Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (28.101-28.200)

  1. meglovı̑t, adj. nebelig, Mur., Cig., Jan., Levst. (Močv.), Zora.
  2. 1. mẹ̑h, mẹ̑ha, mẹhȗ, m. 1) der Balg; zajčji m., der Hasenbalg; kačji m., der Schlangenbalg, Jan.; na m. odreti, den Balg ganz abstreifen, ohne ihn aufzuschneiden; — ein starker Esser, Trinker, nikdar sit m., Cig.; — ti meh mehasti! tako grajajo otroka, BlKr.; — die Hülle der Insectenpuppe, Cig., C.; — 2) der Blasebalg; ročni m., der Handbalg, Cig.; pl. mehovi, das Gebläse ( z. B. bei Hochöfen, bei der Orgel); m. goniti, pritiskati, mehove tlačiti, vleči, den Blasebalg treten, ziehen; — 3) ein lederner Sack oder Schlauch; iz tega meha ne bo moke = daraus wird nichts, Met., Cig.; — 4) der Dudelsack, Cig., Jan.; — die Handharmonika, C.; tudi: pl. mehi, C.; — 5) die Blase, die Urinblase, Mur.; — 6) die Hirsenhülse, Cig.; — die Weinbeerhülse, Cig.
  3. 2. mèh, méha, m. = 2. mah, das Moos, Guts., Jarn., Mur., Jarn. (Sadj.), vzhŠt.
  4. mehȃn, -hnà, adj. = mehek, Tolm.- Štrek. (LjZv.); mehnejši, compar. ad mehak, Ben.- Kl.
  5. mehāničən, -čna, adj. kar se z neživimi silami in s stroji vrši, triebwerkmäßig, mechanisch.
  6. mehānik, m. kdor umeje mehaniko in se z njo peča, der Mechaniker.
  7. mẹhár, -rja, m. der Blasebalgzieher, C.
  8. mehčáti, -ȃm, vb. impf. 1) weich machen; sadje m., das Obst mürbe machen, es abliegen lassen; m. se, weich, mürbe werden; sadje se mehča; sadje mehčat dejati, das Obst zum Abliegen aufbewahren; — 2) weich, mürbe werden, Mik., BlKr.; grozdje že mehča, BlKr.
  9. mehčína, f. 1) das Weiche, V.-Cig.; z. B. am Körper, Mur.; ušesna m., das Ohrläppchen, V.-Cig., Cig. (T.); — das Fleisch der Früchte, Cig.; — 2) die Weiche, Mur.; — die Weichlichkeit, Cig.
  10. méhək, -hka, adj. weich; mehko meso; mehka hruška, mehka roka; v mehko, v trdo kuhana jajca; mehko gre od njega, er laxiert; — mild, gelinde; mehka zima; — weichlich, empfindsam; mehka ženska; — mehki, trdi soglasniki, weiche, harte Consonanten, nk.; — compar. mę̑čji, mehkejši; mę̑kši, C., ogr.
  11. mẹhína, f. die Hülse des Hirsekornes u. dgl., Mur., Cig.; das Häutchen von Beeren, vzhŠt.- C.
  12. mẹhír, -rja, m. = mehur, 1) die Blase, die Blatter; mehirje delati, Blasen ziehen, Cig.; — 2) das Raupennest, C.
  13. mẹhírčək, -čka, m. dem. mehirec; = mehurček, das Bläschen; — das Hitzbläschen, Mur., Cig.
  14. mẹhírjevəc, -vca, m. das Zugpflaster, das Vesicatorium, V.-Cig., Jan.
  15. mehkóba, f. 1) die Weiche, die Weichheit; — die Weichlichkeit, C.; v mehkobi in lenobi živeti, C.; — die Empfindsamkeit, Jan.; — 2) das Weiche, der Weichtheil, DZ.
  16. mehkočútən, -tna, adj. zartfühlend, weichmüthig, Mur., Cig., Jan., nk.
  17. mehkočȗtje, n. das Zartgefühl, Cig., nk.
  18. mehkočȗtnik, m. der Zartfühlende, Cig.
  19. mehkočútnost, f. das Zartgefühl, Cig., Jan., nk.
  20. mehkokǫ̑žən, -žna, adj. von weicher, zarter Haut, Cig.; — verweichlicht, Škrinj.
  21. mehkokǫ̑žnik, m. der Zärtling, Guts.- Cig.
  22. mehkonǫ́žən, -žna, adj. weichfüßig, C.; mehkonožni voli se radi zbadajo v noge, Gor.
  23. mehkorę̑pəc, -pca, m. der Weichschwanz, Cig.
  24. mehkosŕčən, -čna, adj. weichherzig.
  25. mehkosŕčnost, f. die Weichherzigkeit, die Milde.
  26. mehkọ̑st, f. die Weiche, die Weichheit; die Mürbe, Cig.; — die Zartheit, Cig., Jan.; — die Milde, Cig.
  27. mehkóta, f. 1) die Weiche, die Weichheit; — die Weichlichkeit, Cig., Jan., C.; — v mehkotah in sladkotah živeti, C.; — die Empfindsamkeit, Jan.; — die Milde, C.; — 2) = mehko, mehkužno bitje: take mehkote! Levst. (Zb. sp.); — tudi: mehkọ̑ta, Valj. (Rad).
  28. mehkoȗdnik, m. = mehkȗžnik, Levst. (Zb. sp.).
  29. mehkúž, m. 1) der Krebs gleich nach der Häutung, Cig., Jan.; — jajce brez trde lupine, Vest.; — 2) der Weichling, der Zärtling, Mur., Cig., Vrtov., ZgD.
  30. mehkúža, f. jajce brez trde lupine, Vest.
  31. mehkúžast, adj. weich, zart, Guts.- Cig.
  32. mehkúžən, -žna, adj. weichlich, verzärtelt, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.
  33. mehkúženje, n. die Verzärtelung, die Verweichlichung, Cig., M.
  34. mehkúžiti, -ȗžim, vb. impf. verweichlichen, verzärteln, Cig., Jan., M., nk.
  35. mehkȗžnica, f. ein verweichlichtes Weib, Z., Valj. (Rad).
  36. mehkȗžnik, m. der Weichling, der Zärtling, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan., nk.
  37. 1. mẹhníca, f. 1) = mehunica, die Weinbeerhülse, jvzhŠt.; — 2) vzbočen krog pod očesom, der Augenring, Cig., Lašče- Levst. (M.); — 3) die Strieme: roke z mehnicami, C.
  38. 2. mehníca, f. mehka hruška, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (LjZv.), Bolc, Podkrnci- Erj. (Torb.); — neka breskva, GBrda- Erj. (Torb.); — prim. mehan, Štrek. (LjZv.).
  39. mẹhovlẹ̀k, -vlẹ́ka, m. der Blasebalgtreter, Cig., Levst. (Zb. sp.).
  40. mẹhúr, -rja, m. die Blase; die Harnblase; der daraus gemachte Tabak- oder Geldbeutel; — žolčni m., die Gallenblase, Erj. (Som.); srčni m., der Herzbeutel, Cig., Jan.; — die Blatter; m. se naredi tam, kjer se človek opeče, po koži se mehurji spustijo; stekleni m., die Glasblase, Jan.
  41. mẹhȗrčarica, f. = mehurnjak, der Blasenwurm, Cig., Z.
  42. mẹhúrčək, -čka, m. dem. mehur; das Bläschen; — zračni mehurčki, die Luftblasen, Sen. (Fiz.).
  43. mẹhúrən, -rna, adj. 1) Blasen-, Cig.; — 2) blasenziehend, Cig.
  44. mẹhúrjevəc, -vca, m. = mehirjevec, das Vesicatorium, Z., Jan. (H.).
  45. mẹhúrka, f. 1) die Seeblase: modra m. (physalia caravella), navadna m. ( phys. Arethusa), Erj. (Z.); — 2) der Blasenstrauch (colutea arborescens), Jan., Tuš. (R.).
  46. méja, f. 1) die Grenze; na meji, an der Grenze; črez mejo uiti; — 2) meja ali živa meja, ein lebendiger Zaun, die Hecke; mejo klestiti; — 3) das Gebüsch, das Gehölz, niederer Wald, der Hain, BlKr.- M., Mik., Cirk.- Baud., Ip., Idrija- Erj. (Torb.), Polj.; v mejo iti, Tolm.; — 4) Klarina m., neka vinska trta, Ip.- Erj. (Torb.), Vrtov. (Vin.).
  47. mejáč, m. 1) der Angrenzer, der Grenznachbar, Mur., Cig., Jan., Ravn.- Valj. (Rad).
  48. mejačíca, f. die Grenznachbarin, Valj. (Rad).
  49. mejáčiti, -ȃčim, vb. impf. m. s kom, jemandes Grenznachbar sein, Cig.
  50. meják, m. 1) der Grenznachbar, Mur., Cig., Jan., Mik.; Ne vrag, le sosed bo mejak, Preš.; — 2) = mejnik, Jan.
  51. mejáš, * m. 1) der Angrenzer, der Grenznachbar, Mur., Cig., Levst. (Cest.), Slom., Št.; — 2) = mejnik, Cig., C., BlKr.- Navr. (Let.), DZkr.
  52. mejášenje, n. das Angrenzen, Cig.
  53. mejašíca, f. die Angrenzerin, die Grenznachbarin, Cig.
  54. mejášiti, -ȃšim, vb. impf. angrenzen, Cig., BlKr., jvzhŠt.; najina trtja mejašijo, unsere Weingärten grenzen aneinander, BlKr.; — tudi: m. se, Zora.
  55. mejáški, adj. Angrenzer-, grenznachbarlich, M.
  56. mejȃšnica, f. črta m., die Grenzlinie, DZ.
  57. mejȃštvọ, n. die Grenznachbarschaft, Št.
  58. mę́jən, * -jna, adj. Grenz-; mę̑jnọ drevo, der Grenzbaum, Cig.
  59. méjica, f. dem. meja, Kr.; mejíca, Valj. (Rad); — mejíca, die Grenzlinie, Mur.; der Grenzrain, vzhŠt.- C.
  60. mejı̑čnik, m. der Riesenklee (melilotus albus), Z.; (meječnik) Cig., Medv. (Rok.).
  61. mejíłən, -łna, adj. begrenzend, scheidend, Cig.; mejı̑łna gorstva, Scheidegebirge, Cig. (T.); = mejilno pogorje, Jes.
  62. mejı̑łnica, f. (črta) m., die Grenzlinie, die Demarcationslinie, Cig.
  63. mejílọ, n. die Begrenzung, die Demarcation, Cig.
  64. mejína, f. das Buschheu, das Buschgras, M., Z.
  65. mejíšče, n. der Grenzpunkt, Cig. (T.), Jan. (H.).
  66. mejíti, -ím, vb. impf. 1) begrenzen, Grenzen setzen; — beschränken, Cig., Jan.; — 2) intr. grenzen; m. s čim, s kom, an etwas grenzen, jemandes Nachbar sein, Cig., Jan.; m. s kraljevstvom, Ravn.; meječa dežela, angrenzendes Land, Cig.; — 3) m. se, angrenzen, anrainen, Guts., Cig., Jan., Fr.- C.
  67. mejkóstən, -tna, adj. mejkostne mišice, die Zwischenmuskeln, Erj. (Som.).
  68. mejníca, f. die Scheidelinie, Cig., Jan.; — gore mejnice, das Grenzgebirge, Cig. (T.).
  69. mejníčiti, -ı̑čim, vb. impf. 1) mit Grenzsteinen versehen, abmarken, Cig., Jan., C.; — 2) m. se, = mejiti, grenzen, Jarn.
  70. mejník, m. das Grenzzeichen, der Grenzstein, der Grenzpfahl, die Grenzsäule; mejnike staviti, Grenzsteine setzen; mejnike prestavljati, Grenzsteine versetzen; mejniki, die Gemarkung ( geogr.), Cig. (T.).
  71. mejnı̑ški, adj. die Grenzzeichen betreffend: mejniške bukve, das Flurbuch, Cig.
  72. mejnogrofı̑jski, adj. zur Markgrafschaft gehörig, markgräflich, Cig., Jan.
  73. mejpalȗbje, n. = medpalubje, das Zwischendeck, DZ.
  74. mejstȃničən, -čna, adj. zwischen den Zellen befindlich, Jan. (H.).
  75. mejstaničnína, f. die Intercellularsubstanz, Erj. (Som.).
  76. mę̑k, m. ein feuchter Weideplatz an einem Flusse: gnati na m., vzhŠt.- C.
  77. məkətálọ, n. die Rüttelvorrichtung, DZ.
  78. 2. məkətȃnje, n. das Rütteln, Cig.; — die Zuckung, Cig.
  79. 1. meketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. meckern; ovce, koze meketajo, mekečejo.
  80. 2. məkətáti, -ətȃm, -áčem, vb. impf. 1) rütteln, beuteln, Cig., Jan., C., Mik.; meketali ("makatali") in gazili so ga, Trub.; mrzlica ga meketa, das Fieber schüttelt ihn, Cig.; — 2) intr. zittern (von erhitzter Luft), flimmern, C.
  81. məkətávica, f. das Zucken, die Zuckung, Cig.
  82. mekína, f. die Getreidehülse: reso noseči mešiček (luščina), v katerem tiči žitno zrno, Tolm.- Štrek. (Let.); nav. pl. mekine, die Kleien: luščine od žita, ki se v stopah pha, posebno od prosa, Kr.; tudi: luski od lanenih glavic, SlGor.
  83. 2. məkníti, máknem, (mę́knem), vb. pf. 1) = makniti, rücken, einen Ruck geben, Mur., Cig., Jan., C.; Plug na ogon meknem, Danj. (Posv. p.); proč m., Dalm., Trub.; — 2) zucken, Meg., Guts.; bewegen ( phys.), Cig. (T.); m. se, rücken, Cig., M.; makni se! rühre dich! Cig.; — to ga je maknilo (meknolo), das hat ihm Kosten verursacht, C.
  84. mekóta, f. eine Ackerfläche von einer bestimmten Größe, etwas kleiner als ein Joch, vzhŠt.; — prim. hs. mekota, aufgelockerte Erde, Brachacker.
  85. məktáti, -ȃm, vb. impf. schütteln, rütteln, Mur., C., Mik.; mrzlica me mekta, Z.; to ga je mektalo! (o jeznem človeku), Mik.; — schwingen: palico m., C.; sulico m., Vod. (Pes.).
  86. mekúž, m. 1) der Weichling, M.; zapravljivci so pridni in mekuži, kaj-li? Jurč.; človek, mekuž na duši in telesu, Zv.; — 2) = mehkuž, der Krebs gleich nach der Häutung, Jarn., Cig., Jan., Krelj- Mik.; rak m., Erj. (Izb. sp.); — 3) še mehko jajce brez trde lupine, Kras; — 4) die Weizengerste, Notr.
  87. mekužljìv, -íva, adj. verzärtelt, C.
  88. 1. mę̑ł, m. 1) das Mahlen: moka od prvega mela, das Mehl vom ersten Gange, Cig.; — 2) das Staubmehl, Guts., Jarn.; — der Schlich: kamenje se stolče v stopah, in iz stolčenega mela se izloča zlato, Erj. (Min.); — 3) eine mergelartige Erde, C.; — 4) die Abrutschung von Sand oder bröckeligem Erdreich: mel je potegnil, Št.; — die abschüssige Stelle einer solchen Abrutschung, Mik., St. Sedlo- Erj. (Torb.), Trst. (Let.), Gor.; po melu hoditi, Gor.
  89. mę́la, f. die Mistel (viscum), Z.; — prim. melje.
  90. melce, v reku: v melce iti, hoditi, zappeln, unruhig hin- und hergehen, ungeduldig sein, in der Klemme sein, Cig.; (v meljce) Črni Vrh- M.
  91. melečən, -čna, adj. mehlig (vom Getreidekorn), mehlreich, vzhŠt.- C.
  92. mę́łək, -łka, adj. zerreiblich, milde: lojevec je melek, rekše, pod nožem ne škriplje in stružine ostanejo na nožu, Erj. (Min.).
  93. mə̀lək, -lka, m. neka drobna živalca, morebiti: pajek; če kdo vpraša, kaj se mu poda v plačo za kakovo delo, reče mu se šalivo: dam ti jajce od melka, Dornberg- Erj. (Torb.); — prim. malek.
  94. melekovı̑t, adj. = melečen, vzhŠt.- C.
  95. melína, f. 1) die Sand-, Mergelriese, Cig., C.; meline okrog steze so se izpremenile v rušine, Let.; — 2) die Sandbank, Jarn., Mur., Cig., Jan., Mik.
  96. melíniti, -ı̑nim, vb. impf. zerbröckeln, C.; bik melini zemljo, wühlt auf, Notr.- Cig.; — m. se, sich bröckeln und abrutschen, Cig.; pesek se melini z brega, der Sand rieselt vom Berge, Cig.
  97. melíti se, -ím se, vb. impf. in Sand, Mulm zerfallen, Mur., C.; — abrutschen (von lockeren, schroffen Bergwänden), C.
  98. mę̑lj, m. die Sandriese, Z., Gor.; die Sandbank, Valj. (Rad).
  99. mę̑lja, f. 1) das Mahlen, Dict., Št.; — 2) das Mahlgetreide, Jan.; imam melje za ves teden, Vreme, Kras, Ip.- Erj. (Torb.), BlKr.; kar se žita na mlenje prinese, Savinska dol.; — 3) das Gemahlene, Jarn.; das Mehl, Mur., Cig., Jan., Štrek., ogr.- Valj. (Rad), vzhŠt., BlKr.; Sneg kak melja ("mela") se kadi, Danj. (Posv. p.).
  100. meljáč, m. 1) der Mahlgast, Z., C., Lašče- Levst. (Rok.); — 2) der Mahlzahn, Erj. (Som.).

   27.601 27.701 27.801 27.901 28.001 28.101 28.201 28.301 28.401 28.501  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA