za (3.106-3.205)

3106. zastràn, praep. c. gen. in Betreff, hinsichtlich; z. tega; z. mene, was mich anbelangt; (za mojo stran = zastran mene, C.).
3107. zastrȃna, f. die Abschweifung, die Episode, Cig.
3108. zastrȃnək, -nka, m. die Abweichung, Cig., Jan.; die Aberration ( astr.), Cig. (T.).
3109. zastrȃnica, f. die Episode, Cig. (T.).
3110. zastraníti, -ím, vb. pf. abirren, abschweifen, Cig., Jan., Cig. (T.); — hs.
3111. zastránjati, -am, vb. impf. ad zastraniti, Cig.
3112. zastranjeváti, -ȗjem, vb. impf. = zastranjati, Cig.; omahuje in zastranjuje (= v stran se zaletuje), Bes.
3113. zastrašávanje, n. der Terrorismus, Cig. (T.).
3114. zastrášiti, -strȃšim, vb. pf. in Schrecken versetzen, C., Z.; einschüchtern: živi duši se ni dal z., Navr. (Kop. sp.); z vojsko z., Navr. (Let.); zastrašen, entsetzt, C.; zastrašeno koga gledati, C.
3115. zastrȃža, f. = podstrešje pri drugih poslopjih razen hiše, Dol.; — prim. straž 2).
3116. zastrážiti, -strȃžim, vb. pf. mit Wachen umstellen, Z., Burg. (Rok.).
3117. zastrẹ́ljati, -am, vb. pf. beim Schießen verlieren, verschießen, sto tolarjev z., Cig.
3118. zastrẹ̑šək, -ška, m. = kap, die Dachtraufe, C.
3119. zastrẹ̑šnik, m. = zastrešek, C.
3120. zastrẹ́ti, -strèm, vb. pf. verhüllen, verhängen, Cig., C., Mik.; z. okno, das Fenster mit dem Vorhang verdecken, C.; nebo je bilo prek in prek zastrto, Zv.
3121. zastrẹ̑tje, n. = obstret, der Hof um den Mond, Jan. (H.).
3122. zastŕgati, -stȓgam, -žem, vb. pf. verschaben, Cig.
3123. zastríči, -strížem, vb. pf. mit der Schere verschneiden, beim Scheren verderben, Cig.
3124. zastrmẹ́ti, -ím, vb. pf. erstaunen, Z.; očesi ji zastrmita (traten hervor), kakor bi hoteli vrhu nosa vkup trčiti, LjZv.
3125. zastrojáriti, -ȃrim, vb. pf. durch Gerberei verlieren, Cig.
3126. zastrójiti, -strǫ́jim, vb. pf. beim Gerben verderben, zergerben, Cig.
3127. zastrúpiti, -strȗpim, vb. pf. vergiften.
3128. zastúditi, -im, vb. pf. 1) widerwärtig machen, Z.; — z. se, anfangen zu ekeln, mit Ekel erfüllen, C.; — 2) beschimpfen, beschämen: z. koga, C.
3129. zasȗhoma, adv. bei trockenem Wetter, C.
3130. zasuhotẹ́ti, -ím, vb. pf. vertrocknen, verdorren, C.
3131. zasuhotíti se, -ím se, vb. pf. = zasuhoteti, Cig., Jan.
3132. zasùk, -súka, m. die Umdrehung, Cig. (T.); — die Wendung, Cig., C.; die Schwenkung, Cig., Cig. (T.), Nov., Levst. (Pril.); — der Umschwung, C.; — z. v govorjenju, die Redewendung, Cig. (T.); = govorski z., C.
3133. zasúkati, -kam, -čem, vb. pf. 1) drehen; ( "mit Veränderung der Theile drehen", Cig.); vrv, nit z., Cig.; brke si z., sich den Schnurrbart zudrehen, Cig., Lašče- Levst. (M.); rokave si z. (= zavihati), Cig., Lašče- Levst. (M.); — zasukan, geschraubt ( stil.), Cig. (T.); — zasukan človek, ein abgedrehter Mensch, Cig.; — 2) eine andere Richtung geben, drehen, wenden; z. se na levo, na desno, sich nach links, nach rechts wenden; z. ladjo drugam, das Schiff umlegen, Cig.; z. se, zu tanzen anfangen; plašč po vetru z., den Mantel nach dem Winde drehen; tu se pot zasuče (na desno, na levo); govorico z., dem Gespräch eine andere Wendung geben, Jurč.; stvar se je drugače zasukala, die Sache hat sich anders gestaltet, hat eine andere Wendung genommen; — schwingen: sulico z., Ravn.- Valj. (Rad); — 3) moko z., das Mehl abrühren, Cig.; zasuka se moka z vodo, z jajci, Vod. (Izb. sp.).
3134. zasukávati, -am, vb. impf. = zasukovati.
3135. zasȗkljaj, m. die Schwenkung, Jan.
3136. zasuknáriti, -ȃrim, vb. pf. beim Tuchhandel verlieren, Cig.
3137. zasúkniti, -sȗknem, vb. pf. mittelst einer Drehung eine andere Gestalt oder Richtung geben, drehen; z. se, eine Schwenkung machen; — z. govornika, einen Redner mit Worten schlagen, Lašče- Levst. (M.).
3138. zasȗnək, -nka, m. der Schieber, der Schubriegel, Cig., DZ.; der Riegel, Hip. (Orb.).
3139. zasúniti, -sȗnem, vb. pf. hineinstoßen: z. zapah, den Riegel vorschieben, Dict., Cig., M., Hal.- C.
3140. zasunjáč, m. = zasunek, ogr.- Valj. (Rad).
3141. zasȗnka, f. = zasunek, Habd.- Mik., Guts.- Cig., C.
3142. zasušíti se, -ím se, vb. pf. austrocknen ( intr.), Jan.; versiegen, Cig.
3143. zasúti, -spèm, (-sȗjem), vb. pf. 1) durch Schütten schließen, zuschütten; jamo s kamenjem, luknjo s peskom z.; luknje v pesku so se zasule (sind zugefallen), Cig.; — beschütten, überschütten, im Schutt begraben: zid se je podrl in je zasul delavce; s peskom z., versanden, Cig. (T.); potok je ves s peskom zasut, Cig.; travniki so s peskom zasuti, Cig.; — 2) hineinschütten: z. mernik rži na tečaj, Jurč.; pest soli si z. v usta, Jurč.
3144. zasȗva, f. der Riegel, C.
3145. zasuváč, m. der Riegel, ogr.- C.
3146. zasuvák, m. = zasuvač, C.
3147. zasuválọ, n. = zasuvač, C.
3148. zasúvati, -am, vb. impf. ad zasuniti, Z.
3149. zasúžnjiti, -im, vb. pf. zum Sclaven machen, knechten, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; zasužnjeni narodi, Slovan.
3150. zasvȃjati, -am, vb. impf. ad zasvojiti; z. si, sich zueignen, ogr.- M.
3151. zasvẹdočávati, -am, vb. impf. bezeugen, SlN.- C.
3152. zasvẹdočíti, -ím, vb. pf. bezeugen, Z.
3153. zasvẹdríti, -ím, vb. pf. bohrerartig verdrehen; dreto s ščetino z., C.
3154. zasvẹ́titi, -im, vb. pf. 1) zu leuchten anfangen; zasvetila je zvezda na nebu, Cig.; zora je zasvetila, Ščav.- Pjk. (Črt.); — 2) z. se, zu glänzen anfangen; lice se mu je zasvetilo od veselja; — erglänzen, aufglänzen, aufblitzen; nekaj se je zasvetilo v daljavi; — zdaj se mu je še le zasvetilo, jetzt gieng ihm erst ein Licht auf, Cig.
3155. zasvínčiti, -svı̑nčim, vb. pf. mit Blei vergießen, Cig., C., DZ.
3156. zasvírati, -am, vb. pf. ertönen o. erklingen lassen, aufspielen, Šol., nk.; — hs.
3157. zasvíslati, -am, vb. pf. hram z. = hramu svisli napraviti, C.
3158. zasvìt, -svíta, m. das Aufleuchten: z. v očeh, LjZv.; — der Tagesanbruch, Z.
3159. zasvítati, -svı̑tam, vb. pf. 1) anbrechen (vom Tage), Z.; med Slovenci mu je zasvital prvi dan, Navr. (Let.); — 2) zasvita se mi, es geht mir ein Licht auf, Cig.
3160. zasvojíti, -ím, vb. pf. z. si, sich zueignen, Mur., ogr.- C.
3161. zašáliti, -šȃlim, vb. pf. verspaßen, verscherzen: čas z., Cig.
3162. zašáriti, -im, vb. pf. 1) mit allerlei Dingen verlegen, verräumen, Cig.; po hiši je vse zašarjeno, da se ni kam geniti, Polj.; voda travnike zašari, Cig.; — verlegen: z. kako reč, (da je ni moči najti), Polj.; — 2) verpoltern, Cig.; — durch Großthun verlieren, Dol.; — 3) z. nad kom, auf jemanden lospoltern, Polj.
3163. zašátriti, -im, vb. pf. verhexen, C.
3164. zaščápiti, -im, vb. pf. erhaschen, C.
3165. zaščəbətáti, -ətȃm, -áčem, (-ę́čem), vb. pf. 1) zu zwitschern anfangen, aufzwitschern; nobena ptica ne zaščebeta, Zv.; — 2) ein Geflüster beginnen, Mur.
3166. zaščəgətáti, -ətȃm, -áčem, (-ę́čem), vb. pf. zu kitzeln anfangen, kitzeln: nekaj me je zaščegetalo, Mur.
3167. zaščəmẹ́ti, -ím, vb. pf. einen brennenden Schmerz verursachen: zaščemi me, Let.
3168. zaščéniti, -ščę́nem, vb. pf. 1) eig. zwickend fassen; mit der Zange fassen, Z.; — 2) sich einhaken: kavelj ne zaščene, Z.; — = zaskočiti (se): ključavnica je zaščenila, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — 3) erhaschen, erwischen, Savinska dol.
3169. zaščetáriti, -ȃrim, vb. pf. bei der Bürstenbinderei verlieren, Cig.
3170. zaščı̑čenəc, -nca, m. der Beschützte, der Protegé, Jan. (H.).
3171. zaščı̑ta, f. 1) der Schutz, Cig., Cig. (T.), C., DZ.; v zaščito, zur Deckung, DZ.; — 2) der Schirm ( bot.), Cig. (T.); — 3) der Fluchtort, die Schutzwand ( mont.), Cig. (T.).
3172. zaščı̑tən, -tna, adj. Schutz-: zaščitna carina, der Schutzzoll, zaščitno carinstvo, das Schutzzollsystem, Cig. (T.).
3173. zaščítiti, -ščı̑tim, vb. pf. beschützen, C.; Ti, Gospod, zaščiti nas z rokami, Levst. (Zb. sp.); z odrivači z. prostor (versichern), Levst. (Cest.); odmeno za kako kvaro z., einen Schadenersatz sicherstellen, DZ.
3174. zaščı̑tje, n. der Schutz, der Schirm, Jan. (H.).
3175. zaščı̑tnica, f. 1) die Beschützerin, die Protectorin, nk.; svetnica z., die Schutzheilige, Jan. (H.); — 2) die Schutzschrift, Cig. (T.).
3176. zaščı̑tnik, m. der Beschützer, der Protector, der Patron, C., nk.
3177. zaščitnína, f. das Schutzgeld, Cig. (T.).
3178. zaščúti, -ščújem, vb. pf. aufhetzen, verhetzen: z. v koga psa, Str.; z. narod na narod, Zv.
3179. zaščuváti, -ščúvam, -ščújem, vb. pf. verhetzen, nk.
3180. zašę́mati, -am, vb. pf. verlarven, maskieren, Cig.
3181. zašę́miti, -šę̑mim, vb. pf. = zašemati: z. se, sich maskieren, Cig.
3182. zašę́ntati, -šę̑ntam, vb. pf. mit dem Worte "šent" einen Fluch aussprechen, M.
3183. zašəpətáti, -ətȃm, -áčem, (-ę́čem), vb. pf. zu flüstern anfangen; flüsternd sagen, zuflüstern; na uho komu kaj z., jemandem etwas ins Ohr flüstern.
3184. zašəptáti, -ȃm, vb. pf. = zašepetati, Cig., Jan.
3185. zašibráti, -ȃm, vb. pf. mit Füllsteinen ausfüllen, Cig.
3186. zašı̑jnka, f. das Fleisch vom Halse (šija), bes. beim Schwein, C.
3187. zašíliti, -im, vb. pf. zuspitzen, zuspießen, zašiljen, zugespitzt, Cig., Cig. (T.).
3188. zašíti, -šı̑jem, vb. pf. zunähen, vernähen; sam sebi je rokav zašil = er hat sich selbst geschadet, Met.; ne molči, da mu usta zašiješ; luknjo v kaki obleki z.; raztrgane hlače z.; — einnähen: z. koga v vrečo, in einen Sack einnähen; denar v oblačilo z.; — zašili so ga (šaljivo) = zaprli so ga.
3189. zašiváč, m. der Zunäher, Cig.
3190. zašívati, -am, vb. impf. ad zašiti, Mur., Cig., Jan.; nihče ne zašiva starega oblačila z zaplato od novega sukna, Dalm.
3191. zaškábiti, -im, vb. pf. zuhefteln, Dol., Cig.; — prim. škabica.
3192. zaškáliti, -im, vb. pf. = zaskaliti: z. se, einen Holzsplitter ins Fleisch bekommen: v prst se z., jvzhŠt.
3193. zaškíliti, -škı̑lim, vb. pf. einen schielenden Blick werfen.
3194. zašklefetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. = zašklepetati, Jan.
3195. zašklepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. zu klirren anfangen, erklirren, Z.
3196. zašklómpniti, -šklǫ̑mpnem, vb. pf. zuschlagen: z. vrata, C., Z.
3197. zaškrabotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. zu rauschen, zu rasseln beginnen; aufrasseln.
3198. zaškrabotljáti, -ȃm, vb. pf. zu rasseln anfangen, aufrasseln, Cig.
3199. zaškrebetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. ein rasselndes Geräusch verursachen: denar v škatljici zaškrebeta, Mur.
3200. zaškrebljáti, -ȃm, vb. pf. = zaškrebetati: nekaj zašumi, zaškreblja ("zaškrblja"), Jurč.
3201. zaškrepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. ein klapperndes Geräusch von sich geben: vrgel ga je, da so kosti zaškrepetale, vzhŠt.- Valj. (Vest.).
3202. zaškȓgar, -rja, m. (polži) zaškrgarji, Hinterkiemer, Erj. (Z.).
3203. zaškrípati, -pam, -pljem, vb. pf. zu knarren, zu knirren o. zu knirschen anfangen; aufknarren, einen Knirschlaut hervorbringen; kolesa zaškripljejo, in voz se dalje pomika; vrata so zaškripala; z zobmi z.; — z. eno, ein Stück auf der Geige aufkratzen, auffiedeln, Cig.
3204. zaškripentẹ́ti, -ím, vb. pf. = zaškripentiti, (zaškrp-) C.
3205. zaškripę́ntiti, -ę̑ntim, vb. pf. = zaškripati: z. z zobmi, mit den Zähnen aufknirschen, (-škrp-) Cig., C., Npes.- M.

   2.606 2.706 2.806 2.906 3.006 3.106 3.206 3.306 3.406 3.506  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani