Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (43.101-43.200)

  1. sklẹ́panje, n. das Zusammenschließen; — das Schließen; — das Beschließen, itd. prim. 3. sklepati.
  2. 2. sklépati, -klę́pljem, -páti, -ȃm, vb. pf. = izklepati, ausdengeln: koso, srp s., Mur., Cig.
  3. 3. sklẹ́pati, -klẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad skleniti; 1) fest zusammenfügen, verbinden, zusammenschließen; pse s., Hunde koppeln, Cig.; obroč s., die Reifenden zusammenschließen, Str.; roke s., die Hände falten; (= z rokami s., Npes.-Schein.); — verbinden, vereinen, Cig., Jan.; besede s., C.; ljubezen nas sklepa, nk.; — s. se, sich schließen, Mur.; sich zusammenfügen und verbinden, Cig.; ne veš, kako se kosti v noseče telesu sklepajo, Škrinj.; — s. se, zusammenpassen, sich vereinen; dobro se sklepa, Mur., Cig.; — 2) schließen, endigen, Cig., Jan.; sklepajoč svoj govor, am Schluß seiner Rede, nk.; začenjati in s. posvetovanje, nk.; — abschließen: račune s., — in den letzten Zügen liegen, Cig.; — 3) abschließen, zum Abschluss zu bringen suchen: mir, pogodbo s.; — 4) folgern, Schlüsse ziehen, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 5) Beschlüsse, Vorsätze fassen, beschließen; zakone s.; človek sklepa, Bog pa sklene, Valj. (Rad).
  4. sklę̑pəc, -pca, m. 1) dem. (sklep); sklépəc, Valj. (Rad); — 2) das Schnappmesser, Mur., Cig., Jan., C., vzhŠt.
  5. sklę́pən, -pna, adj. 1) Klapp-, Schnapp-: sklẹ̑pni nož, das Schnappmesser, C.; sklepni stol, zusammenlegbarer Stuhl, der Einlegestuhl, sklepne vilice, die Einlegegabel, Cig.; — 2) Gelenk-, Cig., Cig. (T.); sklepni vezek, das Gelenkband, Cig.; sklepni zobci, die Schlosszähne (der Muscheln), Cig. (T.); — 3) Schluss-, sklepna misel, der Schlussgedanke, Cig.
  6. sklę̑poma, adv. 1) durch Beschluss, DZ.; — 2) s. izvesti, erschließen, Cig. (T.).
  7. sklę́povən, -vna, adj. 1) Gelenk-: sklepovna (sklepna) jabolčica, der Gelenkkopf, Cig. (T.); — 2) Schluss-: sklepovna vrsta, sklepovni niz, die Schlussreihe, die Schlusskette ( phil.), Cig. (T.); sklepovni račun, die Schlussrechnung, Cel. (Ar.).
  8. sklésati, sklę́šem, vb. pf. behauen: kamen s., Z.; cesto v skalno steno s., eine Straße in die Felsenwand hauen, Zora.
  9. sklẹ̑stək, -stka, m. ein abgehauener Ast, der Prügel, Cig., M., C., Gor., Tolm.; sklestke nabirati, Ravn.; s sklestkom ostroge drgati, LjZv.; ( nav. sklesek).
  10. 1. sklẹ́stiti, -im, vb. pf. beim Abästen abhacken, abästen, Z., Danj.- M.
  11. 2. sklẹ́stiti, -im, vb. pf. zusammenschlagen: toča je vse sklestila; — s. komu kosti, Cig.
  12. sklę́ti, skółnem, vb. pf. 1) verfluchen, verwünschen, Rez.- C.; — 2) durch Verwünschung ins Unglück stürzen, Mariborska ok., C.
  13. sklẹ́ti, -ím, vb. impf. = skeleti, brennenden Schmerz verursachen; rana skli, Cig.; dim skli, der Rauch beißt, Cig.; — skli me, es kränkt mich, Cig.; grehi jih skle, Ravn.- Valj. (Rad); — ( praes. sklẹ̑jem, Z., C.).
  14. sklẹ́ža, f. 1) die Ritze, C.; — 2) die Achel, Štrek.
  15. sklìc, -klíca, m. die Zusammenberufung, die Convocation, Cig., Jan., DZ.; s. na vojsko, das Kriegsaufgebot, Cig. (T.); s. vojske v orožje, s. vojaški, die Mobilisierung, Levst. (Nauk, Pril.).
  16. sklícanje, n. die Zusammenberufung.
  17. 2. sklícati, -klı̑čem, vb. pf. zusammenrufen; s. hlapce k večerji; z bobnom s., zusammentrommeln; s. zbor, eine Versammlung einberufen; sklicana vojska, das aufgebotene, mobilisierte Heer, Cig. (T.).
  18. 3. sklicati, -klı̑čem, vb. pf. 1) aufrufen, errufen: s. spečega, komaj sem ga sklical, Cig.; težko ji je bilo sklicati me, LjZv.; — 2) s. se, sich berufen, Jan. (H.); — ( nam. vzk-).
  19. sklicávati, -am, vb. impf. = 1. sklicevati; zusammenrufen; s. vojake, mobilisieren, Levst. (Nauk); s. Boga in vraga, Himmel und Hölle bewegen, Cig.
  20. skliceváłən, -łna, adj. die Zusammenberufung betreffend: sklicevȃłnọ znamenje, das Alarmzeichen, Cig.; sklicevalno pismo, der Aufgebotsbrief, Cig.; sklicevalni dnevi, die Mobilisierungstage, Levst. (Nauk).
  21. sklicevȃnje, n. das Zusammenrufen, die Einberufung.
  22. 1. skliceváti, -ȗjem, vb. impf. ad 2. sklicati; zusammenrufen; starka (ptica) mlade sklicuje, Z.; — s. vojsko v orožje, mobilisieren, Levst. (Nauk).
  23. 2. skliceváti, -ȗjem, vb. impf. s. se, sich berufen, Cig., Jan.; ( nam. vzk-).
  24. sklicevȃvəc, -vca, m. der Zusammenrufer: der Gastelknecht, Cig.
  25. sklína, f. 1) der brennende Schmerz, Mur.; — 2) neka vinska trta, C., M.
  26. sklı̑nək, -nka, m. ein spitz zulaufendes Stück Feld, Cig.
  27. sklínjati, -am, vb. impf. ad skleti (skolnem); verwünschen, verfluchen, Mariborska ok., Rez.- C.
  28. sklíti, -klíjem, vb. pf. aufkeimen, emporkeimen, Mur., sklita pšenica ( nam. sklila), C.; ( nam. vzk-).
  29. sklìv, sklíva, adj. brennend, beißend (vom Schmerz), Z.
  30. skljȗčək, -čka, m. das Schnappmesser, Mur., C., vzhŠt.
  31. skljȗčenost, f. die Verkrümmtheit, die Contractur, Z.
  32. skljukáč, m. = sključek, vzhŠt.- C.
  33. skljúkniti se, -kljȗknem se, vb. pf. sich krümmen, sich bücken, ("skljunoti se," vzhŠt.- C.).
  34. skljukòt, adv. s. hoditi, gebückt einhergehen, vzhŠt.- C.; ( nam. v skljukot?).
  35. skljuváti, -kljújem, vb. pf. mit dem Schnabel zerhacken, zerpicken.
  36. sklobasáti, -ȃm, vb. pf. zusammenschwatzen.
  37. sklobuštráti, -ȃm, vb. pf. 1) verwirren; — 2) wirres Zeug zusammenreden.
  38. sklòg, sklǫ́ga, m. das Gerüst, Z.; mrtvaški s., die Todtenbahre, C., ob Pesnici ( vzhŠt.)- Nov.; — prim. skolke (?).
  39. sklòn, sklóna, m. 1) die Endung, der Casus, Cig., Jan., nk.; — 2) der Abhang eines Berges, C., Raič (Slov.); na obeh straneh doline se dvigujejo strmi skloni, LjZv.; po položnih in strmih sklonih, Slovan.
  40. sklončkati, -am, vb. pf. (an die Thüre) anklopfen, ogr.- M.; ( nam. vzk-).
  41. 2. sklóniti, -klǫ̑nem, vb. pf. = 3. skloniti, (-im): sklone se na postelji, Ravn.; sklone se kvišku, LjZv.; ( nam. vzk-).
  42. 2. sklóniti, -klǫ́nim, vb. pf. zusammenbiegen, C.; s. se, sich beugen, sich bücken, Jan., Zora; pred noge ti je vržen biser: skloni se in poberi ga! Naprej- Jan. (Slovn.).
  43. 3. sklóniti, -klǫ́nim, vb. pf. emporrichten, aufrichten, Cig.; visoko svojo postavo je sklonil s stola, Jurč.; — s. se, sich in die Höhe richten, sich aufrichten; po koncu se s., Jurč.; pripognil se je in se zopet sklonil, jvzhŠt.; — ( nam. vzk-).
  44. sklóniv, adv. aufrecht, Cig.; s. hoditi, s. držati, Vod. (Izb. sp.); ( part. praet. I. ad 3. skloniti, nam. vzkl-).
  45. sklonost, f. die Geneigtheit, Cig. (T.), DZ.; s. za umetnost, der Kunstsinn, Cig. (T.).
  46. sklòp, sklópa, m. 1) die Zusammenfügung, kajk.- Mik.; — 2) gorski s., der Gebirgsknoten, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.; čutnični sklop, der Nervenknoten, Bleiw.- Cig.; — s. ljudi, ein Haufen Leute, C.; s. ovac., eine Herde Schafe, Z.; — 3) die Fuge, kajk.- Mik.; — 4) eine Falle für größere Thiere, C.
  47. sklópiti, -klǫ̑pim, vb. pf. zusammenfügen, Habd.- Mik., Cig. (T.), vzhŠt.- C.; roke s., die Hände falten, C., Zora; — vereinigen, Guts.- Cig., C.; — s. se, sich zu einem Bunde vereinigen, sich verbinden, Guts.- Cig.; — s. se, zusammenpassen, Prip.- Mik.
  48. sklópniti, -klǫ̑pnem, vb. pf. zusammenthun: s. marelo, Svet. (Rok.).
  49. sklopotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. = klopotati, Z., Let.
  50. sklǫ̑žnja, f. = kložnja, C., Z.
  51. sklȗt, m. etwas Ekelhaftes, Abscheuliches: der Schmutz, das Ungeziefer, C.; ein abscheulicher Mensch (psovka), C.; — prim. skut.
  52. sklútiti, -im, vb. impf. 1) ekelhaft machen, beschmutzen, C.; — 2) s. se česa, vor einer Sache Ekel empfinden, C.; — ptič se skluti, der Vogel meidet das Nest, C.: — prim. skutiti.
  53. skǫ́ba, f. 1) die Leiste, Jan., Mik.; — 2) die Klammer, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.; s skobo speti, stisniti, klammern, Cig., Jan.; — (po drugih slov. jez.).
  54. skobacáti, -ȃm, vb. pf. auf allen Vieren hinauf kriechen, hinaufkrabbeln, Cig., Jan.; = s. se, Cig., M., jvzhŠt.; ( nam. vzk-).
  55. skobáliti se, -ȃlim se, vb. pf. s. se na konja, in plumper, ungeschickter Weise das Pferd besteigen, Jurč.; ( nam. vzk-).
  56. skǫ̑bəljnik, m. die Hobelbank, Z.
  57. skǫ́bica, f. dem. skoba; eine Art starke Schindel aus Eichenholz für Thüren, C.
  58. skobíliti se, -ı̑lim se, vb. pf. s. se z voza = nerodno se spraviti z voza, Dol.
  59. skọ̑bljanəc, -nca, m. nav. pl. skobljanci, Hobelspäne, (skub-) Z.
  60. skocnjáti, -ȃm, vb. pf. zerraufen, Z.
  61. skóčən, -čna, adj. gut springend: flink, schnell; s. konj, pes, Cig.; skočna mačka, Vrt.; naši konji so lepo rejeni in skočni, Erj. (Izb. sp.); skočne srne, LjZv.; Moja ljubka 'ma skočno peto, Npes.-K.; Skočno s postelj vstajajte, Npes.- Vod. (Pes.); — tudi: skočȃn, -čnà.
  62. skočír, -rja, m. ein kleiner, zornmüthiger, aufbrausender Mensch, Sp. Idrija- Erj. (Torb.).
  63. skóčirep, m. der Springschwanz (podura), Erj. (Z.).
  64. skóčiti, skǫ̑čim, vb. pf. einen Sprung thun, springen; na noge s., aufspringen; kar pes črez prag skoči = ein Katzensprung, Cig.; dobra gospodinja črez plot po pero skoči, Npreg.- Z.; kakor bi iz boba skočil = unvermuthet, Cig.; skoči po vode! laufe schnell um Wasser! s. komu na rep = jemanden zu Paaren treiben, Cig.; v lase si s., sich in die Haare fahren, Cig.; — v besedo s., einen Einwurf machen, Cig., Jsvkr.; kaj ti je v glavo skočilo? was ist dir in den Kopf gefahren? Cig.
  65. skǫ̑čnica, f. das Sprungbein, Erj. (Z., Som.), Cig. (T.).
  66. skočník, m. 1) das Gefälle: voda ima dober skočnik, Svet. (Rok.); — 2) der Bachwasserfall, Cig.; — der Wasserfall über dem Mühlrade, Z.; — 3) = majhni žleb nad mlinskim kolesom, Poh.; — 4) die Heuschrecke, C.
  67. skočnọ̑st, f. die Flinkheit: imel je toliko skočnosti, da je o pravem času smuknil pod mizo, Jurč.
  68. skodẹ̑lica, f. dem. skodela; (skud-) Cig., Jan., DZ., Vrt.
  69. skǫ̑dla, f. die Schindel, Dict., Mur., Cig., Met., Mik., DZ.; na streho so zlezli in njega (bolnika) skozi skodle doli spustili s posteljo vred, Jap. (Sv. p.); — prim. lat. scandula, die Schindel, Mik. (Et.).
  70. skǫ̑dlast, adj. Schindel-, Mur., Cig.; skodlasta streha, Mur., ZgD.; — geschindelt, Cig.
  71. skodljáti, -ȃm, vb. pf. zerkrausen: lase s., Z.; s. se, kraus werden, Cig.
  72. skodričáti, -ȃm, vb. pf. kraus machen, löckeln: lase s., Cig.; — entstellen: uže toliko slovenščine so gnusno skodričali (skodrčali), Vrt.; skodričana (skodrčana) latinščina, LjZv.; zgodovinsko podlogo skodričati (skodrčati) v tako zmes, Levst. (Zb. sp.).
  73. skodrnáti, -ȃm, vb. pf. zerzausen, Bolc- Erj. (Torb.).
  74. skojíti, -ím, vb. pf. aufziehen, erziehen, Krelj- M.; dete s., Dalm.; ( nam. vzk-).
  75. skòk, skǫ́ka, m. 1) der Sprung; na s., im Sprung; — das Springen: v skok, im Galopp: v skok jahati, jezditi, dirjati, Mur., Cig., Jan., Ravn.; V šotorje dirja, dirja v skok, Npes.-K.; Po črnih grobih v skok lete, Preš.; = v skoke, vzhŠt.- C.; — v skok, flink, schnell: boš videl, kako mi pojdejo noge v skok (pri plesu), LjZv.; kjer je dosti rok, tam gre delo v skok = viele Hände machen der Arbeit bald ein Ende, Mur.; ta reč ne sme na skok iti, man darf sich damit nicht übereilen, Met.; — skoke imeti, viel Geschäfte zu verrichten haben, C.; — 2) das Gefälle (des Wassers), Cig. (T.), Plužna- Erj. (Torb.), Erj. (Min.); — der Wasserfall, C., Poh.; slap ali skok, Pjk. (Črt.); — 3) = stegno: daj mi mesa v skoku, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Štrek.; pos. žabji skok, die Froschkeule, Cig.; pečeni skoki, Cig.; — 4) der grüne genießbare Frosch, C.; — 5) "ako gadu rep odsekaš, vzrastejo mu štiri noge, in iz njega postane 'skok', silno močna žival", Št.; ( prim. Glas. 1859, II. 182); — = debela kratka kača, kakor kak oselnik, Gor.- DSv. V. 286.
  76. skǫ́kavica, f. pijača, ki jo dajo voznikom, kadar pripeljejo vino in je (skokaje?) zlože, BlKr.
  77. skǫ̑kica, f. = bolha: skokice in lazice = bolhe in uši, BlKr.
  78. skǫ̑koma, adv. sprungweise, Cig., Jan., Žnid.; — im Galopp, Mur., Cig., Jan.; s. dirjati, Cig.; — über Hals und Kopf, Cig.; s. bežati, Levst. (Zb. sp.).
  79. skokopèt, -pę́ta, adj. = skokonog, Z.
  80. skokotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. hüpfen, springen: potoček skokota črez kamenati strmec, SlN.
  81. skółčiti, -kȏłčim, vb. pf. lendenlahm machen, Cig.; — s. se, sich das Hüftbein verrenken, Rib.- M.; — pogl. izkolčiti.
  82. skolę́bniti, -ę̑bnem, vb. pf. s. v stojo, den Stehschwung machen, Telov.; ( nam. vzk-?).
  83. 2. skolẹ́hati, -am, vb. pf. sich mühsam aufraffen, sich mühsam ans die Beine stellen, Jan., C.; mož skoleha in v sredo zbora stopi, Ravn.; — convalescieren, genesen, Cig., C.; = s. se, Dict., Cig., Trub.; na noge se s., Burg.; ( nam. vzk-).
  84. skolẹ́hniti, -ẹ̑hnem, vb. pf. sich aufrichten, aufstehen, Z.; ( nam. vzk-).
  85. skolẹ́nčiti, -ẹ̑nčim, vb. pf. die Kniefessel anlegen: kravo s., jvzhŠt.
  86. skǫ̑ljčən, -čna, adj. Muschel-, LjZv.
  87. skǫ̑ljka, f. die Muschel, Erj. (Ž.), nk.; — po drugih slov. jez.
  88. skomárati, -am, vb. pf. sich auf die Beine helfen, sich aufrichten, Jan., C.; Savel je počasi na noge skomaral, Ravn.; ( nam. vzk-).
  89. skomati, -am, vb. impf. 1) leidenschaftlich verlangen, schmachten, Z.; — 2) sehr in Sorgen sein, bekümmert sein, C.
  90. skomẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) stumpf sein: zobje skomijo, Guts.; — 2) sich sehnen, Z.; — 3) sehr in Sorgen sein, bekümmert sein, Jarn.
  91. skomígniti, -mı̑gnem, vb. pf. die Achseln zucken, Bes., Nov., Dol.
  92. skomína, f. 1) die Stumpfheit der Zähne nach dem Genusse einer herben o. sauren Sache; to skomino dela; skomino imeti; skomina mi je, Cig.; skomina mu je, kdor trdo grozdje jẹ́, Ravn.; od nezrelih jabolk skomino dobiti, vzhŠt.; kadar vidiš vzpomladi prvič mlado praprot, utrgaj jo, potlej trikrat pregrizni in reci: Mlada mladina, Ne bod' mi skomina! Vse leto ne bodeš imel skomine, D. Zemon ( Notr.)- Erj. (Torb.); — 2) die Lüsternheit: skomino delati, lüstern machen, reizen, Cig.; skomino imeti, ein Verlangen nach etwas haben, ZgD.; = skomine imeti, lüstern sein, Cig.; ima skomine po belem kruhu, es wässert ihm der Mund nach weißem Brot, Mik.; nas nima več skomina, wir haben kein Verlangen mehr, Vod. (Nov.); — 3) psovka suhemu, slabotnemu človeku, Gor.
  93. skomínast, adj. 1) stumpf ( v. den Zähnen nach dem Genuss herber o. sauber Sachen): skominasti zobje, Cig., Mik.; kateri človek viniko jẹ́, tega zobje bodo skominasti, Dalm.; — 2) die Zähne stumpf machend, herb, Cig., C.; skominasto sadje, Cig.
  94. skomínati, -am, vb. impf. 1) skomina me, die Zähne stehen mir auf, Cig.; — ich habe ein starkes Verlangen, C.; skomina me po čem ali kom, DSv., Kr.; — 2) skomina se mi = imam skomino, Dol., Gor.; — ich bin lüstern, Dol.
  95. skominàv, -áva, adj. = skominast: skominavi zobje, BlKr.
  96. skomíniti, -ı̑nim, vb. impf. 1) = skominati: skomini me, Z.; — 2) s. se = skominati se, Mur., Jan.
  97. skomljáti, -am, vb. impf. 1) wimmern, Notr.- Cig., Jan.; in Sorgen sein, sich grämen, Jarn., Cig.; s. za koga, C.; — ta-le moj palec na nogi, ki iz črevlja gleda, je časih skomljal in tožil, Jurč.; — 2) lüstern sein: s. za čim, nach etwas lüstern sein, Svet. (Rok.); po blagu s., Trub.
  98. skomnẹ̑ləc, -łca, m. ein lüsterner Mensch, C., Z.
  99. skomnẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) trauern, wehklagen, C.; bližnji in daljnji skomnijo, ker so preljubega Z. na oder dejali, Slom.; — 2) lüstern sein, sich sehnen, Cig., C.; s. za čim, nach etwas gieren, sich sehnen, ogr.- C.
  100. skomúcati, -ȗcam, vb. impf. 1) beim Sprechen undeutliche Laute von sich geben, C.; — 2) die Achseln zucken, Jan.

   42.601 42.701 42.801 42.901 43.001 43.101 43.201 43.301 43.401 43.501  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA