za (206-305)

206. zacẹlẹ́ti, -ím, vb. pf. heil werden, heilen, Jan., nk.
207. zacẹlína, f. die verheilte Wunde, die Narbe, C.
208. zacẹlı̑təv, -tve, f. die Vernarbung, die Heilung (einer Wunde), Cig., Jan.
209. zacẹ́liti, -im, vb. pf. 1) heil machen, heilen ( trans.); rano z.; z. se, heil werden, heilen ( intr.); rana se je zacelila; — 2) = zaceliti se ( nam. zacẹ́lẹti); rana neče zaceliti, jvzhŠt.; noga mu je zacelila, vzhŠt.- Valj. (Vest.); prim. zaceleti.
210. zacẹlı̑tva, f. = zacelitev, Mur.
211. zacẹljìv, -íva, adj. heilbar (von Wunden), Jan. (H.).
212. zacẹljívost, f. die Heilbarkeit (von Wunden), Cig.
213. zacengljáti, -ȃm, vb. pf. klingeln, Cig.
214. zacẹnı̑təv, -tve, f. der Preisanschlag, Cig.
215. zacẹ́niti, -im, vb. pf. den Preis nennen, schätzen, Cig.; drago z. kaj, Cig.
216. zacepətáti, -ətȃm, vb. pf. zu strampfen anfangen; — einmal strampfen.
217. zacẹ́piti, -im, vb. pf. 1) anspalten, Jan. (H.); — 2) z. se, (in dem Spalt) stecken bleiben, Jan. (H.).
218. zaceptáti, -ȃm, vb. pf. = zacepetati, Mur.; Mladen'ču noge so trdo zaceptale, Preš.
219. zacı̑mək, -mka, m. der Keim, Jan.
220. zacímiti se, -cı̑mim se, vb. pf. zu keimen anfangen, Nov.
221. zacı̑trati, -am, vb. pf. die Zither zu spielen anfangen.
222. zacmę́rdati se, -am se, vb. pf. anfangen zu plärren, Cig.
223. zacmę̑vkati, -am, vb. pf. zu winseln anfangen, Z.; — aufwinseln, Jarn.
224. zacmŕkniti, -cmȓknem, vb. pf. sich schließen: rana zacmrkne, Savinska dol.; ( nam. zacvrkniti).
225. zacokáti, -ȃm, vb. pf. mit Klecksen bedecken, besudeln, Jan., M.
226. zacokljáti se, -ȃm se, vb. pf. sich zunasen (von der Form in den Schmelzhütten, wenn sie sich mit Schlacken verstopft), V.-Cig., Cig. (T.).
227. zacǫ̑lati, -am, vb. pf. verzollen; — po nem.
228. zacolovȃnje, n. die Verzollung, DZ.
229. zacolováti, -ȗjem, vb. impf. ad zacolati.
230. zacopotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. aufstampfen, Cig.; z. nad kom, durch Aufstampfen gegen jemanden seinen Unwillen zu erkennen geben, Polj.
231. zacọ̑prati, -am, vb. pf. = začarati; z. koga, kaj; z. komu kaj, jemandem etwas anzaubern.
232. zacúkniti, -cȗknem, vb. pf. verwelken, C.; tudi: z. se, welk werden, zusammenschrumpfen ( n. pr. o grozdju), C.; — z. se, im Wachsen zurückbleiben: od same repe se bodo prasički zacuknili, Polj.; — prim. nem. ( dial.) "verzuckt" = verkümmert, Levst. (Rok.).
233. zacurẹ́ti, -ím, vb. pf. (schwach) zu rinnen anfangen.
234. zacvẹ́liti, -cvẹ̑lim, vb. pf. z. koga = storiti komu kaj žalega, da joka, Dol.- Levst. (M.).
235. zacvę́niti se, -nem se, vb. pf. verwelken, C.; zacvenjeno grozdje, C.; zacvenjen les, zähes Holz, Hal.- C.
236. zacvenketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. einmal klimpern ( z. B. mit Münzen), Cig.
237. zacvə̀sti, -cvətèm, vb. pf. Blüten ansetzen, zu blühen anfangen, Cig.
238. zacvẹ́tati, -am, vb. impf. ad zacvesti, Cig.
239. zacvíčati, -ím, vb. pf. aufquieken, Škrinj.
240. zacvíliti, -im, vb. pf. zu winseln, zu quieken anfangen; — aufwinseln; pes zacvili, kadar mu na nogo stopiš.
241. zacvı̑rati, -am, vb. impf. ad zacvreti; abschmalzen, C.; — ( pren.) zacvira mu, es wird ihm vergolten, C.
242. zacvŕčati, -ím, vb. pf. anfangen zu kreischen oder zu zirpen; einen Kreisch- oder Zirplaut von sich geben; — aufgischen, (-čvrč-) Cig.
243. zacvrẹ́ti, -cvrèm, vb. pf. verschmalzen, M.; = z vrelo zabelo obliti, abschrecken, Cig.; — z. komu, es jemandem anthun: soseda je kravi zacvrla, LjZv.; jemandem heiße Sorgen bereiten, Z.
244. zacvŕkati, -cvȓkam, vb. impf. ad zacvrkniti; versengen, Cig.; zusammenschrumpfen machen, C.; starost in bolezen ne bo njih nebeške lepote nič več zacvrkala, Ravn.
245. zacvŕkniti, -cvȓknem, vb. pf. versengen, Cig., Jan.
246. zàč, conj. = zakaj, denn, C., Ist.- Z., SlN.
247. začadíti, -ím, vb. pf. mit Rauch, Dampf erfüllen, Jan. (H.).
248. začárati, -am, vb. pf. verzaubern, verhexen, Cig., Jan., C., nk.; začarana puška, Kos.; z. komu kaj, einem etwas anzaubern, Cig.
249. začásən, -sna, adj. einstweilig, provisorisch, interimistisch, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
250. začȃsnica, f. der Interimsschein, DZ.
251. začásnost, f. die Einstweiligkeit, das Provisorium, Nov.- C.
252. začəbljáti, -ȃm, vb. pf. 1) verflüstern, verkosen: čas z., Cig.; — 2) z. komu kaj, jemandem etwas zuraunen, Cig.
253. začebúliti, -ȗlim, vb. pf. zwiebeln, Jan. (H.).
254. začečkáti, -ȃm, vb. pf. 1) mit Kritzeleien, Klecksen verdecken, verkritzeln, Cig.; — 2) hineinklecksen: z. kaj v knjigo, Cig.; svoje ime pod kaj z. (unterschmieren), Cig.; — 3) durch Kritzeln verbrauchen, verklecksen: dokaj črnila z., Cig.
255. začéhniti, -čę̑hnem, vb. pf. = začesniti, Nov.- C.
256. začę́liti, -im, vb. pf. am Ende glatt beschneiden: ( n. pr. odlomljeno ali odkrhnjeno palico na koncu z nožem gladko prirezati), Lašče- Erj. (Torb.); tudi = malo na okroglo prisekati, Svet. (Rok.), Dol.; z. ali okrožiti petne konce podkovi, Levst. (Podk.); — ( pren.) einen entsprechenden Abschluss geben: povest z., Levst. (Zb. sp.).
257. 1. začę̑lje, n. die Hinterseite ( arch., opp. pročelje), h. t.- Cig. (T.).
258. 2. začę̑lje, n. = začetek: z. sveta, Levst. ( LjZv.).
259. začę̑łnik, m. = ob debelem koncu odsekan košček debla, Dol.
260. začenčáti, -ȃm, vb. pf. durch Plaudern versäumen, verschwatzen: čas z.
261. začẹnjáłən, -łna, adj. Anfangs-: začenjȃłni glagol, das Inchoativum, (začin-) Jan.
262. začẹ̑njanje, n. das Anfangen.
263. začẹ̑njati, -am, vb. impf. ad začeti; anfangen; vse začenja, pa nič ne skonča; — z. se, den Anfang nehmen, beginnen.
264. začẹnjȃvəc, -vca, m. der Beginner, der Anfänger, Mur., Cig.
265. začẹnjȃvka, f. die Beginnerin, die Anfängerin, Mur., Cig.
266. začépiti, -čę̑pim, vb. pf. mit einem Zapfen verstopfen, verzapfen, Cig., Jan., C.; cev z., Cig.; cev z. s palcem, Vrt.
267. začepljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad začepiti, (-povati) Jan.
268. začépniti, -čę̑pnem, vb. pf. = začepiti, Jan. (H.).
269. začésati, -čę́šem, vb. pf. durch Kämmen verdecken, Cig.
270. začȇsək, -ska, m. die Nagelwurzel, Fr.- C.
271. začésniti, -čę̑snem, vb. pf. einen schadhaften Riss in eine Sache machen; z. se, einen schadhaften Riss bekommen.
272. začę́tək, -tka, m. der Anfang, der Beginn; v petek slab začetek, Notr.; z. pridige, šolskega leta, trgatve; od začetka, vom Anfange an, anfangs; v začetku, anfänglich; z. sveta, die Entstehung der Welt, Cig.; o prvem začetku sveta, uranfangs, Cig.; prvi z., der Uranfang, Cig., Jan.; začetki, die Elemente (einer Wissenschaft), Cig.
273. začę̑telj, m. = začetnik, ogr.- C.
274. začę́tən, -tna, adj. anfänglich, Anfangs-, Cig., Jan., nk.; začetno pisme, der Anfangsbuchstabe, die Initiale, Jan., Cig. (T.); = začetna črka, Cig.; začetna šola, die Elementarschule, nk.
275. začę̑təv, -tve, f. = začetek, Ravn.- Valj. (Rad).
276. začę́ti, začnèm, (záčnem), vb. pf. anfangen, beginnen; z. pijančevati; začelo je goreti; den Anfang machen: nihče neče z.; kdor je začel, naj dokonča; začę́ti kaj: z. vojsko s kom, jemanden bekriegen; z. kupčijo, ein Geschäft eröffnen; z. pravdo, einen Process zu führen anfangen; — z. se, den Anfang nehmen; kadar se začne spomlad, wenn der Frühling anbricht; kadar se vojska začne, wenn ein Krieg ausbricht; maša se je že začela, die Messe hat schon begonnen; tako se je začela nova šega, so entstand die neue Sitte.
277. začę́tje, n. = začetek, der Beginn, Mur., Cig., Jan.; začetje napuha je ustop od Boga, Ravn.- Valj. (Rad).
278. začę́tnica, f. 1) die Anfängerin; — 2) die Urheberin, die Gründerin, Mur., Cig., Jan., Rog.- Valj. (Rad), nk.; — 3) = začetna črka, der Anfangsbuchstabe, Cv.
279. začę́tnik, m. 1) der Anfänger; — 2) der Urheber, der Gründer, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
280. zači, adv., pogl. zdači, C.
281. začı̑mba, f. das Fett zum Schmalzen der Speisen, Mur., Cig., jvzhŠt.; übhpt. alles, womit die Speisen gewürzt werden, die Würze, Guts., Mur., Cig., Jan., ogr.- C.; pivna z., die Bierwürze, DZ., záčimba, jvzhŠt., ogr.- Valj. (Rad).
282. začı̑mbar, -rja, m. der Gewürzhändler, Guts., (záčimbar) ogr.- Valj. (Rad).
283. začímən, -mna, adj. vermöglich, Cig., Jan., M.; začimni ljudje, vermögliche Leute, Savinska dol.; — vermögend, fähig: beseda, ki je naše duše začimna rešiti, Ravn.; z. nebeškega veselja, Ravn.; — prim. za čim (pod: za I. C. 5).
284. začìn, -čína, m. = začimba, Habd.- Mik., Hal.- C.
285. začı̑na, f. = začimba, Mur.
286. začı̑nar, -rja, m. der Gewürzhändler, Hal.- C.
287. začı̑nək, -nka, m. = začimba, C.
288. začíniti, -čı̑nim, vb. pf. 1) (eine Speise) abfetten, abschmalzen, (vermachen), Mur., Cig., Jan., C., BlKr., jvzhŠt.; nima s čim začiniti si skuhe, jvzhŠt.; — würzen, Mur., Cig., Jan., ogr.- C.; z. s čebulo, Cig.; z. s soljo, ogr.- C.; kadar pak sol vek izgubi, s čim to bote začinili? Trub.; dobro začinjen, würzereich, Cig.; — tudi: začiníti, jvzhŠt., ogr.; — 2) z. komu, jemanden verhexen, Jan. (H.).
289. začinjálọ, n. = začimba, ogr.- C.
290. 1. začínjati, -am, vb. impf. ad začiniti; (die Speisen) abfetten, schmalzen, Cig., Jan., jvzhŠt.; — würzen, Jan.; ( fig.) povest z zdravim humorjem z., Cig. (T.).
291. 2. začı̑njati, -am, vb. impf. = začenjati, Mur., Mik.
292. začinjávati, -am, vb. impf. = 1. začinjati, ogr.- C.
293. začinjȃvəc, -vca, m. der Würzer, Cig.
294. začítati se, -am se, vb. pf. sich hineinlesen: z. se v kaj, Cig.
295. začı̑vkati, -am, vb. pf. zu piepen anfangen; einen Pieplaut hören lassen.
296. začofáti, -ȃm, vb. pf. patschend bewerfen (mit Koth, Mörtel u. dgl.), Z., Npes.-Vraz.
297. začŕčati, -ím, vb. pf. = zacvrčati, Cig.
298. začrčkáti, -ȃm, vb. pf. bekritzeln, Jan.; einkritzeln, hinkritzeln, Z.
299. začrẹšnjáriti, -ȃrim, vb. pf. beim Kirschenhandel verlieren, SlN.
300. začr̀k, -čŕka, m. die Anmerkung ( z. B. in einem Buche), Cig.
301. 1. začŕkati, -čȓkam, vb. pf. zu knarren anfangen (von Rädern), einen Knarrlaut von sich geben, Jarn.
302. 2. začŕkati, -čȓkam, vb. pf. 1) aufzeichnen, anmerken, notieren, Cig.; prerokovanje v bukve z., Škrinj.; — 2) (zeichnend) entwerfen, Meg.; — hinkritzeln: z. svoje ime, LjZv.
303. 1. začŕkniti, -čȓknem, vb. pf. einen Knarrlaut von sich geben ( v. Rädern), Jarn.
304. 2. začŕkniti, -čȓknem, vb. pf. hinzeichnen: z. ime na zemljevid, SlN.
305. začrmenẹ́ti, -ím, vb. pf. purpurroth werden, Fr.- C.

   1 6 106 206 306 406 506 606 706 806  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani