zeit; čas beži; s časom, mit der Zeit; po času bo naše ime pozabljeno, mit der Zeit, Dalm.; dolgo časa je žaloval, lange Zeit; malo časa je pri nas stanoval; črez malo časa, über eine kleine Weile, Cig.; za malo časa, nach einer kleinen Weile; pred malo časom, vor einer kleinen Weile, Cig.; ta čas (tačas), mittlerweile; ta čas (tačas), ko smo igrali, indessen wir spielten; do časa, einstweilen; za čas, ad interim, Cig., Jan.; na čase, bisweilen, Dol.; v časih, v časi, bisweilen; pogl. včasih, včasi; čas prodajati, faulenzen, müßig sein, C.; nimam časa (po nem.) = ne utegnem; dolg čas, die Langeweile, kratek čas, die Kurzweile (po nem.); dolg čas mi je bilo; od dolgega časa ne vem kaj početi; kratek čas delati komu, jemanden unterhalten; — za božji čas! um Gottes Willen! za božji čas, kaj ti je? Jurč.; dober čas! (to se reče pri napivanju), Rib.- Cig.; — ein Zeitabschnitt: jesenski, zimski čas, die Herbst-, Winterzeit; jutrnji čas zlat čas, Morgenstunde hat Gold im Munde, Cig.; božični čas, die Weihnachtszeit; vmesni čas, die Zwischenzeit, das Intercalare, DZ.; nekdanji, stari časi, das Alterthum; to so bili zlati časi, das waren goldene Zeiten; za njegovega časa, zu seiner Zeit, Dalm.; — v slovnici: pretekli, sedanji, prihodnji čas; — die bestimmte Zeit, der Zeitpunkt; zadnji čas je, da začnemo, es ist die höchste Zeit anzufangen; čas je bilo, denar jemati, Ravn.- Mik.; o pravem času, zur rechten Zeit; o svojem času, seinerzeit; tudi: svoj čas; otrokom (dota) prav pride svoj čas, Jurč.; za časa, so lange es noch Zeit ist; Met.; rechtzeitig, Nov.; tudi: frühzeitig; varneje je zjutraj za časa hoditi z Gorjancev, Jurč.; na času je, sie ist hochschwanger; Cig.; ona ima svoj čas, sie hat die monatliche Reinigung, Cig., C.; — der Augenblick; vsak čas bo prišel, jeden Augenblick muss er kommen; — k času, sogleich, Z., (h časi, Mur.), = v časi, vzhŠt.; — (= -krat: petčas = petkrat, C.; sih čas, jetzt, Fr.- C.).
časokàz, -káza, m. das Chronoskop, Cig. (T.).
čȃst, -ı̑, f. 1) die Ehre; čast, komur čast (gre), Ehre, wem Ehre gebürt; na (v) čast biti komu, jemandem zur Ehre gereichen; časti iskati, ehrgeizig sein; časti lakomen, ehrgeizig; — die Verherrlichung, die Ehre; vse za božjo čast! na čast njegovega rojstnega dne; čast dajati komu, jemanden verherrlichen, preisen; čast bodi Bogu! Gott sei gepriesen! — 2) die Würde: kraljeva čast, die königliche Würde, generalska čast, die Generalswürde; odpovedati se poveljniški časti, die Feldherrnwürde niederlegen; — 3) die persönliche Ehre, der gute Name; čast komu jemati, krasti, die Ehre abschneiden; časti mu je mar, er hat Ehre im Leibe; hišna čast, die Hausehre.
častíti, -ím, vb. impf. Ehre erweisen, ehren, verehren; Boga č.; krive bogove č.; zaslužne može č.; to ga časti, das gereicht ihm zur Ehre.
čávəljnik, m. sveder za čavlje, C.
čəbę̑la, f. 1) die Biene; die Honigbiene (apis mellifica); č. delavka, die Arbeits- oder Flugbiene, Cig.; čebele gredo na zbir (biro), die Bienen fliegen aus, Cig.; čebele zajemati, nalagati, die Bienen fassen, in den Stock bringen, Cig.; čebele izpodrezavati, die Bienen fegen, Cig.; č. piči, sticht; čebele mrejo, sterben; č. grebačica (andrena), die Grabbiene, č. krajačica (megachile), die Tapezierbiene, č. zidarica, die Mauerbiene (anthophora), Erj. (Z.); divja č., die Forst-, Feld- o. Holzbiene, Cig.; — 2) das Fruchtauge an der Weinrebe, C.; prim. muha, obad.
čebȗłək, -łka, m. 1) drobna čebula za sajenje, die Brutzwiebel, Cig., Dol.; — 2) neko jabolko, Dol.- Erj. (Torb.).
čę̑dnica, f. deska, na kateri urezane deske čedijo, ob gornji Dravi ( Št.).
čekàn, -ána, m. 1) der Hauzahn (der Schweine), Mur., Jan., Cig. (T.), C.; — 2) der Streithammer, V.-Cig.; — prim. čakan.
čékəlj, -klja, m. der Hauzahn, der Fangzahn, Cig., C.
čeljúga, f. = čeljust, der Kiefer ( zaničlj.), Jan., Hal.- C.; udariti koga po čeljugi, jemandem eine Maulschelle geben, jvzhŠt.
čélọ, n. 1) die Stirn; č. grbati, = č. grbančiti, die Stirn rümpfen, Meg.; nikomur ni na čelu zapisano, kar ima v srcu, man kann niemandem ins Herz sehen; — 2) die hervorstehende Seite eines Gegenstandes: die Giebelseite des Daches oder Hauses, Cig., Jan.; — sprednje čelo, die Vorderfronte, Cig., DZ., Levst. (Pril.); — der Vorsprung eines Berges, Cig., C.; — die Bahn, die Schlagfläche beim Hammer, beim Amboß, Cig. (T.); bei der Axt, vzhŠt., C.; — die Hirnfläche des Holzes, Cig. (T.); — der Hagelfleck ( bot., chalaza), ( n. pr. pri kostanju), Tolm.- Erj. (Torb.); — der Titel einer Schrift, Cig.; — 3) na čelu (vojske, zarotnikov itd.) biti, an der Spitze (des Heeres, der Verschwörer u. s. w.) stehen; na čelu vseh vprašanj, an der Spitze aller Fragen, Levst. (Močv.).

5.006 5.106 5.206 5.306 5.406 5.506 5.606 5.706 5.806 5.906

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA