Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (9.701-9.800)

  1. izpooráti, -órjem, vb. pf. nach und nach alles aufackern, ogr.- C.
  2. izpopȏłnək, -nka, m. die Vervollkommnung, C.
  3. izpopółniti, -im, vb. pf. vervollständigen, C.; vervollkommnen, zur Vollkommenheit bringen, Cig., Jan.
  4. izpopolnjeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izpopolniti, (-polnov-) Cig., Jan.
  5. izpopolnjevȃvəc, -vca, m. der Vervollkommner, (-polnov-) Cig.
  6. izpopółzniti, -pȏłznem, vb. pf. ausgleiten, Trub.
  7. izporȃba, f. der Uebergebrauch, Cig.
  8. izporábiti, -im, vb. pf. ausbrauchen: i. suknjo, Cig.; i. se, sich abnützen, Cig.; izporabljene črke, Cig.
  9. izporábljati, -am, vb. impf. ad izporabiti, Cig.
  10. izporedíti, -ím, vb. pf. ordnen, Jan. (H.).
  11. izporíniti, -rı̑nem, vb. pf. hinausschieben; zmoršo i., den Kopfstein setzen, Cig.
  12. izpǫ́rniti, -im, vb. pf. = izprazniti, Cig., Soška dol.- Erj. (Torb.); hlev i., (sp-) Vrtov. (Km. k.); — prim. poren.
  13. izporǫ́čati, -am, vb. impf. ad izporočiti.
  14. izporǫ̑čək, -čka, m. das Vermächtnis, Cig.
  15. izporočeváti, -ȗjem, vb. impf. = izporočati.
  16. izporočílọ, n. das Vermächtnis, das Testament, Cig., Jan.; poslednje i., Svet. (Rok.); — die Botschaft, die Entbietung, Cig., Jan., C.
  17. izporočı̑telj, m. der Testator, Cig.
  18. izporočı̑təv, -tve, f. die Widmung, Cig.; poslednja i., das Testament, Cig.
  19. izporočíti, -ím, vb. pf. 1) in die Hände eines anderen übergeben: ausantworten, Jan.; — vermachen, legieren (im Testamente), Mur., Cig., Jan., Danj.- M.; — 2) Nachricht geben, sagen lassen; ausrichten, berichten, melden; vse tako i., kakor je bilo naročeno.
  20. izporočník, m. 1) der Testator, C.; — 2) d. Bote, C.
  21. izporodíti, -ím, vb. pf. gebären (o mnogih): Naj ženske sporodijo, Naj grešniki se spokore, ( nam. izporodijo, izpokore), Npes.- Mik.
  22. izporòk, -rǫ́ka, m. = izporočilo, Mur.
  23. izposlánəc, -nca, m. der Aussendling, Cig.; če je narod rajši poslušal vaše odposlance, nisem kriv jaz, Jurč. (Zb. sp.).
  24. izposláti, -pǫ́šljem, vb. pf. aussenden, Cig., Jan., nk.
  25. izposlovȃnje, n. die Erwirkung, nk.
  26. izposlováti, -ȗjem, vb. pf. erwirken, C., nk.
  27. izposǫ́diti, -im, vb. pf. ausleihen; — i. si kaj, sich ausborgen, entlehnen.
  28. izposǫ́jati, -am, vb. impf. ad izposoditi; knjige i.; — i. si denar.
  29. izposǫ́jenka, f. das Lehnwort, Cig. (T.).
  30. izposojeváti, -ȗjem, vb. impf. = izposojati.
  31. izposojílọ, n. das vorgeschossene Geld, Cig.
  32. izposrẹ̀d, praep. c. gen. aus der Mitte — hinweg, C.
  33. izpostȃva, f. die Aussetzung, die Exponierung, C.; — die Expositur, DZ.
  34. izpostáviti, -stȃvim, vb. pf. herausstellen, exponieren, Cig., Jan., nk.; izpostavljeni organi, die exponierten Organe, DZ.; — aussetzen: i. otroka, Jan., C.
  35. izpostávljanje, n. das Aussetzen, das Exponieren, nk.
  36. izpostávljati, -am, vb. impf. ad izpostaviti.
  37. izpostávljenje, n. die Aussetzung, C.
  38. izpóstiti, -pǫ́stim, vb. pf. 1) durchfasten, C.; i. štirideset dni in štirideset noči, Trub.; — 2) i. se, das Fasten beenden, ausfasten, Cig.; — 3) durch Fasten schwächen, aushungern, Jan. (H.); i. se, sich durch Fasten entkräften, Cig., Trub.
  39. izposvojíti, -ím, vb. pf. i. si kaj, sich etwas nach und nach zueignen, C.
  40. izpošíljati, -am, vb. impf. ad izposlati; aussenden, Z., nk.
  41. izpǫ́tati se, -am se, vb. pf. durch vieles Gehen müde werden, izpotan, von vielem Gehen müde, V.-Cig., Ravn.- M.; — prim. pot, Weg.
  42. izpotę́gniti, -tę̑gnem, vb. pf. hervorziehen, Jan. (H.).
  43. izpotegováti, -ȗjem, vb. impf. ad izpotegniti, Jan. (H.).
  44. izpǫ̑tək, -tka, m. der Abweg, C.; — prim. izpotje.
  45. izpotę̑znica, f. der Hervorzieher (neka mišca), Erj. (Som.).
  46. 1. izpotíti, -ím, vb. pf. 1) durch Schweiß absondern, ausschwitzen, Mur., Cig., Jan.; — 2) i. se, aufhören zu schwitzen, ausschwitzen, Cig.
  47. 2. izpǫ́titi, -im, vb. pf. auf den rechten Weg führen (sp-), C.; — erinnern, (sp-) ogr.- C.; i. si kaj, einen Einfall haben, M.; — prim. 2. spotiti, upotiti.
  48. izpǫ̑tje, n. der Irrweg, Guts.; — der Umweg, M.; (morda pravilneje: spotje?).
  49. izpọ̑vẹd, f. 1) die Aussage, Jan., C.; — das Bekenntnis, die Fassion: ustna, pismena i., nk.; treba, da gospodarji store izpoved, koliko dobivajo najma, Levst. (Nauk); i. zatoženčeva, Levst. (Nauk); — 2) die Beicht; k izpovedi iti, zur Beichte gehen; pri izpovedi biti, bei der Beichte sein; = na izpovedi b., Krelj; i. opraviti, die Beichte verrichten: na i. gre duhovnik h kakemu bolniku, jvzhŠt.; — nav. spoved; tudi: izpȏvẹd.
  50. izpovẹdȃłnica, f. = izpovednica, C., Mik.
  51. izpovẹ́danec, -nca, m. das männliche Beichtkind, Cig., Jan., C.
  52. izpovẹ́danje, n. das Bekenntnis, Mur., Valj. (Rad).
  53. izpovẹ́danka, f. das weibliche Beichtkind, Cig.
  54. izpovẹ́dati, -vẹ́m, vb. pf. 1) aussagen, nk.; priče so tako izpovedale, SlN.; — bekennen, gestehen, Mur., Cig., Jan., Vrt.; — 2) i. se, ein Bekenntnis ablegen, fatieren, Levst. (Nauk); — die Beichte ablegen; i. se vseh svojih grehov, alle seine Sünden beichten, (i. se iz grehov, ogr.- C.); — 3) i. koga, jemandem die Beichte abnehmen; izpovedan je umrl.
  55. izpovẹ́dati, -vẹ́dam, vb. impf. = izpovedovati, C., nk.
  56. izpovẹdávati, -am, vb. impf. = izpovedovati.
  57. izpovẹdȃvəc, -vca, m. = izpovednik, C.
  58. izpovẹ̑dba, f. die Aussage, das Bekenntnis, Jan., nk.
  59. izpovẹ̑dək, -dka, m. = izpovedba, C.
  60. izpọ̑vẹdən, -dna, adj. Beicht-: izpovedni listek, izpovedni dan.
  61. izpovẹdníca, f. der Beichtstuhl.
  62. izpovẹdník, m. der Beichtvater.
  63. izpovẹdnína, f. das Beichtgeld, Cig.
  64. izpovẹdnı̑štvọ, n. das Amt des Beichtvaters, nk.
  65. izpovẹdovȃłnica, f. = izpovednica, Cig.
  66. izpovẹdovánec, -nca, m. das Beichtkind, Cig.
  67. izpovẹdovȃnje, n. das Beichthören; — das Beichten.
  68. izpovẹdovánka, f. das Beichtkind, Cig.
  69. izpovẹdováti, -ȗjem, vb. impf. ad izpovedati; 1) aussagen, bekennen, Mur.; — 2) i. se, beichten; — 3) izpovedovati, die Beichte hören; trije duhovniki izpovedujejo; i. koga, jemanden Beichte hören.
  70. izpovẹdovȃvəc, -vca, m. der Beichthörende, der Beichtvater.
  71. izpovẹ̑st, f. die Aussage, das Bekenntnis, C., Z., DZ.
  72. izpovíjati, -am, vb. impf. ad izpoviti, C.
  73. izpovíłče, -eta, n. die unzeitige Geburt, Jan.
  74. izpovı̑tək, -tka, m. die unzeitige Geburt, Cig., Jan.
  75. izpovíti, -víjem, vb. pf. unzeitig gebären, abortieren, Cig., Jan., C., Gor.
  76. izpovítje, n. die unzeitige Geburt, Cig., Jan.
  77. izpozȃbič, adv. = pozabič (aus Vergesslichkeit), Mur., Jan.
  78. izpozábiti se, -im se, vb. pf. sich vergessen; i. se nad kom, sich an jemandem vergreifen, Mur.; — vergessen; i. se božjih dobrot, die Wohlthaten Gottes vergessen, Ravn.
  79. izpozábljati se, -am se, vb. impf. ad izpozabiti se.
  80. izpozaję́ti, -zájmem, vb. pf. erschöpfen, bis zur Erschöpfung verwenden, DZ.; zaklad se izpozajme, izgine, Cv.; erschöpfend behandeln, Cig. (T.).
  81. izpralína, f. izpraline, Erosionsformen, ( min.), h. t.- Cig. (T.).
  82. izpranína, f. gewaschene Wäsche, C.
  83. izprásiti, -im, vb. pf. 1) werfen (vom Schwein): i. pujska, ein Ferkel werfen, C.; — 2) i. se, werfen, Junge zur Welt bringen (vom Schwein), Cig., C.
  84. izprȃskati, -am, vb. pf. 1) herauskratzen, auskratzen; ausradieren, Cig., Jan.; — 2) zerkratzen: mačka ga je izpraskala, jvzhŠt.
  85. izpraskávanje, n. das Radieren, DZ.
  86. izpraskávati, -am, vb. impf. = izpraskovati, DZ.
  87. izpraskováti, -ȗjem, vb. impf. ad izpraskati, Cig.
  88. izprásniti, -prȃsnem, vb. pf. durch ein einmaliges Kratzen herausbringen, auskratzen, Cig.; — nam. izpraskniti.
  89. izprášati, -am, vb. pf. 1) ausfragen, prüfen, ausprüfen; izprašan, geprüft; vse učence i., alle durchprüfen; — ein Verhör anstellen, einvernehmen, Cig., Jan.; — svojo vest i., sein Gewissen erforschen; — 2) durch Fragen erforschen, erfragen; ravno so bili strojarjevo hišo izprašali, Ravn.; — pogl. izvprašati.
  90. izprašȃva, f. das Ausfragen, die Prüfung, C.
  91. izprašȃvəc, -vca, m. der Erforscher: i. vseh src, Krelj.
  92. izpraševáłən, -łna, adj. zum Ausfragen, Prüfen, Verhören gehörig: izpraševȃłna komisija, die Prüfungscommission, Cig., Jan., nk.; — katechetisch, Cig., Jan.; izpraševalno učenje, die Katechese, Cig.
  93. izpraševȃłnica, f. das Verhörzimmer, Cig.
  94. izpraševánec, -nca, m. der Prüfling, der Examinand, Cig., Jan., nk.; der Inquisit, der Verhörte, Cig., Jan.
  95. izpraševȃnje, n. das Ausfragen, das Prüfen; k izpraševanju iti, zur Prüfung aus der Religionslehre (vor der Osterbeicht) gehen; das Verhören; i. vesti, die Gewissenserforschung.
  96. izpraševánka, f. die Geprüfte, die Verhörte, die Inquisitin, Cig., Jan.
  97. izpraševȃtelj, m. der Examinator, DZ.
  98. izpraševáti, -ȗjem, vb. impf. ausforschen, ausfragen; kaj me to izprašuješ? — prüfen, examinieren; — einvernehmen, verhören, Cig., Jan.; svojo vest i., sein Gewissen erforschen.
  99. izpraševȃvəc, -vca, m. der Prüfende, der Examinator; — der Verhörer, der Inquirent, Cig., Jan.
  100. izpraševȃvka, f. die Prüferin, Cig.

   9.201 9.301 9.401 9.501 9.601 9.701 9.801 9.901 10.001 10.101  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA