Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (42.401-42.500)

samoròg, -rǫ́ga, m. 1) das Einhorn, Cig., Jan.; samorogi bodo z jagnjeti vred padli, Škrinj.; — 2) der Narval oder Einhornfisch (monodon monoceros), Jan., Erj. (Ž.); — 3) = človek, kateri le sam za-se živi in se ne briga za druge, Gor.
samoròg, -rǫ́ga, adj. einhörnig, Mur., Jan.; samoroga krava, Lašče- Levst. (Zb. sp.).
samorọ̑ga, f. = samoroga žival (krava), Levst. (Zb. sp.).
samorǫ́gast, adj. einhörnig, Lašče- Levst. (Zb. sp.).
samorǫ̑gəc, -gca, m. = samoroga žival (vol), Levst. (Zb. sp.); — das Einhorn, ogr.- Valj. (Rad).
samosę́bən, -bna, adj. Selbst-: samosebno zatajevanje, die Selbstverleugnung, Jan.
samosẹ̀v, -sẹ́va, adj. = samoseven: samoseva konoplja, LjZv.
samosẹ̑vəc, -vca, m. 1) die selbstgewachsene Pflanze, (die nicht absichtlich gesäet worden ist), Cig., Jan., Svet. (Rok.); pos. o krompirju, ki se sam zaseje, C., Polj., Lašče- Erj. (Torb.); (o ovsu), Cig.; = samoraslo drevo, Blc.-C.; — 2) eine Art Moorhirse (sorghum halepense), Rihenberk- Erj. (Torb.).
samosẹ̑vka, f. = samosevec 1), Cig., Jan.; = rastlina, ki se je sama zasejala, pos. divja hruška ali jablana, Tolm.- Erj. (Torb.); trta s., Vrtov. (Vin.); — ime nekemu jabolku, Tolm.- Erj. (Torb.).
samoslẹ̑pnik, m. = kdor se sam oslepi, Levst. (Zb. sp.).
samoslı̑šəc, -šca, m. der Ohrenzeuge, Cig., Jan., Cig. (T.), Svet. (Rok.).
samosǫ̑bən, -bna, adj. persönlich: samosobno se zglasiti, sich persönlich melden, samosobno voliti, direct wählen, Levst. (Nauk).
samosòv, -sǫ́va, m. der Bullenbeißer, Z., C.; — hs.
samosrȃjčnik, m. otrok, ki v sami srajci hodi: zmršen s., Zv.; raka pozna vsak s., Erj. (Izb. sp.).
samọ̑st, f. die Isoliertheit, Cig.; — po sámosti, einzeln: po samosti sem se uže z marsikaterim premetaval, nobeden me sam ni še užugal, LjZv.; po samosti ali po dva, Jurč.; jeli so po samosti prihajati, SlN.
samostȃnčan, m. = samostanec, Zora.
samostọ̑, num. das Hundertfache, Dict.; s. zrn, Krelj; s. prejeti, Dalm.; s. pridelati, Jap. (Sv. p.); ( adv. hundertfältig, Cig.; kar ste vbogajme dali, tamkaj samosto najdete, Kast. [Rož.]; sad prinesti samosto, Jsvkr.).
samostotisǫ́či, num. da bi jaz samostotisoči ("samo sto tisuč") bil ("wenn meiner hunderttausend wären"), Krelj.
samọ̑strẹł, -la, m. 1) die Armbrust, der Schießbogen, Meg., Mur., Cig., Jan.; tetive s samostrelov, Krelj; samostrel prožiti in puščice nasajati (učil bom vaše otroke), LjZv.; — 2) die Bilchfalle, Mur., Cig., Met.; (ker se kakor samostrel sprožuje, Levst. [Rok.]); — (ta beseda ima med narodom razne popačene oblike: samojstra, samojstrn, Levst. [Rok.]; samostro, Mur.).
samostrẹ̑łəc, -łca, m. der Armbrustschütze, Cig., Jan.
samostrùn, -strúna, m. das Monochord, C., Sen. (Fiz.).
samostvǫ́rən, -rna, adj. selbstgeschaffen, Levst. (Zb. sp.).
samosvọ́j, -svója, adj. 1) selbständig; samosvoj gospod, Mur.; samosvoji politični okraji, samosvoje področje občinsko, Levst. (Nauk); še nimajo samosvojega okusa, Levst. (Zb. sp.); — 2) Eigen-, Cig.; samosvoja hvala, das Eigenlob, Cig. (T.); — 3) eigen, eigenthümlich: rudnina, ki nema samosvoje barve, ampak je le po slučajni primesi obarvana, Erj. (Min.); starec, čisto samosvoje, nenavadne postave, Jurč.; s. človek, ein Sonderling, Tolm.; — 4) eigensinnig, Dol., Šl.
samosvójəc, -jca, m. 1) der Unabhängige, der Selbständige, Mur., C.; — 2) der Eigensinnige, Gor.; — = človek, kateri je sam svoj, kateri se za druge ljudi ne meni, Gor.
samosvójən, -jna, adj. 1) selbständig, eigenberechtigt, unabhängig, Cig., Jan., C.; — 2) Eigen-, Cig. (T.); samosvojna ljubezen, Slom.- C., Škrinj.; — samosvojna stvoritev, generatio aequivoca, Cig. (T.).
samosvójnost, f. die Selbständigkeit, Cig. (T.), C.; s. izgubiti, Vod. (Pes.).
sámošən, -šna, adj. einsam, vereinsamt, vzhŠt.- C.; tako samošni smo, Svet. (Rok.); težko mi je samošnemu biti, Jurč.; starka leze s svojega samošnega selišča, Jurč.; samošno tava po hosti, Jurč.; — (menda pravilneje: samošnji).
samotárski, adj. Einsiedler-, Jan.; samotarsko življenje, Zora.
samotȃrstvọ, n. das Einsiedlerleben, Z.; — ein einsames Leben, nk.
samótən, -tna, adj. einsam; s. kraj; samotno živeti, eingezogen, einsiedlerisch leben; — samotni zapor, die Einzelhaft, Cig., DZ.
samotę̑r, adj. einzeln, sporadisch, C., Cig. (T.).
samotę̑rčnik, m. der aus den Trestern ohne Druck rinnende Most, Blc.-C., Z.
samotę̑rən, -rna, adj. einzeln, sporadisch, Z.
samǫ́tež, adv. selbstziehend (ohne Zugvieh); s. peljati voz; konje odprežejo in svojega očeta samotež na dom peljajo, Slom.; — ohne fremde Beihilfe, allein, V.-Cig., Jan., Met.; gospodar s. (brez hlapca) kaj stori, C.; — einzählig, Jan.
samǫ́težar, -rja, m. = človek, kateri kaj samotež vozi ( n. pr. drva, oglje na saneh), Gor.
samotę́žən, -žna, adj. von Menschenhänden gezogen: s. voz, ein Handwagen, Cig., DZ., M., Polj.; samotę̑žne sani, der Handschlitten, Vrt.; samotežna vožnja, das Handfuhrwerk, Nov.- C.; — einzählig, Jan.
samotník, m. der Einsame, Cig., Jan.; der Einsiedler, Dict., Mur., Cig., ZgD., Zora; imeli so svoje duhovnike in samotnike, Cv.
samotǫ̑čina, f. = samotok, C., Z.
samotǫ́rən, -rna, adj. = svojeglaven, Z., Gor.; — nam. samotvoren.
samotovȃnje, n. die Zurückgezogenheit, h. t.- Cig. (T.).
samotováti, -ȗjem, vb. impf. einsam, eingezogen leben, Cig.; — hs.
samotȓštvọ, n. der Alleinhandel, das Monopol, Cig., Jan., DZ., Nov.- C.
samotŕžən, -žna, adj. Monopol-: samotȓžni zakon, die Monopolordnung, Levst. (Nauk).
samotȓžje, n. das Monopol, Jan., Naprej- C., Levst. (Nauk); zakupno s., das Pachtmonopol, DZ.
samoužìg, -žíga, m. die Selbstentzündung, Jan. (H.); (-žeg, Cig. [T.]).
samováti, -ȗjem, vb. impf. einsam sein, ein einsames, eingezogenes Leben führen, Cig., Jan., C., nk., Notr.; isoliert sein, Nov.- C.; Kopitarju se je zdelo, da samuje, Navr. (Kop. sp.); — allein haushalten, Rib.- M.
samovı̑dəc, -dca, m. der Augenzeuge, Jan., Cig. (T.), C., Svet. (Rok.), nk.
samovı̑dstvọ, n. die Autopsie: po samovidstvu sestavljeni opis, LjZv.
samovlȃdje, n. 1) = samovladarstvo, die Monarchie, Cig.; — 2) = samozakonje, Cig. (T.).
samovlástən, -stna, adj. eigenberechtigt, Cig., Levst. (Pril.), DZ.; ( stsl.); — eigenmächtig, selbständig, unabhängig, Cig., C.; samovlastna država, ein unabhängiger Staat, Jes.
samovǫ́lja, f. der Eigenwille, Cig. (T.); der Eigensinn: s. in nepokorščina, Jsvkr.; — die Willkür, C., Z.
samovǫ́ljən, -ljna, adj. 1) eigenwillig, Cig. (T.), Levst. (Zb. sp.); eigensinnig, Cig., M.; trdi, samovoljni grešniki, Krelj; s. ino nepokoren, Jsvkr.; — willkürlich, Cig., Jan., nk.; samovoljno vladanje, die Willkürherrschaft, Cig.; — muthwillig, Cig., Jan., C.; — 2) = radovoljen, freiwillig, Mur.
samovǫ́ljnost, f. 1) der Eigenwille, der Selbstwille, Cig.; der Eigensinn, Mur.; pregrešiti iz hudobne samovoljnosti, Jsvkr.; — die Willkür, die Willkürlichkeit, Cig., Jan., nk.; — der Muthwille, die Muthwilligkeit, Dalm.- Cig., Jan.; — 2) = radovoljnost, die Freiwilligkeit, Mur.
samovrátən, -tna, adj. eigensinnig, trotzig, C.; — prim. trdovraten.
samožìg, -žíga, m. der Selbstzünder, Cig., Jan.; (-žeg, h. t.- Cig. [T.]).
sámski, adj. ledig: s. biti, Junggeselle sein, Cig.; samski stan, der ehelose Stand; samskega stanu, ledig; Oj samski stan, Veseli dan! Npes.- Vod. (Pes.); samska postelja, ein einspänniges, einschläferiges Bett, V.-Cig.; — samski ( adv.), unvermählt: s. živeti, Zora.
sámščina, f. das Alleinsein: le hitro hodi, kajti mi samščina že preseda, LjZv.
sȃmši, adv. allein, einzeln, einsam, Cig., Jan.; Samši bo Milica Jagnjeta pasla, Vod. (Pes.); s. hoditi, Z.; na samši in skrivaj, allein und heimlich, Cig., Ravn.
samúriti se, -ȗrim se, vb. impf. finster, trotzig blicken, C.; — prim. somoriti se.
sandāl, m. der Sandel, das Sandelholz, Cig.; — rus. sandálъ.
sandalovína, f. das Sandelholz, Cig.
sanę́nəc, -nca, m. die zur Schlittenfahrt taugliche Bahn, die Schlittbahn: dober s. je danes.
sanẹ́ti, -í, vb. impf. od peči sani, der Ofen strahlt Hitze aus, Z.
sanı̑, f. pl. der Schlitten; na saneh kaj pripeljati, se voziti; samotežne s., der Handschlitten; kadar sani dolgo plešejo, se tanki kosi režejo, Fr.- C.
sanı̑njak, m. = sanenec, die Schlittenbahn, Mur., Cig., Jan., C., Poh., vzhŠt.
sanitēta, f. zdravstvo, die Sanität, nk.
sanitētən, -tna, adj. zdravstven, Sanitäts-, nk.
sánja, f. 1) der Traum, Mur., Cig., Jan.; (senja, Mik.); mine kakor sanja, Dalm.; eno sanjo so vsi imeli, Ravn.; Al' Miletu sanja Vsa prazna je to, Vod. (Pes.); imel sem čudno sanjo, jvzhŠt.; nav. pl. sanje; prijetne, čudne, težke sanje imeti; v sanjah kaj videti, storiti; sanje so se mi izpolnile, mein Traum ging in Erfüllung; — 2) ein leeres Geschwätz: kdo bo zmerom te sanje poslušal! Lašče- Levst. (Rok.); — 3) eine Person, die fortwährend schwätzt: čemu to sanjo sem pošiljate! Lašče- Levst. (Rok.).
sanjáč, m. 1) der Träumer, Mur., Cig., Jan., nk.; der Phantast, Jan., nk.; — 2) der Schwätzer, Lašče- Levst. (Rok.).
sánjati, -am, vb. impf. 1) träumen, Mur., Cig., nk.; s. mile sanje, Zora; — schwärmen, Cig., nk.; — 2) nav. s. se, sanja se mi, es träumt mir; kaj se ti je nocoj sanjalo? strašne reči so se mi sanjale; sanje so se mi sanjale, Mik.; — 3) sanjáti, leeres Geschwätz gemächlich vorbringen, Lašče- Levst. (Rok.), Ig (Dol.).
sanjàv, -áva, adj. träumerisch, Jan., C.; sanjavo zreti, Zora.
sanjeník, m. ( nam. sanəník) = sanik, Zilj.- Jarn. (Rok.).
sȃnkati se, -am se, vb. impf. zu Schlitten fahren; otroci se sankajo = spuščajo se po malih saneh s hriba, jvzhŠt.
sȃnke, f. pl. dem. sani; der Schlitten, Cig., jvzhŠt.
santrẹ̀, adv. = tu notri, Rož.- Kres; (santri, Z.).
sápa, f. 1) der Athem; nima sape, er hat keinen Athem; sapo mi je vzelo, es hat mir den Athem benommen; tak veter je, da človeku sapo jemlje; sapo zapreti, zapirati, den Athem hemmen; ( fig.) sapo zapreti komu, jemanden mundtodt machen, ihn zum Schweigen bringen, Cig. (T.), nk.; sapa mu pojema, zastaja, der Athem fängt ihm an auszubleiben, Cig.; sape mi zmanjkuje, es geht mir der Athem aus; sapa me žene, ich habe starken Athem, Svet. (Rok.); sapo k sebi držati, den Athem zurückhalten, LjZv.; ob eni sapi, in einem Athem, Cig.; v eni sapi, hastig, C.; — 2) die bewegte Luft, der Wind; s. piha, vleče, es zieht ein Wind; na sapi biti, der Zugluft, dem Winde ausgesetzt sein; sape se bati, luftscheu sein, Jan.; mlin na sapo, die Windmühle, Cig., Nov.- C.; dušilna s., die Stickluft, Jan.; treskava s., schlagende Wetter, Erj. (Min.); sušeča s., fixe oder mephitische Luft, Erj. (Min.).
sápati, -pam, -pljem, vb. impf. stark athmen, Cig., M.; schnauben, Jan.; keuchen, Ben.- Mik.; — zischen (o kačah), C.
sapȇr, -rja, m. podkopnik, der Sappeur, Cig., Jan., DZ.
sapẹ́ti, -ím, vb. impf. pfeifen (vom Athem): v grlu mi sapi, Z.; — zischen: gad sapi, Z.
sapíti, -ím, vb. impf. 1) keuchen, vzhŠt.- Mik.; — 2) sapi me, ich habe Athembeschwerden, Z., Svet. (Rok.).
sȃpka, f. dem. sapa = sapica, Levst. (Zb. sp.).
sȃpnica, f. 1) die Wasserblase, C.; die Seifenblase, Z.; — 2) das Windloch, Ravn.- Cig., Jan.; luknja v zemlji, iz katere se ob dežju kadi, Gor.; — 3) die Windlade in den Orgeln, Cig.; — 4) = sapnik, die Luftröhre, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
sapǫ̑n, m. eine Art Haue, Kras, Ip., Tolm.; — prim. it. zappone, die Spitzhaue.
sára, f. die Stiefelröhre, der Stiefelschaft, Mur.- Cig., Valj. (Rad); naj izuje škornje in naj otroka trikrat s sarami po hrbtu udari, Št.- Kres; hlače za sare, t. j. hlače v škornjah, Zora; hlače po sarah = dolge hlače, Nov.; — iz madž., Mik.
sarkāstičən, -čna, adj. zbadljivo zasmehovalen, sarkastisch, Jan., Cig. (T.), nk.
1. sàs, sása, m. das Entsetzen, ogr.- Mik., C.
2. sàs, sása, m. die Zitze, Štrek.; — prim. sesati.
sasən, -sna, m. die Tanne, Rez.- SlN.; pogl. sosen.
sȃt, sȃta, satȗ, m. die Wabe; prazni s., die Wachsscheibe.
sȃtinje, n. coll. Honigwaben, vzhŠt.- C.
satīra, f. zbadljivo ali dovtipno zasmehovanje, tudi neka vrsta didaktičnega pesništva, die Satire.
satīričən, -čna, adj. zbadljivo ali dovtipno zasmehljiv, satirisch, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
satjè, n. coll. die Waben; čmrljevo satje, Erj. (Izb. sp.); — s. v kosti, das Zellengewebe im Bein, C.; — tudi: sȃtje, Valj. (Rad).
satovı̑t, adj. zellig ( min.), Cig. (T.).
satrāp, m. der Satrap (namestnik nekdanjih perzijanskih kraljev).
savornja, f. der Ballast, Jan., DZ.; — hs.; prim. bolg. savura iz ngr. σαβούρα, Mik. (Et.).
scalína, f. der Urin, Guts., Cig., Jan., ogr.- M., C., Valj. (Rad), vzhŠt.
scalíšče, n. das Pissoir, DZ.
scȃłnik, m. 1) der Uringang, Mur., Cig., Jan.; — 2) die Judenkirsche (physalis Alkekengi), (rabi ljudem od zaprte vode), Vas Krn- Erj. (Torb.).
scáti, ščím, vb. impf. Harn lassen, pissen; — ( praes. tudi: ščíjem, Mik., Gor., jvzhŠt.).

41.901 42.001 42.101 42.201 42.301 42.401 42.501 42.601 42.701 42.801

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA