z (44.601-44.700)

44601. srakopèr, -pę́ra, m. der Dorndreher, der Würger (lanius); rjavi s., der rothrückige Würger o. Dorndreher (lanius collurio), Frey. (F.), Erj. (Ž.); črnočelni s., der schwarzstirnige Würger (lanius minor), veliki s., der große graue Würger (lanius excubitor), mali s., der rothköpfige Würger (lanius rufus), Cig., Frey. (F.); — tudi: srákoper, Valj. (Rad).
44602. srákov, adj. = sračji: srakove jezike je snedel = er ist geschwätzig, C.
44603. srákovica, f. = sraka, Rez.- Baud.
44604. srȃm, srȃma, sramȗ, m. 1) die Scham; s. me je, s. me je bilo, ich schäme, schämte mich; s. te bodi! schäme dich! nikogar ga ni s., er schämt sich vor niemandem; sram ga je toliko, kolikor volka strah; s. me je česa (koga), ich schäme mich einer Sache (jemandes); Tebe in mene ga je sram, Preš.; brez srama, schamlos, Krelj, vzhŠt.- C.; od srama, vor Scham, Dalm., LjZv.; tudi srama nimaš več, Erj. (Izb. sp.); nima nobenega sramu, Dol., Gor.; — 2) die Schande: z velikim sramom, ogr.- C.; Sram bom pa jaz prestal, Npes.-K.; — 3) das Schamglied, Cig., Trub., Dalm.
44605. srȃmnica, f. 1) = sramna kost, das Schambein, Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Som.); — 2) die weibliche Scham, C., DZ.
44606. sramodẹ̑jəc, -jca, m. der Unzüchtige, Jan. (H.).
44607. sramodẹ̑jstvən, -stvəna, adj. unzüchtig, Jan. (H.).
44608. sramodẹ̑jstvọ, n. die Unzucht, Levst. (Nauk).
44609. sramopìs, -písa, m. die Schmähschrift, Cig. (T.), Zv.
44610. sramost, f. = sramota, vzhŠt.- C.
44611. srámot, f. die Schande, Jan.; s sramotjo, Trub., Dalm., Krelj; — na srámot komu kaj učiniti, jemandem etwas zutrotz thun, kajk.- Valj. (Rad).
44612. sramóta, f. 1) die Schande, die Schmach, der Schimpf; to je sramota! na sramoto postaviti koga, jemanden beschämen, zuschanden machen; = v sramoto pripraviti, Cig.; — 2) moška, ženska s., die männliche, weibliche Scham, C., BlKr.
44613. sramotı̑vka, f. die Schänderin: s. rodu, Zora; — die Schmäherin, Cig.
44614. sȓbəc, -bca, m. 1) = srbečica, Jan.; — 2) die Krätzmilbe (sarcoptes scabiei), Cig. (T.), Nov.- C., Erj. (Ž.).
44615. srbečíca, f. das Jucken, der Juckreiz, Mur., Cig., Jan., C., DZ.; — ( fig.) imaš posebno srbečico o vsem govoriti, Jap. (Prid.); včasi jim pride kaka neumna srbečica, LjZv.
44616. srbečína, f. eine juckende Stelle am Leibe, Cig.; — očesna s., der Augenreiz, Cig.
44617. sŕbək, -bka, adj. rauh: srbka moka, t. j. ostra kakor pesek, jvzhŠt.
44618. srbljìv, -íva, adj. 1) juckend, C., Z.; srbljiva ugnida, das Krätzgeschwür, Cig.; — 2) vorwitzig, neugierig, Cig.
44619. srborı̑tka, f. die Frucht der Hagebutte ("Hetschepetsch"), Dict., C., Ip., Trnovski gozd- Erj. (Torb.).
44620. srcę̑, n. 1) das Herz; srce bije, tolče, utriplje, das Herz schlägt, pocht; — 2) das Innere des Menschen, sein Empfinden und Denken, das Herz; srce se mi trga, Jan.; srce me boli, srce mi poka, es blutet mir das Herz, Cig.; srce mi stiska, es wird mir enge ums Herz, Cig.; srce se mi topi od veselja; k sȓcu si gnati, sich zuherzen nehmen, Dict., Dalm.; to mu sega do srca; to ga v srce boli, bode, pekli, das wurmt ihn im Herzen, Cig.; kako ti je pri sȓcu? wie ist es dir zumuthe? iz sȓca rad, herzlich gern; iz vsega (celega) srca želeti, vom ganzen Herzen wünschen; imeti koga pri srcu, jemandem geneigt sein, C.; česar je polno srce, rado iz ust gre, wovon das Herz voll ist, geht der Mund über, Mur., Cig.; kar mu je na srcu, to mu je na jeziku, er trägt sein Herz auf der Zunge, Cig.; kar od srca pride, se srca prime, was vom Herzen kommt, geht zum Herzen, Cig.; že velja, kamor srce pelja (tako govori, kdor komu napije), Mur.; — das Gemüth, die Gemüthsart; dobro srce imeti, biti dobrega srca; ima trdo srce kakor kamen; mehko, junaško, očetovsko srce; veselo srce pol zdravja, lustiger Muth macht gutes Blut, Cig.; — der Muth; s. izgubiti, den Muth verlieren; s. mu je upadlo, s. mu kopni, der Muth ist ihm gesunken, Cig.; s. komu delati, storiti, jemandem Muth machen, Cig., Jan.; = s. dajati, Jsvkr., Bas.; s. si delati, storiti, sich Muth machen, Cig., Jan.; s. si vzeti, sich ermuthigen, Muth fassen, Cig., C.; s. vzeti, jemati komu, entmuthigen, Cig., C.; srce se komu podre, jemand wird kleinlaut, Jan.; srce komu podirati, jemanden entmuthigen, Cig.; — 3) der (die) Liebste: srce moje! mein Herzchen! — 4) der Mittelpunkt (einer Thätigkeit), Cig., nk.; — 5) das Herz im Kartenspiel; — 6) ein herzförmiges Naschwerk; — 7) der Kern der Salat- und Kohlhäupter, Cig.; — = stržen, das Baummark, C.; — das Kernholz, Cig., C., Gor.; — otlina sredi ogelne kope, kjer oglar zaneti ogenj in zapali kopo, der Quandelraum, Mune v Čičih- Erj. (Torb.); — der Eikern, die Narbe, Cig., Gor.
44621. sȓcema, adv. herzlich: s. rad, C., Z.
44622. srcevìd, -vída, m. kdor v srce vidi, der Herzenskundige, Cig., Jan., Ravn.- Valj. (Rad).
44623. srcevídən, -dna, adj. herzenskundig, Jan. (H.).
44624. sȓčast, adj. herzförmig, Jan., C.; srčasto listje, Erj. (Izb. sp.); srčasta krivulja, die Cardioide ( math.), Cig. (T.).
44625. srčàt, -áta, adj. herzhaft, C.
44626. sȓčəce, n. dem. srce; das Herzchen, Mur., Prip.- Mik.; ( nav. srčice).
44627. sȓčək, -čka, m. 1) das Herzchen, C.; — das Herzliebchen: srček moj! materin s.; — 2) der Zwickel an Hemden, Cig.
44628. sȓčən, -čna, adj. 1) Herz-: srčni krč; — srčna tesnoba, die Herzensangst, Cig.; — srčna korenina, die Pfahlwurzel ( bot.), Jarn. (Sadj.), Pirc, Cig. (T.); — srčna mati, die wahre Mutter ( opp. mačeha), Prim.; — 2) sŕčən, herzlich, innig; srčna ljubezen, srčno prositi; — 3) herzhaft, muthig; srčno zgrabiti sovražnika.
44629. srčeníka, f. = srčika, vzhŠt.
44630. srčevína, f. das Kernholz, Cig., C.
44631. srčíca, f. die Herzkirsche, Jan.
44632. srčíka, f. 1) das Kernholz eines Baumes, C., vzhŠt.; — das Mark, Mur.; — 2) das noch unentwickelte Blatt, das Herzblatt, Jan.; — 3) neko jabolko, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
44633. sȓčkati, -am, vb. impf. abherzen, Cig.; liebkosen, Z.
44634. sȓčnica, f. 1) die Pfahlwurzel, Cig. (T.); — 2) das Herzgespann (leonurus cardiaca), C., Z.
44635. sȓčnik, m. 1) = srčni mehur, der Herzbeutel, Cig. (T.), Erj. (Ž.), Lašče- Erj. (Torb.); — 2) glavni steber pri stogu ali tudi pri strešnem odru, Tolm.- Erj. (Torb.); ( der Mast bei den Zimmerleuten, Cig.); — 3) der Mittelfinger, Z., Ip.- Erj. (Torb.); — 4) = srčnica 2), Medv. (Rok.).
44636. srčnọ̑st, f. 1) die Herzlichkeit, die Innigkeit, Mur., Cig., Jan., nk.; — 2) die Beherztheit, der Muth; s. dajati, Muth machen; s. velja! frisch gewagt! Cig., Jan.; — tudi: sŕčnost.
44637. sȓd, m. der Zorn, die Entrüstung, der Ingrimm; jeza njegovih od srda ognjenih oči, Jap. (Prid.); srd me je prijel, Svet. (Rok.); s. utolažiti, Fr.- C.; — za srd vzeti = za zlo vzeti, verübeln, C.; — der Eifer, C.; slepi s., blinder Eifer, C.
44638. sȓdək, m. der Holzkern, Mik.; ( nam. sredek?).
44639. sŕdən, -dna, adj. zornig, heftig: srdno komu kaj povedati, C.; — eifrig, Ravn.; srdno se za koga ponašati, C.
44640. srdíšče, n. der Zorn, Bohinj- Cig.
44641. srdı̑t, adj. 1) zornig; srdita obsodba, graja, die Entrüstung, Cig. (T.); — srdito je bilo, es ging hitzig zu, Cig.; — 2) zornmüthig, leicht zum Zorne zu reizen, Mur., Cig.
44642. srdı̑tež, m. der Heftige, SlN., Levst. ( LjZv.).
44643. srdíti, -ím, vb. impf. zornig machen, Cig., Jan., M.; dušo topi, Boga srdi in pekel kuri, Kast.; s. se, zornig sein, zürnen; Bog se ne srdi z mano, Dalm.; eni se srde in jeze ne samo z ljudmi, ampak tudi sami s sabo, Kast.; s. se na koga, Jan. (H.); ( germ.) s. se črez koga, Kast., Škrb.- Valj. (Rad).
44644. srdı̑tost, f. 1) der Zorn, die Ergrimmtheit, der Ingrimm, Cig.; poln srditosti, Škrb.- Valj. (Rad); — 2) die Zornmüthigkeit, Mur., Cig.
44645. srdljìv, adj. zum Zorn geneigt, reizbar, Z.
44646. srdljı̑vka, f. die Zornmüthige, C.
44647. srdljívost, f. die Zornmüthigkeit, Z., Hip.- C.
44648. 2. sȓdnik, m. das Kernstück (beim Holz), C., Z.
44649. srdnína, f. das Kernholz, Jan.
44650. srdoglàv, -gláva, adj. = srdit: srdoglavi levi, Levst. (Zb. sp.).
44651. srdorìt, -ríta, adj. = jeznorit, Svet. (Rok.).
44652. srdorı̑təc, -tca, m. = jeznorit človek, Jurč.
44653. srdọ̑st, f. = srditost, C., Z.
44654. srẹbȃłnica, f. die Saugpumpe, Cig.; das Saugwerk, DZkr.
44655. srebọ̑t, f. = srobot: butaro s srebotjo ovezati, DSv.
44656. srebrár, -rja, m. der Silberarbeiter, Mur., Jan., C., Z.
44657. srebríti, -ím, vb. impf. versilbern, Cig., Krelj- M., Burg. (Rok.); Vam bom mreže zlatil, Količe pa srebril, Npes.-K.
44658. srebȓn, adj. silbern, Silber-; srebrna žlica; s. goldinar, ein Silbergulden; srebrna ruda, das Silbererz; srebrna pena, das Blattsilber, Cig., Jan., Cig. (T.); srebrno sedlo še ne stori dobrega konja, Npreg.- Cig.; — tudi srę́brn, Cv.
44659. srebȓnat, adj. silberhältig, V.-Cig., Erj. (Min.); srebrnati svinec, DZ.; srebrnata svetlica, die Silberblende, Cig. (T.); srebrnati sijajnik, der Silberglanz ( min.) Cig. (T.).
44660. srebrnẹ́ti, -ím, vb. impf. silberweiß werden: srebrnijo lasje, Zora.
44661. srebrníca, f. 1) = srebrna ruda, das Silbererz, Cig., Jan.; — 2) die Ringelraupe, Cig., Jan.
44662. srebrník, m. der Silberling, die Silbermünze; za dvajset srebrnikov prodajo Jožefa, Ravn.; Valj. (Rad).
44663. srebrọ̑, n. das Silber; čisto s., das Feinsilber; pokalno s., das Knallsilber, DZ.; — živo s., das Quecksilber; nemiren kakor živo s.; pokalno živo s., das Knallquecksilber, DZ.
44664. srebropẹ̀n, -pẹ́na, adj. silberschäumig: srebropena voda, LjZv.
44665. srebroploščenína, f. silberplattierte Ware, DZ.
44666. srebrosvẹ́təł, -tla, adj. silberglänzend, Zv.
44667. srẹbútati, -am, vb. impf. stark schlürfen, Gor.- M., Mik., Zora- C., Savinska dol.- C.
44668. srę́ča, f. das Glück: 1) = das Geschick; s. je opotočna, das Glück ist kugelrund; = s. na razpotju sedi, Mur., Cig.; s. ima spredaj lase, zadaj je gola, Cig.; bojna s., das Waffenglück, Cig., Jan.; slepa s., blinder Zufall, Cig.; dobre sreče biti, Glück haben, Cig., C.; dobra s., das Gelingen, C.; Bog daj dobro srečo! (tako pozdravljajo posebno ljudi, ki so pri kakem delu; tudi samo z besedama: dobro srečo! srečo dobro!); dati kaj za dobro srečo (ein Geschenk z. B. des Weinkäufers an die Hausfrau), Kr.; srečo dati komu, jemanden begrüßen, ihm die Hand reichen; srečo si dati = posloviti se, KrGora; na dobro srečo, C.; na srečo, aufs Gerathewohl, Cig.; = na slepo srečo, Jan.; na srečo vreči, metati, losen, ogr.- C.; srečo vreči, srečo izkusiti, das Glück versuchen, das Los über etwas werfen, Cig.; sreča pade na koga, das Los fällt auf jemanden, C.; — 2) = das günstige Geschick; prva sreča gre za peč sest, prima fortuna fallax, V.-Cig.; sreča te čaka, es steht dir ein Glück bevor; sreča njegova je bila, es war sein Glück; vsa sreča, da —, ein Glück, dass —; po vsej sreči, zum größten Glück; po sreči, k sreči, zum Glück, glücklicherweise; po sreči iti, glücklich vonstatten gehen; po sreči se iziti, einen glücklichen Ausgang nehmen; to je po sreči, ne po umeči, er hat mehr Glück wie Verstand, Ist.- Cig.; v sreči in nesreči; ako Bog da srečo; ima srečo; nima sreče; sreča mu streže, godi, das Glück ist ihm geneigt, Cig.; = sreča mu je mila, Cig.; vpili bodo: sreča bodi, sreča bodi! (Glück zu!) Dalm.; sreča bodi kralju Salomonu! Dalm.; — (srenča, na zapadu- Mik.).
44669. srę́čati, srę̑čam, vb. pf. begegnen: s. koga; srečala sva se; kedaj te bo pamet srečala? wann wirst du zu Verstand kommen?
44670. srečelǫ̑vəc, -vca, m. der Glücksritter, Jan., Šol., C., Zora.
44671. srę́čən, -čna, adj. glücklich; srečen človek; srečno življenje; srečnega storiti koga, jemanden glücklich machen; srečno potovati, priti kam; srečen (-čno) pot! glückliche Reise! = srečno hodi! C.; srečno! lebe(t) wohl! (pozdrav pri razhodu); srečne oči! = ich bin glücklich dich zu sehen! srečne oči, ki četveroperesno deteljo vidijo, nesrečne roke, ki jo trgajo! Erj. (Torb.).
44672. srę́čica, f. dem. sreča; das liebe Glück; — srečico praviti, prophezeien: s. praviti kakor ciganke, Dict.
44673. srę̑čka, f. dem. sreča; 1) srečko dati komu, jemandem die Hand zum Gruß reichen; daj srečko! ( pos. otrokom se tako pravi); — 2) das Lotterielos, Cig., Jan., C., nk.; srečke vzdigovati, Lose ziehen, Jan.
44674. srę̑čkanje, n. das Losen, die Ziehung (der Lose), C., nk.
44675. srę̑čkati, -am, vb. impf. Lose ziehen, losen, Cig., Jan., nk.
44676. srę̑čnež, m. der Glücksmensch, das Glückskind, Jan., Zora.
44677. srę́čnost, f. die Glücklichkeit, Mur., Cig.; kje je tedaj vaša srečnost? Jap. (Sv. p.); upa s., Levst. (Zb. sp.).
44678. srẹ́da, f. 1) die Mitte; v sredi stati, v sredo stopiti; od konca do srede; po sredi razsekati, mitten entzweihauen; črez sredo prelomiti, mitten entzweibrechen; — der Mittelpunkt, Cig.; v sredo zadeti, ins Centrum treffen; v sredi, v zlati skledi = golden ist die Mittelstraße, Cig., Nov.; — 2) das Mittel, Krelj, Trub.; s. in pot, das Mittel und die Art und Weise, C.; — 3) srẹ̑da, die Mittwoche; sredpostna s., die Mittfasten.
44679. srẹdánja, f. 1) die Mitte, der mittelste Kern, V.-Cig.; — 2) die Mittelgattung, V.-Cig.; — 3) die Mitteltafel im Fassboden, Z.
44680. srẹ̑dək, -dka, m. 1) die Mitte, Z., DZ.; — der Mittelpunkt, Cig.; — das Mitteltheil, Z.; der mittlere Theil des Fassbodens, C.; — die Raingrenze zwischen zwei Feldern, vzhŠt., C.; — 2) das Mittel, das Medium, Jan., Rog.- Valj. (Rad), ZgD.
44681. srẹ̑dež, m. der mittlere Theil, bes. der Kern des Salat- oder Kohlhauptes, vzhŠt.
44682. srẹ́di, praep. c. gen. mitten in (unter, auf etc.); s. mesta stanovati; s. sovražnikov; s. morja, mitten auf dem Meere; s. zime, mitten im Winter; do sredi polja, bis zur Mitte des Feldes.
44683. srẹdíca, f. der innere Theil einer Sache: die Brotkrume; — das Kernholz der Bäume; — das Fleisch der Früchte, Jan.; — kostna s., die Knochensubstanz, Erj. (Som.).
44684. srẹdína, f. der mittlere Theil, die Mitte; s. vojske, das Centrum, Cig.; s. zemlje, der Mittelpunkt der Erde, Cig.; — das Innere (eines Landes), Cig. (T.); — das harte, schwarze Holz, das Kernholz, C.
44685. srẹdı̑nski, adj. zur Mitte gehörig: sredinska globina (globokost) soda, die Spundtiefe eines Fasses, Cig. (T.); — Central-, Cig.; sredinska akademija, Navr. (Kop. sp.); ( pogl. osrednji).
44686. srẹdíščən, -čna, adj. zum Mittelpunkt gehörig, Central-, Cig.; sredı̑ščni kot, der Mittelpunktswinkel, Cig. (T.); središčni žarki, die Centralstrahlen, Žnid.
44687. srẹdnjerę̑pəc, -pca, m. srednjerepci, Halbschwänze, Mittelkrebse, h. t.- Cig. (T.).
44688. srẹdnjevẹ̑kar, -rja, m. ein Anhänger mittelalterlicher Ideen ( zaničlj.), Str.
44689. srẹ̑dnji, adj. in der Mitte sich befindend, der mittlere, Mittel-; srednja vrsta; srednje bruno; s. prst, der Mittelfinger; srednja šola, die Mittelschule; srednji vek, das Mittelalter, nk.; srednji spol, das sächliche Geschlecht ( gramm.); srednja pot, najboljša pot; srednja ladja, das Mittel- oder Hauptschiff ( arch.), Cig. (T.); srednji pojem, der Mittelbegriff ( phil.), Cig. (T.); — durchschnittlich; srednja cena, der Durchschnittspreis; srednje število, die Durchschnittszahl, Cig. (T.); srednja brzina, die Normalgeschwindigkeit, Cig. (T.); — von mittlerer Quantität oder Qualität; srednja letina, mittelmäßige Jahresfechsung; srednje velikosti, von mittlerer Größe; srednje velik, mittelgroß; — s. spol, das sächliche Geschlecht ( gramm.); — indifferent ( phys.), Cig. (T.), ( rus.).
44690. srẹ̑dnjica, f. vsaka reč, ki je v sredi, Zilj., Jarn. (Rok.); der Mittelstrich, die Mittellinie, C.; — das mittlere Bodenbrett am Fasse, Cig., C.; — der Wulst am Dreschflegel, Cig.
44691. srẹ̑dnjik, m. 1) der Mittelfinger, Jan.; — 2) der Mittelzahn, C.; — 3) das mittlere Fassbodenstück, Mur., C.; — 4) das mittlere Beet eines Ackers, Mur.
44692. srẹdobẹ́žən, -žna, adj. centrifugal, Cig., Jan., Cig. (T.); srẹdobẹ̑žni stroj, die Schwungmaschine, Sen. (Fiz.).
44693. srẹdobẹ́žnost, f. die Centrifugalkraft, Cig., Jan., Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
44694. srẹdotę́žnost, f. die Centripetalkraft, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.).
44695. srẹdotǫ̑čje, n. = središče, der Mittelpunkt, das Centrum, Cig., Jan., Cig. (T.), Nov., Zora; — rus.
44696. srẹ́dpost, m. die Mittfasten, Cig., Jan., Levst. (Zb. sp.).
44697. srẹ̑n, m. 1) der Rauhreif, C., Mik., Dol.; sren se na laseh, na dlaki ob hudem mrazu dela, C.; — 2) die gefrorene, harsch gewordene Schneerinde, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Jes.; sren drži, da lahko hodiš po njem, Gor.; po srenu klasje pobirati = sein Brot auf unrechtem Wege suchen, Mur.
44698. srẹ̑nj, m. 1) = sren 1), Štrek.; srenj stoji po drevju, po travi, BlKr.; — 2) = sren 2), Jan., Mik., Valj. (Rad), Litija- Štrek. (LjZv.); — 3) der Eisstoß, Podgorjane (Goriš.)- Štrek. (LjZv.).
44699. srẹ̑nja, f. 1) die Gemeinde, Mur., Cig., Jan., Gor.- Svet. (Rok.); ( eig. "Hauptort mehrerer Gemeinden, stsl. srêdьnja" Mik.); — 2) die Gemeindevertretung: v srenjo voliti koga, Gor.; — 3) die Gemeindesitzung: srenjo napovedati, v srenjo iti, Z.
44700. srẹ̑njčan, m. = srenjan, LjZv.

   44.101 44.201 44.301 44.401 44.501 44.601 44.701 44.801 44.901 45.001  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani