z (39.901-40.000)

39901. priblískati, -am, vb. pf. heranblitzen, M., Z.
39902. priblı̑žema, adv. annäherungsweise, approximativ, DZ., Levst. (Močv.), Žnid., nk.
39903. priblížən, -žna, adj. annähernd, beiläufig, Mur., Jan., nk.; približno število, eine annähernde Zahl, Cig. (T.); priblı̑žni lom, der Näherungsbruch ( math.), Cig. (T.); približno, annäherungsweise, Cig. (T.), Vrt., nk.
39904. priblížiti, -blı̑žim, vb. pf. = približati, C., Zora.
39905. priblǫ́diti, -im, vb. pf. 1) irrend kommen, Jan. (H.); — 2) faselnd kommen, M.; — 3) = k oblodi pridejati, nachträglich zum flüssigen Schweinefutter mengen, Z.
39906. pribǫ́čən, -čna, adj. Seiten-: pribǫ̑čnọ orožje, das Seitengewehr, DZ.
39907. pribojávati se, -am se, vb. impf. etwas Furcht haben: malo se p., Levst. (Zb. sp.).
39908. pribọ̑ljšati, -am, vb. pf. zubessern, aufbessern; p. komu; p. plačilo, C.; — p. njivo (meliorieren), Svet. (Rok.).
39909. pribọ̑ljšək, -ška, m. die Zubesserung, die Aufbesserung: kak p. si izgovoriti poleg živeža (o starih); — die Begünstigung, Cig.; največji p. uživajoči narod, die meistbegünstigte Nation, DZ.
39910. pribọ̑ljšica, f. = priboljšek, DZ.
39911. pribosopę́titi, -pę̑tim, vb. pf. barfuß herankommen, LjZv.
39912. pribósti, -bódem, vb. pf. 1) durch das Hineinstechen ( z. B. einer Nadel) befestigen; z iglo p. kaj, etwas annadeln, Mur., Cig.; k tlom pribosti koga s sulico, Ravn.- Valj. (Rad); — 2) hervordringen: rožica iz popka pribode, Ravn.- Valj. (Rad).
39913. pribránati, -am, vb. pf. mit dem Eggen bis zu einer Stelle gelangen: p. do —, Cig.
39914. pribráti, -bérem, vb. pf. zum Gesammelten hinzusammeln, Cig.; zanjke p., beim Stricken zunehmen, die Maschen vermehren, Cig.; — zunehmen ( z. B. an Milch, von Kühen), C.; — p. se, eitern, Jan.
39915. pribríti, -brı̑jem, vb. pf. 1) mit dem Barbieren bis zu einer Stelle gelangen: p. do —, Cig.; — 2) durch das Barbieren erwerben; — 3) (das Tuch) zu halben Haaren schneiden, bärteln, Cig.
39916. pribrodáriti, -ȃrim, vb. pf. zu Schiffe ankommen, anschiffen, Cig., C.
39917. pribrojíti, -ím, vb. pf. = prišteti, Z., nk.
39918. pribȗrkati, -am, vb. pf. z burkami pridobiti: vse, kar imam, sem si prikvantala in priburkala, LjZv.
39919. pricapljáti, -ȃm, vb. pf. trippelnd kommen: Veter dal boš dvajseticam, Pricapljal nazaj boš bos, Preš.
39920. pricẹdíti, -ím, vb. pf. dazuseihen, Jan. (H.).
39921. pricəfráti, -ȃm, vb. pf. herbeischleppen, herbeizerren, Z., Kr.
39922. pricę̑ncati, -am, vb. pf. heranhumpeln; berač pricenca s svojo malho, Glas.; humpelnd bringen: p. polni bokal na mizo, Bes.
39923. pricẹ́piti, -im, vb. pf. dazupfropfen; še drug cepič p. k prvemu.
39924. priceptáti, -ȃm, vb. pf. zappelnd kommen, Let.; — trabend kommen, Polj.
39925. pricẹ́stən, -stna, adj. an der Straße befindlich: pricẹ̑stna gostilna, Zv.
39926. pricigániti, -ȃnim, vb. pf. 1) nach Zigeunerart (durch Zudringlichkeit, Trug u. dgl.) erwerben, Z., jvzhŠt.; — 2) p. se kam, als Lump, Vagabund irgendwohin kommen, Cig., M.
39927. pricı̑ncati, -am, vb. pf. schwerfällig herbeihüpfen: kraljič v vežo pricinca na svojih šibkih nožicah, Zv.
39928. pricmę̑vkati, -am, vb. pf. winselnd herbeikommen, Z., M.
39929. pricmokáti, -ȃm, vb. pf. schmatzend herbeikommen, Cig.
39930. pricokljáti, -ȃm, vb. pf. in Holzschuhen kommen, Jan. (H.); schlampend kommen, Cig.
39931. pricúcniti, -cȗcnem, vb. pf. eig. dazuneigen: dazuschütten, dazugeben: na meri komu kaj p., C.; — einschenken: p. si vina iz soda, BlKr.; — durch ein Nicken bejahen, Z.
39932. pricurẹ́ti, -ím, vb. pf. schwach anrinnen: pricurelo je iz soda pol škafa vina.
39933. pricúrniti, -cȗrnem, vb. pf. (mit einem Strahl) dazugießen, C., Z.
39934. pricvə̀sti, -cvətèm, vb. pf. hervorblühen; — heranblühen, erblühen: sreča mi je pricvela, Z.
39935. pricvŕčati, -ím, vb. pf. zwitschernd oder zirpend kommen.
39936. pricvrẹ́ti, -cvrèm, vb. pf. ansengen: ( fig.) in Verlegenheit bringen, Z.
39937. pricvŕkniti, -cvȓknem, vb. pf. ansengen: p. si lase, Z.; lasje so se pricvrknili na luči, BlKr.; slana pricvrkne rastline, Cig., Lašče- Levst. (Rok.); pricvrknjen klas, Ravn.; jed se pricvrkne (= se prismodi), BlKr.; — = udariti, BlKr., Lašče- Levst. (Rok.); — pricvrknjen = prismojen, angebrannt, verrückt: p. človek, Cig., Jan.; pricvrknjeno srce, LjZv.
39938. príča, f. 1) (die Gegenwart): pri tej priči, sogleich, augenblicklich; Dušo pri ti prič' spusti, Npes.-K.; V ti priči se prikaže Bogomila, Preš. = pri priči, Trub., Npes.-Schein., Zora; = to pričo, Vrtov.; = k priči, vzhŠt.; — v pričo, in Gegenwart; v pričo biti, zugegen sein, ( pogl. vpričo); = na pričo biti, Jurč.; — 2) die Zeugenschaft, das Zeugnis, C.; pričo dajati, Zeugnis geben, Krelj; na pričo imamo apostole, Krelj; na pričo biti, da —, zum Zeugnis dienen, dass —, Krelj; na pričo poklicati, Zora; na pričo iti, Z.; — 3) der Zeuge; pričo pripeljati; priče imeti, da —; za pričo biti komu; s pričami dokazati; priče zaslišati; kriva priča, ein falscher Zeuge; — 4) die Parabel, das Märchen, die Erzählung, Jan. (H.); ( hs.).
39939. pričákati, * -am, vb. pf. beim Warten seinen Zweck erreichen, erwarten; — erpassen; zajca p.
39940. pričakováti, -ȗjem, vb. impf. ad pričakati; in der Erwartung sein, erwarten; p. koga, česa ali kaj; imenitnega gosta pričakujemo; željno p. prihodnjih reči; Cig.; veselega p., guter Hoffnung sein, Cig.; p. kaj od koga, einem etwas zumuthen, Cig.
39941. pričálọ, n. = izpričevalo, das Zeugnis, C., Trst. (Let.).
39942. príčanje, n. die Zeugenschaftsablegung; die Zeugenschaft.
39943. pričárati, -am, vb. pf. herbei-, hervorzaubern, Cig., C.; pričarani spanec, Šol.
39944. pričásən, -sna, adj. frühzeitig, Gor.
39945. príčati, prı̑čam, vb. impf. 1) Zeugenschaft ablegen; resnico p., der Wahrheit Zeugnis geben, Cig.; krivo p. komu, ein falsches Zeugnis gegen jemanden ablegen, Cig.; bezeugen, beweisen; to priča, da —; — 2) = izgovarjati, entschuldigen: p. koga, p. se = izgovarjati se, Habd.; — 3) p. se, streiten, disputieren, C.; vse prepametna je, da bi se s pijancem pričala, Ravn.
39946. príčavəc, -vca, m. der Zeugenschaft ablegt, der Zeuge, Cig., Jsvkr.
39947. pričebeláriti, -ȃrim, vb. pf. durch Bienenzucht erwerben.
39948. pričę̑łək, -łka, m. 1) der Giebel, (príčełək) ogr.- Valj. (Rad); — 2) der glatte Querschnitt am Ende eines Holzstammes, Cig., C.; lep p. narediti, vzhŠt.- C.
39949. pričę́liti, -im, vb. pf. mit glatter Querschnittfläche versehen, am Ende glatt ab- oder zuschneiden, absägen: p. drevo, hlod, palico, Cig., Nov., vzhŠt.- C., Podkrnci- Erj. (Torb.); kamen p., einen Stein auf einer Seite glatt behauen, C.
39950. príčən, -čna, adj. 1) gegenwärtig, M.; prično živenje, prično leto, Kast.- Levst. (M.); ni prično ni prihodno, Skal.- Let.; on ve, kar je minulo, kar je prično, kar je prihodno, Bas.; prični kmetje, Pohl. (Km.); — 2) frisch: prična voda, pričen kruh, Zilj.- Jarn. (Rok.); prično mleko, frischgemolkene Milch, Bolc- Erj. (Torb.), Z.
39951. pričẹ̑njati, -am, vb. impf. ad pričeti; beginnen: ob petkih nikdo ne pričenja rad važnih ali težavnih opravil, Navr. (Let.); — krava pričenja, die Kuh beginnt zu eutern (= wird bald kalben), Jan., M., Z., Strp.
39952. pričestíti, -ím, vb. pf. communicieren ( trans.), abspeisen: p. koga. ogr.- C., Mik., kajk.- Valj. (Rad); p. vojsko, Zora; — p. se, das Sacrament des Altars empfangen, Jan., ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
39953. pričę̑tək, -tka, m. der Anfang, der Beginn; za pričetka, anfänglich, C.; — pričetki, die Anfangsgründe, Cig., Jan.
39954. pričę́tən, -tna, adj. anfänglich, Anfangs-, Jan.; pričę̑tna ljubezen, C.; pričetna dela, die Vorarbeiten, DZ.
39955. pričę́ti, -čnèm, vb. pf. den Anfang machen, beginnen; pravdo p., den Rechtsweg betreten, Cig.; — (o kravi) zu eutern anfangen, Jan.; — p. se, den Anfang nehmen, beginnen; boj se je pričel; zdaj se mlačva prične, Ravn. (Abc.); bolezen se je pričela (ist ausgebrochen), Cig.; zdaj še le se njih reva prične, Ravn.
39956. pričevȃnje, n. das Ablegen der Zeugenschaft: das Bezeugen; ti, kateri tvoje p. spoznajo, Trub.; tvoje pričevanje je črez vse verjetno, Trav.- Valj. (Rad); — das Zeugnis, Cig. (T.); resnici p. dati, Levst. (Zb. sp.).
39957. pričeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) Zeugenschaft ablegen; krivo p., ein falsches Zeugnis ablegen; bezeugen; kakor pričuje sv. Pavel, Valj. (Rad); — 2) gegenwärtig sein: pričujoč; anwesend, gegenwärtig; p. biti, zugegen sein; — vorliegend, Cig., Jan.
39958. pričevȃvəc, -vca, m. der Bezeuger, der Zeuge, Cig., Burg. i. dr.
39959. pričı̑na, f. der Anlass, die Ursache, Cig., Zora, Bes., ZgD.; (po drugih slov. jezikih).
39960. pričíniti, -čı̑nim, vb. pf. verursachen, zufügen: p. komu kaj, Mur., C., Z.
39961. pričı̑sloma, adv. genau, knapp, vzhŠt.- C.
39962. prı̑čka, f. 1) ein Brett zum Glattschlagen, eine Art Bleuel, C., vzhŠt.; — 2) der Schlag beim "Stockschlagen", C.; — der Batzen, Dict., ogr.- C.; — 3) der Wortwechsel, Z., BlKr.; — prim. nem. Pritsche = ein flacher Schlägel.
39963. prı̑čkanje, n. 1) das Richterspiel, C.; — 2) das Disputieren, das Zanken; die Reibungen.
39964. prı̑čkati se, -am se, vb. impf. 1) das Richterspiel spielen, den "Stock schlagen", jvzhŠt.; tudi: pričkati (brez: se), C.; — 2) zanken, disputieren, einen Wortwechsel haben, streiten; = tožariti se, processieren, BlKr.
39965. pričkȃvəc, -vca, m. der Polemiker, Jan.; der Disputierer, der Zänker, Valj. (Rad).
39966. pričrčkáti, -ȃm, vb. pf. hinzukritzeln.
39967. pričŕkati, -čȓkam, vb. pf. hinzukritzeln, Jan. (H.).
39968. príčrn, adj. schwärzlich, Habd.- Mik.
39969. prìd, prída, m. 1) der Nutzen, der Vortheil; ljubezen svojega prida ne išče, Dalm.; kar se tiče prida občine, was das Interesse der Gemeinde betrifft, Levst. (Pril.); v prid biti, zum Nutzen gereichen; v prid obrniti, ausnützen, ausbeuten; na p. obračati, sich zunutze machen, nutzen, Cig.; s pridom, mit Erfolg, mit Nutzen, Jan.; s pridom učiti se, mit Nutzen lernen, C.; s pridom delati, Levst. (Zb. sp.); — prida, wacker, tüchtig; prida učenec, Ravn.; bieder, Cig.; kaj prida človek, ZgD.; nič prida človek; ni nič prida, er ist nichts nutz; malo prida je, er ist nicht viel wert, ZgD.; nikoli ne bo nič prida iz njega; — kaj prida, eine beträchtliche Menge, viel, Cig.; ali je bilo kaj prida ljudi na senjmu? Polj., jvzhŠt.; imate kaj prida molže? Polj.; kaj prida zaslužiti, etwas Ordentliches verdienen, Slovan; — 2) = pridnost: v pridu pri opravilih koga posnemati, Ravn.
39970. pridȃja, f. das Zugeben, die Zugabe, Cig.
39971. pridȃjanje, n. das Zugeben.
39972. 1. pridȃjati, -jam, -jem, vb. impf. ad pridati; zugeben.
39973. pridȃljšək, -ška, m. eine kleine Verlängerung, Z.; — der Anschieber an einem Tische, Cig.
39974. pridálọ, n. die Daraufzahlung, Z.; (prídal, -dála m., Levst. (M.); toliko pridála mi je dal, pa sva menjala, Ig [ Dol.]); — pogl. pridav.
39975. pridȃtək, -tka, m. die Zugabe, die Zubuße, Cig., Jan.
39976. pridáti, -dám, vb. pf. dazugeben, obenein geben, hinzufügen; deset goldinarjev sem moral še pridati; p. krme živini, nachfuttern, Cig.; — p. koga komu za tovariša (zuordnen), Cig.; — pridano ime, der Spitzname, C.
39977. pridàv, -dáva, m. die Daraufgabe (kar kdo prida, kadar s kom drugim menja za kako stvar), Kras- Erj. (Torb.); menjal je konja na pridav, BlKr.- M.: koliko bo pridava? Jurč.; — die Zugabe, Mik.; za p. kaj dobiti, als Zugabe bekommen, V.-Cig.; v pridav dati kaj, etwas daraufgeben, Vod. (Izb. sp.); — tudi prídav, -dáva, Lašče- Erj. (Torb.), BlKr.
39978. pridȃva, f. die Zugabe, die Zulage, C.
39979. pridȃvək, -vka, m. 1) die Zugabe, das Zumaß, Meg., Mur., Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad); = kruh ali kaj drugega, kar dajo ob nedeljah dninarjem, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — p. logaritma, die Mantisse ( math.), Cig. (T.); — die Beilage, der Nachtrag, Cig., Jan.; — 2) = pridano ime, priimek, ogr.- C.; — pridavke dajati, Rog.- Valj. (Rad).
39980. pridẹjáti, -dẹ́nem, vb. pf. dazu thun, hinzufügen, beilegen, beifügen; še nekoliko p. k svoti; cukra p. k jedi; priloge so pridejane, die Beilagen folgen mit, Cig.; — attribuieren, Cig.; — p. si = pomagati si, sich helfen, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
39981. pridẹ́lanje, n. = pridelek, die Fechsung, Svet. (Rok.); vse p. žita so mu prodali, Levst. (Zb. sp.).
39982. pridẹlȃva, f. das Ziehen einer Frucht, die Production in der Landwirtschaft, Jan.; p. lanu, konopelj, C.
39983. pridẹ̑łba, f. die Zutheilung: službena p., die Diensteseintheilung, DZ.
39984. pridẹ̑łək, -łka, m. die Fechsung, das Erträgnis; slab p., eine Missernte; to je vino domačega pridelka; — das Bodenerzeugnis, das Bodenproduct: poljski p.; jesenski pridelki, die Herbstfrüchte.
39985. pridẹlíti, -ím, vb. pf. 1) zutheilen, Cig. (T.), nk.; — 2) mucken: še pridelil ni, GBrda.
39986. pridẹlovalíšče, n. die Productionsstätte, DZ.
39987. pridẹlovȃłnica, f. die Productionsanstalt, DZ.
39988. pridẹlovȃnje, n. die Erzeugung, die Production in der Landwirtschaft; p. žita, vina; prvotno p., die Urproduction, Cig. (T.); — p., die Fechsung, Svet. (Rok.).
39989. pridẹlováti, -ȗjem, vb. impf. durch die Bearbeitung des Bodens gewinnen, erzeugen, producieren; žito, vino p.; — fechsen; prideluje po 100 vaganov žita.
39990. pridẹlovȃvka, f. die landwirtschaftliche Erzeugerin, die Producentin, Cig.
39991. prídən, -dna, adj. 1) Nutzen bringend, nützlich: sv. pismo je pridno, Trub.; moj jarem je priden, Trub.; njegovo dejanje je tebi silno pridno, Dalm.; to je bolj vidno nego pridno, Levst. (Rok.); ni nikdar pridne iz njegovih ust, aus seinem Munde hört man nie etwas Gutes, Cig.; veliko pridnega ljudem ni storil, Pohl. (Km.); — 2) brav; pridni otroci; fleißig, emsig; p. delavec, pridno delati; pridne roke skrbijo za stare zobe, Vrt.; — productiv (o človeku), Cig. (T.).
39992. pridẹ́ti, -dẹ̑m, -dẹ́nem, vb. pf. = pridejati; dazugeben, dazufügen; kar se k temu pridẹ̑, Trub.; — p. komu kaj, jemandem einen Spitznamen geben, Cig.
39993. pridẹ́vati, -vam, -vljem, vb. impf. ad prideti, pridejati; — p. komu kaj, jemandem Spitznamen geben, Cig.
39994. pridẹ̑vək, -vka, m. 1) der Zusatz, Cig., M.; — 2) poda se držeča shramba za seno, Rib.; kadar mlatiči nasad domlate, mora, kdor zadnji s cepcem udari, iti na pridevek slamo tlačit, Levst. (Rok.); — 3) der Beiname, Cig., Jan., Cig. (T.), Trub., Schönl.; Andolščak, po pridevku Sitar, LjZv.; der Zuname, der Spitzname, Meg., Mur., Dol.- Cig., jvzhŠt.; — 4) das Epitheton ( gramm.), Cig., Jan., Cig. (T.); — die Beifügung, das Attribut, die Apposition, Cig., Jan.
39995. prídigar, -rja, m. 1) der Prediger; — 2) = prigrad 2), (najbrž pokvarjeno iz "prigrad"), Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
39996. prídigarski, adj. Prediger-; pridigarska zgovornost, die Kanzelberedsamkeit, Cig.
39997. pridihtíniti, -ı̑nim, vb. pf. = pridihteti, Z.
39998. pridíšati, -ím, vb. pf. den Geruch bis zu einem Orte verbreiten, herduften, Cig.; nekaj je pridišalo do nas, jvzhŠt.
39999. príditi, prı̑dim, vb. impf. 1) Vortheil bringen, nützen: p. komu, Cig., Jan., Trub.- Mik.; — 2) impf. ad izpriditi: verderben, Šol., C., Dol.; travo, žito p., Dol.; ni pridil in pačil, ampak lepšal je govor, Levst. (Zb. sp.); — demoralisieren, Jan.
40000. prídižnica, f. die Predigtkanzel.

   39.401 39.501 39.601 39.701 39.801 39.901 40.001 40.101 40.201 40.301  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani