Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (31.601-31.700)

ocẹ̑na, f. die Würdigung ( z. B. einer Schrift), die Kritik, die Recension, Jan., Cig. (T.), nk.
ocẹ́niti, -im, vb. pf. schätzen, Z.; dem Werte nach beurtheilen, würdigen, Cig. (T.), nk.; recensieren, nk.
ocẹ̑pək, -pka, m. der Knüttel, Cig., Jan., Erj. (Torb.); palice, ocepki, gorjače mu (oslu) plešejo po grbi, Vod. (Izb. sp.); zapoditi koga s polenom ali ocepkom v roci, Levst. (Zb. sp.).
1. ǫ́cət, -cta, m. der Essig, Mur., Jan., Štrek., DZ., Goriš., ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad); z octom okisana voda, Zv.; — prim. stsl. ocьtъ, got. akeit, lat. acetum, Mik. (Et.).
2. ǫ́cət, -cta, m. die Ackerkratzdistel (cirsium arvense), Ip.- Erj. (Torb.); — prim. osat. (?)
ocigániti, -ȃnim, vb. pf. prellen, bevortheilen, begaukeln; o. koga za kaj.
ocímiti, -cı̑mim, vb. pf. o. trte, Reben im Sturzgraben zum Keimen bringen, C.; — o. se, zu sprossen anfangen, Z., C.
ocmokáti, -ȃm, vb. pf. 1) beklecksen, beschmeißen, Cig.; — 2) abschmatzen.
ocọ̑prati, -am, vb. pf. verzaubern, verhexen, Cig.
ǫ̑ctək, -ctəka, m. dem. 2. ocet; die Kratzdistel (cirsium), tudi: die Distel (carduus), ogr.- Erj. (Torb.).
ocúkrati, -am, vb. pf. bezuckern; — candieren, Mur., Cig.
ocȗrək, -rka, m. der Eiszapfen, Cig., BlKr., Tolm.
ocvȃra, f. = ocvrta jed: z mastjo zabeljena ocvara, Levst. (Zb. sp.).
ocvę̑rkovica, f. = ocvirkovica, vzhŠt.
ocvı̑rati, -am, vb. impf. ad ocvreti; im Fett backen; Dal bi vsega, kar se v loncu kuha, Kar se peče in ocvira, Levst. (Zb. sp.); — (den Speck) zerlassen, Mur., Danj.- Mik.
ocvı̑rkov, adj. Speckgrieben-: ocvirkova potica, Dol.; o. dan, (šaljivo) der Fleischtag ( opp. Fasttag), Z.
ocvrẹ́ti, -cvrèm, vb. pf. im Fett backen, abkröschen; ocvrto meso; ocvrti piščanci; ocvrti jabolčni krhlji, Cig.; — (das Fett, den Speck) zerlassen, Mur.
ocvŕtje, n. das Eierschmalz, Jan. (H.).
óča, m. = oče; gen. óče, Gor.; očę̑, Mik., Notr.- Valj. (Rad), vzhŠt.; nemam ne oče ne matere, vzhŠt.; v časti oče nebeskega, Npes.- Pjk. (Črt.); dat. óči, Mik., Notr.- Valj. (Rad), vzhŠt.; óču, Trub.- Mik., Npes. ( Goriš.)- LjZv.; acc. óčo, Trub.- Mik.; očę̑, Mik., Notr.- Valj. (Rad), vzhŠt.; loc. óči, Mik., Notr.- Valj. (Rad); kar dobiš po oči, varuj po dnevi in po noči, Npreg.- Notr.; instr. z óčo, Mik.; z očę́m, Notr.- Valj. (Rad); pl. nom. očę̑vi, Stapl.- Mik.; očę̑ve, ogr.- Mik.; gen. očę́v, dat. očę̑vom i. t. d., ogr.- Mik.; — (ocja, Ben.- Kl.); óča, gen. očę́ta i. t. d., vsi pisatelji 15. in 16. stoletja ( prim. Oblak Let. 1891, 82.), jvzhŠt. i. dr.
očájati, -am, vb. impf. ad očaditi, Z.
očák, m. der Erzvater, der Patriarch; — ein wackerer Hausvater, M.
očȃle, f. pl. = očali, jvzhŠt.
očȃnəc, -nca, m. ein wackerer, älterer Hausvater, Kr.; najstarejši vaški očanec je odmolil roženkranc, Jurč.; — der Erzvater, Krelj- M.
očȃra, f. die Bezauberung, Cig.
očárati, -am, vb. pf. bezaubern, Cig., Jan., nk.
očarljìv, -íva, adj. bezaubernd: o. pogled, SlN.
očarováti, -ȗjem, vb. impf. ad očarati; bezaubern, Cig., Jan.; Bog zna, katero oko mi očaruje jagnjeta nežna, Zv.
očȃstvọ, n. 1) das väterliche Erbe, Dict., Kras- Cig., Jan.; očastvo prevzeti, nach dem Vater den Grund übernehmen, Dol.; o. gre od kraja v kraj, die Erbschaft versplittert sich, Cig.; — po očastvu, durch Erbschaft, Vrtov. (Vin.); — 2) das Vaterland, Mur.
ọ̑čəc, -čca, m. der Zahntrost, rother Augentrost (euphrasia odontites), Cig., Medv. (Rok.).
očę̑dək, -dka, m. 1) die Reinigung, Mur.; — 2) die Entleerung, Cig.; prst se bo sprijemala s telesnimi očedki, Cv.; — 3) očedki, der Schmutz, C.
očę́diti, -čę̑dim, vb. pf. 1) säubern, putzen, reinigen; — 2) o. se, sich der Excremente entledigen, sich entleeren, sich erleichtern, Cig., Jan.
2. óčən, -čna, adj. väterlich, Meg.; na očnem stolu sedeti, Zv.
očenàš, -náša, m. 1) das Vaterunser; — 2) das Paternoster, der Rosenkranz, Notr.- M., Z., Ist..
očenȃšək, -ška, m. dem. očenaš; — tudi: das Paternoster, der Rosenkranz, BlKr.- M.
očésati, -čę́šem, vb. pf. 1) ringsum abreißen: veje z drevesa, drevo o., Habd., Z.; — 2) auskämmen, ausstriegeln, Cig.
očę̑sce, n. dem. oko; 1) das Äuglein; očesca, die Nebenaugen der Insecten, Cig. (T.); — 2) das Rebenauge, Pohl. (Km.); — 3) cinovo o., der Zinntropfen, DZ.
očę̑sən, -sna, adj. Augen-; očesna bolezen, die Augenkrankheit; očesna leča, die Augenlinse, Cig. (T.).
očę̑ski, m. pl. kar pri česanju odpade, der Striegelmist ( z. B. die ausgestriegelten Pferdehaare), C.
očesnáti, -ȃm, vb. pf. mit Knoblauch würzen, Cig.
očę̑snik, m. der Augenzahn, C.
očę́tən, -tna, adj. Vater-, väterlich, V.-Cig.; očę̑tna dežela, Preš.; očetna hiša, LjZv.; v očetnem jeziku, Levst. (Zb. sp.); očetna ("očetina") ljubezen, Krelj; pod očetno ("očetino") oblastjo, Dict.; — nam. očetnji. (?)
očetína, f. das väterliche Erbe, C., Z.
očetovína, f. das väterliche Gut, Z.; — = domačija, C.
očę́tovski, adj. väterlich; očetovska ljubezen; po očetovsko skrbeti za koga, sich jemandes väterlich annehmen.
očevína, f. 1) das väterliche Erbe, das Patrimonium, Cig., Jan., C., ogr.- M., Zora; — 2) die Heimat, C.
očimáti se, -ȃm se, vb. pf. obrasti se z volno ali dlako: ovca je očimana, ako se je po strižnji obrastla, mladenič se je očimal, ako mu prvi puh osuje brado ( prim. laško: cimare, Tuchwolle scheren), Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.).
ǫ́čin, m. = očim, Meg., vzhŠt., ogr.- C.
óčin, adj. des Vaters, Mur., V.-Cig., Jan., Mik., Trub., Dalm., Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.), Tolm.; Prva duša očina, Npes.-Vraz; očina ljubezen, Skal.- Let.; na očine domove, Vod. (Izb. sp.); besede očine, Jurč.
očíniti, -čı̑nim, vb. pf. 1) žito o. = občiniti, Cig.; — 2) jed o. = začiniti, C.
očìst, -čísta, m. der Ziest (stachys recta), po kočevsko: das Lauterkraut, Mik. (V. Gr. II. 12.); — das Gliedkraut (sideritis montana), Cig., Medv. (Rok.); eine Art Ehrenpreis (veronica), Josch.
očı̑stək, -stka, m. = obračun, die Abrechnung, DZ.
očistíłən, -łna, adj. Reinigungs-, DZ.
očístiti, -čı̑stim, vb. pf. reinigen; o. kaj česa; madežev o., entflecken; — purgieren, laxieren, Cig.; — läutern: o. zlato, Cig.; raffinieren, Cig., Jan.; — dušo o., die Seele entsündigen, Cig.; o. od pregrehe, Ravn.- Mik.; — o. se, sich rechtfertigen, Cig., Jan.
očíščavəc, -vca, m. der Reiniger, der Läuterer, Cig.; — der Raffineur, DZ.
očiščevalíšče, n. der Reinigungsort, ZgD.
očiščevȃłnica, f. die Reinigungsanstalt, Jan. (H.); die Raffinerie, DZ.
očı̑t, adj. offenbar, Cig., Jan., Cig. (T.); kar svet ima zdaj skrito, bo enkrat vse očito, Mur.; očito izpričevati, Dalm.; — augenscheinlich, evident, deutlich, Mur., Cig., Jan.; očito pravi sv. B., Jsvkr.; — öffentlich, Mur., Cig., Jan.; nikar po noči ni skrivaje, temuč očito pri belem dnevi, Trub.; očito na znanje dati, Trub.
1. očítati, * očı̑tam, vb. impf. 1) vorwerfen, vorhalten; v zobe komu kaj o., einem etwas in den Bart werfen, Cig.; — 2) očitati koga = svariti, Dalm.; — prim. ošteti.
očı̑tək, -tka, m. der Vorwurf, die Ausstellung, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Bes., Nov., Let.; storjeni očitki, die gemachten Einwendungen, Levst. (Pril.); o. izreči, bemängeln, Levst. (Nauk); očitke požirati, Vorwürfe hinnehmen müssen, Levst. (Zb. sp.).
očítən, -tna, adj. 1) in die Augen fallend, ansehnlich, stattlich, Cig., Gor.; ni kaj očiten človek, er ist ein unansehnlicher Mann, Cig.; zelo očitna krava, eine recht stattliche Kuh, Ig; kmetska prebivališča, očitna kakor nekdaj grajske pristave, LjZv.; najočitnejša krasotica, LjZv.; — 2) öffentlich; očı̑tna izpoved, die öffentliche Beichte; očiten grešnik, ein öffentlicher Sünder; — 3) offenbar, unverkennbar, evident, augenscheinlich; očitna resnica, die helle Wahrheit, Cig.; o. sovražnik, ein abgesagter Feind, Cig.; očitno gre na dan, es geht ganz deutlich hervor, Navr. (Kop. sp.); očitno je, kakor beli dan, es liegt klar am Tage, Cig.; — 4) offen, aufrichtig, Svet. (Rok.); očitno povedati, Kr., vzhŠt.
ǫ́čiti, -im, vb. impf. = z očesom (popkom) cepiti, oculieren, Tuš. (B.).
očítiti, -ı̑tim, vb. impf. 1) kund thun, Z.; — o. se, sich zeigen, prangen, V.-Cig.; — 2) versinnlichen, V.-Cig.
očítnost, f. 1) die Stattlichkeit, Gor.; — 2) die Oeffentlichkeit; — 3) die Augenscheinlichkeit, die Unverkennbarkeit, die Evidenz; — 4) die Offenheit, Kr.
očitováti, -ȗjem, vb. impf. 1) äußern, offenbaren, Dict., C., Zora; svoje misli o., Cig.; vero o., Krelj; — demonstrieren, Jan.; — 2) bekannt machen, ogr.- C.; o. zapoved, kajk.- SlN.
očivẹ́stən, -stna, adj. 1) augenscheinlich, offenbar, zweifellos, C., ogr.- Mik., BlKr.; — 2) aufrichtig, Mur.
ǫ̑čivẹ́stiti, -vẹ̑stim, vb. impf. offenbar machen, C.; beurkunden, zeigen, C.
očivı̑dəc, -dca, m. der Augenzeuge, Cig., nk.
ọ̑čje, n. coll. die Augen (der Reben, Bäume u. dgl.), die Fruchtaugen, vzhŠt.- C.
očlẹ̑nje, n. die Gliederung, DZ.; die Articuliertheit, h. t.- Cig. (T.).
očlovẹ́čiti, -ẹ̑čim, vb. pf. humanisieren, Z.
očníca, f. 1) die Augenhöhle, Jan., Žnid.; — 2) das Augenglas, Vrtov. (Km. k.), DZ.; pl. očnice, Augengläser, Mur., Cig., Jan., DZ.; pogl. naočniki; — 3) zelena o., das grüne Augenthierchen (euglena viridis), Erj. (Ž.); — 4) das Vergissmeinnicht (myosotis sp.), Žabče ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), za Krnom- Erj. (Torb.).
ọ̑čnik, m. der Augenzahn, Jan., C.
očnják, m. 1) der Augenzahn, Cig. (T.), Erj. (Z.); — 2) die Augenkoralle (oculina), Erj. (Z.).
očofáti, -ȃm, vb. pf. besudeln: z blatom o., Cig.
očofováti, -ȗjem, vb. impf. besudeln, ZgD.
očǫ́hati, -am, vb. pf. bekratzen, Z.
očonkljáti, -ȃm, vb. pf. zustutzen, ogr.- M.; — verstümmeln, ogr.- C.
očrčkáti, -ȃm, vb. pf. umkritzeln, Cig.; — bekritzeln, Jan.
očrẹ̑vje, n. das Netz um das Gedärm, Cig., C.; loj od očrevja, Dalm.
óčrn, adj. etwas schwarz, Dict., C.
očrnẹ́ti, -ím, vb. pf. schwarz werden, Cig., C.
očŕniti, -im, vb. pf. 1) schwarz machen, abschwärzen, Mur., Cig.; — 2) anschwärzen, in üblen Ruf bringen; o. koga pri kom a. komu.
očȓnkast, adj. etwas schwärzlich: očrnkasto oblačilo, C.
očȓnkljast, adj. etwas schwärzlich, Dict.
očr̀t, -čŕta, m. der Umriss, die Contour, Cig. (T.), C.; koščeni očrti pri očesu, Zv.; — der Abriss, Cig., Jan.; — eine übersichtliche Darstellung: krajepisen očrt, Levst. (Nauk); očrt potovanja, eine Reiseskizze, Cig.
očŕtati, -čȓtam, vb. pf. 1) umstricheln, Cig.; — durch Striche, Linien abgrenzen, C.; — contourieren, skizzieren, Cig., Jan., Cig. (T.); — umschreiben: krogu očrtan mnogokotnik, Cel. (Geom.); — 2) mit Rissen versehen, bekratzen: drevo o., Cig.
očȓtək, -tka, m. der Umriss, Cig., Jan., Cig. (T.), Vest.; prvi o., die Skizze, C.
očŕtiti, -čȓtim, vb. pf. 1) o. se, einen Zauberkreis um sich ziehen, C.; — 2) drevo o., den Baum aufhacken, C.; z nožem o. drevo, mit dem Messer den Baum verletzen, GBrda; — o. se, sich die Haut beschinden, Cig.
očuh, m. = očih, očim, Mur., Mik., ZgD.
očúhniti, -čȗhnem, vb. pf. 1) in sich zusammensinken, geringer werden: zelje očuhne, rana očuhne, Z., C.; — 2) bolečina očuhne, der Schmerz gibt nach, Z.
očȗməc, -mca, m. die Zeitlose (colchicum autumnale), Vrsno- Erj. (Torb.); — prim. močunec.
2. očȗn, m. die Herbstzeitlose, ogr.- C.; — prim. okun.
òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
ōda, f. vzvišena lirska pesem, die Ode.
odáti se, -dám se, vb. pf. zu seinem Nachtheil geben, BlKr.- M.
odȃvi, adv. = davi, Dol.; — gerade zuvor, Danj.- Mik.
odbáviti, -bȃvim, vb. pf. abthun: o. posle; zdaj sem vse odbavil, jvzhŠt.; — o. koga, abfertigen, BlKr., jvzhŠt.
odbávljati, -am, vb. impf. ad odbaviti, abthun, abfertigen, Z., jvzhŠt.
odbijáłən, -łna, adj. zurückschlagend: odbijȃłni udar, der Prellschlag, Cig.; odbijalna moč, Let.; — reflectierend ( phys.), Cig.; — defensiv, Jan.
odbijáłnost, f. die Zurückstoßungskraft, Cig.

31.101 31.201 31.301 31.401 31.501 31.601 31.701 31.801 31.901 32.001

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA