z (6.501-6.600)

6501. zvokovȃnje, n. die Lautiermethode, C.
6502. zvokovòd, -vǫ́da, m. der Schalleiter, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
6503. zvokovǫ́dən, -dna, adj. schalleitend, Cig. (T.).
6504. zvọ̑n, zvọ̑na, zvonȃ, m. 1) die Glocke; veliki, srednji, mali z. (v zvoniku, če so trije); z. poje, je zapel, die Glocke tönt, hat zu läuten angefangen; (v) plat zvona biti, die Feuer- oder Sturmglocke läuten; — pod našim zvonom, in unserem Pfarrsprengel, LjZv.; pod enim zvonom biti, zu einer Pfarre gehören, Jan.; izpod domačega zvona iti, die Heimatpfarre verlassen, C.; — 2) der Klang: pisker, sod ima lep z., C.; — 3) pl. zvoni, die Glockenakelei (aquilegia vulgaris), C.
6505. zvonár, -rja, m. der Glockengießer.
6506. zvonárnica, f. die Glockengießerei (Werkstätte), Cig., Jan., nk.
6507. zvọ̑nast, adj. glockenförmig, Cig., Jan., C.
6508. zvóncəlj, -clja, m. der Eiszapfen, C.
6509. zvoncenǫ̑səc, -sca, m. = človek, kateri zvonec nosi ( pren.), (šaljiva beseda), Levst. (Zb. sp.).
6510. zvoncljáti, -ȃm, vb. impf. klingeln, Bes.
6511. zvončár, -rja, m. der mit einer Glocke versehene Ochs einer Herde, Lašče- Levst. (Rok.); der Leithammel, Jan., GBrda.
6512. zvončaríca, f. die mit einer Glocke versehene Kuh einer Herde, Lašče- Levst. (Rok.); ovca, ki zvonec nosi, Lašče- Erj. (Torb.).
6513. zvǫ̑nčast, adj. glockenähnlich, C.
6514. zvončə̀k, -čkà, m. dem. zvonec; 1) das Glöckchen; die Klingel; — die Schelle, Cig., Jan.; — 2) das Halszäpfchen der Schweine, Fr.- C.; — 3) morski zvončki, Seetulpen oder Seepocken (balanidae), Erj. (Ž.); — 4) die Glockenblume (campanula); nav. pl. zvončki, Cig.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Cig., Jan., Tuš. (R.), Nov.- C.; — zvončki, die Zaunwinde (convolvulus sepium), C., Medv. (Rok.); — neka hruška, Ip.- Erj. (Torb.); — tudi: zvónčək.
6515. zvončẹ̑la, f. ovca, ki zvonec nosi, Podkrnci- Erj. (Torb.).
6516. zvončẹlíka, f. neka hruška, Rihenberk- Erj. (Torb.).
6517. zvončíca, f. 1) die Klingel, Guts.- Cig.; — 2) meglenasta z., das nebelartige Glockenthierchen (vorticella nebulifera), Erj. (Z.); — 3) die Glockenblume (campanula), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).
6518. zvončìč, -íča, m. dem. zvonec; 1) das Glöckchen, Jan.; — 2) neka hruška, v Brkinih- Erj. (Torb.); — tudi zvónčič.
6519. zvončkȃnje, n. das Geklingel, das Schellengeläute, Cig., Jan.
6520. zvǫ̑nčkast, adj. glockenförmig, Cig.
6521. zvončkáti, -ȃm, vb. impf. mit einem Glöckchen läuten, klingeln, schellen, Cig., Jan.
6522. zvončkljáti, -ȃm, vb. impf. = zvončkati, Cig.
6523. zvončkúlja, f. 1) die Schelle, Jan.; — 2) die Cymbel, V.-Cig., Burg.; z bobni in zvončkuljami, Ravn.
6524. zvončljáti, -ȃm, vb. impf. = zvonkljati, Jan.
6525. zvončúlja, f. die Schelle, Jan.
6526. zvónəc, -nca, m. dem. zvon; 1) das Glöckchen; bes. das Messnerglöckchen; die Klingel; die Viehglocke: krava, oven, ovca zvonec nosi; z. nositi, ( z. B. in einer Gesellschaft) excellieren, den Ton angeben, Cig., Jan., Nov.; (preprost izraz); — 2) der Eiszapfen, SlGor.- C.; — der Halszapfen des Schweines, C.; — 3) črni ali rjavi z., die Quakente, die Schellente (anas clangula), Cig., Frey. (F.); — 4) gajev z., der Kuhweizen (melampyrum silvaticum), Cig., Medv. (Rok.).
6527. zvónək, -nka, adj. klangreich, Cig. (T.), nk.; zvonki kamen, der Phonolith, Cig. (T.); — rus.
6528. zvoníca, f. die Glockenstube, Mur., Jan.; (lončeno blago) poje kakor zvon v zvonici, Jurč.; pred cerkvijo pod zvonico so stala dekleta, LjZv.; prostor pod zvonikom, kjer se zvoni, potezajoč za vrv, Podkrnci- Erj. (Torb.), SlGor.- C.
6529. zvonìč, -íča, m. der Läuter, Cig.
6530. zvoník, m. der Glockenthurm.
6531. zvonikár, -rja, m. der Glöckner, der Küster, der Thürmer, Cig., Jan.
6532. zvonikaríca, f. die Glöcknerin, die Küsterin, Cig.
6533. zvonílọ, n. 1) das Läutwerk: die Glockensignalvorrichtung, DZ.; — die Thurmglocken, Jan.; — das Schlagwerk in der Uhr, Cig.; — 2) das Geläute; tu imate lepo zvonilo; to je bilo zvonila, ko se je škof pripeljal! Polj.; veter z. odnaša, da se nič ne sliši, Polj.; mrliško z., das Todtengeläute, Cig.; ob jutranjem zvonilu, C.; soglasno z., C.; s petjem in zvonilom koga pokopati, Cig.
6534. zvoníšče, n. der Glockenstuhl, Cig. (T.).
6535. zvoníti, -ím, vb. impf. 1) läuten; cerkovnik je začel zvoniti; zvoni, es läutet; z vsemi zvonovi z.; dan, sedem, devet, poldan, avemarijo zvoni, es läutet die Morgenglocke, sieben Uhr, neun Uhr, Mittag, Ave Maria; mrliču z., einen Todten ausläuten; k maši z.; vkup z. (= z vsemi zvonovi poslednjič k božji službi z.); vor einem Gewitter läuten: pod oblak z., = z. k hudi uri, Rihenberk, Ip.- Erj. (Torb.); hudemu vremenu, toči z., das Ungewitter, den Hagel verläuten, Cig.; po toči z. = zu spät etwas thun; — 2) einen Klang von sich geben, tönen, klingen; železo lepo zvoni, C.; v ušesih, po ušesih mi zvoni es klingen mir die Ohren.
6536. zvonı̑vəc, -vca, m. der Läuter.
6537. zvonják, m. = zvonik, C.
6538. zvonjénje, n. das Läuten; (zvonjenję́, Cv.).
6539. zvonkljáti, -ȃm, vb. impf. mit einem Glöckchen läuten, klingeln, Jan., M., C.; Skakala bom, zvonkljala bom, Npes.-K.
6540. zvonomèr, -mę́ra, m. das Glockenmaß, Cig.
6541. zvonǫ́vən, -vna, adj. Glocken-: zvonǫ̑vni glas, Slom.
6542. zvonovína, f. das Glockengut, die Glockenspeise, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Erj. (Min.), Vrt.
6543. zvọ̑novka, f. die Glockenblume (campanula), C.
6544. zvòz, -vǫ́za, m. 1) die Zufahrt ( z. B. zu einem Grundstück), C.; pl. zvozi, der Feldweg: po zvozih le lastniki polja vozijo, Gor.; — 2) = prostor pred skednjem, kamor z vozovi kaj privažajo, Notr.
6545. zvóziti, -vǫ́zim, vb. pf. durch Fahren zusammenbringen, zusammenfahren, Mur., Cig.
6546. zvozláti, -ȃm, vb. pf. durch einen Knoten verbinden, zusammenknüpfen.
6547. zvǫ̑ž, -ı̑, f. der Fahrweg, C.
6548. zvráčati, -am, vb. impf. ad zvrniti, pogl. izvračati.
6549. zvrȃpati se, -am se, vb. pf. zusammenschrumpfen, Cig.
6550. zvrȃt, -ı̑, f. die Pflugwende, Rib.- Mik.; die Querfurche am Ende des Ackers, V.-Cig.; nav. pl. zvratı̑ (in zvráti), Cig., Valj. (Rad), Dol.; na zvrati priti, na zvratih, zvrati so trde za oral, Lašče- Levst. (Rok.); der Ackerwiesfleck, Cig.; na zvrateh, vzhŠt.; — nam. vzvrati.
6551. zvratíšče, n. = zvratnik, BlKr.
6552. zvratníca, f. die Pflugwende, die Querfurche am Ende des Ackers, Z.; = pl. zvratnice, Štrek., Notr.; — der Ackerrain der Quere nach, Cig.
6553. zvrȃtnik, m. = zvratnica, M., Dol., BlKr.
6554. zvratnják, m. die Pflugwende, das Angewende, jvzhŠt.
6555. zvŕči, -vȓžem, vb. pf. = zvreči, C.
6556. zvŕčiti, -vȓčim, vb. pf. verkrümmen, verbiegen, C., Z.; — sfrčiti.
6557. zvrẹ́či, -vȓžem, vb. pf. zusammenwerfen; — zusammenschießen, Cig., Jan.; denar z., C.
6558. zvrẹ́ti, zvrèm, vb. pf. aufsieden, sieden, Guts., Cig.; — ( nam. vzv-).
6559. zvrẹ́ti, -vrèm, vb. pf. verdrehen: oči proti nebu zvrte, Zv.; z. se, sich verdrehen: zvrl se je voz, t. j. zadnji del se je nagnil na stran, Gor.; sich verkrümmen: žrebelj se je zvrl, Jurč.; — prim. svreti se.
6560. zvr̀g, zvŕga, m. der Knorren, M., Valj. (Rad); — pogl. svrg.
6561. zvȓh, praep. c. gen. oberhalb, über, Mur., C.; z. zvezd, über den Sternen, Mur.; z. zemlje, über der Erde, C.; pismo zvrh pisma je hodilo (Brief auf Brief), Svet. (Rok.); — ( nam. vzv-?).
6562. zvŕhati, -vȓham, vb. pf. häufen: z. mero, Slom., C.; dati komu zvrhano skledo moke, eine gehäufte (gegupfte) Schüssel voll Mehl, Gor., jvzhŠt.
6563. zvȓhka, I. adv. darüber, oberhalb, ogr.- M., C.; — II. praep. c. gen. = zvrh, vrhu, C.
6564. zvȓhnji, adj. darüber, oberhalb befindlich, C.; zvrhnja obleka, suknja, das Obergewand, der Überrock, Jan., nk.
6565. zvȓhoma, adv. gehäuft, gegupft; z. mi namerite! Mur.; z. napolniti vaganico, jvzhŠt.
6566. zvrhovátiti, -ȃtim, vb. pf. ordnungslos zusammenlegen, Cig.; zusammenhudeln, zusammenstoppeln: niso hoteli samo za nekaj časa kako kaj z., Levst. (Močv.); kar se v prenaglici zvrhovati, rado slabo ostaje, Levst. (Zb. sp.).
6567. zvȓhu, adv., praep. c. gen. = zvrhka, ogr.- C.
6568. zvr̀k, zvŕka, m. die Kegelschnecke (conus), Erj. (Z.).
6569. zvŕkati, -vȓkam, vb. pf. zusammendrehen, zusammenrollen, Z.
6570. zvŕniti, -nem, vb. pf., pogl. izvrniti.
6571. zvȓst, -ı̑, f. die Gattung, C., nk.
6572. zvŕsta, f. die Abart, Erj. (Z.).
6573. zvrstílọ, n. die Anreihung, C.
6574. zvrstı̑təv, -tve, f. die Anordnung, die Location, Jan.
6575. zvrstíti, -ím, vb. pf. in eine Reihe bringen, reihen; naj se pisma vsacega leta zvrste po številih vložnega zapisnika, Levst. (Nauk); — z. se, sich reihen; dolgo je trpelo, da smo se zvrstili (v procesiji), jvzhŠt.
6576. zvȓstoma, adv. nach der Reihe, Mur., Cig., Jan., C.; z. devati, t. j. po enoliko v eno vrsto, Dol.
6577. zvršávati, -am, vb. impf. = zvrševati; vollenden, vervollkommnen, ogr.- C.
6578. zvȓšba, f. der Vollzug, die Ausführung, Cig., Jan., DZ.
6579. zvrščeváti, -ȗjem, vb. impf. ad zvrstiti, nk.; (-stovati) Mur., Cig., Jan.
6580. zvrščevȃvəc, -vca, m. der Ordner (einer Reihe), (-stovavec) Cig.
6581. zvŕšən, -šna, adj. vollstreckbar, DZ.
6582. zvŕšenost, f. die Vollkommenheit, Kremp.- C.
6583. zvršę́tək, -tka, m. die Vollendung, der Schluss, das Ende, Cig., Jan., Cig. (T.); z. dneva, der Ablauf des Tages, DZ.; z. računa, der Rechnungsabschluss, Levst. (Pril.); videč začetek, veroval je tudi v zvršetek, Jurč.
6584. zvrševȃnje, n. die Vollstreckung, Cig.
6585. zvrševáti, -ȗjem, vb. impf. ad zvršiti; vollziehen, vollstrecken, Cig.; z. ukrepe, Levst. (Nauk); z. prevzeta dela, seinen Aufgaben gerecht werden, Levst. (Nauk); — prim. izvrševati.
6586. zvrševȃvəc, -vca, m. der Vollzieher, der Vollstrecker, Cig.; z. zadnje volje, DZ.
6587. zvrševȃvka, f. die Vollzieherin, Cig.
6588. zvršíłən, -łna, adj. Vollzugs-: zvršı̑łna določila, die Vollzugsbestimmungen, DZ.; executiv, Cig. (T.).
6589. zvršílọ, n. der Vollzug, Cig. (T.), DZ.; z. sodbe, kazni, DZ.; z. pognano na prejemke, die Execution auf die Bezüge, DZ.
6590. zvršı̑təv, -tve, f. der Vollzug, Jan. (H.).
6591. zvršíti, -ím, vb. pf. 1) aufhäufen, Cig., C.; — 2) verrichten, vollenden, Cig., Jan., M., ogr.- C.; z. pridigo, Kast.; — vollziehen, vollstrecken, Cig., Jan.; z. sodbo, Cig.; z. postavo, dem Gesetze genug thun, Cig.; — 3) = izvršiti, beenden, Levst. (Zb. sp.) i. dr.
6592. zvršı̑tvən, -tvəna, adj. Vollzugs-, Jan. (H.).
6593. zvršljìv, -íva, adj. vollziehbar, Jan. (H.); — pogl. zvršen.
6594. zvrtẹ́ti se, -í se, vb. pf. v glavi se mi je zvrtelo, ich bekam den Schwindel, jvzhŠt.; (zvrtiti se, Z.).
6595. zvrvráti, -ȃm, vb. pf. aufsprudeln, Cig.; — ( nam. vzv-).
6596. zvȓžki, m. pl. das zusammengeschossene Geld, C.
6597. zvùn, praep. c. gen. außer: z. tega, C.; žetva z. čakanja (über Erwartung) dobra, ogr.- Mik.
6598. zvúna, adv. = zunaj: od zvuna, Mik.
6599. zvúnaj, adv. = zunaj, nk.
6600. zvunȃnjəc, -njca, m. der Fremdling, C.

   6.001 6.101 6.201 6.301 6.401 6.501 6.601 6.701 6.801 6.901  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani