Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (45.301-45.400)

stŕsniti se, -tȓsnem se, vb. pf. mager werden, C.; konj se je strsnil, vzhŠt.
strtína, f. 1) die Brechwunde, der Bruch, C.; — 2) das Bruchstück, die Ruine, C.; — coll. zerbrochene Gegenstände, C., ogr.- Valj. (Rad).
strȗg, m. 1) ein Schabewerkzeug zum Abrinden der Pfähle, Dol.; s strugom jelševo, leščevo kolje belijo, BlKr.; — 2) das Drechselmesser, das Dreheisen, V.-Cig., Jan., Rib.- Mik.; bes. das Hohleisen zum Hohldrechseln, V.-Cig.; — neko orodje, s katerim se žleb reže v les, Podkrnci, Lašče- Erj. (Torb.), Savinska dol.; s strugom košpe izrezujejo, Tolm.; — 3) = spehalnik, der lange Hobel, der Stoßhobel, die Stoßbank, der Daubenhobel, Notr.- Cig., Podkrnci- Erj. (Torb.); — kolarski s., der Radhobel, Cig.; — 4) der Fenster- und Thürstock, ogr.- C.; — ein Thürbrett, ogr.- Valj. (Rad).
strúga, f. 1) das Rinnsal, das Strombett, das Wasserbett; — der Thalweg, die größte Tiefe eines Stromes, Cig.; — die Vertiefung, in welche sich die Fische im Winter unter dem Eise flüchten, V.-Cig.; — 2) der Wasserarm, der Flussarm, Cig., Jan., nk., jvzhŠt.; — der Mühlbach, C.; — der Canal, Mur., Cig.; der Wiesenabzugsgraben, C.; pokrita s., ein gedeckter Canal, C.; — medenična s., der Beckencanal, Cig.; — 3) die Windströmung, C., Z.; hiša na strugi, ein den Winden ausgesetztes Haus, C.; — 4) struge, leere Plätze zwischen Gebüschen, Notr.
strugáča, f. 1) das Schabeeisen, das Schabemesser, Z., Habd.- Mik.; — 2) das Reibeisen, C.; — 3) die Raspel, Guts.- Cig.
strugánja, f. der Holztrog, Valj. (Rad).
strúganje, n. 1) das Schaben; — 2) das Drechseln, M.; — 3) das Hobeln, M.; — 4) das Zirpen, ogr.- C.
strúgati, -gam, -žem, vb. impf. 1) schaben, Mur., Cig., Jan.; s. kože, dlako s kož, Cig.; — 2) drechseln, Mur., Cig., Jan., nk.; — kopito s., den Huf ausschneiden (wirken), Cig.; — 3) mit der Raspe bearbeiten, raspeln, Guts., V.-Cig.; — 4) hobeln, Guts., Mur., Cig., Jan.; — 5) zirpen, ogr.- C.
strȗglja, f. 1) ein Werkzeug zum Schaben, das Schabeeisen, V.-Cig., Jan.; — die Ziehklinge der Tischler, V.-Cig.; — = strgača, strgulja, die Trogscharre, C.; — 2) = strigalica, Tolm.- Erj. (Torb.).
strugotína, f. 1) das Schabsel, Cig.; strugotine od surovega krompirja, Erj. (Torb.); — der Drechselspan, Cig.; — der Hobelspan, nk.; začne ji zvijati in svedrati lase, da so kakor strugotine pod krčmo, Zv.; — der Abdraht bei Kupferschmieden, Cig., C.; — 2) die radierte Stelle, die Rasur, Cig. (T.).
strugotínast, adj. hobelspanartig, gekräuselt: strugotinasti lasje, Zora, Bes.
strugotı̑nəc, -nca, m. = mizar ( zaničlj.): strugotinci, skoblju vzeti, Levst. (Zb. sp.).
strúja, f. 1) = struga, der Flussarm, der Canal, Mur., Mik.; — 2) der Strom, die Strömung, h. t.- Cig. (T.); brza s., LjZv.; morska s., die Meeresströmung, Cig. (T.).
strújati, -am, vb. impf. 1) fließen, C.; — 2) steuern, Jan.; na ono stran jezera strujajmo! Ravn.
strúmati, -am, vb. impf. steuern, V.-Cig.; s. ali krmiti, Vod. (Izb. sp.).
strúmen, -mę́na, m. 1) die Wasserströmung, der Wasserstrom, C., Zora; voda, potok ima močen strumen, s strumenom plavati, C.; die Hauptströmung eines Flusses, vzhŠt.- C.; — 2) = struga (Flussarm), C.; — 3) die Windströmung, der Windstrich, C.
strumníti, -ím, vb. impf. (ein Seil) anziehen, Cig.; — prim. strumen ( adj.).
strun, adj. = strunast, mager (o govedi), C.; s. konj, ein schlankes Pferd, Z.
strȗnar, -rja, m. 1) der Saitenmacher, Cig., Jan.; — 2) der Lautner, C., LjZv.; — der Geiger, Valj. (Rad); — tudi strunár, Greg.
strúnast, adj. schmächtig, schlank, Cig., Jan.; strunast konj, Z.; strunasta krava, Tolm.; mager (o živini), C.
strúnica, f. dem. struna; das Saitchen; Dekle, drobno kak strunica, Npes.-Vraz.
strȗp, m. das Gift; kačji s., das Schlangengift; razjedni, omamni strupi, ätzende, narkotische Gifte, Cig.; višnjevi s., die Blausäure, C.; — pasji strupi, hundstodartige Pflanzen (apocyneae), Tuš. (B.).
1. strupę̑n, adj. giftig; strupeni zob, der Giftzahn, Cig. (T.); strupena rosa, der falsche Mehlthau (peronospora), nk.; ( fig.) strupeni jeziki, Lästerzungen, Cig.; — heftig: strupen mraz; strupena burja, Dol.; — strupeno, überaus, Gor.; ne bodi tako strupeno siten! Polj.
2. strúpən, -pna, adj. 1) Gift-; strȗpni zob, der Giftzahn, Cig. (T.); strupna žleza, die Giftdrüse, Cig.; — 2) = 1. strupen, giftig, BlKr.- Let.
strupeníca, f. das Fingerkraut (potentilla), (zdravilo zoper kačji pik), Polj.
strupenína, f. etwas Giftiges, Nov.; — der Giftstoff, Jan., DZ.
strupenják, m. ein zornmüthiger, wilder Mensch, C.
strupę̑nski, adj. sehr schlimm, Dol.; im hohen Grade: danes je strupensko mrzlo, Polj.
2. strúpiti, -im, vb. pf. zerschlagen, zertrümmern, zerstückeln, Cig., Jan., C., Z.; okna s., Bes.; Drumljica moja Je že strupljena, Npes.-Schein.
strȗpnica, f. 1) (žleza) s., die Giftdrüse, Jan. (H.); — 2) die Wasserjungfer, die Libelle, Z.
strȗpnik, m. 1) die Giftblase, Cig.; — 2) (zob) s., der Giftzahn, Cig.; — 3) eine Heilpflanze (gegen Viehblähungen), Sv. Peter pri Mariboru- Kres.
strupnják, m. = strupni zob, Bes.
strupovína, f. das Gift, C., DZ.; pl. strupovine, die Giftsorten, C.
strupovı̑t, adj. giftreich, giftig, Meg., Dict., Cig., Jan., DZ.; ( fig.) strupovite besede, Dalm.; strupovito govoriti zoper koga, Trub.; strupovito sovraštvo, Krelj; strupovit človek, Dalm.; strupovite sovražnice, Levst. (Zb. sp.); naša najstrupovitejša rana, Levst. (Nauk).
strȗž, m. 1) = žužek, der Getreidewurm, der Kornwurm, C., Z.; — 2) pl. struži, das Geschabsel, M.; — treske pri tesanju, C.
strúžav, adj. wurmstichig: stružavo žito, C., Z.
strȗžəc, -žca, m. der Hobel, Cig., Jan., DZ., Vrt., nk.
strúžən, -žna, adj. zum Drechseln gehörig: strȗžnọ dleto, der Ausdrehstahl, Cig.
strúžiti, -im, vb. impf. = strugati, schaben, Mur.; — drechseln, Jan., Rib.- Mik.; — hobeln, GBrda- Erj. (Torb.); ( fig.) lužil in stružil ga je, Erj. (Izb. sp.).
strȗžnica, f. 1) die Kaminfegerkratze, vzhŠt.; — 2) die Drechselbank, die Drehbank, Cig., Jan., Rib.- M., DZ.; — die Hobelbank, Jan.
stȓv, -ı̑, f. 1) der Schoberstock, Cig., M.; — 2) komur kozolca zmanjka, zabije poleg njega še močne kole v zemljo in nanje late priveže, to so: strvi, Št. Jernej ( Dol.); — pogl. ostrv.
stȓž, m. = stržen, das Baummark, C., Z.
stȓž, -ı̑, f. = z drobnim iverjem pomešana, okolo tnala postrgana prst, Vrsno pod Krnom- Erj. (Torb.).
stržȃj, m. = stežaj, die Thürangel, Npes.-Vraz; — na s. (= na stežaj) odpreti vrata, C., Savinska dol.
stržə̀k, -žkà, m. der Zaunkönig (troglodytes), Mur., Cig., Jan., Frey. (F.); — prim. strežek, strežič.
stržę̑n, m. 1) das Baummark; bezgov s., das Holundermark; — der Kern des Holzes: zdravega stržena, kerngesund; — 2) der Eiterpfropf bei einem Blutschwär; s. iz tvora potegniti; — 3) der Röhrenkern der Metallgießer, Cig.; — 4) der Quandelstock bei den Kohlenbrennern, Cig.; — 5) der Stromstrich, der Thalweg, Cig. (T.), DZ.; stržen ima voda, koder najgloboče teče, Lašče- Levst. (M.); stare Ljubljanice strženi, das alte Laibacher Bett, Levst. (Močv.).
stržę̑nast, adj. Baummark enthaltend, markig, Cig., Jan.; s. les, markiges Holz, Cig.; — markicht, Mur., Cig.; — Mark-, Cig.
stržę̑nəc, -nca, m. strženci, = polipi z vnanjo trdo skorjo, Erj. (Ž.).
strženíca, f. = dila skozi stržen odžagana, das Markbrett, Notr.
strženíka, f. das Kernholz, Mur., C.
strženína, f. = oglje iz stržena, die Quandelkohle, Cig.
stržína, f. das Schabsel, Jan.; kar je vitrnik z viter postrgal, stržine imenujemo, Rib.; rožene stržine, Cv.
stržír, -rja, m. na plavu stebriček, na katerega je krmilo privezano, Savinska dol.; — prim. stožer.
stržíšče, n. prostor, kamor se vzpomladi seje kapusovo seme ter se vzgajajo sajenice (presad), Hrušica (Ist.)- Erj. (Torb.); — prim. strž f.
stúbəlj, -blja, m. neka mera (= tri četrti vagana), jvzhŠt.
stùč, interj. Zuruf an den eingespannten Ochsen, um ihn rücklings gehen zu machen, Rib.- M.
studèn, -éna, adj. kalt, Meg.- Mik., Cig., Jan.; studeno je bilo, es war kalt, Trub., Dalm.; Črez tri gore zelene, Črez tri vode studene, Npes.-K.; studena voda, frisches Wasser, Rogatec ( vzhŠt.)- C.; studen kruh, altgebackenes Brot, C.
studénčən, -čna, adj. Quell(en)-: studenčna voda; studenčno jezero, der Quellsee, Jes.
studénčina, f. 1) = studenčnica, das Quellwasser; studenčino piti, Dalm.; mrzla studenčina izvirajoča izpod pečine, LjZv.; — 2) pl. studenčine, der Quellengrund, V.-Cig., C.; stika po vseh studenčinah in dolih za travo, Ravn.; — tudi: studę̑nčina, Valj. (Rad).
studenčíšče, n. der Quellenplatz, Cig.
studę̑nčnica, f. 1) das Quellenwasser; — 2) die Bachstelze, C.
studę̑nčnik, m. neka rastlina rastoča sosebno okolo studencev, morebiti: die Schmalzblume (caltha palustris), Spodnja Idrija- Erj. (Torb.).
studénəc, -nca, m. 1) die Quelle; zdravilni s., die Heilquelle; presihajoč s., eine periodische Quelle, Cig.; čudežni s., die Wunderquelle, Cig.; — arteski s., arthesischer Brunnen, Cig. (T.); — 2) s. device Marije, die Weberkarde (dipsacus), C.; — tudi: studę́nəc, studȇnəc, Valj. (Rad); stȗdenəc, Valj. (Rad), vzhŠt.
studeníce, f. pl. die Einfassung einer Quelle, vzhŠt.- C.
studeníti, -ím, vb. impf. = izvirati, Vod. (Izb. sp.).
studénka, f. = studenčnica: iz skale vre s., Bes.
stúditi, -im, vb. impf. 1) verabscheuen, Mur., Mik.; s. kake jedi, Ravn.; on vse studi, kar je nesvetega, Ravn.; redovniško obleko s., Cv.; — 2) studi se mi kaj, mich ekelt eine Sache an: jed, greh se mi studi; (studí se, Štrek.); — 3) s. se, sich ärgern, sich grämen, Zilj.- Jarn. (Rok.).
stúhəł, -hla, adj. = zatohel, muffig, dumpfig, Cig., Jan., C.
stúhniti, -tȗhnem, vb. pf. dumpfig werden, Cig.; verderben ( v. Korn), C.; nam. stohniti; prim. zatohniti.
stȗłək, -łka, m. 1) nav. pl. stulki, zusammengeschrumpfte Dinge, z. B. Laub, unreifes Obst u. dgl., C.; krause Locken, Rez.- C.; die Falten an Stiefeln, C.; — 2) die Papierrolle, die Düte, C.
stulína, f. ein zusammengeschrumpftes Ding, C.
stúliti, -im, vb. pf. zusammenbiegen, zusammenrollen, C., Z.; = skrčiti, zusammenziehen, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — s. se, zusammenschrumpfen ( n. pr. o listju), C.; žitno sejanje se je stulilo od mraza, Goriš.; dosti trebuškov se je skrčilo in stulilo, Pjk. (Črt.); — stuljeno hoditi, gebückt, gekrümmt einhergehen, Z., Rez.- C.; — stuljen človek = stuljenik, Notr.
stúljenik, m. ein zusammengeschrumpfter, verkrüppelter Mensch, C.
stvȃr, -ı̑, f. 1) das Geschöpf; vse žive in nežive stvari; — 2) das Ding; nobene stvari nima v hiši, er hat nichts im Hause; — die Sache; glavna s., die Hauptsache; vsaka s. ga razjezi; prepirna s., die Streitsache, DZ.; občinske stvari, Gemeindeangelegenheiten, Levst. (Nauk); — 3) = dejanje, die That: z miseljo, besedo in stvarjo, rok. iz 15. stol.- Let. 1889, 158.
stvárən, -rna, adj. dinglich, Real-, reell, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; stvarna bremena, Reallasten, DZ.; stvarno sodstvo, die Realgerichtsbarkeit, DZ.; stvarne pravice, dingliche Rechte, DZ.; stvarna opredelba, die Realdefinition, Cig. (T.); stvarno edinstvo, die Realunion, Cig. (T.); — concret, Cig. (T.); — objectiv, sachlich, Jan., nk.; stvarna kritika, nk.
stvarína, f. das Erschaffene, das Gebilde, Jan.; coll. die Geschöpfe, Mur., C., Z.
stvarı̑teljən, -ljna, adj. schöpferisch, C.; stvariteljna moč, Zv.
stvárnik, m. der Schöpfer; vsemogočni s. neba in zemlje.
stvòł, stvóla, m. die Röhre, bes. die Pflanzenröhre, C.; — der Federkiel, C.; — der Flintenlauf, C.; — prim. rus. stvolъ.
stvòr, stvǫ́ra, m. das Geschöpf, Jan., Valj. (Rad); živ stvor, ein lebendes Wesen, Erj. (Min.); rastlinski s., ein Pflanzengebilde, Zv.; — stsl.
stvoríti, -ím, vb. pf. erschaffen, hervorbringen, Št.- Mur., Cig., Jan., ogr., kajk.- Valj. (Rad); Kar stvori natura, Vse na smrt stvori, Levst. (Zb. sp.); — bewirken, Cig. (T.). — prim. storiti.
stvorjénje, n. 1) die Erschaffung: s. sveta, ogr.- Valj. (Rad); — 2) die Schöpfung, kajk.- Valj. (Rad); — das Geschöpf, ogr.- Valj.; nežno s., Erj. (Izb. sp.); — stvorjenjè, ogr.- Valj. (Rad).
substāncija, f. podstat, die Substanz, Cig. (T.), Žnid.
substantīvən, -vna, adj. samostalniški, Substantiv-, substantivisch: substantivni rek, der Substantivsatz, Cig. (T.).
substitúcija, f. zamena, die Substitution, Cig. (T.).
sȗčək, -čka, m. 1) der Wasserwirbel, vzhŠt.; — 2) s. prediva, ein Büschel Flachs, C.
súga, f. ime svinji: suga na! tako zovejo svinje, Dol., Laško ( Št.)- Glas.; — prim. bav. suck, suck! suckel = junges Schwein, Levst. (Rok.).
sȗh, súha, adj. 1) trocken; s. pot; suha drva; suha zemlja, das Festland; suha meja, die Landgrenze, Cig. (T.); po suhem in po mokrem, zu Wasser und zu Lande; na suho stopiti, den Fuß aufs Land setzen, Cig.; na suho dejati ribnik (entwässern), Pjk. (Črt.); perilo, seno je že suho; suha usta imeti, lechzen, Cig.; s. veter; s. mraz; suha kopel, das Schweißbad, Cig.; — s. zid, t. j. brez malte narejen, Notr., Tolm.; — 2) dürr; suha veja; suha hosta, das Raffholz, Cig.; suho listje; — suha roba, Holzware, Rib.; — 3) getrocknet, gedörrt; suho sadje; — geselcht: suho meso, suha klobasa; — 4) rein, gediegen ( min.); suho zlato; suhi cekini, tolarji; — lauter, pur: suho vino; toliko je bilo suhega denarja, das war der Reinertrag, Svet. (Rok.); — 5) mager; s. kakor plot, Erj. (Torb.); s. kakor poper, bilka, s., da ropoče, poka, Cig.; konj, suh kakor kresilna goba, Jurč.; — suha bolezen, die Lungensucht, Cig.; — 6) ohne Geld; mošnja je suha; Si mošnjico mi rejeno Djal popolnoma na suho, Preš.; s. sem, ich bin blank; — v suho mi gre, ich büße ein, ich verliere, C.; — v suho plačati, umsonst zahlen, C.; — 7) sachleer, seicht ( fig.), Cig.
súha, f. ein versiegbarer Bach, Cig.; der Wildbach, der Gießbach, Cig. (T.), Jes., DZ.
suhȃł, -li, f. dürres Holz, ein abgedorrter Baum, Cig., Jan.
suhár, -rja, m. der Zwieback, Mur., Cig., Jan., nk.; ( rus.).
suhárčək, -čka, m. dem. suhar; ein kleiner Zwieback, Bes.
súhəlj, -hlja, m. ein magerer Mensch, C., Z.
suhopárən, -rna, adj. eig. unvermacht, ungewürzt: ( fig.) trocken, fade, geschmacklos, Jan., Cig. (T.), nk.; — hs.
suhóta, f. 1) die Trockenheit; — dušna s., C., Burg., Cv.; — trockene Witterung, V.-Cig., Levst. (Zb. sp.); — 2) die Hagerkeit, Cig., Jan.; — 3) etwas Trockenes: nisem imel kaj jesti razven kruha, tiste suhote, Jurč.; — trockenes Land, Jan.; premenil je morje v suhoto, Dalm.; prikaži se suhota! Ravn.- Valj. (Rad); iti skozi morje po suhoti, Trub.- Let.; — 4) das Gebäude, Štrek.; s. je vsak prostor, ki je pod streho: ima več suhot, nego mu jih je treba, Kras, Ip., Goriška ok.- Erj. (Torb.); bes. ein Wirtschaftsgebäude, Cig.; gospodarske suhote, Zv.; — die Hütte, Cig., C.; — 5) das Obdach, der Unterstand, Cig., DZ.
suhótən, -tna, adj. 1) etwas trocken, Mur., Jan.; suhotno vreme, trockene Witterung, C.; suhotna klet, SlGosp.- C.; suhotna usta imeti, lechzen, Cig.; — trocken ( fig.): suhotno kaj reči, Zora; suhotna pravljica, Jurč.; — 2) mager: sivolas, suhoten mož, Erj. (Izb. sp.).
suhotíca, f. = sušica, die Darrsucht, die Abzehrung, Cig.
suhovína, f. dürres Reisig: suhovine in kamenja navrhovatiti, Levst. (Zb. sp.).
sȗj, m., Rez.- C. (Schaff, Sechter), nam. sulj.
sukáč, m. 1) der Dreher, Cig., Jan.; — der Zwirner, Cig.; — 2) der Wirbel an Steigbügeln und Ketten, Cig.

44.801 44.901 45.001 45.101 45.201 45.301 45.401 45.501 45.601 45.701

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA