Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
za (2.501-2.600)
-
zaprosíłən, -łna, adj. Ersuch-: zaprosı̑łnọ pismo, DZ.
-
zaprosílọ, n. das Ersuchen, DZ.
-
zaprósiti, -prǫ́sim, vb. pf. 1) eine Bitte thun, ersuchen, ansuchen: z. koga česa (za kaj), einen um etwas bittlich angehen; z. koga daru, jemanden anbetteln, Cig.; — 2) z. kaj, sich etwas erbitten, bestellen: dvajset jaselc je zaprošenih, jvzhŠt.
-
zaprostíčiti, -ı̑čim, vb. pf. verlatten, Ravn.- Cig.; — prim. prostica.
-
zapróšnja, f. das Ersuchen, Cig., DZ.; die Requisition, Cig.
-
zaprpolẹ́ti, -ím, vb. pf. auflodern, Cig.
-
zaprsteníti, -ím, vb. pf. zur Ehe versprechen, C.
-
zapŕstiti, -pȓstim, vb. pf. z. nogavice, die Strumpfspitzen unterstricken, Jan., Z.
-
zapršẹ́ti, -ím, vb. pf. = začeti pršeti; ( pren.) zapršelo je po meni, es durchrieselte, durchschauderte mich, Bes.
-
zapŕtək, -tka, m. ein verdorbenes, unfruchtbares Ei, das Windei, Dict., Cig., Jan., (zaprtə̀k) Lašče- Erj. (Torb.), Gor., Cv.; poslana jajca so bili zaprtki, in izvalilo se ni niti eno pišče, Nov.; tudi: zapȓtək, Valj. (Rad).
-
zaprtı̑ja, f. = zaprtje, die Eingeschlossenheit, die Absperrung, Cig.; die Contumaz; živinska z., DZ.; okuženo vas v zaprtijo dejati, Nov.; — die Umschließung einer Stadt, M.; die Blockade auf dem Meere, Cig.
-
1. zaprtíti, -ím, vb. pf., Cig., Jan., pogl. zapretiti.
-
2. zapŕtiti, -pȓtim, vb. pf. = pomoči komu ( n. pr. da kam zleze), BlKr.- Let.
-
zapŕtje, n. 1) die Verschließung: z. vrat, Cig.; — 2) die Clausur, Cig., Jan.; — die Verhaftung, Cig., Jan.; z. odobriti, DZ.; — die Haft, der Arrest, Cig., Jan.; — die Sperre, Cig., Jan.; die Blockade, Jan.; — 3) der Leibzwang, Cig., Jan.; — 4) na zaprtje kupiti, ohne offene Frist oder Bedenkzeit kaufen, Svet. (Rok.).
-
zapȓtka, f. das Einschlusszeichen, ogr.- C.
-
zapȓtnik, m. 1) = jetnik, der Arrestant, Jan. (H.); — 2) der Stubenhocker, Jan.; — 3) = zaprtek, ein verdorbenes, schales Ei, C.
-
zapȓtost, f. 1) der Zustand des Versperrtseins; — 2) die Eingeschlossenheit; — 3) die Hartleibigkeit, Jan.
-
zaprúditi, -prȗdim, vb. pf. = zapriditi, C.
-
zapȓva, adv. anfänglich, zuerst, ogr.- C., Raič (Slov.).
-
zapsíkati, -kam, -čem, vb. pf. einen Zischlaut hören lassen, Cig.
-
zapsováti, -psȗjem, vb. pf. verunglimpfen, Cig.; beschimpfen, C.
-
zapstǫ́nj, adv., Mur., Cig., pogl. zabstonj, zastonj.
-
zapúhati, -am, vb. pf. 1) zu blasen anfangen, Jan. (H.); — 2) mit Tabakrauch erfüllen: (velikani) zapuhajo z dimom (iz pip) vse Gorjance, LjZv.
-
zapúhniti, -pȗhnem, vb. pf. anschwellen machen ( z. B. ein hölzernes Gefäß im Wasser, damit es die Flüssigkeit halte), Cig., BlKr.- M.; — z. se = napeti se (o leseni posodi), BlKr.- M.
-
zapuhtẹ́ti, -ím, vb. pf. zu duften anfangen, entduften, Cig.
-
zapȗljək, -ljka, m., nam. zapljivek, zapljuvek, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.).
-
zapȗstək, -stka, m. 1) etwas Verlassenes, z. B. ein verlassenes Grundstück, C.; — 2) = ostalina, der Nachlass, Mur., DZ.
-
zapustílọ, n. die Verlassenschaft, Jan. (H.).
-
zapustíti, -ím, vb. pf. 1) verlassen: = nicht mehr bebauen: njivo, rudnik z.; zapuščeni vinogradi; = ohne Hilfe lassen; Bog me je zapustil; zapuščeni otroci; z. se, sich verwahrlosen, Levst. (M.); = sich von jemandem trennen, von ihm weichen; žena je moža zapustila; vojaki so zapustili svojega poveljnika; z. svoje mesto, svet; moč ga je zapustila; = aufgeben; z. službo, hude navade, greh, pravo pot; — 2) (nach dem Tode) zurücklassen, hinterlassen; zapustil je ženo in petero otrok, malo blaga, veliko dolgov; z. komu kaj, jemandem etwas hinterlassen, vererben.
-
zapustìv, adv. z. iti, in die weite Welt gehen, Rib.- Ravn.- Cig.; — prim. pustiv.
-
zapȗstnica, f. die Erblasserin, Cig., Jan.
-
zapȗstnik, m. der Erblasser, Cig., Jan., C., DZ., Levst. (Pril.).
-
zapustnína, f. = ostalina, der Nachlass, C.
-
zapúščanje, n. 1) das Verlassen; — 2) das Hinterlassen.
-
zapúščati, -am, vb. impf. ad zapustiti; 1) verlassen; začeli so vinograde zapuščati; mati svoje otroke zapušča; žene zapuščajo svoje može; moči me zapuščajo; — 2) hinterlassen; roditelji otrokom dolgove zapuščajo namesto imenja.
-
zapuščȃva, f. ein verlassenes Grundstück, C.
-
zapuščávati, -am, vb. impf. = zapuščati, Mur.
-
zapuščę́nčič, m. die Waise, C.
-
zapuščę́nəc, -nca, m. der Verlassene, Mur.; ein verwaister Knabe, Cig.
-
zapuščenína, f. eine verlassene, verödete Gegend, C., Zora.
-
zapuščénje, n. 1) das Verlassen: die Räumung, Cig.; — 2) z. v dedino, die Vererbung, Cig.
-
zapuščę́nka, f. die Verlassene, Mur.; ein verwaistes Mädchen, Cig.
-
zapuščénost, f. die Verlassenheit.
-
zapuščeváti, -ȗjem, vb. impf. = zapuščati, Trub.- Mik.
-
zapuščína, f. = ostalina, der Verlass, die Verlassenschaftsmasse, Cig., Jan., C., nk.; — tudi: zapȗščina.
-
zapuščı̑nski, adj. Verlassenschafts-: zapuščinska obravnava, die Verlassenschaftsabhandlung, nk.
-
zȃr, m. = zȃra, Cig.
-
zȃra, f. die Endfurche des Ackers, Mik.; — die Ackerwende, C.; der Rain zwischen Äckern, Jan., M., vzhŠt.- C.; tudi pl. zare, Jan.; ( nam. zaora, Mik.).
-
zaráčati, -am, vb. impf. = zaročati, vzhŠt.- C.
-
zaráčiti se, -rȃči se, vb. pf. zarači se mi, es beliebt mir, es gefällt mir, Cig.
-
zaračȗmba, f. die Verrechnung, Levst. (Pril.), DZ.
-
zaračȗn, m. die Verrechnung, die Anrechnung, Cig.
-
zaračúnati, -am, vb. pf. 1) verrechnen, in Rechnung bringen; — 2) z. se, sich verrechnen.
-
zaračunávati, -am, vb. impf. = zaračunovati.
-
zaračúniti, -ȗnim, vb. pf. = zaračunati.
-
zaračúnjati, -am, vb. impf. ad zaračuniti.
-
zaračunjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad zaračuniti.
-
zaračunováti, -ȗjem, vb. impf. ad zaračunati.
-
zaràd, praep. c. gen. = zaradi, wegen; zarad njegovega govorjenja nisi niti tat niti prešušnik, Kast.
-
zaràd, adv. = zadosta, genug, C.; — sehr viel: z. ljudi, C.; z. boba, Rez.- Baud.; — sehr: z. drago, sehr theuer, C.
-
zarádən, -dna, adj. = zadosten (hinlänglich), C.
-
zarȃdi, praep. c. gen. wegen, Habd.- Mik., Cig., nk.
-
zaradováti se, -ȗjem se, vb. pf. sich zu freuen anfangen, sich erfreuen, Jan. (H.).
-
zarahi, m. pl. = zare ( prim. zara), Savinska dol.
-
zaráhtati, -am, vb. pf. zu gackern anfangen: kure so zarahtale, Vrt.
-
zarȃjanje, n. das Ansetzen der Frucht, Cig.
-
1. zarȃjati, -am, vb. impf. ad zaroditi; erzeugen, Jan.; mehkužnost skoro vse bolezni zaraja, Vrtov.- Jan. (Slovn.); z. se, sich fortpflanzen, Vrtov. (Vin.); — Frucht ansetzen, Jan. (H.).
-
2. zarájati, -am, vb. pf. 1) zu tanzen anfangen; einen Tanz aufführen; — 2) vertanzen; z. zdravje.
-
zarȃjt, m. = zaračun, Cig.
-
zarájtati, -am, vb. pf. = zaračuniti.
-
zarajtljáti, -ȃm, vb. pf. mit einem Reitel befestigen, knebeln, Cig., Št.
-
zarajtováti, -ȗjem, vb. impf. ad zarajtati; verrechnen; — anrechnen; v hudo z., C.
-
zaràn, adv. = zarana, C., vzhŠt.- Pjk. (Črt.), kajk.- Valj. (Vest.); na vse zaran, in aller Frühe, vzhŠt.- Pjk. (Črt.); — (zarȃn, f.: eno zaran čujejo ..., Npr.- Kres).
-
zarȃna, adv. früh morgens, frühzeitig, Cig., Jan., C.
-
zarȃnci, m. pl. die Zeit vor der Morgendämmerung, Ist.- Z.
-
zarȃnək, -nka, m. der Morgen, C.
-
zarȃnọ, adv. = zarana, Mur., Cig., vzhŠt.
-
zarȃntati, -am, vb. pf. = z rantami zapreti ali zagraditi, Cig.
-
zarȃst, f. die Verwachsung, Mur., Cig.; — die verwachsene Stelle ( z. B. an einem Baume), Cig.; — die Narbe, Šol.
-
zarástati, -am, vb. impf. = zaraščati, nk.
-
zarȃstək, -stka, m. die Verwachsung, C.; die Narbe, Cig., Zora.
-
zarásti, -rástem, vb. pf. 1) durch Wachsen bedeckt, ausgeglichen werden: zarastel, verwachsen: zaras(t)el pot, ein verwachsener Weg, C.; po zaraslih potih, Dalm.; sredi zarastlega parka, LjZv.; — 2) wachsend bedecken: trava je pot zarasla; — z. se, durch Wachsen bedeckt werden, verwachsen; steza se je s travo zarasla; vinograd se je z zeljo, s plevelom zarasel; pustiti njivo, da se zaraste, den Acker verwachsen lassen, Cig.; — z. se, vernarben, zuheilen; rana se je zarasla.
-
zarastíca, f. die Narbe ( zool.), Cig. (T.).
-
zarastlína, f. = zarastek, Cig.
-
zaráščati, -am, vb. impf. ad zarasti.
-
zaraščȃva, f. das Gestrüpp, Vrtov. (Vin.).
-
zarȃščen, adj. ( part.) = zarastel, bewachsen: s travo z.; z. človek, ein bebarteter Mensch; — prim. zarasti.
-
zarȃšpati, -am, vb. pf. 1) z. obroč, das Ende des Reifes zuschneiden, C.; — 2) dreto z., die Borste in den Draht eindrehen, Jan., C.; — prim. rajšpa.
-
zaravnáti, -ȃm, vb. pf. zugleichen, Cig.; jamo z., M.
-
zaráziti, -rȃzim, vb. pf. verletzen, verwunden, C.
-
zarázovati, -ujem, vb. impf. verletzen, verwunden: s svojimi jeziki zarazujejo ("zarázuju"), kajk.- Valj. (Rad).
-
zardečẹ́ti, -ím, vb. pf. = zardeti, Dict.
-
zardečíti se, -ím se, vb. pf. = zardeti, (zarud-) Cig.
-
zardẹ́lost, f. die Schamröthe, Jan. (H.).
-
zardẹ̑nje, n. das Erröthen, (zarud-) Cig.
-
zardẹ́ti, -ím, vb. pf. roth werden, erröthen, Cig., Dalm.; ( nav. zarudeti: zarudel je, Cig.; rane zarudijo, Kast.- C.; ajda je zarudela, C.; tudi: z. se, Jurč., LjZv.).
-
zardẹ́vati, -am, vb. impf. ad zardeti, (zarud-) Jan., Zora.
-
zarę́brn, adj. hinter den Rippen befindlich, Z.; zarebrna pečenka, der Jungferbraten, Z.
-
zarę́brnica, f. = meso za rebrom ob hrbtišču, die Carbonade (kremenatljec): speci mi kos zarebrnice! Vrsno ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — der Jungferbraten, C., Z.
-
zaréči, -réčem, vb. pf. 1) versagen, abschlagen: vse so mu zarekli, česar je prosil, Mur.; — 2) = zagovoriti: zarečen, verzaubert, Bes.; — 3) z. se, betheuern, Cig., M.; geloben, Mur., Cig., C.; saj nisem se zarekel, da bom molčal, Z.; zarekel se je, da ne bo več igral, Cig.; moraš se zareči, da ne boš pravila drugim, LjZv.; — z se česa, etwas abschwören, C.; — 4) z. se, fehlreden, sich verreden: zarekel sem se, Cig.; nav. zareklo se mi je, ich habe mich verredet, versprochen.
2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani