Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (8.401-8.500)

  1. izglobíti, -ím, vb. pf. = izglobati, Cig., Jan.
  2. izglǫ́dati, -dam, -jem, vb. pf. ausnagen: miši so luknje izglodale v omaro.
  3. izgnȃnəc, * -nca, m. 1) der Vertriebene, der Verbannte, Cig., Jan.; — 2) der Auswuchs bei Pflanzen (ogrbec, šiška), Bes.
  4. izgnȃnje, n. die Austreibung, die Verbannung, Mur., Cig., Jan.
  5. izgnȃnka, * f. die Verbannte, Cig.
  6. izgnȃnstvọ, n. die Verbannung, Cig., Jan.
  7. izgnáti, -žénem, vb. pf. heraustreiben, herausjagen; (živino) na pašo i., das Vieh auf die Weide austreiben, Cig.; koga iz dežele i., jemanden des Landes verweisen, Cig.; iz postelje i., aus den Federn jagen, Cig.
  8. izgnę́čiti, -im, vb. pf. herausquetschen, Mur., Cig.
  9. izgnésti, -gnétem, vb. pf. herausdrücken, herausdrängen; ausquetschen: i. kaj iz česa, Cig.; — i. se, sich herausdrängen; pren. durchkommen, aus einer Verlegenheit herauskommen, Cig.
  10. izgnẹ́vati se, -gnẹ̑vam se, vb. pf. auszürnen, auswüthen, Mur.
  11. izgníti, -gníjem, vb. pf. verfaulen und ausfallen, Mur., Cig.
  12. izgnívati, -am, vb. impf. ad izgniti, Cig.
  13. izgnojíti se, -ím se, vb. pf. aufhören zu eitern, auseitern, ausschwüren, Cig.
  14. izgnȗsək, -ska, m. tudi pl. izgnuski, die Darmentleerung, Mur.; der Unrath von Bienen, C.
  15. izgodíti, -ím, vb. pf. 1) zur Reife bringen, auszeitigen; i. se, zur Reife gelangen, Mur., Cig.; ptiči so se izgodili, Dol.; sovraži ga, kar se je izlegel in izgodil, Jurč.
  16. izgodnjáti, -ȃm, vb. pf. reif machen, reif werden lassen, Cig.; kokoš jajca izgodnja in iznese, Nov.; i. se, zur Reife kommen, reif werden, Cig.; (o lanu), Mur.; (o ptičih), flügge werden, Mur., Cig., Jan., Št.; izgodnjan, gereift: izgodnjani in porabni možje, SlN.
  17. izgǫ̑ja, f. die Erziehung, nk.; — prim. vzgoja.
  18. izgojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izgojiti, nk.
  19. izgojíti, -ím, vb. pf. die Erziehung beenden, auferziehen, Jan., nk.; — prim. vzgojiti.
  20. izgola, adv. = zgolj, C.
  21. izgolȃjsati, -am, vb. pf. izgurati: izgolajsano kljuse, Erj. (Izb. sp.).
  22. izgółčati, -ím, vb. pf. = izgovoriti, ausreden, zu Ende reden, vzhŠt.- C.
  23. izgolíti, -ím, vb. pf. kahl machen, Z.
  24. izgoljufáti, -am, vb. pf. durch Betrug herauslocken, erlangen; i. iz (od) koga kaj.
  25. izgółtati, -am, vb. pf. s težavo dopovedati, Gor.
  26. izgołtíti, -ím, vb. pf. = izgoltati: posamezne besede, kakor po sili izgolčene, Jurč.
  27. izgomlẹ́ti, -ím, vb. pf. "da bi ti ušesa izgomlela!" tako govori mati otroku, ako je neče poslušati, pod Krnom- Erj. (Torb.); — prim. gomleti.
  28. izgòn, * -góna, m. 1) der Austrieb, Cig.; — die Ausweisung, die Verbannung, Cig. (T.); i. iz dežele, DZ.; — 2) der Triebweg für das Vieh, Cig., Notr.- Svet. (Rok.), vzhŠt., BlKr.- Let.
  29. izgóniti, -gǫ́nim, vb. pf. 1) abhetzen: izgonjena živina, Kr.; — 2) i. se, das Brunften beenden, Z.; — 3) i. se, sich durch Schwärmen schwächen, Z.; izgonjen, verbuhlt, ausgemergelt, Cig., C., Gor.; — 4) izgonjen, läufig, Cig.; — geil, Cig.; — ausgelassen, muthwillig, Cig.; izgonjeni otroci, Polj.
  30. izgǫ̑nje, f. pl. = izgon 2), gonje, Cig., Svet. (Rok.), Polj.
  31. izgǫ́njenəc, -nca, m. ein geiler Mensch, Cig.; — = razposajen otrok, Polj.
  32. izgǫ́njenica, f. = izgonjenka, C.
  33. izgǫ́njenka, f. ein geiles, unzüchtiges Frauenzimmer, Cig.
  34. izgǫ́njenost, f. die Geilheit, Cig.
  35. izgọ̑rək, -rka, m. = utrinek, Z., Jan. (H.).
  36. izgorẹ́ti, -ím, vb. pf. ausbrennen, zuende brennen, Cig., Jan.; — pogl. zgoreti.
  37. izgorína, f. das Verbrennungsproduct, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
  38. izgǫ̑ršati se, -am se, vb. pf. besser werden: bolnik se je izgoršal, izgoršalo se mu je, Polj.
  39. izgǫ́sti, -gǫ́dem, vb. pf. aufhören zu geigen, zu musicieren; godci so izgodli; — i. gosli, eine Violine ausspielen, Cig.; izgodene gosli, Cig.; i. se, sich müde geigen, UčT.
  40. izgotȃvljati, -am, vb. impf. ad izgotoviti, im Fertigmachen begriffen sein; nisem še čisto izgotovil, ravno zdaj izgotavljam, jvzhŠt.
  41. izgotǫ́viti, -ǫ̑vim, vb. pf. fertig machen, vollenden; i. kako delo; danes še nismo izgotovili, heute sind wir noch nicht mit der Arbeit fertig geworden.
  42. izgovarjáłən, -łna, adj. Entschuldigungs-, Jan., nk.
  43. izgovarjálọ, n. die Beschwörungsformel, Cig.; — prim. izgovarjati 5).
  44. izgovȃrjanje, n. 1) das Aussprechen: die Aussprache, die Elocution; čisto i. besed; — 2) das Entschuldigen, die Entschuldigung(en), die Beschönigung; — 3) die Beschwörung, die Besprechung ( z. B. einer Krankheit), Cig.
  45. izgovȃrjati, -am, vb. impf. ad izgovoriti; 1) aussprechen; besede dobro i., eine gute Aussprache haben; — 2) entschuldigen; — i. se, sich entschuldigen, Ausflüchte machen; izgovarjaje se, unter dem Vorwande, Cig.; i. se s čim, etwas vorschützen; z bratom se izgovarja, er schiebt die Schuld auf den Bruder, UčT.; — 3) i. komu kaj, jemandem etwas auszureden suchen, Jurč.; — 4) i. si kaj, sich etwas bedingen, vorbehalten; — 5) beschwören, besprechen: i. bolezen, Cig.
  46. izgovȃrjavəc, -vca, m. 1) der Entschuldiger, Cig.; — 2) der Beschwörer, Cig.
  47. izgovę́diti se, -ę̑dim se, vb. pf. = dogovediti se 1), sich entsinnen, sich bewusst werden, M., Z.
  48. izgọ̑vor, m. 1) = izgovarjanje 1), die Aussprache, Jan.; — 2) die Ausrede, die Entschuldigung; izgovore delati, Ausreden vorbringen, Svet. (Rok.); prazni izgovori, leere Ausflüchte; z izgovorom, unter dem Vorwande, Cig.; izgovor je dober, če je iz trte zvit, Npreg.; — 3) der Vorbehalt, Cig.; das Ausgedinge, der Auszug, vzhŠt.
  49. izgọ̑vor, f. = izgovor, m. (Ausrede), Trub., Kast.
  50. izgọ̑vorək, -rka, m. der Vorbehalt, die Stipulation, C.
  51. izgovorílọ, n. 1) der Entschuldigungsgrund, Cig., DZ.; — 2) das Vorbehaltene (was z. B. in einem Testamente jemandem vorbehalten wird), Cig.
  52. izgovorı̑tək, -tka, m. was sich jemand bei der Uebergabe des Besitzes vorbehält, der Auszug, vzhŠt.- C.
  53. izgovoríti, -ím, vb. pf. 1) aussprechen: napačno besedo i., ein Wort falsch aussprechen; — 2) eine Rede zuende bringen, ausreden; pusti ga, naj izgovori; — 3) i. se, sich durch Reden erschöpfen, Cig.; — 4) (mit Erfolg) entschuldigen; izgovori nas pri gospodu, Jap. (Prid.); — 5) ausbedingen, vorbehalten; izgovorjeni užitek, das Ausgedinge, Cig.; i. je treba, es muss als Bedingung gestellt werden, Levst. (Nauk); — 6) beschwören ( z. B. einen Schlangenbiss), M.; — 7) (po nem.) i. komu kaj, jemandem etwas ausreden, Cig.
  54. izgovǫ̑rnik, m. der Auszügler, ogr.- C.; vzhŠt.; — prim. izgovor 3).
  55. izgozdíti se, -ím se, vb. pf. sich auskeilen, nachlassen (o zagozdi), Jan. (H.).
  56. izgrábiti, -grȃbim, vb. pf. raffend herausschaffen; — herausrechen; i. listje iz jarka.
  57. izgradášati, -am, vb. pf. herauskrämpeln, (izgredešati) Cig.
  58. izgrájati, -jam, -jem, vb. pf. durch Tadel verleiden, M.; i. žensko, t. j. z grajo storiti, da je kdo ne vzame za ženo, Z.; blago je bilo izgrajano, wurde beanständet, Cig.
  59. izgrášiti se, -grȃšim se, vb. pf. erbsengroß werden, (zgr-) Cig.; grozdje se je izgrašilo, C.
  60. izgrbánčiti se, -ȃnčim se, vb. pf. völlig runzelig werden, Cig.
  61. izgŕbiti se, -gȓbim se, vb. pf. = izgrbančiti se, Cig.
  62. izgŕčati, -ím, vb. pf. nehati grčati, Cig.
  63. izgrdíti, -ím, vb. pf. besudeln, beflecken, M., ogr.- Mik.
  64. izgrèb, -grę́ba, m. das Ausscharren, Cig.; die Ausgrabung: i. mrliča, DZ.
  65. izgrẹ́bati, -grẹ̑bam, -bljem, vb. impf. ad izgrebsti, Cig.
  66. izgrebę̑nati, -am, vb. pf. auskrämpeln, Cig.
  67. izgrebı̑, f. pl. grobes Werg, (zgrebi) ogr.- C.; — prim. stsl. izgrebь, Werg.
  68. izgrebíce, f. pl. das Werg, (zgr-) Cig., C.
  69. izgrebljáti, -ȃm, vb. pf. mit der Krücke herausscharren, Cig.
  70. izgrébsti, -grébem, vb. pf. herausscharren, ausgraben.
  71. izgrèd, -grę́da, m. 1) die Excursion, der Ausflug, Cig., Jan., DZ., C.; — 2) die Ausschreitung, der Excess, C., nk.
  72. izgredę́šati, -am, vb. pf., Cig., pogl. izgradašati.
  73. izgredljìv, -íva, adj. ausschreitend, excessiv, Jan. (H.).
  74. izgrę̑dnik, m. der Excedent, Jan. (H.), nk.
  75. izgréniti, -grę́nem, vb. pf. herausscharren, herauskrabbeln, Cig.
  76. izgrẹšíti, -ím, vb. pf., pogl. zgrešiti.
  77. izgrgotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. hervorgurgeln, Cig.
  78. izgrgráti, -ȃm, vb. pf. 1) durch Gurgeln herausbringen, ausgurgeln, Cig., Jan.; i. dušo, die Seele ausröcheln, Cig., ZgD.
  79. izgrísti, -grízem, vb. pf. 1) durch Beißen hinausbringen, ausbeißen, Cig.; — i. se, sich herausbeißen, Cig.; — 2) durch Beißen beschädigen, verwunden: izgrizen, zerbissen, C.; — i. se, einander durch Bisse verwunden: psa sta se izgrizla; pren. sich verfeinden, Zora; i. se s kom, Cig.
  80. izgrı̑z, m. der Ausbiss ( min.), Cig. (T.).
  81. izgrízniti, -grı̑znem, vb. pf. ausbeißen, Cig.
  82. izgrizováti, -ȗjem, vb. impf. ad izgristi, izgrizniti; ausbeißen, Cig.
  83. izgrmẹ́ti, -ím, vb. pf. ausdonnern, auswettern; tudi i. se: izgrmelo (se) je, es hat ausgewettert, Cig.
  84. izgȗba, * f. der Verlust; pod izgubo, bei Verlust, Cig., nk.; — izgubo imeti, na izgubi biti, Verlust erleiden; v izgubo prodati, mit Verlust verkaufen; — der Entgang, Jan.
  85. izgȗbək, -bka, m. der Verlust, M.
  86. izgubíčək, -čka, m. = izguba, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., C., Dalm.
  87. izgubı̑tək, -tka, m. = izguba, Cig., Jan., C.
  88. izgubíti, -ím, vb. pf. 1) verlieren; denar i., pri igri i.; pravdo, stavo i.; službo i.; pamet i., ein Narr werden; glavo i., den Kopf (die Besonnenheit) verlieren; i. upanje, srce, die Hoffnung, den Muth verlieren; vero pri ljudeh, veljavo i.; veliko krvi i.; posoda je slabi duh izgubila; barvo i.; roge, dlako i.; krava je mleko izgubila; izpred oči izgubiti koga, aus den Augen verlieren; — i. se, in Verlust gerathen, verloren gehen; vol se je izgubil; izgubljena ovca; i. se kam, irgendwohin verschwinden; i. se kakor kafra, Cig.; izgubi se, packe dich! verschwinde! glas se izgubi, verhallt; moralisch verloren gehen: v mestu se bode deček izgubil; izgubljen sem, ich bin verloren; — ves izgubljen je, er ist ganz verwirrt, zerstreut, ("verloren") Cig., Jan., jvzhŠt.; — 2) abortieren, Ip., Kras- Erj. (Torb.).
  89. izgubívati, -am, vb. impf., nk., pogl. izgubljati.
  90. izgúbljati, -am, vb. impf. ad izgubiti, verlieren.
  91. izgubljávati, -am, vb. impf. = izgubljati, Levst. (Rok.), Dol.
  92. izgublję́nəc, -nca, m. der Verlorene, C.; izgubljenec se je spet našel, Ravn.; — tavali so sem ter tja kakor izgubljenci, LjZv.
  93. izgubljeváti, -ȗjem, vb. impf. = izgubljati, Jan. (H.).
  94. izgubník, m. der verlustig geworden ist, DZ.
  95. izgúgati, -am, vb. pf. herausschaukeln, Cig.; — auswackeln: i. zob, Cig.; iz spanja i., entrütteln, Cig.
  96. izgúliti, -im, vb. pf. abwetzen, Cig.; i. obleko, Cig.; i. se, sich entfasern, Cig.; — abnützen, abarbeiten, Cig.
  97. izgúrati, ** -am, vb. pf. = izguliti: izgurano kljuse, ein abgearbeitetes Pferd, Cig., Kr.
  98. izhábiti, -hȃbim, vb. pf. beschädigen, verderben, Cig., Mik.; verstümmeln, C.; — schänden, C.
  99. izhȃja, f. der Ursprung, die Ursache, C.
  100. izhajalíšče, n. der Ursprungsort, Cig.; — der Austrittspunkt ( mech.), Cig. (T.).

   7.901 8.001 8.101 8.201 8.301 8.401 8.501 8.601 8.701 8.801  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA