Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (48.801-48.900)

  1. vinǫ́gradnica, f. die Winzerin, Cig., Jan., C.
  2. vinǫ́gradnik, m. der Weingärtner, der Winzer, Mur., Cig., Jan., Ravn.; — der Weingartenbesitzer, nk.
  3. vinǫ́gradski, adj. Weingarten-: v. zakon, die Weingartenordnung, Levst. (Nauk).
  4. vinǫ́gradščina, f. die Weingartenfechsung, C., DZ.
  5. vinomę̑rski, adj. Weinmesser-: vinomerska pristojbina, DZkr.
  6. vinorǫ́dən, -dna, adj. weinerzeugend, Wein-, Cig., Jan., nk.
  7. vinotòk, -tǫ́ka, m. 1) der Monat October; — 2) der Schenkwirt, Erj. (Izb. sp.).
  8. vínov, adj. Wein-: vinova loza = vinska trta, Levst. (Zb. sp.).
  9. vínovina, f. coll. Rebenlaub, Rebenzweige, Nov.- C.
  10. vínovka, f. die wilde Weinrebe, C., Z.
  11. vínski, adj. 1) Wein-; vinska trta; vinske gorice, vinski kraji; vinska posoda; vinski ocet; v. bratec, der Zechbruder; — 2) weintrunken, berauscht; ves vinski in težak, Jurč.
  12. vı̑nstvọ, n. der Weinbau, die Weincultur, Cig., Jan., Cig. (T.), Nov., DZ., Dol.; v teh krajih je dosti vinstva, iz vinstva kaj dobiti, Dol.
  13. vínščak, m. 1) der Weinbauer, Jan., C., Jurč., LjZv., SlN., Dol.; — der Weinhändler, Cig., M.; — 2) der Weinstein, C.; — 3) der Monat October, C.
  14. vı̑nta, f. die Winde, die Hebewinde; — iz nem.
  15. vı̑ntla, f. ein großer Backtrog, Goriš.- C.; (tudi: vindla, bindla, Goriš.); — iz furl. vintule, Štrek. (Let.).
  16. vı̑rant, m. die Mauerraute (asplenium ruta muraria), Z.
  17. vírən, -rna, m. = virij, Z.
  18. vírja, f. 1) = pri vozu ono železo, ki sklepa sovro in zadnjo trap, tudi: železen obroček ali okov pri šilu, nožu i. t. d., Sveti Peter pri Gorici, Dutovlje- Erj. (Torb.); — 2) pl. virje = verile, Poh.
  19. virostováti, -ȗjem, vb. impf. wachen, Mik.; — iz madž., Mik. (Et.).
  20. vı̑rščina, f. das Quellenwasser, vzhŠt.
  21. víruh, m. = veruh 2), LjZv.
  22. visẹ́ti, -ím, vb. impf. hangen; v. na čem; v. na vislicah; v. ob niti; ob bedru mu meč visi, Mik.; v jamo v., dem Grabe (Tode) nahe sein, Dict.; — schweben; v. v zraku; — geneigt, abhängig sein; svet visi; cesta je tu malo visela, Jurč.; — abhängen: na le-tem kratkem času visi ali večno živenje ali večna smrt, Kast.; v. o čem, Cig. (T.); ( hs.); — tudi: vísẹti ( nav. vísiti) vı̑sim, Dol., Št., kajk.- Valj. (Rad).
  23. visočína, f. 1) die Höhe; izmeriti nebeško visočino, Npr.- Kres; — 2) die Anhöhe, Cig., Jan.; — 3) der Stolz: čudi se visočini in slobodnosti moževi, Vod. (Izb. sp.).
  24. visokoglȃvəc, -vca, m. ein hochmüthiger Mensch, Slom.- C., ZgD.
  25. visokopèt, -pę́ta, adj. mit hohen Absätzen versehen: visokopeti črevljički, Zv.
  26. visokoslǫ̑vje, n. eine hochtrabende Sprache, der Bombast, Levst. ( LjZv.).
  27. visokọ̑stən, -stna, adj. Höhen-: visokostno merilo, der Höhenmaßstab, DZ.
  28. visokóta, f. 1) die Höhe, die Anhöhe, Dalm.; hočem vaše visokote zatreti, Dalm.; — 2) der Stolz, C.; — tudi visokọ̑ta, Valj. (Rad).
  29. visọ̑st, f. = visokost, die Hoheit, Cig. (T.), DZ.
  30. visóta, f. = višava, Levst. (Zb. sp.).
  31. 1. vı̑š, m. die Höhe: z viša, aus der Höhe, Ben.- Kl.; na viš se vzdigovati, Jarn. (Sadj.).
  32. 2. vı̑š, m. = viš, f., Cig., C.; psa nista mogla race izvleči iz gostega viša, Bes.; — das Schilfrohr, C.
  33. višȃva, f. die Höhe; iz višave, v višavah; slava Bogu na višavah; — die Anhöhe; — = višavje, das Hochland, Cig. (T.).
  34. vı̑šča, f. = repno natje, GBrda- Erj. (Torb.); — = drobna repa z natjem vred, Ip., Banjščice, Bodrež, Tolm.- Erj. (Torb.); — = koruzen močnik in repno natje vkupe skuhano, Goriška ok.- Erj. (Torb.); — okrogla repa, Solkan- Erj. (Torb.); — tudi furl. viscia, Erj. (Torb.).
  35. víšče, n. = višča, drobna repa z natjem, Banjščice, Tolm.- Erj. (Torb.).
  36. vı̑šək, -ška, m. die Höhe: na višek, in die Höhe: na v. vzdigniti, na v. hiteti, Trub.; na v. kamen lučiti, Dalm.; ogenj na višek sili, Skal.- Let.; na v. gledati, Levst. (Sl. Spr.), SlGor.- C.; ( pren.) na v. povzdigniti obrazne umetnosti, Navr. (Let.); = v višek: lasje v višek gredo, Dalm.; v višek je strmel star stolp, Jurč.; z viška pasti, Levst. (M.); z viška laže razvideti, kje je kdo, Jurč.; iz viška padati, LjZv.; k višku (kvišku), in die Höhe, empor; (k viški zleteti, Npr.- Kres, vzhŠt.); v viške, in die Höhe, C., vzhŠt.; (z viškega, von der Höhe, Ravn., LjZv.); — der Höhepunkt, der Culminationspunkt ( fig.), Jan., nk.
  37. vı̑šek, praep. c. gen. über: Zdaj se zvezda stavi, Višek mesta Betlehem, Danj.- Mik.; višek broda, Danj. (Posv. p.); — prim. više.
  38. višína, f. 1) die Höhe (als Dimension); nadmorska v., die absolute Höhe, nk.; višino meriti; barometrova višina, Sen. (Fiz.); — 2) die Anhöhe, Cig., Jan.
  39. vı̑šji, adj. compar. ad visok; höher; — der Würde nach höher gestellt, Ober-; višje oblastvo, nk.; višji nadzornik, der Oberaufseher, Cig., Jan., nk.; višji, der Vorgesetzte.
  40. vı̑ška, f. = višča, drobna repa z natjem, Tolm.- Erj. (Torb.).
  41. vı̑škati, -am, vb. impf. = bezljati, biesen, springen (o živini): teleta, junci viškajo, Z., BlKr.- Mik., Dol.
  42. vı̑škovlje, n. = višča, drobna repa z natjem, Tolm.- Erj. (Torb.).
  43. víšnjev, adj. 1) Weichsel-; v. les; — 2) weichselfarbig, Jan.; dunkelfarbig, Meg.; — röthlichblau, violett, Mur., Cig.; višnjevi podlesek, Erj. (Izb. sp.); — blau, Cig., Jan., Kr.; vse višnjevo je Francozov, Cig.; tako so ga natepli, da je ves višnjev po životu, Gor.; — višnję́v, Mur.
  44. víšnjevəc, -vca, m. 1) der Weichselbrantwein, Cig., Dol.; — 2) die Kornblume, C.; — der Wachtelweizen (melampyrum nemorosum), (-avec) Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.).
  45. višnjevína, f. das Weichselholz, Jan. (H.).
  46. višnję̑vkast, adj. bläulich, Cig., C., Zora.
  47. vı̑šnji, adj. der höchste, nk.; za Boga višnjega, Levst. (Zb. sp.).
  48. vı̑t, f. 1) die Schraube, Jan., Nov.- C.; die Weinpressschraube: na viti visi prešni kamen, jvzhŠt.; — 2) der Schraubengang, das Schraubengewinde, Cig.
  49. vı̑tək, -tka, m. 1) die Schraube, C.; — 2) = štritof 3), das Aufwindhölzchen für Garn, C.
  50. vítəł, -tla, m. 1) die Weberspule, Jarn., Mik.; — 2) die Spindel, Mur., C.; — 3) das Hölzchen, womit man das gehaspelte Garn in Knäuel windet, C., Z.; — 4) der Haspel, die Winde, um Lasten damit in die Höhe zu winden, Habd.- Mik., Cig., Jan., Cig. (T.), Pot.- M., C., Sen. (Fiz.), DZ.; die Wagenwinde, Ip.- Levst. (M.); der Göpel, Cig., Jan., Cig. (T.).
  51. vı̑teščina, f. die Ritterlichkeit: plemenita v. ubozih, Cv.
  52. 1. víti, víjem, vb. impf. 1) winden; prejo v klopčič v.; venec v.; trte v.; piščali v. (iz muževnih šib); v. roke, mit den Händen ringen; krč me vije, ich habe Krämpfe; vije me po trebuhu, ich habe die Kolik, Cig., LjZv.; — Windungen machen: brezen, če z rilcem ne rije, pa z repom vije, Npreg.- Jan. (Slovn.); Na pragu je stala, Je vila z glavo (wendete den Kopf nach allen Seiten), Npes.-K.; — v. se, sich winden, sich schlängeln; potok, pot se vije; — od bolečin se viti; — 2) bedrängen, quälen, Cig.; skušnjava nas vije, Škrinj.- Valj. (Rad).
  53. vítica, f. 1) die Ranke, Jan., C., Tuš. (B.); — 2) der Rebenzweig, Jan.; — 3) der Ring, Mik.; — 4) der Wachsstock, Nov., vzhŠt.
  54. vitičnják, m. vitičnjaki, die Rankenfüßer (cirripedia), Erj. (Z.).
  55. vítlọ, n. 1) der Haspel, die Winde, um Lasten in die Höhe zu winden, Habd.- Mik., Cig., Jan., DZ.; na vitlo kvišku vleči, vzhŠt.; po vitlu smo jo (slanino) gori vlekli, pa se nam je vitlo odtrgalo, Pjk. (Črt.); — 2) die Garnwinde, Jan., C.; — 3) die Glockenwelle, Cig., Jan.; — 4) vitlo! (psovka), Središče, ( prim. motovilo).
  56. vítovje, n. coll. die Zweige der Weinreben, die beim "Blößen" abgeschnitten werden, St. Peter pri Mariboru- Kres.
  57. vı̑tra, f. 1) das Flechtreis, die Flechtgerte zum Flechten der Körbe, Reiter u. dgl.; — die Strohdachwiede, Cig., Jan.; — das Bindreis zum Zusammenbinden der Enden der Reife, Cig., Dol.; — bei den Drechslern die elastische Schiene, welche die Schnur in die Höhe zieht, Cig.; — 2) der Jahreswuchs, der Jahresring, C.; — die Ader im Holz, C.
  58. vı̑trnik, m. 1) = nož, s katerim vitre režejo, das Wiedenmesser, der Wiedenspleißer, Cig., Rib.- Z., Trst. (Let.); — 2) = koš ali jerbas iz viter spleten, C.
  59. vı̑včək, -čka, m. dem. 1. vivek; das Garnwindhölzchen: z vivčkom se navija nit na klobček, Burg. (Rok.), Ig (Dol.).
  60. 1. vı̑vək, -vka, m. = vivček, Z.
  61. 2. vı̑vək, -vka, m. der Kiebitz (vanellus cristatus), Cig., Ravn.- M., Erj. (Ž.).
  62. vı̑vnik, m. = zveženj, ki se nosi na cvetno nedeljo v cerkev, Spodnja Idrija- Erj. (Torb.).
  63. vı̑ža, f. 1) = način, die Weise; — 2) die Sangweise, die Melodie; — iz nem. Weise.
  64. vížale, f. pl. Stelzen, Kr.- Valj. (Rad).
  65. vı̑žati, -am, vb. impf. = voditi, ravnati; — iz nem. weisen.
  66. vklàd, -kláda, m. die Einlegung, die Einlage, der Einsatz (in eine Casse), Cig.
  67. vklȃda, f. 1) die Ladung ( z. B. des Schiffes), Cig.; metali so vklado v morje, Ravn.- Valj. (Rad); — 2) die Grundmauer, der Grund, C., M.
  68. vkladalíšče, n. prostor, kjer se kaj vklada, der Einladeplatz, DZ.; ( das Magazin, Levst. [Nauk]).
  69. vkladȃłnik, m. die Baumruthe, welche in die Fuge des Garnbaumes passt, um das Ende der Kettenfäden daran zu befestigen, Cig.
  70. vklȃdək, -dka, m. die Einlage, das Zwischenstück, Jan. (H.).
  71. vklȃdən, -dna, adj. vkladni kamen, der Grundstein, C., ZgD.; — prim. vklada 2).
  72. vklę̑pnik, m. die Fessel, Jan.; na levi roki so mu viseli ostanki železnega vklepnika, Jurč.
  73. vkljùb, adv. et praep. c. dat. zum Trotze, trotz; komu vkljub delati; vkljub vsem storjenim obljubam.
  74. vkljúbən, -bna, adj. trotzig, Cig., Jan., C.
  75. vkljubljìv, adj. trotzig, Cig.
  76. vkljúbnost, f. der Trotz, Cig.
  77. vknjižljìv, -íva, adj. = za vknjižbo pripraven, intabulationsfähig, Cig., Jan.
  78. vkóniti, -kǫ́nim, vb. pf. hineinstecken (von spitzigen Dingen), M.
  79. vkotáti, -ȃm, vb. pf. hineinwälzen, M.
  80. vkováti, -kújem, vb. pf. in Fesseln schmieden, einschmieden: v. tatu, Cig.; — v zlato, srebro v., in Gold, Silber einfassen, Cig., Jan., nk.
  81. vkríž, adv. = v križ, vzkriž, navzkriž.
  82. vkrížən, -žna, adj. = navzkrižen, Jan. (H.).
  83. vkùp, adv. zusammen; v. dejati; v. potovati; vsi v., alle insgesammt; vse v., alles miteinander.
  84. vkȗpe, adv. ( t. j. v kupe) = vkup, zusammen, Trub., Dalm., Krelj, nk.; v. letati, Notr.
  85. vkȗpək, -pka, m. der Complex ( z. B. von Gütern), C.
  86. vkúpən, -pna, adj. gemeinschaftlich, Cig. (T.), nk.; vkupno blago, das Gemeingut, Cig.; — Gesammt-: vkupna vrednost, der Gesammtwert, DZ.; vkupni učinek, die Gesammtwirkung, Cig.
  87. vkupər, adv. = vkupe, vkup, vzhŠt., ogr.- C.
  88. vkúpnost, f. die Gemeinsamkeit, die Gemeinschaft, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — die Gesammtheit, DZ.
  89. vláča, f. die Schleife, DZ.; — vlače, f. pl. ein kleiner, plumper Schlitten, Lasten darauf fortzuschaffen, Notr.- Cig.
  90. vláčən, -čna, adj. 1) elastisch, Cig., Jan., C.; vlačen les, Vrtov. (Km. k.), Podkrnci- Erj. (Torb.); zähe, Mur., C., Lašče, Ponikve- Erj. (Torb.), Rib.- Svet. (Rok.); vlačna zemlja, C.; — 2) dehnbar, Cig., Jan.; kotlovina je vlačna, še bolj pa kositer, Vrtov. (Km. k.).
  91. vláčenica, f. 1) = grebenica, grobanica, der Absenker beim Weinstock, Mur., Cig., Jan., C.; — 2) studenec na vlačenico, der Ziehbrunnen, C.; — 3) (ladja) vlačenica, das Schleppschiff, DZ.; — 4) = brana, Danj. (Posv. p.).
  92. vláčenje, n. 1) das Schleppen, das Ziehen; — 2) das Eggen.
  93. vláčica, f. dem. vlača; die Schleife, Jan.; — nav. pl. vlačice, = prednja vozna prema, na kateri se les s hribov vlači, C.; — der Schleppschlitten, C., Z.
  94. vlačíłən, -łna, adj. zum Ziehen, Schleppen dienend: vlačı̑łni stroj, die Ziehmaschine, Jan. (H.); — Göpel-, Cig.; — vlačı̑łna steza = ob veliki reki taka steza, po kateri ljudje, konji, voli gredo, kadar na vrvi za seboj vlečejo ladjo na vodo (proti curku), der Hufschlag, der Treppelweg, Levst. (Nauk).
  95. vlačílọ, n. 1) das Zugwerk, der Göpel, V.-Cig.; — 2) das Schleppen: davščina za v., Schleppabgaben, DZ.
  96. vláčiti, -im, vb. impf. 1) ziehen, schleppen; drva v. z gore; — v. se, sich mühsam schleppen; — v. se, herumstreifen, sich herumtreiben; v. se s fanti (o dekletih), unerlaubten Umgang pflegen; — 2) eggen; eden orje, drugi vlači; — v. ral, Dict.
  97. vlačı̑vəc, -vca, m. der Zieher, der Schlepper, Cig., Bes.
  98. vláčnost, f. 1) die Elasticität, Cig., Jan.; — die Zähigkeit, Cig., Jan.; — 2) die Dehnbarkeit, Cig.
  99. vlačúga, f. 1) die Herumstreicherin, die Schlampe; — 2) die Pflug- oder Eggenschleife, C.; — 3) die Schneepflugmaschine, C.; — 4) das Schleppschiff, C.; — 5) der Schleppkasten ( mont.), V.-Cig.; — 6) das Ziehseil bei den Schleppschiffen, V.-Cig.; — 7) pl. vlačuge, ein kleiner Schleppschlitten, oder auch zum Schleppen des Heues, der Streu dienende Äste: na vlačugah (= poddejanih vejah) vlačijo seno, nastil z bregov, Gor.
  100. vlačȗgar, -rja, m. 1) der Herumstreicher, der Vagabund; der Buhler; po dnevi si bil len, po noči vlačugar, Bas.; — 2) = kdor barko vlači z vrvjo, der Leinzieher, V.-Cig.

   48.301 48.401 48.501 48.601 48.701 48.801 48.901 49.001 49.101 49.201  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA