Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (44.401-44.500)

2. spǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf. zusammentreiben, Jan. (H.).
3. spǫ́kati, -pǫ̑kam, vb. pf., nam. razpokati, Gor.
spoklína, f., nam. razpoklina, Gol.- Valj. (Rad).
spokojíti, -ím, vb. pf. beruhigen, Cig.; — jaz vas hočem spokojiti ("erquicken"), Krelj; — prim. stsl. vьspokojiti, sedare.
spokǫ́rən, -rna, adj. Büßer-: spokǫ̑rna obleka, Levst. (Zb. sp.); žimnata spokorna oblačila, Škrb.- Valj. (Rad); — pogl. izpokoren.
spokoríti, -ím, vb. pf., pogl. izpokoriti.
spokorję́nəc, -nca, m., pogl. izpokorjenec.
spokǫ́rnica, f., Cig., Jan., pogl. izpokornica.
spokǫ́rnik, m., Cig., Jan., pogl. izpokornik.
spòł, spóla, tudi: spọ̑ł, spọ̑la, spolȗ, m. 1) das Geschlecht; moškega spolu, Dalm.; ženski s., Trub.; lepi s., das schöne Geschlecht, Cig., Jan., nk.; po spolu iti, sich begatten, Cig.; — das Geschlecht (in der Grammatik), Cig., Jan., nk.; — die Gattung, ogr.- Valj. (Rad); — 2) = rod, das Geschlecht: David govori v imenu človeškega spola, Jsvkr.; človeškega spola šola, Mik.; — 3) die einzelne Person eines Geschlechtes: moški s., das Mannsbild, Meg.; osemdeset moških spolov, Dalm.; vse moške spoli pobosti, Dalm.
spọ̑li, adv. = spolu, zur Hälfte, halbpart; na spoli imeti kaj, BlKr.- Mik.; spoli orati (če eden zrnje, drugi njivo da), sadje takega drevesa, ki na meji stoji, gre sosedoma spoli, vzhŠt.- Vest.
spȏłnič, adv. völlig, ganz, C.
2. społník, m. = spolnjak, Z.
spółniti, -im, vb. pf. = izpolniti.
społnják, m. der mit jemandem Besitz und Nutzen theilt, Kop.- Mik.; — prim. spolu.
spolovár, -rja, m. der Besitz- und Erwerbsgenosse ( v. zweien), der Compagnon, Cig., Jan., Z., Notr.
spolǫ́vən, -vna, adj. 1) Halb-, halbbürtig, Cig.; spolovni bratje, einbändige Brüder, Cig.; — 2) zweien gemeinsam gehörend: spolovna paša, die Mitweide (von zweien), V.-Cig.; spolovna krava, Svet. (Rok.); spolovno drevo, ein Baum, dessen Äste auf des Nachbars Grund überhangen, Cig.; — 3) halb neu, Dol.- Mik.
spolovílọ, n. = spolni ud, Mur., V.-Cig., Jan., DZ.
spolovína, f. 1) die Gemeinschaft des Besitzes und Nutzens einer Sache zwischen zwei Personen, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.); na spolovini imeti kaj, sich in den Besitz und Nutzen theilen, BlKr.- M.; = v spolovini, Cig.; = na spolovino, Cig., Jan., Bas.; na (v) spolovino imeti ribjo lov, delavce, živino, C.; — 2) die Pflichthälfte des Weibes nach des Mannes Tode, C.
spolovı̑nar, -rja, m. der Halbpartner ( z. B. der Halbpächter), Cig., Jan., C.
spolovíniti, -ı̑nim, vb. pf. halbieren, Mur.; Gemeinschaft machen in Bezug auf Besitz und Nutzen einer Sache, C.; — greh s. s kom, gemeinschaftlich sündigen, Ravn.
spolovı̑nstvọ, n. die Gütergemeinschaft (zwischen zweien), Jan.
spolovnják, m. der Mitbesitzer, der Halbpartner, Cig.
spolǫ́vščina, f. = spolovina 1), spolovinstvo, vzhŠt.- Vest.
społstíti, -ím, vb. pf. verfilzen, Cig., C.; (po češ. splstiti).
spọ̑lu, adv. 1) (prvotna oblika za: spoli, spol', prim. stsl. sь polu, is-polu, halb, zur Hälfte); spolu ("spul") dati pobirati fižol (tako, da ga pobirač le polovico odda, pol pa obdrži za nabiranje), jvzhŠt.; na s. ("spul"), halbpart, Dol.; — 2) ("spuvu" immer, Guts.; [morda nam. spolu, prim. spoloma, nacheinander, C.], "spovo", Kol.; "spuvi" Kor.- C.).
spomę́niti, -nem, vb. pf. 1) erinnern, Jan., C., Mik., Krelj, kajk.- Valj. (Rad); — erwähnen, M., C.; anführen, Cig.; — 2) s. se, sich erinnern, gedenken, Jan., C., Danj. (Posv. p.); Bog se spomene svoje svete zaveze, Krelj; Spomeni se na-me! Npes.-Schein.; s. se s koga, s česa, ogr., kajk.- Valj. (Rad); ("sa spomanot" Rez.- Baud.); — 3) = s. se, sich erinnern, gedenken: spomeni, krščanska duša, na Kristusove besede, Guts.; spomeni name! Npes.-Schein.; — praes. spọ́menem, Npr.- Erj. (Torb.); spomenę̑m, ogr.- Valj. (Rad); — prim. stsl. vьspomęnąti, pomęnąti in pomênąti.
spomẹ́niti se, -im se, vb. pf. = pomeniti se, sich besprechen, Z.; spomenjen biti s kom, mit jemandem im Einverständnis sein, Cig.
spomẹ́njati se, -am se, vb. impf. ad spomeniti se; = pomenkovati se, ein Gespräch oder Gespräche führen, Z., vzhŠt.
spomẹ̑nkovati se, -ujem se, vb. impf. = pomenkovati se, C., Z.
spomı̑n, m. 1) ein Zeichen als Mahnung, Vorbedeutung u. dgl.; spomin se glasi, kadar ima kdo umreti: ali tolče kje, ali zvoni, ali pride bela podoba, pa spet zgine itd., Zora; — 2) das Erinnerungsvermögen, das Gedächtnis; dober s. imeti; slabega spomina biti, ein schwaches Gedächtnis haben; iz spomina vedeti, auswendig wissen, Cig.; — 3) die Erinnerung, das Andenken; za s. komu kaj dati; v s. slavne zmage, zum Andenken an den glorreichen Sieg; v dobrem spominu koga ohraniti; — das Gedächtnis der Verstorbenen im kirchlichen Gebet, jvzhŠt.; — das Todtenamt am Sterbetag, vzhŠt.- C.; — die Erforschung des Gewissens, Rez.- C.
spomínati, -am, vb. impf. ad spomeniti; 1) erwähnen, Raič (Slov.); nje sveto ime gostokrat spominajo, kajk.- Valj. (Rad); s. in častito obhajati, Jsvkr.; s. od koga, von jemandem Erwähnung thun, ogr.- Let.; — 2) s. se, = spominjati se, sich erinnern, C., Vrt., ogr., kajk.- Valj. (Rad); — 3) s. se, = pominati se, ein Gespräch führen, C., vzhŠt.
spomı̑nək, -nka, m. 1) dem. spomin; die Erinnerung, das Andenken, Ravn.- Valj. (Rad); — 2) das Erinnerungszeichen ( z. B. ein Bildchen), Ig (Dol.); — = spomenik, das Denkmal, das Monument, Mur., Cig., Jan., nk.; (bolje: spominík, iz: spominnik, Škrab. [Cv.]).
spominováti, -ȗjem, vb. impf. 1) s. kaj, an etwas denken: s. poslednjo sodbo, Schönl.; — s. koga, jemandes Andenken feiern, Svet. (Rok.); — 2) s. se, = spominjati se, sich erinnern, Z.; — 3) s. se = spomenjati se, spomenkovati se, Dict.
spomı̑nski, adj. Erinnerungs-, Gedenk-, Cig., Jan.; spominski denar, die Denkmünze, Cig.; spominski zapiski, Memoiren, Jan.; spominska plošča, die Denktafel, SlN.
spomı̑nščica, f. 1) die Denkmünze, Jan. (H.); — 2) das Vergissmeinnicht (myosotis palustris), Cv.
spomlȃd, f. der Frühling; na spọ̑mlad, in der Frühlingszeit, Cv.; drevo se spomlad ( nam. v spomlad, im Frühlinge) razraste, Krelj; — prim. vzpomlad, pomlad.
spomladánji, adj. = pomladanji, Frühlings-: s. čas, Z.
spomladíšče, n. der Frühlingspunkt, C., Sen. (Fiz.).
spomládnji, adj. Frühlings-, Mik.; spomladnje znamenje, Cig.; tudi: spọ̑mladnji: spomladnje ("spum-") rožice, Dict.
spọ̑mniti, -nim, vb. pf. 1) erinnern; s. koga česa (an etwas); spomni me te reči! Cig.; nav. spomniti koga na kaj; — s. se, sich erinnern; s. se koga (česa), na koga (kaj); zdaj sem se spomnil, jetzt ist es mir eingefallen; spomni se me, kadar se ti bo dobro godilo! — 2) vb. impf. gedenken, Meg.; spomnite! seid eingedenk! Dict., Jsvkr.; s. na koga (kaj), Trub.; spomnite na moje besede! Krelj; ne spomni na pregreho moje mladosti! Kast.; Bog spomni na Noeta, Ravn.; Na-te bom spomnil, Dokler bom živ, Npes.-K.; — tudi: s. se, Kr.- Levst. (Zb. sp.), Mik. (V. Gr. IV. 313.); — prim. spomeniti.
spomóči, -mǫ́rem, vb. pf. s. si, sich helfen, Z.; (s. se, zu Vermögen kommen, Cig.); ( nam. vzp-?).
spǫ̑na, f. 1) die Fessel, Cig., Jan., C.; — nav. pl. spone, die Fesseln: v spone dejati konja, človeka, Cig.; dati noge v spone, Dalm.; tujo ovco deno pastirji v spone, ako zajde v njih pašo, Vrsno- Erj. (Torb.); — spona je veriga, ki spenja ročici pri obloženem vozu, Gor.; tudi veriga, s katero se žrd poveže, kajk.- Valj. (Rad); — der Zaunring, Cig.; — der Spannstrick, Cig.; — 2) das Band bei den Zimmerleuten, V.-Cig.; — die Klammer, die Klampe, Jan. (H.); — das Thürband, Jan.; — die Clausur an Büchern, Cig.; — 3) die Zwinge, die Schraubenzwinge der Tischler, V.-Cig.; — 4) der Bindevocal ( gramm.), Jan., Cig. (T.); — spọ̑na, Cv.
sponȃšati, -am, vb. impf. ad sponesti; 1) vorwerfen, vorhalten, Meg.; s. komu kaj, Cig., Jan., C., nk.; — 2) s. koga, jemanden spöttisch nachahmen, nachäffen, C.; s. kaj: ptice sponašajo človeške besede, Hip. (Orb.); — ( nam. vzp-?).
sponȃšati se, -am se, vb. impf. ad sponesti se; 1) = ponašati se, sich aufführen, Jsvkr.; — 2) = izponašati se, gut fortkommen, gedeihen, Cig., Jan., M.
sponésti, -nésem, vb. pf. vorwerfen, rügen, C.; ( nam. vzp-?).
sponésti se, -nésem se, vb. pf. 1) sich aufführen, Jsvkr.; — 2) = izponesti se, gerathen, gelingen, gedeihen, Cig., Jan., C., M., Nov., ZgD.
sponósən, -sna, adj. ne bodi Vam sponosno! verzeihen Sie! Cig.; — prim. sponesti.
sponǫ̑sica, f. der Vorwurf, C., vzhŠt.
sponósiti, -nǫ́sim, vb. pf. vorwerfen: s. komu kaj, Cig.; sramuj se prijatelju sponositi, ino kadar njemu kaj daš, — mu ne sponašaj! Dalm.; ne bodi mu sponošeno! Z.; — prim. sponesti.
spopàd, -páda, m. der gegenseitige Angriff, der Zusammenstoß, Cig., C.; — der Kampf, Gor.- DSv.
spopádati se, -pȃdam se, vb. impf. ad spopasti se; 1) einander angreifen, Jan.; — 2) = sprijemati se, zusammenkleben, C., M.; prsti se od grozdja spopadajo, Z.
spopȃdək, -dka, m. der gegenseitige Angriff, der Zusammenstoß, Jan., Nov.
spopásti se, -pádem se, vb. pf. 1) handgemein werden, feindlich aneinander gerathen; — za dedščino s. se, Z.; — 2) aneinander kleben bleiben, Cig.
spópati, -am, vb. pf. zusammenpappen, zusammenkleben; — prim. popati.
spoprijẹ̑mati se, -am se, vb. impf. ad spoprijeti se, Z.
spòr, spǫ́ra, adj. ausgiebig: žito je sporo (scheffelt gut), Dol.- Cig.; — sättigend, Z.; nahrhaft, UčT.
sporéči se, -réčem se, vb. pf. in einen Wortwechsel gerathen, sich zerzanken, übereinander kommen; malo smo se sporekli, Z.; tovariši se do dobrega sporeko med seboj, Cv.
sporèd, I. adv. gegenüber, Jan.; — II. praep. c. gen. neben: s. moje njive, Z.
sporẹ́kati se, -rẹ̑kam se, vb. impf. ad sporeči se; zanken, Cig., C.
sporẹ́kav, adj. zänkisch, C.
2. spórən, -rna, adj. 1) Streit-, Cig. (T.); spǫ̑rni spisi, Streitschriften, Cig. (T.); sporne stranke, streitende Parteien, DZkr.; — streitig, Jan., nk.; — 2) rebellisch, Cig.; — heftig, C.; — 3) widerwärtig, abscheulich, Mur.- Cig., Jan.; najspornejši hudiči, sporno pogrjena, smrdljiva telesa, Guts. (Res.); govoril je z vsakim, tudi najspornejšim, Glas.; — sporə̀n, Rož.- Kres; ( prim. soprn).
2. spórnost, f. die Abscheulichkeit, Mur., Cig.; tudi spornọ̑st: prikazujejo se mu grehi z veliko grozo in spornostjo ("spornustjo"), Guts. (Res.).
sporoč-, išči pod: izporoč-.
sposadíti, -ím, vb. pf. die Sitze nebeneinander anweisen: s. goste, M.
sposẹ́sti, -sę̑dem, vb. pf. sich der Reihe nach zusammensetzen, Raič (Slov.).
sposǫ́bən, -bna, adj. fähig, tauglich, Mur., Jan., C., nk.; s. za orožje, wehrhaft, Jan. (H.); s. za oliko, culturfähig, Cig. (T.); s. biti za kaj, sich zu etwas eignen, Jan.; — rus.
sposobíłən, -łna, adj. Befähigungs-: sposobı̑łna preizkušnja, DZ.
spoštèn, -éna, adj. = pošten, C., Z.
spoštljìv, -íva, adj. ehrerbietig; spoštljivo pozdraviti koga.
spoštováti, -ȗjem, vb. impf. in Ehren halten, achten; s. koga, jemandem Achtung zollen; spoštovani gospod! geehrter Herr!
spoštovȃvəc, -vca, m. der Achtung zollt, der Verehrer.
spotı̑ka, f. das Anstoßen: govoril je glasno, brez spotike, Str.; — der Anstoß, der Anstand, der Haken, Cig. (T.); brez spotike, ohne anzustoßen, ohne Anstoß, C.; — das Ärgernis, der Scandal, Cig., Jan., C.
spotíkati se, -tı̑kam, -čem se, vb. impf. ad spotekniti se; stolpern; — jezik se mu spotika, er stockt in der Rede, Cig.; — Anstoß nehmen: s. se nad čim; spotika se nad menoj, ich bin ihm zum Ärgernis, Cig.
spotikljìv, -íva, adj. 1) leicht Anstoß nehmend, heiklich: niso tako spotikljivi, da bi se človek brž zaletel, če ga ni pol urice doma, Jurč.; — 2) anstößig, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
2. spǫ́titi, -im, vb. pf. auf den rechten Weg führen, zurechtweisen, C.; — Aufschluss geben, aufklären, C.; — erinnern, aufmerksam machen: s. na kaj, ogr.- C.; spotijo ga na nesrečnega Salomona, Npr.- Kres; — s. se, sich zurechtfinden, klug werden, vzhŠt.- C.; — s. se, sich erinnern: ne morem se spotiti, kdaj je to bilo, vzhŠt.- C.; — ( nam. vzp-).
3. spotíti, -ím, vb. pf. in Schweiß bringen; takov pot človeka spoti in utrudi, LjZv.; — s. se, in Schweiß gerathen; — anlaufen ( z. B. vom Glas), Cig.
spǫ̑tje, n. der Irrweg, (izp-) Guts.; — der Umweg, (izp-) M.; — prim. s pota.
spǫ̑toma, adv. 1) auf dem Wege, unterwegs, im Vorbeigehen; s. kaj opraviti; vračaje se iz Bosne vzel je s sabo spotoma 40.000 kristijanov v Slavonijo, Navr. (Let.); — 2) gerades Weges, C.; Jezus gre sp. v tempelj, Ravn.; — unausgesetzt, Mur.; — sogleich, alsobald, Cig., Jan.; Jožef se s. vzdigne, Ravn.
spọ̑vẹd, f., pogl. izpoved.
spovẹ́dati, -vẹ́m, vb. pf. = vzdati, entbieten: mir komu s., Dalm.; ( nam. vzp-).
spovíti, -víjem, vb. pf., pogl. izpoviti.
sprȃskati, -am, vb. pf. wegkratzen.
sprāt, m. die Sprotte (clupea sprattus), Erj. (Z.).
sprȃva, f. 1) der Vergleich, ein gütliches Abkommen, die Versöhnung, die Sühne; boljša je kratka sprava nego dolga pravda; spravo delati, Meg.; spravo piti, den Ausgleichstrunk trinken, Dol.; — 2) das Zeug, das Geräth; ribiška s., Dict.; lovska s., Cig.; kuhinjska s., C.; bojna, vojaška s., Cig., C.; hišna s., die Hauseinrichtung, ogr.- C.; — 3) kraj, kjer se kaj spravlja: = žep, Dol.; — = mehur, napolnjen sala, ki rabi v mažo ali tudi obelo, Kras, Ip., Goriška ok.- Erj. (Torb.); — 4) das Lab, Štrek.
sprȃvdati se, -am se, vb. pf. einen Process gegeneinander beginnen, sich zerrechten, Cig.
správən, -vna, adj. 1) sparsam, ökonomisch, Idrija; — 2) geeignet zum Verwahren, Svet. (Rok.), Dol., Gor.; — 3) ordentlich, regelrecht: spravno govoriti, Vod. (Izb. sp.); — 4) Versöhnungs-: sprȃvni dar, Cig.; — versöhnlich, verträglich, Mur., Cig., Jan.
spravílọ, n. 1) das Transportmittel, Jan.; — 2) das Zustellen, C.; — das Einheimsen, das Einbringen der Fechsung, Nov.- C., jvzhŠt.; — nič ne bo spravila = ne bo kaj spraviti, Svet. (Rok.); — 3) das ersparte Gut, C.; — 4) = sprava, die Sühne, Jan.
správiti, -prȃvim, vb. pf. 1) aussöhnen; dva človeka, ki sta se skregala, zopet s.; bolnika z Bogom s.; s. se s kom, sich mit jemandem aussöhnen; z Bogom se s.; — 2) aufbewahren; dobro spravi denar, da ga ne izgubiš, da ti ga ne ukrade kdo! nedeljsko obleko v škrinjo s.; bolje je spravljeno jajce, kakor sneden vol, Npreg.- Met.; — einheimsen, einbringen; otavo smo o lepem vremenu spravili; — 3) (an einen Ort) schaffen, bringen, in einen Zustand versetzen; proč, s pota s., wegschaffen; z mize s., abräumen; vkup s., zusammenbringen; (s., versammeln, Meg.); vino ga je pod mizo spravilo; ni ga bilo domov s.; otroka spat s.; s. kaj v denar, etwas zu Gelde machen; vojsko na noge s., ein Heer mobil machen, Cig.; nič ni iz njega s., man kann nichts aus ihm ziehen; to ga bo spravilo pod zemljo, das wird sein Tod sein; na beraško palico s., auf den Bettelstab bringen; pod se, pod svojo oblast s., unter seine Gewalt bringen; v red s., in Ordnung bringen; na dan s., ans Tageslicht fördern; v zadrego s., in Verlegenheit bringen; — s. si, sich anschaffen, Npes.-Vraz; — s. se, sich fortmachen; glej, da se spraviš od tod! mache, dass du von hier fort kommst! skozi luknjo, na drevo se s., sich durch das Loch, auf den Baum hinaufarbeiten; s. se nad koga, sich über jemanden hermachen; s. se k čemu, sich an etwas machen; s. se k delu.
správljati, -am, vb. impf. ad spraviti; 1) auszusöhnen suchen: že dolgo spravljam brata, pa ju ne morem spraviti; — 2) aufbewahren: denar v omaro s.; s. (= ne razsipavati), ogr.- Valj. (Rad); — einheimsen, einbringen: koruzo, mrvo s.; platno s., die Leinwand von der Bleiche nachhause schaffen, C.; — 3) schaffen, bringen: kamenje s pota s.; otroka spat s.; v nesrečo s. ljudi; na dan s. kaj; po hiši s., im Hause (im Zimmer) aufräumen, jvzhŠt.; — s. se, sich anschicken: s. se na pot, k delu; na drevo se s., sich auf den Baum emporarbeiten; — 4) s. se, Umgang haben: z razumnimi ljudmi se s., Mur.
sprȃvnica, f. 1) die Versöhnerin, Cig.; — 2) die Vorrathskammer, das Magazin, Mur., C.
sprȃvnik, m. 1) der Versöhner, Cig., C.; — 2) der Vorsteher einer Alpenwirtschaft, Z.; der Senne, Jan.; = mlekar v planinskem stanu, Ljubušnje ( Goriš.)- Štrek. (Let.); spravnik nam ni hotel siratke dati, Glas.
spre-, praef., pogl. izpre-; (išči besed s "spre-" se začenjajočih, katerih ni tu najti, pod: izpre-).
sprę́či, sprę́žem, vb. pf. zusammenspannen, Z.; — s. se s kom, auf jemandes Seite treten, es mit ihm zu halten anfangen, C.
sprèd, praep., pogl. izpred.
sprę́dati, -am, vb. impf. ad spresti; zusammenspinnen, Cig.
1. sprẹ̑dək, -dka, m. 1) das Vordertheil, Cig. (T.); — 2) der Vorsprung, Z., UčT.; — 3) der Vorrang, der Vorzug, das Privilegium, C.
sprẹ̑dnjica, f. 1) die Vorgängerin, Cig., M.; — 2) die Vorsteherin, Guts., V.-Cig.; — 3) das vordere Pressbrett, Cig.; — 4) die Vorkammer, DZ.; — 5) die Vorsilbe, das Präfix ( gramm.), Cig., Jan.; — der Vordersatz, Jan.; — (največ "sprednica" pisano).
sprẹ̑dnjik, m. 1) der Vordermann, Mur., Jan.; — 2) der Vorgänger, Dict., Jan., C.; — der Vorfahr, der Vorahn, Cig., Jan., C., Schönl., Ravn.- Valj. (Rad), Burg., LjZv., Vrt.; — 3) der Vorgesetzte, V.-Cig., C.; — 4) das Vortuch, C.; — 5) der Anlaut ( gramm.), Jan.; — (največ "sprednik" pisano).
sprę̑ga, f. 1) das Zusammenspannen, C.; — 2) die Conjugation ( gramm.), Jan., nk.

43.901 44.001 44.101 44.201 44.301 44.401 44.501 44.601 44.701 44.801

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA