za (10.101-10.200)

10101. zȏłva, f. des Mannes Schwester, Cig., Levst. (M.), Nov.- C.; — prim. zava.
10102. zọ̑pər, I. adv. dagegen; z. biti, dagegen sein, Cig.; kar je grešnega in Bogu zoper, Jsvkr.; žena možu zoper govori, Ben.- Mik.; na zoper mi dela, er handelt mir entgegen, Levst. (M.); meni zoper ravna, Met.; — II. praep. c. acc. wider, gegen; zoper naturo; zoper božjo voljo ravnati; nisem zoper to; — ( c. gen. zoper strupa, mraza, Dict.).
10103. zórja, f. = zarja, die Morgenröthe, Mur., Cig., C., Krelj, Štrek., Npes.-Vraz, kajk.- Valj. (Rad); — übhpt. jede Röthe am Himmel, Mur.; — tudi: zǫ̑rja, ogr.- Valj. (Rad).
10104. zrajtljáti, -ȃm, vb. pf. z rajtljem povezati, mittelst des Reitels, Knüttels befestigen, M.
10105. zrȃna, adv. = zarana, frühmorgens, ogr.- C.
10106. zrȃvsati se, -am se, vb. pf. sich zerzanken, Z., Let.
10107. zrèd, I. adv. = vred, zusammen, sammt, zugleich: z. s Kristusom, Trub.; pustite oboje zred rasti, Trub.; — II. praep. c. instr. mit, sammt, Dalm., C., Npes.-Vraz; Zadok zred prerokom Natanom, Dalm.; obisti z. lojem, C.; z. teboj = s teboj vred, C.
10108. 1. zrẹ́jati, -jam, -jem, vb. impf. reifen, C., Z.; žito, grozdje zreje, začne zrejati, Kras, Ip.- Levst. (Rok.); = z. se, Štrek.
10109. zrẹ̀ł, zrẹ̑la, adj. reif; zrelo sadje; pšenica je zrela; na pol z., halbreif; — z. za ječo, reif für das Gefängnis, Cig.; — z. ptiček, ein abgefeimter Schalk.
10110. zrẹzováti, -ȗjem, vb. impf. ad zrezati.
10111. zȓnje, n. coll. 1) Körner; — bes. Getreidekörner; žito dela z., gre v z. (körnt), Cig.; = zadeluje z., Jan.; — ausgedroschenes Getreide; zrnja nakupiti, prodati; letos ne bom dosti imel zrnja; noro z., das Tollkorn, Cig.; — 2) das Bohnenerz, Šol., Z.; — svinčeno z., Schrot, Cig.
10112. zrogovíliti, -ı̑lim, vb. pf. = začeti rogoviliti; — ( nam. vzr-).
10113. 2. zròk, -rǫ́ka, m. die Ursache, der Grund, Meg., Guts., Mur., Mik.; za tega zroka voljo, ogr.; — pogl. vzrok.
10114. zrvȃnkati se, -am se, vb. pf. sich zerzanken, C.
10115. zunȃnji, adj. auswendig, äußerlich, Außen-; zunanja stran; zunanje kolo pri mlinu; — po zunanje (äußerlich) pokazati svoje veselje, Cv.; zunanja podoba; zunanji svet; — auswärtig, Cig., Jan.; zunanji opravki, zunanje dežele, Cig.
10116. zúzniti, zȗznem, vb. pf. = zagugati se, Št. Jernej ( Dol.); — einen Versuch machen aufzustehen, Z.
10117. 1. zvalíti, -ím, vb. pf. herabwälzen; sod z voza z.; kamen se mi je zvalil s srca, ein Stein ist mir vom Herzen gefallen, Cig.; — wegwälzen, hinwälzen, kako reč kam z.; vse na en kup z., Cig.; z. se, ins Rollen kommen, hinrollen, sich hinwälzen; — z. koga na tla, jemanden zu Boden strecken, auf den Boden hinstürzen machen, Cig.; z. koga s konja, Cig.; z. se, hinstürzen, Cig.; na tla z. se, über den Haufen fallen, Cig.
10118. zvaríti, -ím, vb. pf. 1) zusammenschweißen, dva kosa železa z.; — 2) absieden, kochen, Jan.; mleko z., vzhŠt.- Valj. (Vest.); zvarjene gobe, Danj. (Posv. p.); — brauen, Cig.; — 3) z. se, gerinnen: mleko se je zvarilo, Bolc- Erj. (Torb.); — zvarjeno mleko, Käsewasser, C.
10119. zvẹ̑st, -ı̑, f. 1) das Gewissen, C., Mik.; — das Bewusstsein: v zvesti = v svesti, Vod. (Nov.); ( prim. svest); — 2) die Treue, Dalm., Krelj, Ravn.; — sod je za zvest (fest, stark) napravljen, vzhŠt.; — 3) die Kunde: na zvest dati, kund geben, ogr.- Valj. (Rad).
10120. zvẹ́zdica, f. dem. zvezda; 1) das Sternchen; — (als Zeichen im Buch): z. zvezdico zaznamenovati; — 2) das Spornrädchen, C.; — 3) očesna z., der Augenstern, Cig.; — 4) der Fettropfen auf der Brühe, vzhŠt.- C. ( Let.); — 5) das Marienblümchen (bellis), C.
10121. zvẹzdokàz, -káza, m. die Sternkarte, die Himmelskarte, Jan., Cig. (T.), Jes.
10122. zvezı̑t, adj. zvezita števila, verbundene Zahlen ( math.), Cig. (T.).
10123. zvę́znost, f. 1) die Cohäsion, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.); — 2) der Zusammenhang: pisma so mej seboj v zveznosti, DZ.; vzajemno z. poočititi, den gegenseitigen Zusammenhang darlegen, DZ.
10124. zvezováti, -ȗjem, vb. impf. ad zvezati.
10125. zvı̑čna, f. = zolva, zava, die Mannesschwester, Mik., Vrtov. (Km. k.); (zvičina, Ben.- Erj. [Torb.]).
10126. zvíti, zvíjem, vb. pf. zusammenwickeln, zusammenrollen, zusammendrehen; z. rep; z. polo papirja; lase v kodre z., das Haar locken, Cig.; kača se je zvila v klobček, Cig.; iz trte z. ( n. pr. izgovor), (einen Vorwand) vom Zaun brechen, Cig., Nov.; izgovor je dober, če je iz bukove trte zvit, Npreg.- Glas.; Rada bi ga imela, Pa ga ni; 'Z trte bi ga zvila, Se ne st'ri, Npes.-K.; — verdrehen, verkrümmen; krč ga je zvil, er bekam einen Krampfanfall, Cig.; ključ z., einen Schlüssel verdrehen, Cig.; — deska se je zvila (hat sich geworfen), Cig.; — pravico z., das Recht verdrehen, Cig.; — beugen, Cig.; žalost ga je zvila, die Trauer hat ihn niedergebeugt, Cig.; — überwältigen: spanje ga je zvilo, trud ga je zvil, Cig.; sovražnik me je zvil, Cig.; — z. koga, jemandem eine wächserne Nase drehen, Cig.; — z. kaj, etwas durchsetzen, Cig.; prekanjeno jo z., etwas listig ausführen, C.; — zvit, listig, schlau, verschlagen; zvita buča, ein Schlaukopf; zvito odgovarjati; zvito narediti kaj; z. je kakor grča, kača, kozji rog, lisica, Cig.; z. kakor ovnov rog, Levst. (Zb. sp.); arglistig, tückisch, Cig., Jan.
10127. 1. zvọ̑d, m. 1) der Hebel, Cig., C., M.; — ein Instrument, um einen Zahn auszuheben, C., M.; — 2) die Hebewinde, vzhŠt.- C., Valj. (Rad); — 3) das cylinderförmige Mangeholz, C.; — ( nam. vzv-).
10128. zvọ̑n, zvọ̑na, zvonȃ, m. 1) die Glocke; veliki, srednji, mali z. (v zvoniku, če so trije); z. poje, je zapel, die Glocke tönt, hat zu läuten angefangen; (v) plat zvona biti, die Feuer- oder Sturmglocke läuten; — pod našim zvonom, in unserem Pfarrsprengel, LjZv.; pod enim zvonom biti, zu einer Pfarre gehören, Jan.; izpod domačega zvona iti, die Heimatpfarre verlassen, C.; — 2) der Klang: pisker, sod ima lep z., C.; — 3) pl. zvoni, die Glockenakelei (aquilegia vulgaris), C.
10129. zvóncəlj, -clja, m. der Eiszapfen, C.
10130. zvončə̀k, -čkà, m. dem. zvonec; 1) das Glöckchen; die Klingel; — die Schelle, Cig., Jan.; — 2) das Halszäpfchen der Schweine, Fr.- C.; — 3) morski zvončki, Seetulpen oder Seepocken (balanidae), Erj. (Ž.); — 4) die Glockenblume (campanula); nav. pl. zvončki, Cig.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Cig., Jan., Tuš. (R.), Nov.- C.; — zvončki, die Zaunwinde (convolvulus sepium), C., Medv. (Rok.); — neka hruška, Ip.- Erj. (Torb.); — tudi: zvónčək.
10131. zvónəc, -nca, m. dem. zvon; 1) das Glöckchen; bes. das Messnerglöckchen; die Klingel; die Viehglocke: krava, oven, ovca zvonec nosi; z. nositi, ( z. B. in einer Gesellschaft) excellieren, den Ton angeben, Cig., Jan., Nov.; (preprost izraz); — 2) der Eiszapfen, SlGor.- C.; — der Halszapfen des Schweines, C.; — 3) črni ali rjavi z., die Quakente, die Schellente (anas clangula), Cig., Frey. (F.); — 4) gajev z., der Kuhweizen (melampyrum silvaticum), Cig., Medv. (Rok.).
10132. zvoníca, f. die Glockenstube, Mur., Jan.; (lončeno blago) poje kakor zvon v zvonici, Jurč.; pred cerkvijo pod zvonico so stala dekleta, LjZv.; prostor pod zvonikom, kjer se zvoni, potezajoč za vrv, Podkrnci- Erj. (Torb.), SlGor.- C.
10133. zvoníti, -ím, vb. impf. 1) läuten; cerkovnik je začel zvoniti; zvoni, es läutet; z vsemi zvonovi z.; dan, sedem, devet, poldan, avemarijo zvoni, es läutet die Morgenglocke, sieben Uhr, neun Uhr, Mittag, Ave Maria; mrliču z., einen Todten ausläuten; k maši z.; vkup z. (= z vsemi zvonovi poslednjič k božji službi z.); vor einem Gewitter läuten: pod oblak z., = z. k hudi uri, Rihenberk, Ip.- Erj. (Torb.); hudemu vremenu, toči z., das Ungewitter, den Hagel verläuten, Cig.; po toči z. = zu spät etwas thun; — 2) einen Klang von sich geben, tönen, klingen; železo lepo zvoni, C.; v ušesih, po ušesih mi zvoni es klingen mir die Ohren.
10134. zvòz, -vǫ́za, m. 1) die Zufahrt ( z. B. zu einem Grundstück), C.; pl. zvozi, der Feldweg: po zvozih le lastniki polja vozijo, Gor.; — 2) = prostor pred skednjem, kamor z vozovi kaj privažajo, Notr.
10135. zvrȃt, -ı̑, f. die Pflugwende, Rib.- Mik.; die Querfurche am Ende des Ackers, V.-Cig.; nav. pl. zvratı̑ (in zvráti), Cig., Valj. (Rad), Dol.; na zvrati priti, na zvratih, zvrati so trde za oral, Lašče- Levst. (Rok.); der Ackerwiesfleck, Cig.; na zvrateh, vzhŠt.; — nam. vzvrati.
10136. zvrẹ́ti, -vrèm, vb. pf. verdrehen: oči proti nebu zvrte, Zv.; z. se, sich verdrehen: zvrl se je voz, t. j. zadnji del se je nagnil na stran, Gor.; sich verkrümmen: žrebelj se je zvrl, Jurč.; — prim. svreti se.
10137. zvrhovátiti, -ȃtim, vb. pf. ordnungslos zusammenlegen, Cig.; zusammenhudeln, zusammenstoppeln: niso hoteli samo za nekaj časa kako kaj z., Levst. (Močv.); kar se v prenaglici zvrhovati, rado slabo ostaje, Levst. (Zb. sp.).
10138. zvrstíti, -ím, vb. pf. in eine Reihe bringen, reihen; naj se pisma vsacega leta zvrste po številih vložnega zapisnika, Levst. (Nauk); — z. se, sich reihen; dolgo je trpelo, da smo se zvrstili (v procesiji), jvzhŠt.
10139. zvršę́tək, -tka, m. die Vollendung, der Schluss, das Ende, Cig., Jan., Cig. (T.); z. dneva, der Ablauf des Tages, DZ.; z. računa, der Rechnungsabschluss, Levst. (Pril.); videč začetek, veroval je tudi v zvršetek, Jurč.
10140. zvrševȃvəc, -vca, m. der Vollzieher, der Vollstrecker, Cig.; z. zadnje volje, DZ.
10141. žábica, f. dem. žaba; 1) das Fröschlein; božja ž., der grüne Laubfrosch (hyla viridis), Cig., Jan., Erj. (Ž.); = bogčeva ž., C.; = zelena ž., Cig., Jan., C.; — 2) großes Löwenmaul (antirrhinum maius), Jan., Tuš. (R.); — 3) neka rdečkasta, mnogonoga žuželka, M.; ako jo kako živinče ( nav. ovca) s travo požre, napuhne se ter postane žabičavo, žabičasto, BlKr.; kravo je ž. napela, Z.; suha ž. ali ledovna ž., das Rückenblut, eine Krankheit der Rinder und Schafe, V.-Cig., Strp.; = krvava ž., Bleiw.- Cig.; žabico tepsti, dreti, das Rückenblut brechen, Cig.; žabico rezati = puščati živini pod repom ali na ušesih, Strp.; — sploh nekaka bolezen živinska, pri kateri živinče napenja, Strp.; — 4) žabico metati, sekati, flache Steinchen schräg auf die Fläche des Wassers werfen, so dass sie abprallen und über dem Wasser hinhüpfen, Cig.; = žabice izpodbijati, M.; — 5) der Hufstollen, vzhŠt.- C.; — 6) das Anhängeschloss, Cig., C., Štrek., Rez.- C.; — die Klammer, Cig. (T.); — das Handeisen, die Handschraube, Cig.; v žabico dejati, žabico privijati, Z.; verige na nogah in žabice na rokah, Cv.; — die Pfanne ( mech.), h. t.- Cig. (T.); — ž. pride pri vpreganju v luknjo ojnic, Mik.
10142. žábičən, -čna, adj. = za žabico bolan ( prim. žabica 3)), C.; žabična krava, Zora.
10143. žabogrìz, -gríza, m. neka rastlina, Levst. (Zb. sp.).
10144. žàł, žȃli, f. 1) das Leid, der Schmerz, V.-Cig., Jan., C.; nobena žal bi se mu ne bila zgodila, Ravn.; zakaj moriti Davida, ki vam ni nobene žali storil? Ravn.; ne delajte nikomur nobene žali! füget niemandem ein Leid zu! Cig., C.; kako žal zadeti komu, jemandem ein Leid zufügen, C.; na žal reči komu kaj, jemandem Leides sagen, BlKr.- DSv.; — pl. žali, die Schmerzen, C.; — 2) žal mi je, es thut mir leid; žal mi je, da se nisva videla; ž. mi je koga, česa, es thut mir leid um jemanden, etwas; Žal mu je gospe, Npes.-K.; žal mu je denarja; ni mi žal te mrve pisanja, Levst. (Nauk); založniku ni bilo žal ni dela ni troškov, Levst. (Nauk); = žal mi de, dene, C., Z., Jsvkr.; žal mi je za kaj, za koga; — žal! leider! nk.
10145. žȃłnica, f. 1) das Klageweib, Cig., Jan., Vrt.; — 2) der Nachruf (einem Verstorbenen gewidmet): ž. po, za kom, Cig. (T.).
10146. žamolẹ̀z, -lẹ́za, m. neki grm, vzhŠt.- C.; — prim. zimolez.
10147. ždẹ́ti, -ím, vb. impf. unbeweglich, vor sich hinbrütend dasitzen, hocken oder liegen, kauern; tiho sem za-se ždel, Jurč.; mi drugi smo tiho ždeli vsak v svojem kotu, Erj. (Izb. sp.); — warten, lauern, C.; — kümmerlich leben, vegetieren, Jan., Notr.- C.
10148. žə̀knọ, n. eine kleine Öffnung: das Luftloch über dem Ofenloch, Ravn.- M., Burg. (Rok.); — das Ofenloch, Ip.- Mik.; žrelo pri peči, pri apnenici, opekarnici, das Feuerloch, na ognjišču jama za pepel, Goriška ok., Črni Vrh pri Idriji- Erj. (Torb.); das Floßloch bei den Floßöfen, das Schürloch bei Kalköfen, Cig.; das Ofenloch bei der Dörrgrube, Polj.; — das Flugloch am Bienenstock, Polj.; — der Krater, Cig., Erj. (Min.); — nam. žvokno; prim. bav. schwalg, Öffnung des Schmelzofens, Štrek. (Arch.).
10149. želẹznár, -árja, m. = železar, ogr.- Valj. (Rad).
10150. želẹ̑znica, f. 1) die Eisenbahn; po železnici se voziti; zvezna ž., die Verbindungsbahn, Cig.; krilna ž., die Flügelbahn, DZ.; dovozna, dovlačna ž., die Schleppbahn, DZ.; konjska ž., die Pferdebahn (Tramway), DZ.; — 2) = železarnica, die Eisenhütte, Cig., Jan., C.; — 3) železna oprava: Obleče se v železnico, Npes.- Vod. (Pes.); — 4) = železna zagozda za kalanje drv, Dol.; — 5) pl. železnice = železne vile, eine eiserne Heugabel, SlGor.- C.; — 6) rumena ž., die Rauke (sisymbrium officinale), Josch; — železnica, eine Art Winterapfel, Mur., vzhŠt.- C., Mariborska ok.- Erj. (Torb.); — tudi: želẹ́znica, Valj. (Rad).
10151. želẹ́zọ, n. 1) das Eisen; surovo, lito, kovno ž., Roh-, Guss-, Schmiedeisen, Erj. (Min.); ž. v šibah, Stabeisen, Cig.; = ž. v šibicah, Jan.; = ž. v šibkah, Cig. (T.); — 2) ein eiserner Gegenstand: rezno ž., die Klinge, C.; dvojerezno ž., die Zweischneide, Cig.; — plužno ž., die Pflugschar, SlGor., ogr.- C.; — ein eisernes Gewicht, C.; — das Bügeleisen, C.; — der Magnet, vzhŠt.- C.; — železa, eiserne Fesseln, Dict., Jarn. i. dr.
10152. žélja, f. der Wunsch, das Verlangen; to je moja srčna ž., das ist mein Herzenswunsch; daj mi za željo kruha (= nur soviel, um das Verlangen zu stillen, ein wenig), Z.; črešenj bo le za željo (= malo), Prim.; v želji je kaj, es ist vielbegehrt (= selten), C.; želja mi pride, želja me obide, es ergreift mich das Verlangen; želja me je minila, die Lust ist mir vergangen; želja me je po čem, mich verlangt nach etwas, V.-Cig.; želje mi gredo, ich habe Verlangen, C.
10153. žemolẹ̀z, -lẹ́za, m., C., pogl. zimolez.
10154. ženílọ, n. 1) das Heiraten: biti za ženilo, heiratsfähig sein, Cig.; — die Hochzeit, C.; — 2) die Heiratslust des Mannes, Cig., Jan., Mik., Valj. (Rad); ženilo se ga prijema, er bekommt Lust zu heiraten, Cig.
10155. ženı̑təv, -tve, f. die Heirat (des Mannes); biti za ž., heiratsfähig sein.
10156. ženitváriti, -ȃrim, vb. impf. Vorkehrungen zur Verehelichung treffen (vom Mann): kakor slišim, si uže začel ženitvariti, (-tovariti) Jurč.
10157. ženžȃvəc, -vca, m. der Zauderer, der Plauderer, vzhŠt.- C.
10158. žídək, -dka, adj. dünnflüssig: židka jed, C.; — weich: zemlja je prežidka za oranje, Mik.; — schlatzig, faul (o kruhu, kostanju, slanini), C.; — biegsam, geschmeidig, Habd.- Mik., Dol.- Cig., Jan.; — weichlich, Jan.; — ž. človek, ein schwacher Mensch, C.
10159. žíla, f. 1) die Ader; (ž.) dovodnica, die Blutader, die Vene, (ž.) odvodnica, die Pulsader, Vrtov.- Cig., Cig. (T.), Erj. (Ž.); ž. srkalica, die Saugader, Erj. (Ž.); ž. venčanica, die Kranzader, Erj. (Ž.); žila bije; za žilo koga šlatati, tipati; otekla žila, die Krampfader, Cig.; otročje žile, die Krampfadern an den Füßen bei Schwangern, Cig.; matrničasta ž., die Rosenader, V.-Cig.; mlečna ž., die Milchader, Cig.; bela ž., die lymphatische Ader (Wasserader), V.-Cig.; popijalne žile, lymphatische Gefäße, Cig.; zlata ž., die goldene Ader (Hämorrhoiden); — 2) die Sehne, Cig., Jan.; suha ž., die Flechse, Jan.; bela ž., der Muskel, C.; slabih žil biti, gichtbrüchig sein, Krelj; — 3) das männliche Glied eines größeren Thieres, der Ziemer: jelenova, bikova, konjska ž., Cig., C.; — 4) der Nerv ( bot.), Cig. (T.); listne žile, die Blattadern, Tuš. (B.); — die Flader, Jan.; — 5) der Gang ( min., mont.), Cig., Jan., Cig. (T.); premogove žile, Kres; poprečna, pritična ž., der Quer-, Beigang, Cig.; ž. gre na dan, der Gang blüht am Tage, žila drži v eno mer, der Gang streicht, Cig.; — vodna žila, die Wasser- oder Quellenader, Cig.; — 6) ( pren.) mahoma žilo najti raznovrstnim opravilom svojega uradovanja, sich in die verschiedenen Gestionen seines Amtes sogleich zurechtfinden, Levst. (Nauk); — = die Anlage: pevska ž., die Dichterader; tatovska ž., Cig.
10160. žílica, f. dem. žila; 1) das Äderchen; — 2) suha ž., die Flechse, Jan.; — 3) die Rippe (an Blättern), Cig., Jan.; — die Flader, die Maser im Holz und Stein, Jan.; die Zaser ( bot.), Cig. (T.).
10161. žíliti, -im, vb. impf. 1) ädern, Cig.; — 2) anstrengen: — svoj vrat ž., den Hals fortwährend strecken, Let.; ž. se = hudo gnati se pri kakem delu, truditi se, da je napetih žil videti, Lašče- Erj. (Torb.); = hudo gnati se za kako stvar, ustiti se, Soška dol.- Erj. (Torb.); zornig, schreiend etwas behaupten, M.; zakaj tako kričiš? zakaj se tako žiliš? Let.
10162. žímavica, f. = deska s pritrjenimi zankami iz žim v ptičjo lov, Cerkno ( Goriš.)- Štrek. (Let.).
10163. žíriti, -im, vb. impf. = z žirom pitati, Cig.; svinja se žiri v bukovju, Kremp.- C.; — mästen: ž. truplo za črve, C.
10164. žítək, -tka, m. 1) der Lebensunterhalt, C.; die Lebensmittel, Erj. (Som.), Nov., Zora; = žito, Habd.- Mik., kajk.- Valj. (Rad); — 2) das Leben, Meg., Mur., ogr.- Cig., Danj. (Posv. p.), nk.; za svojega žitka, bei Lebzeiten, ogr.- Mik.
10165. žı̑v, žíva, adj. lebendig, lebend; ali si še živ? lebst du noch? dokler bom živ, ne pozabim tega, so lange ich lebe, vergesse ich dies nicht; živ ostati, am Leben bleiben; za žive in mrtve sovražiti koga, jemanden heftig hassen, Jurč.; za žive in mrtve se pričkati, Jurč.; verjeti kaj za žive in mrtve, etwas fest glauben, Jurč.; — vse svoje žive dni, seine Lebtage; nisem ga videl svoj živ dan, Cig., Jurč.; za živ svet rad, für mein Leben gern, Cig.; žive duše ni tukaj; živa duša, živ krst ne ve, keine Seele weiß es; živi vrag, der leibhafte Teufel; — vse živo je česa, es wimmelt von etwas; vse živo jih (žab) je bilo, Npes.- Mik.; — živa voda, das fließende Wasser; — živa meja, der Heckenzaun; — živa prst, die Dammerde, Cig.; živi kamen, der natürliche Stein, Cig.; živa skala, natürlicher Fels; v živo skalo vsekana ječa, SlN.; — živ ogel, eine glühende Kohle; živ pepel, glimmende Asche; živo apno, ungelöschter Kalk; — živa rana, eine offene Wunde, Cig.; živi konec peresa, der Federkiel, V.-Cig.; — živo, der empfindliche Theil des menschlichen Körpers, das Leben: burja v živo gre, Notr., Dol.; do živega priti komu, jemandem beikommen, (tudi pren.); to gre do živega, das dringt bis aufs Leben, Cig.; ( pren.) do živega svetovati, dringend anrathen, Vrtov. (Km. k.); v živo čutiti, lebhaft empfinden, Ravn.; lep je nauk, v živo sega (dringt zum Herzen), Ravn.; v živo zbosti koga, jemanden (mit Worten) empfindlich treffen, Ravn.; to ga je v živo bolelo, Ravn.; v živo delati, mit großem Eifer arbeiten, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — suho vejo do živega odrezati, den dürren Ast bis auf das Leben abschneiden, Cig.; v živo pokositi senožet, das Gras möglichst nahe an der Wurzel abmähen, Nov.; — živ rob, eine scharfe Kante; na žive robe izdelati les, Z.; — lebhaft, regsam, munter; živ deček; živ konjič; žive oči; — živa barva, eine helle, lebhafte Farbe; — živa vera, ein lebendiger Glaube; živa prošnja, eine inständige Bitte; živa beseda, pathetische, ergreifende Worte; živa želja, ein lebhafter Wunsch, die Sehnsucht, das Schmachten, Cig. (T.); živ pomislek, eine eingehende Bedachtnahme, Levst. (Pril.); živo, mit Nachdruck: živo priporočati, živo prositi.
10166. živẹ́tje, n. = življenje, das Leben, der Lebenslauf, Mur., Cig., Jan., Ravn.- C., DZ.; za živetja, bei Lebzeiten, DZ.
10167. živíca, f. 1) die lebende Wurzel, M.; die Saugwurzel, Jan., C.; — 2) das Gesenk, der Rebenableger, der Senker, Cig., Jan., Št.- Z., C.; — = mlada trta s koreninami, die Wurzelrebe, Pirc, Št.; — 3) = živa meja, der Heckenzaun, Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad); — 4) das Quellenwasser, Ist.- Cig., Nov.- C.; — 5) das Schaumbläschen im Wein, die Perle, Mur.- Cig., C.; vino živice spušča, der Wein perlt, Cig.; — 6) neka kožna bolezen, menda = šen, der Rothlauf, Rodik (Kras)- Erj. (Torb.); — 7) heftiges Niesen (mit Würmerauswurf aus der Nase), Notr., Ist.- Z., Burg. (Rok.); — 8) die Mauerassel (oniscus sp.), Erj. (Torb.).
10168. živíka, f. 1) = živica, der Rebenableger, der Senker, Dol.; — 2) die Saugwurzel, Jan.; živike, die obersten Seitenwurzeln, Cig., C.; — 3) kar ob gozdu iz panjev raste: živiko posekati za kolje, jvzhŠt.
10169. živína, f. das Vieh; ž. za pleme, za zakol, Zucht-, Schlachtvieh, Cig.; delovna ž., das Arbeitsvieh, DZ.; tovorna ž., das Tragvieh, DZ.; drobna ž. = drobnica, velika živina = goved, Dalm.- C.; neumen kakor ž.; delati kakor črna ž., angestrengt arbeiten.
10170. življénje, n. 1) das Leben; kakršno življenje, taka smrt; na ž. in smrt, auf Leben und Tod; vsakdanje ž.; pregrešno, pobožno ž.; dobro ž., das Wohlleben; ž. dati za domovino; — 2) = živež, Cig., Fr.- C., Svet. (Rok.); s potrebnim življenjem oskrbeti, Jsvkr.
10171. živòt, -óta, m. 1) das Leben, Meg., Boh., Alas., Mur., Jan., Trub., Dalm., Krelj, Jsvkr.; hteli so detetu život vzeti, Trub.; še za svojega života, noch zu seinen Lebzeiten, Dalm.; meni so na život stregli, Dalm.; večni ž., Krelj; — v tem pomenu: žívot, ogr.- Valj. (Rad), Mik.; — 2) der lebendige Leib; grdo je bil po vsem životu otekel, Trub.; srce se hoče v mojem životu razpočiti, Dalm.; do života moker; po životu umeriti komu obleko; šibkega, trdnega života biti, von schwacher, starker Leibesbeschaffenheit sein; tankega života biti, einen schlanken Leib haben; — der Rumpf; širok v ž.; — 3) der leibliche Nachkomme: po štirih moških životih, nach der vierten männlichen Geschlechtsfolge, Dalm.; na moške živote pravico kupiti, für die männlichen Nachkommen ein Recht durch Kauf erwerben, Svet. (Rok.); — žívot, -óta, jvzhŠt.
10172. živótəc, -tca, m. dem. život; 1) ein kleiner Leib; — 2) das Leibchen, das Mieder, Kras- Erj. (Torb.); ž. na zadrg, Erj. (Som.).
10173. žlàht, adj. indecl. 1) ves ž., vsi ž., allerlei: vse ž. nadloge pretrpeti, Trub.; hvali Boga za vso ž. dobroto, Trub.; vsi ž. ljudje, Trub.; vse ž. delo so opravljali, Dalm.; ( prim. srvn. aller slahte = jeder Art, C.); — 2) adelig, edel, Krelj- Mik.
10174. žlẹ̑bək, -bka, m. dem. žleb; das Rinnchen; — v ž. cepiti, t. j. tako cepiti, da se v žlebek, na divjaku izrezan, pritakne cepič, M.; — die Rinne am Knochen ( zool.), Cig. (T.); — der Gang: scalni ž., der Harngang, Cig.; — die Mauernuth, DZ.
10175. žlẹ́zda, f. = žleza 1), C.
10176. žlẹ́zica, f. dem. žleza; das Drüschen, Mur., Cig., Jan.
10177. žlíca, f. 1) der Löffel, der Esslöffel; žlico v usta nesti; po žlici dajati, löffelweise reichen; velika ž., der Vorleglöffel, Cig.; z veliko ž. jesti, tafeln, Zv., Lašče- Levst. (M.), jvzhŠt.; — kovaška ž., der Feuerlöffel, Cig.; — zidarska ž., die Maurerkelle, Cig., Jan., C., Jsvkr., Vrt., Notr.; — 2) neko orodje za vrtanje kamenov, Kr.; — 3) die Muschel, vzhŠt.- C.; — 4) der Sitz hinten am Rennschlitten, Cig.; — 5) Bogova ž., die Erdscheibe (cyclamen europaeum), vas Krn- Erj. (Torb.).
10178. žlı̑čar, -rja, m. 1) der Löffelmacher; — 2) = cmok, der Knödel, (na vsacega se vzame toliko testa, kolikor ga gre v žlico), Tolm.- Erj. (Torb.).
10179. žnǫ́dər, -dra, m. 1) der aus der Nase hängende Rotz, C., Z.; — 2) der Stirnzapfen des Truthahnes, C., Z.; — prim. nem. Schnotter, Schnoder = Rotz, C.
10180. žółkək, -hka, adj. pravilna oblika za: zehek, žolhek, = zadol, herb, Goriš.- Erj. (Torb.).
10181. žółkniti, žȏłknem, vb. pf. pravilna oblika za: žolgniti, C.
10182. žółtav, adj. 1) gelblich, C.; — 2) ranzig, Pohl. (Km.); — ( pren.) žoltava bi bila za me, es wäre bös für mich, Zora; — ( nav. žaltav).
10183. žołtę̑nica, f. 1) die Gelbsucht, Cig., Jan., C.; — 2) der Löwenzahn (leontodon taraxacum), Sovinjak ( Ist.)- Erj. (Torb.).
10184. žoltẹ̑nje, n. 1) das Gelbwerden; — 2) der Löwenzahn (leontodon taraxacum), SlN.
10185. žȏłtkavəc, -vca, m. ein kleines Geldstück, C.; der Groschen, ogr.- M.; ne li dva vrabca za eden ž. ("žukavec") odavajo? ogr.- Valj. (Rad).
10186. žołtoplàz, -pláza, m. die Panzerschleiche (pseudopus), Cig. (T.), Erj. (Z.).
10187. žȏłvnica, f. "trava za žolve", die Braunwurz (scrophularia), C.
10188. žǫ̑rga, f. der Auswurf, C., Z.; — das Getreidehintericht, C., zapŠt.
10189. žrẹ́ti, žrèm, vb. impf. fressen; gierig essen; zaničljivo nam. jesti: celo noč so žrli in pijačili.
10190. žȗlej, m. der Langsame, der Zauderer, Guts., Z.
10191. žúliti, -im, vb. impf. 1) drückend reiben: črevelj me žuli, sedlo konja žuli, Cig.; ž. si roke, die Hände drücken u. reiben; sie schwielig machen (= fleißig arbeiten); ž. perilo, die Wäsche zwischen den Händen reibend waschen, Z., Notr., Gor., Št.; mehur ž., eine trockene Blase zwischen den Händen drückend u. reibend erweichen, Z.; ž. mačko, die Katze zwischen den Händen zerren, martern, Z.; — ( pren.) ljudi ž. (scheren, bedrücken), Cig.; denar iz koga ž., Geld jemandem abpressen, Cig.; — 2) kauen, Jan.; — tobak ž. = s težka pušiti ter vleči, Lašče- Erj. (Torb.), Gor.; — = cucati, saugen, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.); — trinken ( zaničlj.), Cig., Jan., Erj. (Torb.); celo noč vince ž., SlN.; kdor vodo žuli, mu po črevih kruli, Glas.; — 3) etwas langsam thun, Z.; kaj tako dolgo žuliš! vzhŠt.; — zaudern, Guts.
10192. žúljavəc, -vca, m. der Langsame, der Zauderer, Guts.- Cig., Jan.
10193. župȃnəc, -nca, m. 1) ein lederner Fleck am Oberleder des Schuhes, Dict., Cig., Jan., M., C., Lašče- Erj. (Torb.), Vrt.; ž. ali zaplato prišiti, Jurč.; županec pri župancu, jvzhŠt.; — das Flickwort, V.-Cig.; — 2) županci, eine Art Birnen, C.; — prim. hs. župa, eine Art Kleid, srlat. jupa, Mik. (Et.).
10194. župánič, m. = kraljič, der Zaunkönig, C.
10195. 2. žȗžlja, f. = mala lopatica za žerjavico, Drežnica- Erj. (Torb.); — prim. žežel.
10196. žužljáti, -ȃm, vb. impf. säuseln, Jan.; (žež-), V.-Cig.; langweilig stammeln, (žež-) BlKr.; — säumig etwas thun, zaudern, Mur., Cig., Jan.
10197. žužljàv, -áva, adj. saumselig, zauderhaft, Mur.- Cig., Jan.
10198. žužljȃvəc, -vca, m. der Zauderer, Mur.- Cig., Jan.
10199. žužljávost, f. die Saumseligkeit, die Zauderhaftigkeit, Cig.
10200. žȗžnja, f. 1) der undeutlich Plappernde, Svet. (Rok.); — der Schwätzer, Z., Vod. (Izb. sp.); — 2) ein saumseliger, langsamer Mensch, der Zauderer, Cig.; človek, pri delu zelo počasen, Lašče- Erj. (Torb.), Svet. (Rok.); — 3) = usnen izpodveznik pri črevljih, der Schuhriemen, Hrušica (Ist.)- Erj. (Torb.); — 4) die Pieplerche, der Baumpieper (alauda trivialis, anthus arboreus), Cig., Frey. (F.).

   9.201 9.301 9.401 9.501 9.601 9.701 9.801 9.901 10.001 10.101 

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani