Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
z (31.101-31.200)
-
obiráč, m. 1) kdor kaj obira ( n. pr. sadje), der Ableser, der Abnehmer, Cig., Jan.; — 2) na drog pritrjen košek, s katerim se sadje obira, jvzhŠt.
-
obírati, -bı̑ram, vb. impf. ad obrati; 1) abpflücken, ablesen, abnehmen; listje, gosenice, sadje o.; — 2) beklauben: kosti obirati, Knochen abklauben, an Knochen knaupeln; — berač hiše obira, der Bettler bettelt von Haus zu Haus, Cig.; pri igri o. koga, jemanden beim Spiel ausziehen; — o. se, lausen, Cig.; ptički se obirajo, die Vögel putzen sich, Cig.; — o. se pri delu = langsam arbeiten, Cig.; on je predolgo se obiral in oprezoval pri svojem poslu, Jurč.; — 3) o. koga, jemanden ausrichten, verleumden; — 4) = izbirati (v neki igri), Vreme- Erj. (Torb.).
-
obı̑rək, -rka, m. = oberek, das Abgeklaubte, Z.; — obirki, das abgeklaubte Darmfett, C.
-
obiskáłən, -łna, adj. Besuchs-: obiskȃłni listič = vizitnica, die Visitkarte, Cig.
-
obiskȃłnica, f. = vizitnica, die Visitkarte, Cig., C.
-
obiskovȃvka, f. die Besucherin, Z., nk.
-
obı̑st, f. die Niere; pl. obisti, die Nieren; obisti so se mu vnele, er hat die Nierenentzündung, Cig.; pasja obist! (kletvica), Dol.- Levst. (Rok.).
-
obı̑tək, -tka, m. 1) s čimer je kaj obito: die Bretter oder Latten eines Zaunes, C.; — 2) das Beschlagen ( z. B. mit Nägeln), C.
-
obíti, -ídem, vb. pf. 1) o. kaj, um etwas herumgehen, umschreiten, Cig., Jan., Vrt.; — 2) begehen: o. mejo, Cig.; vse je obšel, er war überall, jvzhŠt.; bereisen: veliko dežel o., Cig.; — 3) anwandeln, ergreifen (von Zuständen und Affecten): mraz, groza, strah, želja, lakota me obide; (pomni: Žalost mam'co z'lo obgre, Npes.-K.); — 4) o. se = sv. zakrament prejeti, Krelj; ( prim. obhajati).
-
1. obíti, -bı̑jem, vb. pf. verschlagen, schalen, auszimmern; o. z deskami, Mur., Cig., Jan.; — z žrebljiči o., überzwecken, Cig.; — s koli o., verpfählen, Cig.
-
objȃhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) umreiten; o. mesto; — 2) reitend bereisen; o. vso deželo; — 3) zureiten: objahan konj, ein zugerittenes, zaumrechtes Pferd, Cig.
-
objáviti, * -im, vb. pf. öffentlich bekannt geben, veröffentlichen, nk.; = naznaniti, kundgeben, melden, Jan.
-
objẹ̑d, f. 1) der Abfraß ( z. B. von Raupen), C.; — 2) der Teufelsabbiss (succisa), Z.; — 3) der Gram, der Harm, Mur., C.
-
objẹ́dati, -am, vb. impf. ad objesti; 1) ringsherum abfressen; živina objeda mladje, Cig.; — 2) durch Abfressen schädigen; benagen, Cig.; — wundreiben: črevelj me objeda, C., Z.; — beschmausen, Cig.; o. koga, jemandes Vermögen verzehren, Cig.; — 3) ausrichten, verleumden; — 4) o. se, sich abhärmen, Cig.; — 5) o. se, übermäßig fressen, ogr.- C.
-
objẹ́davəc, -vca, m. der Ehrabschneider, Cig., C., ZgD.; tudi: objẹdȃvec: zavezal je jezik opravljivim objedavcem, Ravn.- Valj. (Rad).
-
objẹ̑dək, -dka, m. das rings Abgefressene oder Abgenagte, C.; der Birn- oder Apfelbutzen, Gor.; — objedki, die Viehfutterüberreste, GBrda.
-
objẹdljìv, -íva, adj. 1) schmarotzerisch (von den Raubbienen), Mur.; — 2) verleumderisch, Jan. (H.).
-
objedljı̑vəc, -vca, m. 1) der Schmarotzer, C.; — der Raubbienenstock, M.; — 2) ein verleumderischer Mensch, Jan. (H.).
-
objẹ́dnost, f. = objestnost, frecher Muthwille: iz objednosti, Dalm.; die Ausgelassenheit, Krelj.
-
objẹdováti, -ȗjem, vb. impf. 1) = objedati, benagen, Guts. (Res.)- Mik.; — 2) o. se, sich muthwillig benehmen: zanikarni se v njegovih dobrotah objedujo, Krelj.
-
obję̑mljaj, m. = objem, LjZv.
-
objẹ̑st, f. der Muthwille, der Uebermuth, die Ausgelassenheit, die Frechheit, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; norčaste iz objesti govoriti, Kast. (N. c.).
-
objẹ́stən, -stna, adj. muthwillig, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Ip.- Mik.; brcate, kakor objestni telci, Dalm.; o. je, der Kitzel sticht ihn, Cig.; frech, C., Mik.; objestno se smejati, Jsvkr.; ausgelassen, wohllüstig, Alas.; objestni in sramotni ljudje, Krelj; ( " eig. voll angegessen", Mik. (V. Gr. I. 344.)).
-
objẹ́sti, -jẹ́m, vb. pf. 1) abessen, abfressen; gosenice so zelje objedle; — abspülen: voda je breg objedla, Cig.; — wund reiben: črevelj me je objedel, C., Z.; — o. koga, jemanden beschmausen, sein Vermögen abschmausen oder aufzehren: bogatina o., Cig.; — 2) o. se, sich überessen, C.; veliko njih se je do smrti objedlo, Dalm.; o. se česa, Z.; — vom Wohlleben übermüthig werden, Z.
-
obję́ti, -jámem, vb. pf. umfassen; o. koga črez pas; — herumlangen, Cig.; motvoz ne objame, Z.; — umarmen; — (obimem, Trub.- Mik.).
-
1. objẹ́žati, -am, vb. impf. ad objezditi, um-, bereiten, Cig.
-
2. objẹ́žati, -am, vb. impf. ad objeziti; umdämmen, bedeichen, Cig.
-
objǫ́kati, -kam, -čem, vb. pf. 1) beweinen, Mur., Cig., Jan.; — 2) objokan, verweint: ves objokan, jvzhŠt.; objokane oči, Cig., C.
-
objúgati, -gam, -žem, vb. pf. = obgugati, C.; kolo se objuže, das Rad wird wackelig, C.; kri človeku o., das Blut in raschere Bewegung versetzen, Vrtov. (Km. k.); drobci se objužejo, die Theilchen gerathen in Bewegung, Vrtov. (Km. k.).
-
obkáj, adv. = zakaj? Trub.
-
obklȃda, f. 1) = obklad, Cig., M.; — 2) die Holzverkleidung, das Fournier, Jan.
-
obklȃdar, -rja, m. mizar o., der Fourniertischler, Vrt.
-
obklȃdati, -am, vb. impf. 1) herumlegen, Mur., Jan.; obkladati snope v kozolec, Kr.; — 2) belegen, Cig., Jan.; — fournieren, Jan.; — o. kolo, ein Rad felgen, V.-Cig.; — z delom koga o., jemanden mit Arbeit belasten, Z.; o. se s tujimi skrbmi, sich fremde Sorgen aufladen, Krelj; — o. koga s priimki, jemanden mit Schimpfnamen belegen, Z., DSv.
-
obklȃdək, -dka, m. der Umschlag, der Ueberschlag, Mur., Cig., Jan.; mrzli obkladki, kalte Umschläge, nk.; — das Thürfutter, Jan.
-
obklásti, -kládem, vb. pf. 1) umschlagen, Mur.; — 2) belegen: obkladen z nevoljami, mit Ungemach beladen, C.
-
obklẹ̑, adv. um welche Zeit? C.
-
obklẹ́stiti, -im, vb. pf. = oklestiti, Z.
-
obkmę́tovanje, n. der Anbau, DZ.
-
2. obkóliti, -kǫ́lim, vb. pf. umringen, umzingeln, Cig., Jan., C.; — stsl., hs.
-
obkòp, -kópa, m. die Verschanzung, Cig., Jan.; der Wall, M., Valj. (Rad).
-
obkópati, -kǫ́pljem, in: -páti, -ȃm, vb. pf. umgraben; verschanzen, mit Wall und Graben umgeben, Cig.
-
obkoreníčiti se, -ı̑čim se, vb. pf. = obkoreniniti se, Z.
-
obkoreníniti se, -ı̑nim se, vb. pf. = okoreniniti se, sich bewurzeln, Z.
-
obkosítrati, -am, vb. pf. verzinnen, Mur.
-
obkrȃjəc, -jca, m. die Einfassung, DZ.; — der Tuchrand, Z.
-
obkrȃjnica, f. die Randbemerkung, die Marginalie, Cig. (T.), Navr. (Kop. sp.); — die Randverzierung, DZ.
-
obkrevsáti, -ȃm, vb. pf. abwetzen, abschleifen: o. škornje, Cig.
-
obkrǫ́žati, -am, vb. impf. ad obkrožiti; umgeben: kraj je bil strašen, obkrožalo ga je skalovje, Erj. (Izb. sp.); slab zrak nas obkroža, LjZv.
-
oblačíca, f. die Gewitterwolke, Z.; oblačici zvoniti, drohendem Gewitter läuten, Z., Dol.; v spanju niso vedeli, kaka oblačica se zbira črez nje, Jurč.; — das Wölkchen, Vrt.; lahke, redko razstlane oblačice so mrlele po obzorju, LjZv.
-
oblȃčič, m. dem. oblak; das Wölkchen, Cig., Zora, Cv.
-
obláčiti, -im, vb. impf. ad obleči; 1) ankleiden, anziehen; — o. se, sich ankleiden, sich anziehen; sich kleiden; v svilo se o.; — mit einem Ueberzug oder mit Ueberzügen versehen, Cig.; — 2) oblačíti, -ím, umwölken, Cig., Jan.; Bog oblači, Bog prevedri, Npreg.- Jan. (Slovn.); o. se, sich umwölken, sich mit Wolken überziehen; nebo se oblači; nav. samo: oblači se, der Himmel umwölkt sich.
-
obládati, -am, vb. pf. überwältigen, bezwingen, besiegen, Mur., Cig., Jan., Glas., ogr., kajk.- Valj. (Rad); mesto je obladano in vzeto, Krelj; o. samega sebe, o. prehudobno naturo svojo, kajk.- Valj. (Rad); o. svet, ogr.- Valj. (Rad); den Sieg erringen, siegen, Cig., Krelj, Dalm., ogr., kajk.- Valj. (Rad).
-
obládavəc, -vca, m. der Bezwinger, der Sieger, Dict., Mur., Cig., Jan.
-
oblȃgati, -am, vb. impf. ad obložiti; 1) herumlegen, Mur., Jan.; oblagati črto s ploskvijo, eine Fläche um eine Linie umlegen ( math.), Cig. (T.); — 2) belegen, Cig., Jan.; befrachten, beladen, Cig.; — o. koga z nadlogami, Trav.- Valj. (Rad).
-
oblȃjati, -jam, -jem, vb. pf. umbellen, Cig.; pes je zdaj to, zdaj ono živinče oblajal, Jurč.
-
1. oblȃk, m. 1) die Wolke; hudi oblaki, die Gewitterwolken, Cig.; oblaku zvoniti (vom Wetterläuten), Dol.; = k ọ̑blaku zvoniti, Rib.- Cv.; na oblak streljati, Navr. (Let.); iz velikega oblaka majhen dež = viel Geschrei und wenig Wolle, Cig.; kopasti, mrežasti, plastasti oblak, die Haufen-, Feder-, Schichtenwolke, Jes.; oblaki se podijo, die Wolken treiben; oblaki se stepajo, die Wolken ziehen sich zusammen, Cig.; oblak se je utrgal (pretrgal), ein Wolkenbruch gieng nieder; — 2) die grüne Nussschale, Cig., Malhinje (pri Devinu)- Erj. (Torb.); — 3) die dichtere Schichte, die sich auf Flüssigkeiten (wie Krautwasser, Essig, Milch) bildet, die Haut, C., jvzhŠt.
-
oblakoplǫ́dən, -dna, adj. wolkenerzeugend: oblakoplodne gore, Glas.
-
oblakorǫ́dən, -dna, adj. wolkenerzeugend, Jan.
-
oblákovəc, -vca, m. = oblikovec, das Rundholz, Cig.; — prim. obel.
-
oblakovı̑t, adj. voll Wolken, Zora- C.
-
ọ̑blanəc, -nca, m. nav. pl. oblanci; 1) die Hobelspäne: das Bierzeichen, Kr.- Cig.; — 2) diljice pri žagi, s katerimi se debelost odmerja deskam, Notr.
-
oblȃst, f. 1) das beherrschte Gebiet, Cig., Jan., Mik.; Na vojsko brž na mejo vstan, Na kraj oblasti dunajske, Npes.-K.; — der Besitz, C.; der Bauerngrund, C.; — 2) die Gewalt, die Macht, die Befugnis; kraljeva, očetovska o.; sodnja o., die Gerichtsbarkeit, Cig.; pod svojo oblast spraviti; v svoji oblasti imeti; — o. si vzeti, sich die Freiheit nehmen, Litija- Svet. (Rok.); božja o., die Epilepsie; (iz tega: božjast); božja o. ga meče, Dict.; taiste je ozdravil, katere je božja oblast metala, Jsvkr.; — oblast te udari! o. te meči! (kletvice), Prim.; — 3) die Behörde, die Obrigkeit, Cig., Jan., ogr.- C.
-
oblástən, -stna, adj. 1) mächtig, gewaltig, Jarn., Cig., Jan.; oblasten gospod, ein gar großer Herr, jvzhŠt.; — gebieterisch, herrisch, anspruchsvoll; oblastno govoriti, hoditi; oblastno vedenje; — 2) befugt, competent, Cig., Jan.; za to oblastni uradnik, DZ.; dela, kakor bi bil sam tega oblasten, Polj.
-
oblȃstje, n. 1) = oblast 1), das Gebiet, Jan., C.; — 2) die Behörde, DZ., Let.
-
oblástnost, f. 1) die Competenz, Cig., DZ.; — die Befugnis, die Gewalt; kakor da bi imel kako oblastnost do mene (črez mene), Polj.; — 2) das herrische Wesen; poznala je njegovo oblastnost in trmoglavost, Zv.
-
oblastovȃnje, n. das Ausüben der Gewalt, die Herrschaft, Dict.; o. na zemlji stoji v božjih rokah, Dalm.
-
oblȃstvọ, n. 1) die Macht, die Herrschaft, C.; — 2) die Behörde, die Obrigkeit, Guts., Cig. (T.), Levst. (Nauk), nk.; okrožno o., die Kreisbehörde, Navr. (Let.); krajevno o., die Localbehörde, DZ.; pomestno o., die Territorialbehörde, DZ.; knjigopisno o., die Registerbehörde, DZ.
-
ọ̑blati, -am, vb. impf. hobeln; — iz nem.
-
oblátiti, -blȃtim, vb. pf. mit Koth beschmutzen; — ( pren.) o. koga pred ljudmi in osmešiti, LjZv.
-
oblȃtovəc, -vca, m. oreh imajoč na sebi še zeleno lupino, Soška dol.- Erj. (Torb.); — prim. oblakovina.
-
oblȃtovje, n. zelena lupina (oplodje) pri orehu, Soška dol.- Erj. (Torb.); — prim. oblakovina.
-
oblážati se, -am se, vb. impf. nüchtern etwas genießen, C.; — prim. oblazniti 2).
-
oblažávati, -am, vb. impf. glücklich preisen, Levst. (Zb. sp.).
-
obláženje, n. 1) die Veredlung, Zora; — 2) die Beglückung, C.
-
oblážiti, -im, vb. pf. 1) veredeln, Cig., Jan.; o. govor, Zv.; — 2) beseligen, glücklich machen, Cig., Jan.
-
oblebetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. o. koga, jemanden beschnattern, einem etwas aufschwatzen, Cig.
-
oblẹ̀č, -lẹ́ča, m. die Kleidung, der Anzug, Mur.- Cig., Mik., vzhŠt.
-
oblẹ́či, -lę́čem, vb. pf. 1) (ein Kleid) anlegen, anziehen; o. hlače, suknjo; — 2) ankleiden, bekleiden; otroka o., o. koga v kaj, einem ein Kleid anziehen; oblečen, angekleidet; o. je legel; v svilo oblečen hodi, er geht in Seide gekleidet einher; — o. se, sich ankleiden; v črno se o., Trauerkleider anlegen; v belo oblečen, weiß gekleidet; v kmeta se o., sich als Bauer verkleiden, Cig.; — 3) überziehen: s kožuhovino, z usnjem kaj o., Cig.; — auslegen, fournieren: les o., Cig., Jan.; — 4) obleči se, sich bewölken, Cig., Jan.
-
oblę́či, -lę̑žem, vb. pf. 1) belagern, blockieren, Mur., Cig., Jan., Krelj; mesto z vojsko o., Dalm.; smrtne bolečine bodo srce oblegle, Jsvkr.; — 2) o. se, sich anschmiegen, passen (o obleki), Cig., Šol.; oblačilo se obleže (liegt gut an), Cig., Svet. (Rok.).
-
oblẹčnína, f. die Bekleidungsgebür, DZ.
-
1. oblẹ́dən, -dna, adj. etwas blass, Jan., Dol.; o. obraz, Jurč.
-
2. oblę́dən, -dna, adj. 1) närrisch, dumm, Meg., Burg. (Rok.); schwachsinnig, C.; unerfahren, Svet. (Rok.); ti punica obledna! du dummes Mädchen! Gor.; — 2) ausgelassen, muthwillig, frech, Dict., Hip. (Orb.), Mur., C.; obledni razposajenci, Cv.; — in frecher Weise schmarotzend, heißhungrig, C., Savinska dol.; — 3) hoffärtig, C.; stolz, Guts.
-
obledenẹ́ti, -ím, vb. pf. zu Eis werden, eisig werden, Mur., C.; rastline obledenijo, ako po dežju deževnica po njih zmrzne, vzhŠt.; obledenele rastline, vzhŠt.
-
oblẹdẹ́ti, -ím, vb. pf. bleich werden, erblassen; — verschießen (o barvi); obledeli spomini, vergilbte Andenken, Zv.
-
oblę́dnost, f. 1) die Dummheit, Gor.; — 2) der Uebermuth, die Ausgelassenheit, die Keckheit, Dict.- Mik., C.; — 3) der Stolz, Guts.
-
oblẹ́gati, -am, vb. impf. ad obleči (-ležem); 1) belagern, Cig., Jan., M., nk.; mesta o., Ravn., nk.; — 2) o. se, sich anschmiegen, Cig.; trdo oblegajoč se, eng anliegend, Šol.; — 3) (öfter) liegen bleiben, Mur.; — zu erliegen pflegen, Mur.
-
obləgáti, -lážem, vb. pf. 1) o. koga, von jemandem Lügen erzählen, ihn verleumden, (oblagati) Cig.; — 2) = nalagati, belügen, Mur., Cig., Met.
-
oblẹ̑ka, f. die Kleidung, der Anzug; pražnja, vsednja, (prazniška, vsakdanja) o.; obleka ne stori človeka, jvzhŠt.
-
oblékovəc, -vca, m. zelena orehova lupina, Lašče- Erj. (Torb.); (menda nam. oblakovec).
-
oblẹpȏtək, -tka, m. die Zierde, Guts. (Res.).
-
oblẹsenẹ́ti, -ím, vb. pf. zu Holz werden; erharten, Jan.; — erstarren, Z.
-
oblẹseníti, -ím, vb. pf. holzartig machen: s pretepanjem živini kožo in meso o., Vrtov. (Km. k.).
-
oblẹ́siti, -im, vb. pf. = oblesati, Z.
-
oblẹ́sti, -lẹ̑zem, vb. pf. 1) umkriechen, umschleichen; stari oče je polje oblezel, Z.; — 2) bekriechen, beschleichen, Mur., Cig.
-
obletẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) umfliegen, Cig., Jan., M.; — herumfliegen: Po mizi mu ga ( namr. zlat) zatoči, Da po nji trikrat obleti, Npes.-K.; — 2) fliegend besuchen, befliegen, Cig.; — rdečica jo obleti, Röthe überzieht ihr Gesicht; — = obiti, anwandeln: vse je strah obletel, Ravn.- Mik., C.; — 3) ringsum herabfallen: cvetje je obletelo; — o. se, sich entblättern, das Laub verlieren; drevje se obleti; — tudi: obleteti = o. se: roža obleti, C.; obletel, entlaubt, Cig., Jan.
-
obletováti, -ȗjem, vb. impf. ad obleteti; 1) umfliegen; — herumfliegen: matica obletuje okolo panja, Levst. (Beč.); — 2) fliegend besuchen, abfliegen; lastovica obletuje znane kraje; — 3) ringsum herabfallen (von den Blättern), Cig., Jan.; — o. se, die Blätter verlieren, sich entblättern; drevje se jeseni obletuje.
-
oblẹvíti se, -ím se, vb. pf. sich häuten: obleviti se mora raku tudi želodec, Erj. (Izb. sp.).
-
oblíca, f. 1) ein runder Körper: der Ball, die Kugel, Mur., Cig., Jan., C.; ustavljal je ognjene oblice in puščice, Cv.; — eine rundliche Knolle: krompir v oblicah, gekochte ganze Erdäpfel; — kuhana drobna repa, Goriška ok., Lašče in drugod- Erj. (Torb.), Jarn., Cig., C.; repa v oblicah, Z.; — der Rollstein (kamen, kateri se je v potočni strugi obrusil), Notr.- Erj. (Torb.), Erj. (Min.); — eine runde Erhöhung, Cig.; — 2) die Oranienkirsche, Cig.; — 3) ǫ́blica, die Rundung, Svet. (Rok.).
-
2. ọ́blič, m. der Hobel; — iz nem.
-
obličȃj, m. 1) das Gesicht, Mik., kajk.- Valj. (Rad); na obličaj natekniti korelek (larfo), LjZv.; — 2) die Form, Jan., C., kajk.- Valj. (Rad), Zora.
30.601 30.701 30.801 30.901 31.001 31.101 31.201 31.301 31.401 31.501
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani