Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (25.701-25.800)

  1. kóšast, adj. = košat, Mik., vzhŠt.- C.
  2. košàt, -áta, adj. 1) breitästig, breitbuschig, buschicht; košato drevo; košat rep; košato zelje, der Staudenkohl, Cig.; košata rž, der Staudenroggen, Nov., Bes.; — 2) mit breiten Kleidern, aufgedonnert, Cig.; košata, ali: košata mati, die Brautmutter, Kor.- Cig.; — schwanger, Št.; — dick, stark: košata megla, košat sneg, Danj.- Mik.; — 3) aufgeblasen, C.; košato hoditi, hoffärtig einhergehen, Z.; družba je košata mati vsega hudega hudobnim, Slom.; — stolz: Ve Kranjice ste košate, Preš.; — 4) bombastisch, Cig.; Tudi imajo besede košate, Ko se prav napijejo ga, Npes.-K.; — košata laž, starke, derbe Lüge, Cig.; Dekla je polna košatih laži, Danj. (Posv. p.).
  3. košȃtəc, -tca, m. untersetzter Mensch, Valj. (Rad).
  4. košatíca, f. 1) košata mlada jela, Kr.- Valj. (Rad); sploh: košato drevesce: zarod mladih košatic, Str.; košato cvetje: Iskrice, ve košatice, Vod. (Pes.); — 2) stolzes Weib: prevzetna košatica! SlN.
  5. košátiti se, -ȃtim se, vb. impf. 1) košat postajati; — sich ausbreiten, sich ausdehnen, Mur.; — 2) sich breit machen, groß thun, Cig., Jan., M.; k. se s čim, auf etwas pochen, Cig., Šol.; košatil se je s svojo neznano močjo, Ravn.
  6. košatorèp, -rę́pa, adj. mit buschigem Schwanz: košatorepa veverica, kuna, Zv., Zora; košatorepi lisjak, Str.
  7. košatorę̑pəc, -pca, m. ein Thier mit buschigem Schwanz: lisjak k., Str.
  8. košátost, f. 1) die Breitbuschigkeit, die starke Verzweigung; k. gozdnega drevja; — 2) die Schwangerschaft, C.; — 3) die Hoffart, die Eitelkeit, C.; — 4) der Bombast, der Schwulst, Cig.
  9. kóšav, adj. mit dichtem, zerrauftem Haar, C.; k. pes, ein dichtzottiger Hund, ogr.- C.
  10. koščák, m. 1) die Steinnuss, der Steinnussbaum (juglans cinerea); — 2) der Steinkrebs, Jarn., Cig.; malovredni koščaki, Zv.
  11. koščánəc, -nca, m. die Steinnuss, Jarn., Z.
  12. koščę̑n, adj. 1) beinern; — Bein-, Knochen-, Cig., Jan.; koščena zemlja, die Knochenerde, Cig. (T.); koščena moka, das Beinmehl, Cig.; koščeni pepel, die Knochenasche, Cig. (T.); — 2) knochig, Nov.; k. obraz, Jurč.; hager, Cig.
  13. koščeníca, f. 1) eine nicht vom Kerne gehende Pfirsich, Cig., Štrek., GBrda- Erj. (Torb.); — 2) das Knochenmehl, Jan.; — 3) das Beinhaus, die Todtenkammer, M., Dol.; — 4) das Knochenweib ( fig.): tri revne koščenice: bolezen, starost, smrt, Cv.
  14. koščenína, f. die Beinware, Cig., Jan., DZ.
  15. koščíca, f. 1) das Beinchen; slušne koščice, die Gehörknöchelchen, Erj. (Som.); — der Beinsplitter; s koščico se zadaviti; — ribja k., die Gräte, Zilj.- Jarn. (Rok.), Jan.; — = kocka, der Würfel, Rez.- C.; — 2) der Obststein; slive s koščicami vred jesti: sadne peške in koščice, Pirc; — der Kürbiskern, C.; — 3) der Merk (sium), Cig., Medv. (Rok.).
  16. koščíčevina, f. der Hartriegel, Z.
  17. košə̀k, -škà, m. dem. koš; 1) das Rückenkörbchen; — das Obstpflückkörbchen, C.; — das Armkörbchen, Dol.- Cig.; — 2) cvetni k., die zusammengesetzte Blüte, der Blütenkorb, Cig. (T.), Tuš. (R.); — 3) der Mostkuchen bei Weinpressen, C.; — tudi: kóšək.
  18. kóšəlj, -šlja, m. 1) die nicht einen Krautkopf bildende Kohlpflanze, C.; — 2) der Moosbusch, C.; — 3) der Halskamm des Pferdes, BlKr.- M.
  19. košeníca, f. kraj, kjer trava tolika zrase, da se ne popase, ampak pokosi, BlKr.; die Heuwiese, Dict., Jan., C., Rib.- M., LjZv.; — die Bergheuwiese, Cig.
  20. 1. košenína, f. 1) das abgemähte Gras, Cig.; das Bergheu, Cig., Mik., Valj. (Rad); — 2) die Grasfläche, die zum Mähen bestimmt ist, das Wiesenland.
  21. 2. košenína, f. na kosce razrezana (razkošena) slanina = zaseka, Kras, Ip., Goriška ok.- Erj. (Torb.).
  22. košet, m. = kozel, Rez.- C.
  23. košẹ́vati, -am, vb. impf. zu mähen pflegen, Jan., Mik., Erj. (Torb.).
  24. košę̑vnica, f. 1) koševnice so "naopične palice pri košu na vozu", Sv. Peter (Goriš.)- Erj. (Torb.); — 2) das Flechtwerkzeug zum Flechten der Haare (eine hölzerne große Nadel), Rib. (V.)- Cig.; prim. 1. koša.
  25. košlję̑vje, n. coll. = košlji, nicht Köpfe bildende Krautpflanzen, C.
  26. košníca, f. 1) der Korb, Jan., Krelj; — der Bienenkorb, Cig., C.; na deske poveznjene slamnate košnice, Levst. (Beč.); — 2) der Weinpresskasten, C.; — 3) neka bekova trta, Ip.- Erj. (Torb.).
  27. kóšnja, f. die Mahd; ob košnji, zur Zeit der Mahd; košnjo kupiti, prodati.
  28. košnják, m. der Matrose, der seinen Platz auf dem Mars hat, der Marsgast, Cig. (T.), DZ.
  29. kǫ́špa, f. 1) der Holzschuh, C., Erj. (Torb.), Gor.; — 2) nerodno spleten koš, GBrda; — prim. it. cospo, Holzschuh.
  30. kǫ̑šta, f. = hrana, die Kost; — iz nem.
  31. koštáti, -ȃm, vb. impf. = veljati, stati (kosten); — iz nem.
  32. kǫ̑štinge, f. pl. Unkosten, Mik.; — iz nem.; pogl. troški.
  33. koštrȗn, m. 1) der geschnittene Schafbock (Hammel, Schöps); prim. it. castrone, der Schöps. — 2) usločena trta s čepi, jvzhŠt.
  34. 1. košúlja, f. 1) der Korb, Z.; — okrogel, iz srobotine spleten košek z majhno odprtino, v katerega se lešniki, orehi i. t. d. spravljajo, C., M., Kras; — 2) ein Handwägelchen mit geflochtenem Wagenkorb, Idrija.
  35. 2. košúlja, f. = srajca, Jan., Mik., Zora, Jurč., BlKr.
  36. košúljica, f. dem. 1. košulja; — die Kronenspelze, der Kelch der Gräser, Cig.
  37. košȗtje, n. = rušje, die Zwergkiefer (pinus pumilio), Cig., Tuš. (R.), C.
  38. košȗtnik, m. 1) der Hirsch in der Brunstzeit, Mur., Cig.; — 2) der Bergenzian (gentiana lutea), Cig., Tuš., na Čavnu, pod Kaninom- Erj. (Torb.).
  39. košutnják, m. der Hirschpark, der Hirschzwinger, Cig., C., Vrt.
  40. 1. kǫ́t, m. 1) der Winkel; v kotu čepeti; vse kote preiskati, premesti; po vseh kotih iztikati — morski k., die Bucht, C.; — 2) die Auszüglerwohnung: imam k. v hiši; velik kos kruha si je izgovoril pa kot do smrti, Gor.; imel je izgovorjen kot, Jurč.; na kotu biti, im Ausgedinge sein, Dol.- M.; na kotu živeti, DZ.; brat mi mora kot dajati do smrti, Jurč.; — 3) der Winkel ( math., phys.): prav, oster, top k., rechter, spitzer, stumpfer Winkel, Cig. (T.), Cel. (Geom.); odbojni k., der Reflexionswinkel, odklonski k., der Ablenkungswinkel, Sen. (Fiz.); vidni k., der Sehwinkel, Erj. (Som.); dvogledni k., die Parallaxe, Cig. (T.); — pl. kota (poleg: koti), Mur., Mik. (V. Gr. IV. 24.); vsa kota iztekniti, Str.
  41. kòt, conj. = kakor, wie, Mur., Gor.; belo kot sneg, Met.; kot bi, gleichwie, wenn, Jan.; — = ko, als (za komparativom), C., Cig., Jan., Gor.; — als (in der Eigenschaft): jaz, kot oče tvoj, nk.; — iz: koti = kakoti ( prim. kakti), Mik.
  42. kōta, f. = volk, der geschmolzene Eisenklumpen im Hochofen, Gor., Vod. (Pes.); — prim. it. cotta, kar se enkrat žge ( n. pr. apna).
  43. kotáč, m. 1) das Rad, Habd.- Mik., Cig., C., vzhŠt.; kola na dva kotača, zweirädriger Karren, Zora; — 2) die Schlittenkufe, der Schlittenlauf: sani po kotačih drče, C.; — 3) das Halbrad der Wiege: po kotačih zibel teče, BlKr.
  44. kotáča, f. durch Querhölzer verbundene Bäume, um darauf Lasten zu wälzen, die Schrotleiter, C.
  45. kotȃčka, f. 1) die Schiebtruhe, C.; — 2) die Winkelschlange (ilysia scytale), Erj. (Z.).
  46. kotalícati, -am, vb. impf. wälzen, Jan.; vehtro babo k., Tržič- Levst. ( LjZv. I. 345.), Pjk. (Črt. 2.).
  47. kotalíti, -ím, vb. impf. rollen machen, wälzen, Jan., Dol.; — prim. kataliti, kotati.
  48. kotaljáti, -ȃm, vb. impf. rollen machen, wälzen, Cig.; — prim. kataljati.
  49. kotánəc, -nca, m. 1) die Spirale: kača se zvije v kotanec, Dol.; — 2) iz slame spleten kolut, ob katerem se noge smicajo, Dol.
  50. kotánja, f. die Vertiefung, die Grube, Cig., Jan., Erj. (Torb.), Dol.- LjZv.; die Vertiefung des Nestes, Vrt.; — obistna k., das Nierenbecken, Erj. (Som.); — die Mulde: dolina je polna malih gričev in kotanj ali drag, LjZv.; — die Schlucht, M., C.; — die Erdhöhle, Jan.
  51. kotánjast, adj. grubenartig, kesselförmig, Jan.; — voll Grübchen, Z.
  52. kotȃnje, n. das Wälzen, das Rollen, Mur., Cig.
  53. kotánjica, f. dem. kotanja, das Grübchen, Jan.; das Wangengrübchen, Cig.; kotanjice na obrazu, C.; srčna k., die Herzgrube, C.
  54. 1. kǫ̑tar, -rja, m. der Auszügler, Svet. (Rok.).
  55. 2. kotár, -rja, m. der Bezirk, der District, Jan., C., DZ., ogr., kajk.- Valj. (Rad); — prim. madž. határ, C.
  56. kǫ̑tarka, f. die Auszüglerin, Jan. (H.).
  57. kotáti, -ȃm, vb. impf. rollen, kollern machen, wälzen, Mur., Cig., Jan.; Zdaj podseke kotam, Danj. (Posv. p.); sobota pogače vkup kota, Pjk. (Črt.); — k. se, sich wälzen, rollen, kollern, Cig., Jan., Cig. (T.); Svinja se v blatu kota, Danj. (Posv. p.); kjer se volk kota, tam dlako pusti, Npreg.- Jan. (Slovn.); — k. se s kom, sich balgen, ringen, Jan., Kres; vola se kotata = se bodeta, vzhŠt.; — tudi: kótati, Mur.
  58. 1. kǫ́təc, -tca, m. 1) dem. kot; das Winkelchen, Jarn., Valj. (Rad); — 2) der Stockzahn, Mur.
  59. 2. kótəc, -tca, m. 1) eine Abtheilung im Stalle ( z. B. für Kälber), C.; — 2) der Schweinestall, Jarn., Jan., C., ogr.- Mik., Bolc, Klanec v Istri- Erj. (Torb.); — 3) der Hühnerkäfig, C., BlKr.; — der Vogelkäfig, nad Mariborom- C.; — 4) die Rübengrube, C.; — 5) der Presskuchen, jvzhŠt.; ( prim. koš); — prim. stsl. kotьcь, cella, stvn. chuti, Mik. (Et.).
  60. kǫ́tək, -tka, m. 1) dem. kot; das Winkelchen, Valj. (Rad); — 2) der Stockzahn, Mur.
  61. kótəł, -tla, m. 1) der Kessel; kotel se loncu smeje = ein Esel schilt den andern Langohr, Npreg.- Z.; parni k., der Dampfkessel, Sen. (Fiz.); — 2) die Pauke, Dict., Jan., C.; v kotle biti, die Pauken schlagen, Cig.; — 3) eine Vertiefung im Erdboden, der Bergkessel, Cig., Jan., M.; — tolmun v vodi, BlKr.; — prim. stsl. kotьlъ, got. katils, Mik. (Et.).
  62. kǫ́tən, -tna, adj. Winkel-: kotna daljina, die Winkeldistanz, Cig. (T.); kotni zob, der Backenzahn, Cig. (T.); razdrobi kotne zobe mladim oroslanom, ogr.- Valj. (Rad).
  63. kotı̑čək, -čka, m. dem. kotič; das Winkelchen; solzni k., der Thränenwinkel, Cig.
  64. kotížiti se, -ı̑žim se, vb. impf. = sich wälzen: krava se kotiži, kakor bi hotela povreči, Buče ( Št.)- C.
  65. kótla, f. eine mit einem hohlen Baume eingefasste Wasserquelle, ein Wasserkessel (als Brunnen), Cig.; — die durch herabschießendes Wasser gemachte Grube, V.-Cig.; die Lache, Nov.- C.; — žaba rodi se v domači kotli, Nov.; — = vdrtina, Dol.- LjZv.
  66. kotlák, m. eine Art Zwergobstbaum, C.
  67. kotlár, -rja, m. der Kesselschmied, der Kupferschmied, Dict., Mur., Cig., Jan., ogr.- Valj. (Rad); kotlar dela posodo iz medi ali kotlovine, Ravn. (Abc.); der Kesselflicker, V.-Cig., C.
  68. kotlína, f. eine kesselförmige Vertiefung im Erdboden, das Kesselthal, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes., nk.; das Becken ( geogr.), Cig. (T.); jezerska k., das Seebecken, Cig. (T.).
  69. kotlínica, f. dem. kotlina, Rut. (Zg. Tolm.).
  70. kotlíšče, n. der Kesselherd, Cig., DZ.; der Kesselraum, Levst. (Pril.).
  71. kotlíti, -ím, vb. impf. Grübchen um ein Bäumchen oder einen Weinstock machen ( z. B. um ihn zu düngen), Mur., Cig., vzhŠt.
  72. kotljáti se, -ȃm se, vb. impf. sich wälzen: kure se v pesku kotljajo, Z.; — sich drehen: pes se kotlja, preden se uleže, Dol.; — sich hindurch arbeiten: k. se skozi kako ozko luknjo ali skozi pregrajo, BlKr.; — prim. kotati.
  73. kotlovína, f. das Kesselerz, das Kupfer, Habd., Mur., Cig., Jan., Štrek., nk.
  74. kotlovínast, adj. kupferartig: kotlovinasta barva, Zora.
  75. kotlovníca, f. die Kesselstube, DZ.
  76. kótlovski, adj. Kessel-: k. prostor, DZ.
  77. kǫ̑tnica, f. 1) der Grimmdarm (colon), V.-Cig., vzhŠt., C.; — 2) das Winkelmaß, C.
  78. kǫ̑tnik, m. 1) kdor se po kotih potika, Bes.; — 2) der Stockzahn, der Backenzahn, Meg., Dict., Guts., Cig., Jan., M., C., vzhŠt.; — 3) das Winkelmaß, Cig.; kotnik ali oglomer, Cv.
  79. kotnják, m. = kotnik, kočnik, der Stockzahn, Cig., Jan., Cig. (T.), Notr.- Levst. (Rok.), vzhŠt.
  80. kotrcati, -am, vb. impf. sich fortwälzen: list po svetu kotrca, Bes.; — stolpernd gehen, C.
  81. kotríga, f. = ud, člen, členek, ogr.- C., SlN., Vest.; — pl. kotrige, das Skelet, vzhŠt.; tudi: die Schindmähre, vzhŠt.
  82. kotrljàn, -ána, m. die Mannstreu (eryngium), Z.
  83. kotrljáti, -ȃm, vb. impf. = wälzen, Z.; — prim. koturati.
  84. koturáš, m. die Rollassel (armadillo), Erj. (Z.).
  85. kǫ̑tvica, f. dem. kotva, kleiner Anker, Zora, Sen. (Fiz.).
  86. kotvíšče, n. der Ankerplatz, ogr.- C.
  87. kǫ̑v, m. die Schmiedarbeit, Mur.; Tubalkajn, sin Adamov Je že znal železni kov, Danj.- Valj. (Rad); — das Gepräge, Cig., Jan., Cig. (T.); Ta zlat je kova znanega, Npes.- Mik.; mož starega kova, ein Mann von altem Schrot und Korn, Cig.
  88. kǫ̑v, -ı̑, f. 1) das Beschläge, Levst. (Zb. sp.); — 2) das Hufeisen, Rib.- Mik.; Naprej obrni krampeže, Nazaj obrni gladko kov, Npes.-K.
  89. kọ́v, adj. = kakov, kakšen, Cig., ogr., Poh.- C., Rib.- Levst. (M.), jvzhŠt.
  90. kováč, m. 1) der Schmied; živinozdravni k., der Curschmied, DZ.; podkovni k., der Hufbeschlagschmied, DZ.; — 2) der gemeine Sonnenfisch oder St. Peterfisch (Zeus faber) = sv. Petra riba, Lovrana (Liburnija)- Erj. (Torb., Ž.); — der Springkäfer (elater sp.), Goriš.- Erj. (Torb.).
  91. kováčək, -čka, m. dem. kovač; 1) der Schmiedjunge, Cig.; — 2) der Fitisvogel (regulus trochilus), C., Frey. (F.); (kovačə̀k), Levst. (Nauk); (tudi: der Blauspecht, Zv.; po deblih so plezali in potrkavali neutrudni kovački, Str.; ali: das Schwarzblattel, Cig., Jan.).
  92. kováčenje, n. die Ausübung des Schmiedgewerbes: podkovno k., DZ.
  93. kováłen, -łna, adj. 1) zum Schmieden, Beschlagen gehörig: kovȃłno orodje, das Beschlagzeug, Cig.; — 2) schmiedbar, Cig., Jan.
  94. kovȃnje, n. 1) das Schmieden, das Hämmern; das Prägen; k. konj, das Beschlagen der Pferde; — k. na hladno, das Kalthämmern, h. t.- Cig. (T.); — 2) kovanjè, der Beschlag, das Beschläge ( z. B. eines Stockes), Svet. (Rok.), Lašče- Levst. (M.).
  95. kovár, -rja, m. = kovač, C.; — der Anstifter: slučaj, ta zlobni kovar, LjZv.
  96. 1. kováriti, -ȃrim, vb. impf. 1) sich mit dem Schmiedehandwerk beschäftigen, Bes.; — 2) Ränke schmieden, Mur., Cig., ZgD.
  97. 2. kováriti, -ȃrim, vb. impf. vor Schaden behüten, verwahren, C.; — iz nem.; prim. varovati, C. (?)
  98. kovȃrnik, m. der Ränkeschmied, Cig., Jan., ZgD.; — stsl.
  99. kovȃštvọ, n. 1) das Schmiedehandwerk; — 2) die Schmiedezunft, Met.
  100. kováti, kújem, vb. impf. 1) schmieden, hämmern; denar k., Münzen prägen; kovan denar, die Münze, Münzen; — iskre k., Funken schlagen: podkev iskre kuje, Preš.; iskre se kujejo, Npes.-K.; — 2) (mit Metall) beschlagen: konja k.; na ostro k. konja, scharf beschlagen, LjZv.; kolo k., beschienen, Cig.; vrata k., die Thüre beschlagen, Cig.; — 3) ersinnen, aussinnen, Cig.; nove besede k., neue Worte prägen, schmieden, Cig., nk.; pesni kovati, mühsam dichten ( zaničlj.), Cig.; laži k., Lügen schmieden, Z.; — (Uebles) im Schilde führen: nekaj hudega kuje, Cig.; — 4) v zvezde koga k., jemanden zu den Sternen erheben, übermäßig loben, Cig., nk.; ( hs.).

   25.201 25.301 25.401 25.501 25.601 25.701 25.801 25.901 26.001 26.101  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA