Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (25.301-25.400)

  1. kolotȗrnik, m. = škripci, der Flaschenzug, Cig. (T.), DZ.; — prim. kolotura.
  2. kolovȃnje, n. der Umlauf: k. denarja, DZ.
  3. kolováti, -ȗjem, vb. impf. sich in Umlauf befinden, circulieren, DZ.
  4. kolǫ̑vnica, f. 1) die Radstube ( mont.), V.-Cig.; — 2) das Fahrgeleise, Cig.; črez vse kolovnice dirjati, über Hals und Kopf rennen, V.-Cig.
  5. kolovǫ́dən, -dna, adj. kdor kolo vodi, ali sploh kaj vodi, anführend, Levst. (Zb. sp.).
  6. kolọ̑vrat, m. 1) das Spinnrad; — lončarski k., die Drehscheibe des Töpfers, Cig., Rib.- Erj. (Torb.); — električni k., die Elektrisiermaschine, Cig., C., Vest., Sen. (Fiz.); — das Spulrad des Webers, Bolc- Erj. (Torb.); — das Ziehrad, mit welchem bei einer Panstermühle das Rad in die Höhe gezogen und niedergelassen wird, V.-Cig.; — die Haspel, die Winde sammt dem Gestell, Frey. (Rok.); — priprava zadaj pri senenem vozu, da se žrd pritegne, Erj. (Torb.); — 2) psovka za nerodnega človeka, jvzhŠt.
  7. kolọ̑vratar, -rja, m. der Spinnradmacher, Mur., Cig., LjZv.
  8. kolọ̑vratən, -tna, adj. 1) zum Spinnrad gehörig; — 2) kolovrátən, rotatorisch, rotativ, Cig. (T.), DZ.; — 3) schwärmerisch: kolovratna fantazija, Zv.
  9. kolovrátiti, -ȃtim, vb. impf. 1) im Kreislauf begriffen sein: voda neprestano kolovrati, Erj. (Min.); — 2) Umwege machen, C.; — sich herumtreiben, herumschwärmen; kod si kolovratil vso noč? jvzhŠt.; mnogo let je kolovratil po svetu, LjZv.; — schlendern, Z.; stoj no! kam pa kolovratiš? Jurč.; — Unordnung stiften, C.
  10. kolọ̑vratov, adj. zum Spinnrad gehörig: kolovratovo vreteno, Levst. (Zb. sp.).
  11. kolȗt, m. eine runde Scheibe, Cig. (T.), DZ.; odbojni k., die Pufferscheibe (am Eisenbahnwagen), DZ.; — der Ring, Cig. (T.), nk.; — hs.
  12. kolȗtəc, -tca, m. dem. kolut, kleine runde Scheibe, DZ.
  13. komȃd, m. = kos, das Stück, nk.; — prim. hs. komad, stsl. komatъ iz gr. κομμάτιον, Mik. (Et.).
  14. kọ̑maj, adv. 1) kaum; — 2) = prav, recht, Met.; komaj vam je, Burg.; komaj ji je; zakaj se ni varovala? Jsvkr.
  15. komandér, -rja, m. zapovednik, tudi: druge stopnje odlikovanec pri nekaterih zaslužnih redih, der Commandeur, Jan.
  16. komár, -rja, m. 1) die Mücke, die Gelse; navadni k., die gemeine Stechmücke oder Schnacke (culex pipiens); banatski ali golubaški k., die Gollubatzer Fliege (simulia maculata), senožetni k., die Wiesenschnacke (tipula pratensis), Erj. (Ž.); — 2) der beim Kartenspiel zusieht, LjZv., Kr.
  17. komȃrčast, adj. klumpfüßig: k. konj, Z.
  18. komáriti, -ȃrim, vb. impf. 1) = komarati, Jan.; delal in komaril je okrog svoje hiše, Vrt.; — 2) ubožno in slabo živeti, Tolm.- Erj. (Torb.); — 3) beim Kartenspiel zusehen, LjZv., Kr.
  19. komárjevəc, -vca, m. die Ragwurz (ophrys), Medv. (Rok.).
  20. komárnik, m. das Netz zur Abwehr der Mücken, Fliegen u. dgl., Mur.
  21. komȃšna, f. die Gamasche; — krompir v komašnah, Erdäpfel im Schlafrock, Zora.
  22. komȃt, m. = homot, das Kummet; — iz nem.; prim. srvn. komat, Levst. (Rok.).
  23. kǫ́mbəlj, -blja, (-bəljna), m. = kembelj, utež pri tehtnici, Z., Valj. (Rad), KrGora.
  24. kǫ́men, m. 1) der Kamin, Jan.; — 2) der Feuerherd, Mur., Cig., Jan., SlN., Pjk. (Črt.), vzhŠt.; — 3) ein Vorsprung beim Ofen, auf welchem die Kinder zu sitzen pflegen, um sich zu wärmen, BlKr.
  25. komenjáča, f. der Herdfetzen, C., Mik., Valj. (Rad), vzhŠt.
  26. komentār, -rja, m. razlaga, der Commentar.
  27. komēt, m. repata zvezda, der Komet.
  28. komīs, m. das Commissbrot, Z., Ljub.
  29. komisı̑ja, f. 1) navod, poverjenstvo, die Commission; — 2) nekdaj: die Bezirksbehörde; oče župan pridejo neki dan klavrni iz komisije, Erj. (Izb. sp.); bil je skoraj vedno na poti: zdaj v komisijo, zdaj v kresijo, Str.
  30. komọ̑łcati, -am, vb. impf. mit den Achseln zucken, Jan.
  31. komọ̑łəc, -łca, m. 1) der Ellbogen; s komolcem koga suniti; — der Theil des Armes von dessen mittlerem Gelenke bis zur Handwurzel, Cig.; als Längenmaß, = laket, C.; = ein einhalb Fuß, Z.; šestdeset komolcev dolg, Dalm.; — v komolce so si, sie sind sehr verträglich, Notr.- Cig.; do komolca biti komu prijatelj: sehr befreundet sein, nk.; — 2) der Bug (bei Thieren), Cig.; zadnji k., das Sprunggelenk, C.; — 3) das Band (bei den Zimmerleuten), Cig.; — 4) der Hügel, ogr.- M., C.; po solnčnih komolcih, Ahac.
  32. komǫ̑ra, f. die Kammer, kajk.- Valj. (Rad); (als Behörde), Habd.- Mik., Cig. (T.); višja računska k., die Oberrechnungskammer, DZ.; ( nav. kǫ̑mora).
  33. komp, m. das Mühlschiff, vzhŠt.- C.; — prim. nem. der Kumpf, Kumpen = etwas Vertieftes, C.
  34. kompȃva, f. die stengellose Eberwurz (carlina acaulis), Cig., Jan., Tuš. (R.); tudi: kǫ́mpava, Kr.- Valj. (Rad); — kompȃva = kostanjeva ježica, Tolm.- Štrek. (Let.); — prim. popava.
  35. 1. kompę̑ta, f. ein zänkisches Weib, C.
  36. kompetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. zanken, murren, C.
  37. komplę́ksija, f. die Zusammenfassung, die Complexion ( math.), Cig. (T.), Cel. (Ar.).
  38. kompor, m. die Braunwurz (scrophularia), Medv. (Rok.), Tuš. (Št. l. č.).
  39. kompōt, m. zavarjeno sadje, das Compot.
  40. 2. komȗn, m. 1) die Commune, die Gemeinde, Cig., Jan., C.; — 2) der Gemeindeplatz, der Marktplatz, BlKr.- M.; — prim. it. il comune, die Gemeinde.
  41. komus, m. der Bullenbeißer, vzhŠt.- Let. 1871. 182.
  42. koncę́sija, f. pripust, dovolitev, die Concession, DZ., nk.
  43. koncipiēnt, m. der Entwerfer ( z. B. von Urkunden), der Concipient.
  44. koncljȃnje, n. die Balgerei, Tržič- Štrek. (LjZv.).
  45. koncljáti, -ȃm, vb. impf. hin und her reißen, Tržič- Štrek. (LjZv.); — prim. kanclati se.
  46. končàn, -ána, m. = končar: gornji in spodnji končani, Zv.
  47. končár, -rja, m. der am Ende eines Dorfes, Marktfleckens Wohnende, ogr.- C.; ene vasi zgoranji in spodnji končarji, ogr.- Valj. (Rad).
  48. kónčast, adj. zwirnartig, Cig.
  49. končáti, -ȃm, vb. pf. 1) beenden; pravda je bila z lepo končana, wurde gütlich beigelegt, Cig.; — k. se, enden, ein Ende nehmen; kako se je končala pravda? — 2) zugrunde richten; pijančevanje ga je končalo; — z delom se k., sich zu Tod arbeiten, Cig.; sam se je končal, er hat Hand an sich selbst gelegt; — končaj ga! dass ihn doch! M.; končana reč! eine verzweifelte, arge Sache, V.-Cig.
  50. končȃva, f. 1) die Beendigung, das Ende, C.; — 2) die Zugrunderichtung, C.
  51. končávati, -am, vb. impf. ad končati; 1) beenden, M., Z.; schließen, Cig.; Nemec govor končava z glagolom, Levst. (Zb. sp.); — k. se, enden, Jan.; — 2) vernichten: lažnike končavaš, Dalm.; končavaš te, kateri lažejo, Trub.
  52. kónčək, -čka, m. 1) das Endchen, das Endstückchen (eines Fadens, einer Kerze u. dgl.); konček motvoza, sveče; — 2) der Faden, Levst. (Zb. sp.).
  53. kónčən, -čna, adj. 1) End-, Schluss-, Mur., Cig., Jan., nk.; kȏnčni zlog, die Endsilbe, Mur., Cig.; končna brzina, die Endgeschwindigkeit, Cig. (T.); — schließlich, nk.; endgiltig, nk.; — 2) endlich, Mur., Cig., Jan., Cel. (Ar.).
  54. končę̑n, adj. zwirnen, Cig., Jan.; končene nogavice, BlKr.
  55. končeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) im Beendigen begriffen sein; k. se, enden, Jan.; — endigen, ausgehen, Jan., nk.; — 2) zugrunde richten.
  56. kónčevje, n. coll. Zwirn: pretrga vrvi, kakor bi bilo končevje, Jurč.
  57. kȏnči, adv. wenigstens, Mur., Jan., C., DZ.; konči ti bi me naj pustil pri miru, BlKr.; naj gre, konči bo mir, jvzhŠt.
  58. končíca, f. das Schwartenbrett, C., Z.
  59. končína, f. 1) der äußerste Theil einer Sache; pl. končine, die Extremitäten, Jan., Cig. (T.); k. prstov, die Fingerspitzen, C.; — končine, die Ausläufer, Cig.; die Grenzen, C., Nov.; iz vseh krajev in končin, SlN.; — 2) der Endpunkt, DZ.; — 3) die Endung, der Ausgang ( gramm.), C.
  60. kónčnat, adj. zwirnen, Jan. (H.).
  61. končníca, f. das Endtheil (einer Sache: z. B. das Webertrumm), Cig.; das End- oder Fußbrett eines Bettes, Cig.; das Endbrett am Bienenstock, Valj. (Rad), Navr. (Spom.); prednja, zadnja k., Gol.; — die Endung, der Wortausgang, Cig., Jan., Cig. (T.); — = končnik 1), Jan.; — tudi: kónčnica, Valj. (Rad).
  62. kónčnik, m. 1) der Afterdarm, der Mastdarm, Cig.; — 2) = končnica, das Endbrett am hölzernen Bienenstock, C., Tolm.- Štrek. (Let.); — 3) der Endlaut, Jan. (H.).
  63. konduktér, -rja, m. izprevodnik, der Conducteur.
  64. kónəc, -nca, m. 1) das Aeußerste eines Dinges, das Ende; sprednji, zadnji, zgornji, dolnji k., das vordere, hintere, obere, untere Ende; volkodlak je v sprednji konec volk, v zadnji konec človek, LjZv.; prednji, zadnji k., das Vorder-, Hintertheil; — die Spitze, k. prsta, jezika; der Zipfel; — pl. konci, das Kopfholz, die Rüste (bei den Köhlern), V.-Cig.; das Trumm, das Zettelende (bei den Webern), Cig.; Reststücke (vom Zeuge), Cig.; sami konci so! Gor., jvzhŠt.; — brez konca in kraja, ohne Ende; — zlo smo si v konce, wir sind einander abgeneigt, Cig., Z.; — po koncu (konci), aufrecht; po koncu se držati; lasje mu stoje, stopijo po koncu (zu Berge); po koncu biti, sich aufbefinden, nicht im Bette liegen; na konec, aufrecht, C.; — črez konec pasti, kopfüber fallen, C.; — na konec mi je prišlo, ich erinnere mich, C.; črez konec bežati, über Hals und Kopf fliehen, C.; — 2) der Anfang; od konca, anfangs, zu Anfang; od konca začeti, von neuem beginnen; od konca do kraja (konca), vom Anfang bis zum Ende, von A bis Z; nima ne konca ne kraja, ist unendlich, Cig.; — 3) das Ende; do konca, bis zum Ende; brez konca, ohne Ende; gänzlich, gründlich, Cig., Jan., C.; do konca neznan, vollständig unbekannt, Erj. (Torb.); do konca predrugačiti, Levst. (Nauk); do konca len, grundfaul, Cig.; do konca kaj razumeti, etwas aus dem Grunde verstehen, Cig.; vsaki reči trdo do konca iti, jeder Sache auf den Grund zu kommen suchen, Ravn.; s konca, am Ende, Z.; zum Beschlusse, Cig.; — die Beendigung, der Schluss; tako stori, pa bo konec, mache es so, und das Lied hat ein Ende, Cig.; pri koncu biti, zu Ende sein; na koncu, zum Beschluss, Cig.; na konec, zuletzt, C.; na konec konca, zu allerletzt, ogr.- C.; — der Ausgang; kakšen konec bo to imelo? — 4) das Ende, die Vernichtung; k. sveta, der Untergang der Welt; saj te ne bo k., es kostet dich ja nicht den Kopf; ne bo vsega k., če —, die Welt wird deshalb nicht zugrunde gehen, wenn —; ravno tak k. vas bo, ihr werdet dasselbe Ende nehmen, mesta je bilo k., die Stadt ward zerstört, Ravn.- Mik.; k. vzeti, jemati, ein Ende nehmen, vergehen, zugrunde gehen; od suše vse konec jemlje, jvzhŠt.; od žalosti k. jemati, vor Leid vergehen, Cig.; k. dati, zugrunde richten, C.; — 5) der Zweck, das Ziel, Cig., Jan.; iz tega konca, in dieser Absicht, C.; — 6) der Zwirn, Cig., Jan., BlKr.; klobko domačega konca, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); pl. konci, der Zwirn, Mur., Cig., Met.
  65. kónəc, praep. c. gen. am Ende; k. vasi; k. jezika se rado opotika, Npreg.- Jan. (Slovn.); konec oči te ne morem videti, ich kann dich durchaus nicht leiden, Senožeče- Erj. (Torb.); — prim. skonec.
  66. konferēncija, f. posvetovanje, die Conferenz, Cig. (T.).
  67. konfīn, m. die Grenze, C.; — prim. it. confine.
  68. konflı̑kt, m. spor, navzkrižje, der Conflict, Cig. (T.).
  69. kongruēncija, f. skladnost, die Congruenz, Žnid.
  70. koníca, f. 1) die Spitze, Cig. (T.), DZ., Erj. (Min.), Gor.- Mik.; die Messerspitze, Bes.; — končni hrustanec med rebri, der Schwertfortsatz, Erj. (Som.); — 2) = končica, končnica, C.
  71. koníčast, adj. spitzig, Erj. (Torb.); lisičji ušesi sta koničasti, Vrt.
  72. kònj, kónja, m. 1) das Pferd; vozni, vprežni k., das Zugpferd, Cig.; priročni, odročni k., das links, rechts gehende Pferd, Z.; k. pod sedlo, das Sattelpferd, Mur., Cig.; k. kraj ruda, das Pferd neben dem Sattelpferde, Mur., Cig.; = vnanji k., Cig.; k. na vojko, k. kraj vojke, das vordere Pferd links, rechts beim Viergespann, Mur., Cig.; ježni k., das Reitpferd, Cig., Jan.; področni k., das Handpferd (das dem Reiter nachgeführt wird), Cig., Jan.; tovorni k., das Saumpferd, Cig., Jan.; na konju, zu Pferde; na konju biti, alle Schwierigkeiten überwunden haben; zdaj sem na konju; močen kakor konj; dela kakor konj; ni ne na konja ne na osla = es ist weder gehauen noch gestochen, Cig.; — 2) verschiedene Vorrichtungen: k. na ognjišču, der Feuerbock, Cig.; — strojarski k., der Falzbock, Cig.; — der bewegliche Futtertrog vor den Wirtshäusern, C.; — das obere Gestell einer Weinpresse, Št.- C.; — = bik, locenj, der Rebenbogen, Cig., C.; — der Hammer an der Thüre, Cig.; — der Heftelhaken, C.; — konji, die Dachsparren, Kras- Erj. (Torb.); — der Buckel an einem Holzstamme, Cig.; les po konju cepiti, Cig.; — der Pferdesattel (sella equina) ( anat.), V.-Cig.; — 3) povodni k., das Flusspferd (hippopotamus amphibius), Jan., C., Erj. (Ž.); — 4) die Akelei (aquilegia sp.), vas Soča- Erj. (Torb.); — rusi konj, die Stechpalme (ilex aquifolium), Stara Gora (pri Gorici)- Erj. (Torb.).
  73. konjáč, m. 1) der Pferdeknecht, C., Z.; — 2) der Wasenmeister, der Abdecker, Cig., C., Nov.- ZgD., Notr.
  74. konják, m. 1) der Pferdestall, Cig., Jan., C.; iskri konji so jim stali v konjaku, Zv.; le urno zapri kobilo v konjak, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Pferdehufnagel, Tolm.- Štrek. (Let.).
  75. konjár, -rja, m. 1) der Rosshirt, der Pferdeknecht, der Pferdefuhrmann, vzhŠt.; — 2) der Pferdehändler, Mur., Cig., Jan., Valj. (Rad); — 3) eine Art Schuhnagel, Kr.- Valj. (Rad).
  76. konjárnica, f. der Pferdestall ( z. B. eines Pferdehändlers), Cig.; der Marstall, Mur.
  77. kónjcəlj, -clja, m. = konjec 2), kobilica, die Heuschrecke, Zilj.- Jarn. (Rok.), Bes., KrGora.
  78. kǫ̑njcer, -rja, m. die Felsenspitze, Tolm.- Štrek. (Let.).
  79. kónjəc, -njca, m. dem. konj; 1) das Pferdchen; lesen k., Zv.; — der Gaul, Zilj., Jarn. (Rok.); — 2) = kobilica, die Heuschrecke, C.
  80. konjedę̑rnica, f. die Abdeckerei, das Schinderhaus, Cig., Jan., DZ.
  81. konjekòv, -kǫ́va, m. der Hufschmied, Levst. (Zb. sp.).
  82. konjəník, m. = konjik, Mur., Jan., vzhŠt.
  83. konjənı̑štvọ, n. = konjištvo, Mur., DZ.
  84. konjerę́ja, f. die Pferdezucht, Cig., Jan., nk.
  85. konjerę̑jəc, -jca, m. der Pferdezüchter, nk.
  86. konjerę̑jski, adj. die Pferdezucht betreffend, nk.
  87. konjìč, -íča, m. dem. konj; 1) das Rösslein; — der Springer (im Schachspiel), Cig., Jan.; — 2) die Heuschrecke, Mur., Jan., C.; — 3) der Nähkolben der Riemer, V.-Cig.; — 4) = bik, locenj, die Bogenrebe, die Tuckrebe, C., Št.- Z.; — 5) der Streichbaum am Webstuhle, Jan. (H.); — 6) der Heftelhaken, k. in kobilica = dedec in babica, SlGor.- C.; — das Spinnspulhäkchen, C.; — 7) morski k., das gemeine Seepferdchen (hippocampus brevirostris), Erj. (Ž.); — 8) neka užitna goba, C., Glas.
  88. konjı̑čkati se, -am se, vb. impf. pastirska igra, vzhŠt.- Vest. I. 126., Pjk. (Črt. 131.).
  89. kǫ́njik, m. der Soldat zu Pferde, der Reiter, der Cavallerist; ( nam. konjnik, Met., Levst. [Rok.]).
  90. konjína, f. 1) das Pferdefleisch, Cig.; die Pferdehaut, Mur., Cig.; — duh po konjini, der Pferdegeruch, Cig.; — 2) = slabo seno, konjsko seno, Razdrto- Erj. (Torb.).
  91. kǫ́njski, adj. Pferde-, Ross-; konjsko meso; konjski zdravnik, der Curschmied, Jan.
  92. kǫ́njščak, m. 1) der Pferdemist; — 2) der Hufnagel, Z.; — 3) die Rosskastanie, C.; — 4) die größte Gattung Fisolen, C.; — 5) = konjščica, die Rosspflaume, C.
  93. konjúh, m. 1) der Pferdeknecht, Levst. (Zb. sp.); (po drugih slovan. jez.?) — 2) = slegur, GBrda; prim. konjčar.
  94. konkūrs, m. natečaj, stečaj, der Concurs (der Gläubiger, der Bewerber), Cig., Jan., nk.; tudi: konkurz, nk.
  95. konkūrsən, -sna, adj. Concurs-, Jan., nk.; (-zen, Cig., DZ.).
  96. konópən, -pna, adj. Hanf-, Dict., Mur., Cig., Jan., Dol.; konopno ličje, Pirc; konopna zrna, Tuš. (R.); konopno platno, Dol.
  97. konopljár, -rja, m. der Zeisig, C.
  98. konoplję̑n, adj. hänfen, Hanf-: konopljeno zrno, Guts., Št.
  99. konoplję́nka, f. 1) butarica iz obeljenih, suhih stebel konopljenih, s katerimi si svetijo, BlKr.; — 2) der Hänfling (fringilla cannabina), Mur., Cig., Kr.- Valj. (Rad).
  100. konopljína, f. die Hanfleinwand, Mur., C.; uganka: izpod pečine v jelovino, iz jelovine v konopljino (= moka v mlinu, ki se v vreče deva), jvzhŠt.

   24.801 24.901 25.001 25.101 25.201 25.301 25.401 25.501 25.601 25.701  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA