z (9.101-9.200)

9101. izmoljȃva, f. die Hervorragung, Mur.
9102. izmółsti, -mółzem, vb. pf. 1) i. iz koga kaj, jemandem etwas entpressen, Cig.; vse denarje je iz mene izmolzel, Z.; — 2) ausmelken; do dobrega i., Cig.; — erschöpfen, Cig., Jan.; izmolzena njiva, magerer Acker, Cig.; i. koga, i. komu mošnjo, jemandem den Beutel leeren, Cig.; aussaugen ( fig.), Cig., Jan., Cig. (T.); izmolzena okolica, Zora; — izmolzen, entnervt, Cig.
9103. izmȏłzək, -zka, m. der Extract, C.
9104. izmȏłža, f. 1) das Abmelken, C.; — die Erschöpfung des Bodens, Cig.; — 2) die Emulsion ( chem.), Cig. (T.).
9105. izmȏłžva, f. = izmolža 2), Dict.- Mik.
9106. izmọ̑ngati, -am, vb. pf. = izmungati, Cig.
9107. izmotáti, -ȃm, vb. pf. 1) herauswinden, loswickeln; i. se, sich herauswinden, sich loswickeln; sich herausarbeiten; i. se iz pravde, Z.; — sich entspinnen, sich entwickeln: vojska se bo izmotala iz tega, Cig.; — 2) mit dem Haspeln fertig werden, ausspulen.
9108. izmotávanje, n. das Loswinden, das Loswickeln.
9109. izmotávati, -am, vb. impf. ad izmotati; loswinden, loswickeln.
9110. izmọ̑zgati, -am, vb. pf. entmarken, Št., BlKr.- M.; — ausmergeln, C.
9111. izmráziti, -mrȃzim, vb. pf. auskälten, Cig.
9112. izmȓcati, -am, vb. pf. auszehren, ausmergeln: i. se, C.
9113. izmrcváriti, -ȃrim, vb. pf. durch Misshandlung entkräften, Z.
9114. izmŕdanica, f. izmrdana ženska, SlGor.- C.
9115. izmŕdanka, f. = izmrdanica, C.
9116. izmŕdati, * -mȓdam, vb. pf. durch Unzucht schwächen, C.
9117. izmrẹ́ti, -mrèm, (-mŕjem), vb. pf. = odmreti, pomreti, aussterben, Cig. (T.), C., nk.
9118. izmrmráti, -ȃm, vb. pf. 1) ermurren, Cig.; — 2) mit dem Brummen fertig werden, ausbrummen.
9119. izmrtváčiti, -ȃčim, vb. pf. abtödten, Jan. (H.); i. svoje želje, Z.
9120. izmúčiti, -mȗčim, vb. pf. abmartern, abquälen, Cig., nk.
9121. izmȗgati, -am, vb. pf. = izmungati, jvzhŠt.
9122. izmúliti, -im, vb. pf. ausjäten, ausraufen, Cig., C.; — ausgrasen: travnik i., Cig.
9123. izmúljati, -am, vb. impf. ad izmuliti; ausraufen, ausgrasen, Cig.
9124. izmȗngati, -am, vb. pf. ausmangen: i. perilo, Dol., Gor., Tolm.; — prim. izmongati.
9125. izmúzati se, -mȗzam se, vb. pf. entschlüpfen, sich davon schleichen, Cig., C., Lašče- Levst. (Rok.), jvzhŠt.; vsi se izmuzajo ven, Jurč.; i. se komu, Str.
9126. izmȗzək, -zka, m. die Entgleitung, C.; ti izmuzki, ti izpolzki nature iz svojih modrih tečajev, Ravn.
9127. izmúzniti, -mȗznem, vb. pf. 1) die Rinde abstreifen, entrinden, C.; mladico, vejico i., Dict.; — 2) schnipfen, entwenden, Cig.; — 3) i. se, entgleiten, entschlüpfen; — sich wegstehlen: i. se iz hiše, C.; sich entziehen: i. se iz svoje dolžnosti, Jap.- C.; — 4) intr. entschlüpfen: iz rok mi izmuzne kaj, C., jvzhŠt.
9128. izmuzováti, -ȗjem, vb. impf. ad izmuzniti, Cig.
9129. iznàd, praep. c. gen. über—her, über—herab; iznad hriba prileti truma ptičev; odvali kamen iznad vodnjaka, Ravn.
9130. iznȃjdba, f. die Erfindung, Cig., Jan., ogr.- M., nk.
9131. iznȃjdəc, -dca, m. = iznajdnik, Cig., Jan.
9132. iznȃjdək, -dka, m. die Erfindung, Cig., C.; — die Ermittelung, Cig., Jan.
9133. iznájdən, -dna, adj. = iznajdljiv, Jan.
9134. iznájdenje, n. die Erfindung, Mur., Cig. (T.), nk.
9135. iznájdenost, f. die Erfahrenheit, die Fertigkeit, Cig., Jan.; — prim. iznajti 2).
9136. iznajdljìv, -íva, adj. erfinderisch, Jan., Cig. (T.), nk.
9137. iznajdljı̑vəc, -vca, m. = iznajdljiv človek, nk.
9138. iznajdljívost, f. die Erfindsamkeit, die Findigkeit, Jan., nk.
9139. iznȃjdnica, f. die Erfinderin, Cig., Jan.
9140. iznȃjdnik, m. der Erfinder, Mur., Cig., Jan., DZ., nk.
9141. iznájdnost, f. = iznajdljivost, Cig., Jan.
9142. iznajdováti, -ȗjem, vb. impf. ad iznajti; erfinden, Jan., nk.
9143. iznájti, -nájdem, vb. pf. 1) ausfindig machen, Cig., Jan.; erfinden, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 2) i. se v čem, sich zurecht finden, sich orientieren, Cig. (T.); sich auskennen, Cig.; — iznajden, klug, gescheit, Cig., Jan., Gor., Savinska dol.; iznajdeni in premeteni, Jap. (Prid.); Prelepa 'znajdena mladenka, Npes.-K.
9144. iznaroditi, -im, vb. pf. (narejeno po nem. glagolu: entnationalisieren, Nov., Let.).
9145. iznȃšanje, n. das Heraustragen, Cig.
9146. iznȃšati, -am, vb. impf. ad iznesti; 1) heraustragen, Mur., Cig., Jan.; — 2) = raznašati, verleumden, M.; — 3) ( germ.) betragen, ausmachen, Cig., Jan., Cig. (T.); prim. iznesti 3).
9147. iznášləc, -šləca, (-šəłca), m. der Erfinder, Šol., Bes.
9148. iznebȃva, f. das Loswerden, die Befreiung, C.; — prim. iznebiti se.
9149. iznebávljati se, -am se, vb. impf. ad iznebiti se; los zu werden suchen, sich entledigen, sich befreien: i. se koga, česa, Jan., Fr.- C.
9150. iznebı̑tək, -tka, m. der Abortus, C.
9151. iznebı̑təv, -tve, f. die Entäußerung, Cig., Jan.
9152. iznebíti se, -ím se, (-bǫ̑m se, -bǫ̑dem se, Mik., Trub., Levst.), vb. pf. loswerden, sich entäußern, befreit werden; i. se koga, česa; i. se dolgov; da smo se le tega sitneža iznebili! — otroka se i., abortieren, Jan.; — etwas von sich geben: do bedakov se ni nikoli nepotrebne besede iznebil, Ravn.; i. se kake neumne, etwas Dummes aussprechen, Nov.
9153. iznebı̑tnica, f. ein Weib, das abortiert hat, C.
9154. iznebı̑tva, f. = iznebitev, C.
9155. iznebívati se, -am se, vb. impf. ad iznebiti se.
9156. iznejevę́riti, -vę̑rim, vb. pf. = izneveriti, Cig.
9157. iznemȃgati, -am, vb. impf. ad iznemoči; schwach werden, erliegen, Cig., Vrt.; Turku iznemaga upehani kristjan, Levst. (Zb. sp.).
9158. iznemáriti se, -mȃrim se, vb. pf. liederlich werden, V.-Cig.
9159. iznẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad izneti; herausnehmen: bratu troho i., Krelj; i. komu oči, Vrt.
9160. iznemóči, -mǫ́rem, vb. pf. = obnemoči, kraftlos werden, erliegen, Cig., Jan.; Ali vedi, kakor se je brzo porodila, Hitro zopet iznemore in ugasne (jeza), Levst. (Zb. sp.); ohnmächtig werden, C.; iznemǫ́gəł, -mógla, entkräftet, abgespannt, Jan., C.
9161. iznemǫ́glost, f. die Erschöpfung, die Abgespanntheit, Jan., SlN.
9162. iznenȃda, adv. unverhofft, Cig., Jan.; (iz nenada), Mik., LjZv.
9163. iznenȃdba, f. die Ueberraschung, Cig. (T.).
9164. iznenȃde, adv. = iznenada, Mur., Met.
9165. iznenádən, -dna, adj. unerwartet, Jan.; iznenadna novica, Jurč.; — aus dem Stegreif, Cig. (T.).
9166. iznenȃdi, adv. = iznenada, Cig., Jan.
9167. iznenȃdice, adv. = iznenada, vzhŠt.- C.
9168. iznenáditi, -nȃdim, vb. pf. überraschen, Cig. (T.), nk.
9169. iznenádjenje, n. die Ueberraschung, nk.
9170. iznenȃdoma, adv. = iznenada, Z.
9171. iznerę́diti, -rę̑dim, vb. pf. in Unordnung bringen, verwirren, (zner-) Podkrnci- Erj. (Torb.).
9172. iznerǫ́diti se, -rǫ̑dim se, vb. pf. unfruchtbar werden, Cig.
9173. iznȇsək, -ska, m. der Betrag, Jan., Slom.- C.; nav. znesek.
9174. iznesílọ, n. = iznesek, C.
9175. iznésti, -nésem, vb. pf. 1) heraustragen, Mur., Cig., Jan.; na solnce i. kaj, Dol.; — 2) das Gerücht verbreiten: ljudje so iznesli, Z.; prim. raznesti; — 3) ( germ.) betragen, ausmachen, Jan. ( nav. znesti; prim. nem. "austragen" = betragen).
9176. iznę́ti, -námem, vb. pf. herausnehmen: bruno, troho iz očesa i., Krelj; izname dva desetaka, Trub. (Post.); oči i. iz glave, Levst. (Zb. sp.); iznemi sekiro iz tega teplja, Npr.- Erj. (Torb.); — iznet, ausgenommen, DZ.; iznemši, mit Ausnahme, C., Raič (Slov.).
9177. iznevę̑ra, f. der Treubruch, Jan.; — der Abfall vom Glauben, C.
9178. iznevę́riti, -vę̑rim, vb. pf. 1) i. koga, treulos machen, C.; — i. se, abtrünnig werden; on se je bil izneveril Nebukadnezarju, Dalm.; i. se svoji stari navadi, LjZv.; — 2) i. se, ungläubig werden, Cig.; — 3) (po nem.) veruntreuen, SlN.
9179. iznevę́rjati, -am, vb. impf. ad izneveriti; i. se, abtrünnig werden: izneverjali so se mu prijatelji in znanci, Navr. (Kop. sp.).
9180. iznevę̑rje, n. die Abtrünnigkeit: V izneverje kmeta mami, Levst. (Zb. sp.).
9181. iznevę́rjenik, m. der untreu geworden ist, C.
9182. izneverljìv, -íva, adj. zur Untreu verleitend, verführerisch, C.
9183. iznevę̑rnik, m. der Abtrünnige, Cig., C.
9184. iznevę̑rstvọ, n. die Abtrünnigkeit, Nov.- C.
9185. iznevẹ́stən, -tna, adj. unverhofft, Jan.
9186. iznevẹ̑sti, adv. unvermuthet, Mur., Jan., Met., Mik.
9187. iznevǫ́ljiti, -vǫ̑ljim, vb. pf. unwillig machen: iznevoljen, entrüstet, Bleiw. ( Let.).
9188. iznẹ̑ženəc, -nca, m. der Verzärtelte, das Zärtelkind, (zn-) Ravn.- Cig.
9189. iznẹ̑ženost, f. die Verzärtelung: posvetna i., Cv.
9190. iznẹ́žiti, -nẹ̑žim, vb. pf. verzärteln, Cig., Šol., Cig. (T.); — rus.
9191. izníčiti, -nı̑čim, vb. pf. zunichte machen, vernichten, C.; i. se = v nič priti, zugrunde gehen: blago se mi je izničilo, Dol.
9192. izníkati, -kam, -čem, vb. impf. ad 1. iznikniti; entsprießen, Cig.; M.
9193. 1. izníkniti, -nı̑knem, vb. pf. sprießend herauskommen, entsprießen, Cig., Jan.
9194. 2. izníkniti, -nı̑knem, vb. pf. entschwinden, C.; i. iz oči, Vest.
9195. iznı̑ma, f. die Ausnahme, DZ., kajk.- Valj. (Rad).
9196. iznı̑manje, n. das Ausnehmen, die Ausnahme: zapoved božja ne trpi iznimanja, kajk.- Valj. (Rad).
9197. iznı̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad izneti; ausnehmen, DZ.; iznimajoč vzrok, ein Ausnahmsgrund, Levst. (Pril.).
9198. iznı̑mce, adv. ausnahmsweise, Mik.
9199. iznı̑mək, -mka, m. = iznima; brez iznimka, Zv.
9200. iznı̑mka, f. die Ausnahme, h. t.- Cig. (T.), nk.

   8.601 8.701 8.801 8.901 9.001 9.101 9.201 9.301 9.401 9.501  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani