Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (45.601-45.700)

  1. svetokráljski, adj. die hl. drei Könige betreffend: s. križi, Erj. (Izb. sp.).
  2. svetolẹ̑tnica, f. die Jubiläumshymne, ZgD.
  3. svẹtomę̑rəc, -rca, m. der Geometer, Cig.; pogl. zemljemerec.
  4. svetopísəmski, adj. die hl. Schrift betreffend, biblisch, Bibel-, Mur., Cig., Jan., nk.; svetopisemska beseda, razlaga, C., Cig.
  5. svẹtováłən, -łna, adj. berathend, Cig.; svetovȃłni zbor, Cig.
  6. svẹ́tovanje, n. 1) das Anrathen, die Rathgebung; — 2) die Berathung, jvzhŠt.; — der Anschlag: strupovito s., Krelj.
  7. svẹ́tovati, -ujem, vb. impf. ( pf.) rathen; s. komu kaj; dobro si mi svetoval; svetuj mi, kaj naj zdaj storim! s. koga, Krelj, Jsvkr.; druge sem k temu svetoval, Kast. (Rož.); slabo si ga svetoval, Goriška ok.- Erj. (Torb.); — s. se, sich berathen, Trub., Dalm., Krelj, jvzhŠt.
  8. svẹtǫ́vən, -vna, adj. 1) Welt-, Jan., nk.; svetǫ̑vna razstava, zgodovina, nk.; — 2) = posveten, Cig., Jan.; ( hs.).
  9. svẹtožȃlje, n. der Weltschmerz, Cig. (T.), Str., Zv., LjZv.
  10. svẹtožȃlnik, m. der vom Weltschmerz Ergriffene, Str.
  11. svẹ̑tski, adj. 1) Welt-: ves s. prostor, Žnid.; svetska država, das Weltreich, h. t.- Cig. (T.); — 2) = sveten, posveten, Jan., C.; svetski in cerkveni opravitelji, DZ.
  12. svę̑ž, -ı̑, f. das Zugvieh, ein Paar Ochsen, Jarn., Cig.; nema sveži, Jarn.
  13. svę́žənj, -žnja, m. das Bündel, Nov., SlN., DZ., Dol.
  14. svíba, f. der Hartriegel (cornus sanguinea), Mur., C., jvzhŠt.
  15. svíbov, adj. vom Hartriegel: s. les, Mur., jvzhŠt.
  16. svíbovina, f. das Hartriegelholz, Jan., jvzhŠt.
  17. svídẹnje, n. das Wiedersehen: na s.! auf Wiedersehen! nk.; (-danje, Zora).
  18. svı̑la, f. 1) die Seide, Guts., Mur., Cig., Jan., ogr.- Valj. (Rad), nk.; svilo presti, Npes.-Vraz; kosmata s., die Flockseide, die Florettseide, Jan., Vrt.; — 2) = svilo, der Draht, C., Danj.- Mik.
  19. svilár, -rja, m. 1) der Seidenzüchter, der Seidenfabrikant, der Seidenhändler, Cig., Jan.; — 2) der Drahtzieher, Mur.; — 3) eine Art Schnecke (helix serica), C.
  20. svilȃrstvọ, n. der Seidenbau, die Seidenzucht, Cig., Jan., Cig. (T.), C., nk.
  21. svı̑łək, -łka, m. der Draht, Jan.; zlati s., der Golddraht, DZ.
  22. svilę̑n, adj. aus Seide, seiden, Seide-: Cig., Jan., Cig. (T.); svileno krilo, Str., LjZv.
  23. svı̑łən, -łna, adj. die Seide betreffend, Seide-, Mur.; svilna gosenica, svilni črv, die Seidenraupe, Cig., Jan.; svilni lesk, der Seidenglanz, Cig.
  24. svilenína, f. die Seidenware, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.
  25. svíliti, svı̑lim, vb. pf. = zviniti: s. si roko, nogo, C.
  26. svı̑łkar, -rja, m. der Drahtzieher, Jan.
  27. sviłkovína, f. die Drahtware, Jan., DZ.
  28. svı̑łnica, f. 1) die Seidenpflanze (asclepias syriaca), Tuš. (B.); — 2) = sviloprejka, die Seidenraupe, Cig., Jan.
  29. sviłnjáča, f. seidenes Kleid, vzhŠt.
  30. svílọ, n. der Draht, Mur., Cig., Jan.; besonders dünner Draht, vzhŠt.
  31. svilorę́ja, f. die Seidenzucht, Jan.
  32. svilorę̑jəc, -jca, m. der Seidenzüchter, Jan. (H.).
  33. svilorę̑jnica, f. die Seidenzüchterei, Z.
  34. svilorùn, -rúna, adj. mit seidenartigem Vlies, seidenwollig, Cig., C., Levst. (Zb. sp.); — hs.
  35. svilȗška, f. sviluške, Pflanzenmilben ( zool.), h. t.- Cig. (T.).
  36. svinčę̑n, adj. aus Blei, bleiern, bleiig, Blei-; svinčena cev, krogla; svinčena ruda, das Bleierz.
  37. svinčę́nəc, -nca, m. das Bleierz: beli, črni, rumeni, zeleni s., das Weiß-, Schwarz-, Gelb-, Grünbleierz, C., Cig. (T.), Erj. (Min.).
  38. svinčeník, m. 1) das Reißblei, Cig., Nov.- C.; — 2) das Bleisiegel, DZ.
  39. svı̑nčnica, f. 1) die Bleischnur, das Bleiloth, Cig., Cig. (T.), Sen. (Fiz.), Cel. (Geom.); — das Senkgarn der Fischer, V.-Cig.; — der Bleireif am Fischernetze, Cig.; — 2) Jan.; pogl. svinčenka.
  40. svinè, -ę́ta, n. das Schwein, Boh., Guts., Jarn., Dol., Gor., jvzhŠt.; tudi: svìne, -ę́ta, Štrek., Notr.
  41. svínəc, -nca, m. das Blei; žgani s., die Bleiasche der Töpfer, Cig.; — (vodomerni) s., das Senkblei, Guts., V.-Cig.; — das Schießschrot; zajcu svinca zagnati v glavo; — bledi s., das Zinn, C.
  42. svinjáča, f. = velika svinja, C., Z.
  43. svinjȃd, f. coll. Schweine, Zora.
  44. svinjaríca, f. 1) die Schweinehirtin; die Schweinemagd; — 2) der Huflattich (tussilago farfara), Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.).
  45. svinjárski, adj. 1) Schweinehirten-; — 2) unsauber, unrein, Z.
  46. svínjče, -eta, n. das Schweinchen, M., jvzhŠt.
  47. svı̑njəc, -njca, m. die Braunwurz (scrophularia canina), Lipa (Kras)- Erj. (Torb.).
  48. svinjerę́ja, f. die Schweinezucht, Cig., Jan., C.
  49. svinjerę̑jəc, -jca, m. der Schweinezüchter, Jan., nk.
  50. svı̑njka, f. dem. svinja; 1) das Schweinchen, Cig.; — 2) svinjko uganjati, ein Spiel mit einem hölzernen Ball (svinjka), C., Levst. (M.); tudi: svinjko loviti, Levst. (M.); svinjko biti, Z., Kr.; — 3) der Frosch (im Bergbau), Cig.; — 4) morska s., der Tümmler (delphinus tursio), pozemna s., das Erdferkel (orycteropus), Erj. (Ž.); — das Meerschweinchen (cavia cobaya), Cig.; = morska s., C.; — 5) die hochstengelige Erdbeere (fragaria elatior), Medv. (Rok.).
  51. svı̑njkanje, n. ein Kinderspiel, vzhŠt.; — prim. svinjkati.
  52. svı̑njstvọ, n. die Schweinezucht, Cig.
  53. svı̑njščak, m. 1) der Schweinekoth, Mur., Cig., Jan.; — 2) svinjščák = svinjak (Schweinestall), Hrušica (Ist.)- Erj. (Torb.); — 3) svinjščák = lonec za svinjsko kuho, Fr.- C., Notr.
  54. svı̑nščak, m. der Wirbelwind ("svinšek"), vzhŠt.- Kres.
  55. svirẹ̑ł, -li, f. die Hirtenflöte, Z., Mik.
  56. svı̑sk, m. das Gezisch, tudi: svı̑st, Valj. (Rad); — der Spritz, Jan.
  57. svískati, -am, vb. impf. eig. zischen: spritzen, Jan.
  58. svísla, -səl, n. pl. = svisli 1) in 2), Mur., vzhŠt.
  59. svísli, f. 1) der überhangende Theil des Dachbodens an der Giebelseite, das Dachgesimse, C., Št., Notr.; — 2) an der Außenwand des Hauses angebrachtes Stangenwerk, um daran Kukuruz, Fisolen u. dgl. zum Trocknen aufzuhängen, Mur., C.; — 3) der oberste inwendige Theil des Dachraumes, Savinska dol., Prim.; — 4) der Strohboden, meist an oder über der Dreschtenne angebracht: mlatiči pomečejo premlačeno in zmedeno slamo skozi vrata s skednja v svisli, Kamnik; pastir se zarije v slamnate svisli, Kod. (Mar.); — = senica, der Heuboden (navadno del drugega poslopja), Dol., Gor.; — = senica na oddaljenem travniku, Idrija; — 5) die Scheuer, Trub.; ptice ne zbirajo v svoje svisli, Trub.
  60. svı̑šč, m. 1) das Murmelthier (mus marmotta), V.-Cig.; ( prim. češ. svišt', die Zieselmaus); — 2) der Frühlings-Enzian (gentiana verna), Cig., Jan., Tuš. (R.), Medv. (Rok.); — 3) der Flugsand, Cig., Jan., C., Erj. (Min.); (svìšč, -à, Dol.); ( prim. svižec).
  61. svı̑t, m. 1) der Glanz: s. orodja, C.; — der Lichtschein, Cig., Jan.; — 2) der Tagesanbruch, die Morgendämmerung; delati od svita do mraka; pred svitom, vor Tagesanbruch; s svitom, ob svitu, bei Tagesanbruch; s. se pozna, se zaznava, es graut der Tag, C.; pridna gospodinja je s prvim svitom na nogah, LjZv.
  62. svítək, -tka, m. 1) der ringförmige Tragwulst, den man auf den Kopf gibt, um darauf leichter etwas tragen zu können, der Tragring; brez svitka škaf na glavi nositi; — 2) etwas Ringartiges, Kranzartiges: s. smokev, ein Kranz Feigen, Cig.; — s. dratu, eine Drahtrolle, Cig.; — voščeni s., der Wachsstock, Cig., DZ.; — der Wulst (in den Säulenordnungen), Cig.; — der Ring, die Krone (an Hufen und Klauen), Cig.; — der Atlas (in der Beinlehre), Cig., Cig. (T.); — v svitke jesti, gierig essen, v svitkih mu je šla jed v grlo, die Speisen wurden von ihm hastig verschlungen, Lašče- Levst. (M.); — 3) der Pfannenkuchen, Cig.; — 4) der Wasserwirbel, Cig.; — 5) v svitke iti, sich sehr ängstigen, Cig.; ( zum Kreuz kriechen, Z.); — 6) roženi s., die hornartige Tellerschnecke (planorbis corneus), Erj. (Ž.); = roženasti s., Jan.
  63. svítəł, -tla, adj., Cig., Jan. i. dr.; (nastalo iz svẹtȃł, kar se izgovarja: svitȃł, Cv.); pogl. svetel.
  64. svı̑tən, -tna, adj. Früh-: svitna maša = svitnica, Zilj.- Jarn. (Rok.).
  65. svitkovína, f. der Kettenzug (ein Gebäudeschmuck), Cig.
  66. svı̑tnica, f. die Frühmesse in der Adventzeit, Cig., Jan., Cv.; tudi pl. svitnice, Mur., Št.
  67. svítniti, svı̑tnem, vb. pf. anbrechen (vom Tageslicht): zor svitne, C.
  68. svı̑tnjak, m. die Schnur: bize na s. ali na bušico, Unterhosen, durch ein Band oder durch einen Knopf zusammengehalten, Hal.- C.
  69. svı̑žnica, f. der Sandboden, Cig.; zemlja svižnica, Nov.
  70. svobóda, f. 1) die Freiheit, Mur., Cig., Jan., nk.; svobodo dati komu, jemanden auf freien Fuß stellen, Cig.; s. mišljenja, die Denkfreiheit, Cig.; plovstvena s., die Schiffahrtsfreiheit, DZ.; bodi nam svoboda, möge es uns gestattet sein, Levst. (Močv.), LjZv.; — prirojena s., das Standesprivilegium, C.; — 2) der Freisitz, C.; — 3) svobóda m. der Freiherr, Mur., Jan., C.; — prim. sloboda.
  71. svobódən, -dna, adj. frei, unabhängig, Mur., Cig., Jan., nk.; svobodno mesto, die Freistadt, Cig., Jan., Cig. (T.); svobodne umetnosti, die freien Künste, Cig. (T.); svobodni zidarji, die Freimaurer, Cig. (T.); svobodno trgovstvo, das Freihandelsystem, svobodna trgovina, der Freihandel, Cig. (T.); misli so svobodne, Gedanken sind zollfrei, Cig.; svobodno mišljenje, die Denkfreiheit, Cig. (T.); — ledig, C.; moja hči je svobodna, Ben.- Erj. (Torb.); — = prost, frei (= befreit von etwas), Cig.; s. (od) dače, zinsfrei, Cig.; mitarine s., Levst. (Pril.); s. poroštva, von der Haftung befreit, DZ.; — svobodno, es ist erlaubt, nur zu: ali smem priti? — svobodno! C. (ob hrv. meji); ali te je svobodno tikati? Vrt.; bodi mi svobodno, es sei mir erlaubt, Zv.
  72. svobȏdnica, f. 1) die Freie, C., Z.; — die Freifrau, Jan.; — 2) der Freibrief, Cig. (T.).
  73. svobodnják, m. 1) = svobodnik, der Freie, der Freisass, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; svobodnjaki niso delali nikomur tlake, LjZv.; — 2) der Freisinnige, nk.; — ( der Freimaurer, Jan.).
  74. svobodoljùb, -ljúba, adj. = svobodoljuben, Levst. (Zb. sp.).
  75. svobodúh, m. der Freigeist ( zaničlj.), Cig., ZgD.
  76. svobǫ̑ščina, f. das Privilegium, die Immunität, die Freiheit, Cig., DZ., Levst. (Nauk), nk.; osebna s., persönliche Immunität, DZ., s. o vožnji s polja, Levst. (Nauk); svoboščine, die Freiheiten, Cig. (T.).
  77. svòd, svǫ́da, m. 1) die Confrontation der Zeugen, C.; — 2) der Bogen, das Gewölbe, die Wölbung, Cig., Jan., Cig. (T.); s. delati, wölben, Cig.; s. na krog, krožni s., das Rundbogengewölbe, s. na križ, križni s., das Kreuzgewölbe, s. na oproge, das Gurtgewölbe, Cig. (T.); s. na gumno, das Spiegelgewölbe, h. t.- Cig. (T.); nebesni s., das Himmelsgewölbe, Žnid.; ( stsl., rus.).
  78. svodníca, f. die Kupplerin, Cig., Jan., SlN.; (po drugih slov. jez.).
  79. svodník, m. der Kuppler, Cig., Jan., SlN.; (po drugih slov. jez.); — prim. zvodnik.
  80. svọ́j, svója, pron. (prisvaja kaj subjektu istega stavka); mein, dein, sein, ihr, unser, euer, ihr: ljubite svojo domovino; vsakdo mora svojo čast braniti; po svoje, nach seiner Art; vsak po svoje; jaz svojo glavo, ti svojo = jeder nach seinem Willen, Fr.- C.; ob svojem živeti, von seinem eigenen Erwerb leben; sam svoj je, er ist eigensinnig; ( prim. samsvoj); — (prisvaja kaj mišljenemu, dasi ne tudi gramatičnemu subjektu); sein, eigen; pustite vsakemu svoje! dati vsakemu v svoje roke, Levst. (Nauk); tudi meni kaže svoje uradovanje, auch mir ist es aus eigener Amtsthätigkeit bekannt, Levst. (Nauk); sodba o svojem delu ne pristoji meni, Levst. (Nauk); (vsakemu) svoja glava svoj svet, Npreg.- Jan. (Slovn.); sin moj, um svoj, Jan. (Slovn.); — s svojo roko podpisati, eigenhändig unterfertigen; svoja hišica, svoja voljica, eigener Herd ist Goldes wert (po hs.), Cig.; svoje glave biti, eigensinnig sein; po svoji volji ravnati, eigenwillig handeln; preveliko svojo voljo dati komu, jemandem zu viel Freiheit gewähren, Slom.- C.; sodnija določuje o svojem in tujem (über "Mein und Dein"), Vrt.; svoj način, svoj vkus, das Genre, Cig. (T.); svoja korist, der Eigennutz, Cig. (T.); vsakemu se svoje najlepše zdi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — unvermählt: Dozdaj je dekle svoja b'la, In lehko je prepevala, Npes.- Pjk. (Črt.); — gehörig: ob svojem času, seiner Zeit, zur gehörigen Zeit; na svojem mestu, gehörigen Orts; na svojih posebnih mestih, Lašče- Levst. (Rok.); — svoje dni, seiner Zeit, einst; svoje dni bil je kralj, es war einmal ein König; — iskrice so svoje rože (sind gewisse [besondere] Blumen), Fr.- C.; — verwandt, Cig.; vsak človek ima nekaj svojih po krvi in svaštvu, LjZv.; svoji smo si, BlKr.; smo si nekaj svoji, wir sind uns etwas anverwandt, Cig., Polj.; bolj če je svoj, bolj se ga boj! Polj.
  81. svojȃd, f. 1) die Verwandten, die Verwandtschaft, Jan., C., Z.; — 2) das Gezücht: krapi, ščuke in druga luskava svojad, LjZv.
  82. svójəc, -jca, m. 1) der Seinige ( Meinige, Deinige etc., prim. svoj), der Angehörige, Jan., nk.; z lakoto krotičil je celo ljudstvo, pa ravno tistikrat svojce čudno preživi, Ravn.- Valj. (Rad); Bog čuje nad svojci, Gott beschützt die Seinigen, C.; njih roditelji ali otroci in drugi svojci, Levst. (Nauk); okrožili so jih svojci, Jurč.; maščevati se nad bratom, rodbenikom ali svojcem, Navr. (Let.); ni obdolženčevih svojcev, DZ.; — 2) der Freie, ein freier Herr, V.-Cig.
  83. svojeròč, adv. eigenhändig: s. je presajal cvetlice, Erj. (Izb. sp.); s. vreči koga iz izbe, Jurč.
  84. svojevǫ́ljən, -ljna, adj. 1) eigenwillig, Cig. (T.); svojevoljno, aus eigenem Antriebe, Trub.; freierdings, Cig.; — 2) willkürlich, Jan.; eigenmächtig, Cig.; — eigensinnig, Dict., Cig. (T.); — muthwillig, Boh.- M., C.; — zügellos, Cig.
  85. svojíłən, -łna, adj. zueignend ( gramm.), Cig., Jan., nk.; svojı̑łni zaimki, Jan.
  86. svojína, f. 1) das Eigenthum, Jan., Šol., Cig. (T.), DZ., Levst. (Nauk), nk.; — 2) coll. die Angehörigen, die Verwandtschaft, Jan., C.
  87. svojı̑nski, adj. Eigenthums-: svojinske razmere, DZ.
  88. svojítən, -tna, adj. besonderer: zaradi čisto svojitnih, važnih vzrokov, Levst. (Pril.); njih svojitno osebje, DZ.
  89. svojı̑təv, -tve, f. die Zueignung, die Beanspruchung, nk.
  90. svojíti, -ím, vb. impf. als Eigenthum beanspruchen, in Anspruch nehmen: s. si kaj, Cig., Jan.; to motiko si sosed svoji (= pravi, da je njegova), jvzhŠt.; moja sinova si v sužnost svoji, nobenega plačila si ne svoji, Ravn.- Valj. (Rad); nazaj si s. kaj, das Eigenthum einer Sache zurückansprechen, Svet. (Rok.); (s. se česa, Gor.); — sich anmaßen, Cig., Jan., nk.; — sich zueignen, Cig., Jan.
  91. svójka, f. 1) die Angehörige, Z.; — 2) ein einheimisches Wort ( opp. tujka), C., Vest.
  92. svojọ̑st, f. die Eigenthümlichkeit, Jan., C.; — die Freiheit, Jan., C.; tudi: svójost; Oh, pridi samski stan nazaj, In meni zopet svojost daj! Slom.
  93. svǫ̑jski, adj. eigen: vročevanje v svojske roke, podpis naše svojske roke, DZ.
  94. svǫ̑jstvən, -stvəna, adj. eigenthümlich, Zora, Trst. (Let.); charakteristisch, Cig. (T.); specifisch, Cig.
  95. svǫ̑jstvənost, f. die Eigenheit, Cig. (T.), DZ., Zora.
  96. svǫ̑jstvọ, n. die Eigenheit, die Eigenthümlichkeit, Cig., Jan.; s. tal, DZ.; s. kakega jezika, der Geist der Sprache, Jan., Navr. (Kop. sp.); s. slovansko, Levst. (Nauk); prirodno s., das Naturell, Cig. (T.); — die Eigenschaft, die natürliche Beschaffenheit, Cig. (T.), Erj. (Som.), nk.; notranja svojstva, innere Eigenschaften, Cig. (T.); občno s., eine allgemeine Eigenschaft, Sen. (Fiz.); zapravljivosti ni bilo v številu njegovih slabih svojstev, Jurč.
  97. svǫ̑jščina, f. 1) das Eigenthum, Šerf- Valj. (Rad), GBrda; bova živela in svojščino z dobičkom povrnjeno imela, Ravn.; — na svojščino delati, auf Überschicht arbeiten, Svet. (Rok.); — 2) die Freiheit, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik.; — 3) die Angehörigen, Jan.; — 4) = svaščina, die Schwägerschaft, Mirno pod Gorico- Erj. (Torb.).
  98. svǫ̑jta, f. die Verwandtschaft, C., Z.; die Sippschaft, die Sippe, Cig. (T.); — hs.
  99. svọ̑rən, -rna, adj. Langwieden-: svorni jezik, das aus dem Hintertheile des Wagens ragende Ende der Langwiede, die Wagensterze, Cig.
  100. svọ̑rnica, f. = svorni jezik, die Wagensterze, Cig., Jan.

   45.101 45.201 45.301 45.401 45.501 45.601 45.701 45.801 45.901 46.001  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA