Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (25.201-25.300)

kółcavəc, -vca, m. der den Schluchzen hat, Jan.
kǫ́lce, n. 1) das Rädchen; radförmiges Scheibchen, der Ring; kolce iz lecta, jvzhŠt.; — 2) pl. kolca, dem. kola; zweirädriger Handwagen oder Karren, Cig., Jan., ogr.- C.; — das vordere Pfluggestell mit den Rädchen: gredelj in kolca, Erj. (Torb.); — das Spinnrad, C.
kółcniti, kȏłcnem, vb. pf. schluchzen, C.; nav. k. se: kolcnilo se mi je, ich habe einmal geschluchzt, Cig., M., C.
kȏłč, -ı̑, f. der unbewurzelte Rebensetzling, C., Nov., Ip.- Erj. (Torb.); kolči rezati, Goriš.; od neznanih ljudi ne bo kolči ali sajenic kupovati, Vrtov. (Vin.).
kōlčən, -čna, adj. Stempel-, (kolečen) DZ.
kółčet, m. = kolk, Danj.- Mik., C., vzhŠt.
kołčę̑vnica, f. das Werg, (koč-) Jan.; nav. pl. kolčevnice, C., jvzhŠt.
kołčník, m. = kolčnica 1), das Hüftbein, vzhŠt.- C.
kolebȃj, m. der Schwung, Telov.; — die Schwankung ( z. B. des Barometers), Cig. (T.).
kolę́bati, -am, vb. impf. schwingen: k. z glavo, s trupom, z rokama, den Kopf, den Rumpf, die Hände schwingen, Telov.; — k. se, schwanken, schwingen, Cig.; — hs.
kolę́bniti, -ę̑bnem, vb. pf. eine schwankende, schwingende Bewegung machen: naprej k., Telov.; k. z roko, Nov., Bes.
kolę́da, f. 1) der von Musik und Gesang begleitete (um die Weihnachtszeit herum stattfindende) Umgang von Hans zu Haus, wobei Gaben gesammelt werden, Mur.; iti v koledo, Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — pl. kolede, Weihnachten, ogr.- C.; — 2) (psovka) das Schreimaul, Zilj.- Jarn. (Rok.); — prim. gr. καλάνδαι, lat. calendae, Mik. (Et.).
koledárski, adj. Kalender-: k. dan, der Kalendertag, DZ.
kolę́dən, adj. Weihnachts-: kolę̑dni svetki, C.; koledni post = dan pred božičem, Hal.- Vest.; na koledno, zu Weihnachten, ogr.- Valj. (Rad).
kolę̑dnica, f. 1) pesem, katero koledniki pojo, Mur., vzhŠt.- Vest.; — 2) koledujoča ženska, C.
kolę̑dnik, m. 1) der an den Weihnachtsumzügen theilnehmende Sänger, Mur., vzhŠt.- Vest., jvzhŠt., Lašče- Erj. (Torb.); — 2) dan pred božičem, Hal.- Vest.
kolednína, f. to, kar koledniki naberejo, Z.
kolę̑dovanje, n. die weihnachtlichen Umzüge mit Gesang und Spiel.
kolę̑dovati, -ujem, vb. impf. 1) zur Weihnachtszeit von Haus zu Haus ziehen, Lieder singen und dafür milde Gaben sammeln; — 2) betteln, C., Vest.
kolę̑dovavəc, -vca, m. = kolednik, Zilj.- Jarn. (Rok.), Valj. (Rad).
1. kolẹ́hati, -am, vb. impf. 1) schütteln, zerren, C., Z.; k. pijanca, = na noge ga spravljati, C.; k. tele prek plota, C.; — k. se, sich auf der Erde herumwälzen, ogr.- C.; sich auf die Beine zu stellen suchen, C.; — sich recken, Dol.; — k. se, das Krankenbett verlassen haben, C.; — 2) mühsam kriechen: po vseh štirih sem moral kolehati v vas, Bes.; — prim. rus. kolyhatь, bewegen, schaukeln.
kolẹ́ja, f. das Wagengeleise, Mur., Cig., Šol., Met., Mik., DZ., Levst. (Cest.); po izvoženih kolejah, Zv.
kolẹ́nce, n. dem. koleno; 1) kleines Knie; — 2) der Halmknoten, das Gelenk ( bot.), Cig., Jan., Cig. (T.); kolence na žitnem steblu, Mik.; rž v kolenca gre, Vrtov. (Km. k.); — der einjährige Trieb, die Lode beim Schwarzholze, Cig.; — 3) der Rücken des Quercanals an einer abschüssigen Straße, Gor.; — 4) v kolencu smo si, wir sind Vertraute, C.
kolẹnčák, m. prag na navzdolnem potu, C.; — prim. kolence 3).
kolẹ́nčati, -am, vb. impf. 1) (einem Thiere mit einer Vorrichtung) die Knie klemmen und es dadurch bändigen, k. kravo, C., Z.; — krumm schließen, Cig.; — 2) k. se, Knoten, Gelenke ansetzen: žito se kolenča, BlKr.
kolẹ̑nče, -eta, n. das Schoßkind Z.; — = kolenček 1), M.
kolẹ̑nčək, -čka, m. 1) ein Kind, das der Braut, wenn sie in das Haus des Bräutigams kommt, auf den Schoß gelegt wird, Valv.; — 2) die Dotterblume (caltha), vzhŠt.- C.
kolẹ̑nčkati, -am, vb. impf. = kolenčiti, vzhŠt.
kolẹ́nica, f. 1) voda do kolen segajoča, Koborid- Erj. (Torb.); — 2) = kolenka 2), Npes.-Vraz.
kolẹ́nič, m. iz prota zvita gož, katero pasočemu se konju ali bravcu natikajo na zganjeno prednjo nogo, da ne zaide predaleč, Bolc- Erj. (Torb.).
kolẹ́niti, -ẹ̑nim, vb. impf. 1) = kolenčati 1), kolenčiti, Z.; — 2) nach Art des Rindviehes auf den Knieen liegen, V.-Cig.
kolẹ́nji, adj. Knie-: k. upogib, Telov.; nad kolenjo zgibo, Levst. (Zb. sp.).
kolẹ́nọ, n. 1) das Knie; na kolenih, kniefällig; kolena mu utripljejo, seine Knie wanken, Cig.; = se šibijo, jvzhŠt.; pl. kolena, der Schoß; na kolena vzeti, na kolenih imeti otroka; — 2) das Kniestück, Cig.; — der Kniehebel, Cig. (T.); das Knieeisen, DZ.; — 3) der Halmknoten, Cig.; pogl. kolence; — 4) die Generation, Cig. (T.); šestnajst kolen slovečih pradedov, Jurč.; — der Verwandtschaftsgrad, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — die Abstammung, Z., Jan. (H.).
kolę́r, m. 1) der Kragen, Mur., Cig., Jan., Mik., vzhŠt.; (kōler, Gor.); — 2) kōler, der obere Balken des Ochsenjoches, jvzhŠt.; — prim. nem. Koller, it. collare, fr. collier.
kōlera, f. kužna bolezen, die Cholera.
kolerȃba, f. die Kohlrübe, der Kohlrabi; — iz nem.
kolę̑sar, -rja, m. 1) der Radmacher, V.-Cig.; — 2) der Radfahrer, der Bicyklist, LjZv., nk.
kolę́sast, adj. radförmig; kolesasta mreža, Zv.; k. list, Tuš. (B.).
kolę́sati, -am, vb. impf. = na kolesu se voziti, auf dem Bicycle fahren, LjZv.
kolę́sce, n. dem. kolo; das Rädchen; — ein rundes Scheibchen, Cig.; krvna kolesca, Blutkörperchen, Cig. (T.), Erj. (Z.).
kolę̑sje, n. das Räderwerk, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., C.
kolesníca, f. 1) das Wagengeleise, die Radspur, Dol.- Cig., Štrek., kolę̑snica, Levst. (Cest.), Notr.; železnične kolesnice, das Eisenbahngeleise, SlN.; šel sem v ravno kakor kolesnica, Jurč.; ni jih to vzdignilo iz kolesnic, das brachte sie nicht aus dem Contexte, Jurč.; — 2) pl. kolesnice, kleiner Handwagen, Cig.; — 3) kolesnice = kolca, das Pfluggestell, Mur., Poh.; — 4) kolę̑snica, neka goba, Rihenberk- Erj. (Torb.).
kolesnják, m. der Radkasten ( z. B. am Schiff), DZ.
kolešev, adj. = razpokan, ne cel, Notr.
koleštráti, -ȃm, vb. impf. nerodno hoditi: jazbec koleštra navzdol, Glas.; — nerodno delati, Z.
kọ̀li, adv. 1) wie viel auch, wie sehr auch, Boh.; koli sem majhen, pa se te vendar ne bojim Dol.- Levst. (Sl. Spr.), C.; — koli — toli, wie sehr — so sehr, C.; — 2) za relativnimi besedami: immer, auch: kdor koli, wer immer, kolikor koli, wie viel immer, itd.; — 3) ziemlich, Z.; koli slaba letina, ziemlich magere Ernte, Z., C.; še koli dobro, noch ziemlich gut, Dol.; zna še koli brati, jvzhŠt.
koli, interj. koli-te! (izražuje začudbo), Gor., Tolm.
kolíba, f. hölzerne Hütte, die Baracke, Cig., Jan., Mik., nk.; — prim. tur. kaliba iz gr. καλύβη, Mik. (Et.).
kolíbica, f. dem. koliba; das Hüttchen, Z., nk.; k. na vrtu, Zora.
kolìč, -íča, m. 1) dem. kol; kleiner Pfahl, Stecken; der Zaunpfahl, Cig., M., Vest.; — tudi kǫ́lič; kólič, -íča, die Korbrippe (tisti kol pri košu, okrog katerega gredo vitre), Tolm., Cerkljansko- Štrek. (Let.); — 2) kolíč, der Arbeiter, der die Rebenpfähle in die Erde steckt, der Bestecker, jvzhŠt.
kọ̑ličək, -čka, pron. indef. irgendwie groß: količko, ein bisschen, C., Zora; količko kaj, irgend eine kleine Menge, količko kdo, irgend jemand, C.
količína, f. das Quantum, die Quantität, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; die Quote, Cig., DZ.; die Größe ( math.), Cig. (T.); prostorna k., die Raumgröße, Cel. (Geom.); pretržna k., unstetige Größe, Cig. (T.); k. prožnosti, die Elasticitätsgröße, Cig. (T.).
kolı̑čkati, -am, vb. impf. neko igro za solde in gumbe igrati, Kneža ( Tolm.)- Erj. (Torb.).
kọ̑ličnik, m. der Quotient, Cig. (T.), Cel. (Ar.), DZ., UčT.
kōlika, f. grizenje, ščipanje po trebuhu, die Kolik.
kọ̑likanj, pron. I. interr. wie viel, ( nav. v vzkliku); kolikanj dobrot smo od njega prejeli! — II. (redko) rel. = kolikor: kolikanj je duš, tolikanj je milosti božjih, Jsvkr.
kọ̑likič, adv. zum wievieltenmale? Mur.
kọ̑likor, * pron. rel. wie (so) viel; (z rodilnikom) wie (so) viele; kolikor je mogoče, so viel als möglich; kolikor glav, toliko misli, Cig.; k. koli, k. si bodi, soviel nur immer, wie viel immer; kolikor — toliko, je — desto; kolikor toliko, immerhin eine gewisse Quantität (wenn auch eine geringe); dal ti bom kolikor toliko; k. me je, k. me je pod klobukom, so groß ich bin, Jan.; k. jaz vem, meines Wissens; k. pomnim, so weit ich mich erinnere; — insoferne, Cig., Jan., nk.; le Bogu posvečen človek, kolikor svetu odmrje, je pravi dar, Burg.
kolikọ̑st, f. die Quantität, die Größe, Cig., Jan., Cig. (T.); k. sile, Sen. (Fiz.).
kọ́likšən, -šna, adj. wie groß?: kolikšne velikosti? DZ.; s kolikšno muko! Levst. (Nauk).
kolína, f. 1) das Schlachten eines Hausthieres, bes. eines Schweines, Danj.- Mik., Levst. (Zb. sp.), SlGor., Kor.; prašiči bodo to jesen za kolino in prodajo, Jurč.; — 2) das Geschlachtete, C., M.; ste li koline meni darovali? Jap. (Sv. p.); čemu je meni tolikanj vaših kolin? Škrinj.; — nav. pl. koline, das Geschenk an Fleisch und Würsten von einem für das Haus geschlachteten Schweine u. dgl.; — pl. koline, der auf das Schlachten folgende Schmaus; na k. povabiti; — 3) kolina, die mit Brei und Blut gefüllte Wurst, Mur., vzhŠt.
kolı̑njak, m. das Wagengeleise, die Radspur, Mur.- Cig.; — = kolovoz, der durch ein Geleise kenntlich gemachte Weg, C.
kolír, m. = koler, Zora, Št.
kolı̑ščnica, f. eine Umzäunung mit Pallisaden, Cig.
kolı̑tev, -tve, f. das Bepfählen, das Bestecken ( z. B. der Weingärten), Z., jvzhŠt.
kóliti, kǫ́lim, vb. impf. pfählen, Pfähle stecken, Cig.; okopali smo že, zdaj kolimo, jetzt sind wir mit dem Bestecken (des Weingartens) beschäftigt, jvzhŠt.; k. kaj, bepfählen, Mur., Cig., Jan.; k. vinograd, jez, Cig.; — tudi: kolíti, Št.
koljáda, f. = kolada, die Biestmilch (iz furl. caglade), Štrek. (Arch.).
kǫ́ljenəc, -nca, m. die Steckenfisole, C., Z.
kǫ́ljenje, n. das Pfählen, Cig., M., jvzhŠt.
kòłk, kółka, m. 1) die Hüfte, das Hüftbein; bolezen v kolkih, Cv.; kolka vzdigovati in spuščati, die Hüften heben und senken, Telov.; klobuk svoj mu (suhemu konju) lahko obesiš na kolk, SlN.; — 2) der Felsenvorsprung, Cig.; — die Klippe, C.; — die Koppe eines Berges, (kok) V.-Cig.; — der Hügel, Rez.- C.; — 3) der oberste Weinpressriegel, C.; — der große Thorriegel, Savinska dol.- C.; — 4) der Kegel, M.; kolke podirati, Št.- Cig.; — 5) die Radspeiche, Z.; — 6) das Häkchen am Flügel der Spinnradspule, C.; — 7) der Pfeil, C.
1. kółkovina, f. slabše predivo, katerega se še nekoliko pazdirja drži, Dol.; — prim. kolke.
kołkȗn, m. der Zapfen, Vrtov. (Vin.).
kołníca, f. 1) der Wagenschoppen, Cig., Jan., C., DZ., Notr.; — kǫ́lnica, Valj. (Rad), Rib.- M.; — 2) das Wagenbrett, ogr.- C.; — kolníce, ein Wagen mit solchen Brettern, zum Verführen des Düngers, Dol.; — 3) = kolnik, kolinjak, C., Koborid ( Goriš.)- Štrek. (Let.); črez kolnice bežati, über Hals und Kopf fliehen, V.-Cig.
kołník, m. kolovozna pot, der Fahrweg, Cig., ogr.- C., Gor., Dol., Koborid- Erj. (Torb.); k. ali kolovoz, Hip. (Orb.); der Waldweg, C.; s kolnika zavoziti, = vom rechten Wege abkommen, Glas.
kolọ̑, -ę́sa, (-ę̑sa, Dol.), n. 1) das Rad; mlinsko kolo; mlin na tri kolesa; grebenasto k., das Kammrad, Jan. (H.); palčno k., das Kronrad, Jan. (H.); črepalno, zajemalno k., das Schöpfrad, DZ.; samotežno k., das Tretrad, Cig., DZ., = stopnjato k., Sen. (Fiz.); gonilno k., das Triebrad, Cig.; k. kretalo, das Kraftrad, k. vodilo, das Leitrad, Cig. (T.); k. zaseguje v k., ein Rad greift ins andere, Cig.; v kolo plesti koga, rädern, Meg., Trub. (Post.); s kolesom treti, rädern: Da so me s kolesom trli, Oh s kolesom železnim, Npes.-K.; — 2) = kolovrat, BlKr.; — 3) ein rad- oder ringförmiger Gegenstand, Cig.; — der Hof um den Mond, Cig.; — 4) der Kreis; v kolo teči, im Kreise herumlaufen, Z.; trebušno ročno k., die Bauch-, Armwelle, Telov.; k. točiti, ein Rad schlagen, Levst. (Rok.); — 5) der Kolo-Tanz: k. plesati, k. igrati, LjZv.; ( hs.); — kolọ̑, gen. kọ́la, Notr.- Erj. (Torb.); (na oseh) kola ("kula") teko, Dict.; — 6) pl. kọ́la, der vierrädrige Bauernwagen, Dict., Mur., Cig., Jan., Boh., Dalm., vzhŠt., ogr.- Valj. (Rad); sila kola lomi, Noth bricht Eisen; — das Sternbild des großen Bären, Cig., Dalm.; — nebeška kola Dobroradova (ozvezdje), Valj. ( Glas. 1867, 251.); — križevata kola, der Blockwagen mit unbeschlagenen Rädern, deren Speichen durch kreuzförmige Blöcke ersetzt sind, Cig.; tudi samo: kola, Notr.
kolobár, -ára, (-árja), m. 1) der Kreisring, der Kreis; narediti k., einen Kreis bilden, Cig.; če se sumnji, da vedomec v katero hišo prihaja, napravi se na tleh krog ali "kolobar", Tržaška ok.- LjZv.; — der Hof um den Mond oder die Sonne, Cig. (T.); če ima luna kolobar, bo kmalu dež, Kr.; — der Ring, der Reif, C.; voščeni k., kreisrunder Wachsstock, ogr.- C.; runde Scheibe, Jan., C.; die Scheibe der Spule, das Spulrad, C.; — der Radmantel, Jan. (H.); — 2) der Umlauf, die Periode, der Turnus, Cig., C.; po kolobarju, turnusweise, DZ.; = na kolobar, Cig.; die Fruchtwechselwirtschaft, Cig., Z.; v kolobarju kmetovati = kolobariti, Vrtov. (Km. k.); — der Cyclus: solnčni k. ( astr.), Cig. (T.); — grešni k. (circulus vitiosus), Cig. (T.).
kolobárast, adj. kreisförmig, Zora.
kolobárəc, -rca, m. dem. kolobar; kleiner Kreis; der Ring, C.; kača v k. zvita, C.; k. žice, ein Bund Draht, Zora.
kolobáriti, -ȃrim, vb. impf. 1) kreisen: kragulj kolobari po zraku, BlKr.; — 2) bei der Getreidesaat die Felder wechseln, Cig., C.; ako kmet na svojih njivah pridelke menjuje, tako da n. pr. prvo leto seje pšenico, drugo ječmen, tretje deteljo, četrto korun in potem znovič od kraja pšenico, ječmen itd., imenuje se to: kolobariti, Vrtov. (Km. k.).
kolobȃrnica, f. kolobarnice, strahlblütige Pflanzen (corymbiferae), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).
kolobę́ncati se, -am se, vb. impf. sich wälzen, Npes.-Vraz.
kolobíntati, -am, vb. impf. 1) herumwälzen, k. se, sich herumwälzen, ogr.- C.; — 2) = kolobitati 2), C.
kolobítati, -am, vb. impf. 1) sich drehen, M.; — 2) strampfen, C.; poltern, Geräusch machen: kolobita, kdor škrinje vozi, C.; einherstolpern, C.
kolofōnij, m. das Geigenharz, das Colophonium.
kolomajsati se, -am se, vb. impf. herumwetzen, Cig., M.
kolomèr, -mę́ra, m. 1) der Zirkel, Cig., C., Mik.; — 2) = kolomera, Cig., C., Mik.
kolomę́ra, f. papierenes Muster (der Schneider) zum Zuschneiden, Cig., ZgD.
kolomę́riti, -mę̑rim, vb. impf. zirkeln, C.
kolomíja, f. das Wagengeleise, Cig., vzhŠt.- C.
kolomı̑jnica, f. das Radgeleisewasser, vzhŠt.- C.
kolomǫ̑n, m. "kolomonov žegen", neka čarovniška knjižica; (s tistim kolomonom ljudi slepariti, Zv.).
kolōn, m. "koloni niso lastniki zemljišč, ampak za to, da jih obdelujejo, imajo določen del pridelka", Prim.; — it. colono.
kolōna, f. vrsta, razpredelek, stolpec, die Colonne.
kolòp, m. der Galopp; v k. teči; — iz nem.
kolōr, m. eine Art Mantel, Mur., vzhŠt.- C.
kolosẹ̀k, -sẹ́ka, m. der Weingartsteckenschlag, Rebenpfähle lieferndes Gehölz, Habd.- Mik., Jan., Cig. (T.), C., Svet. (Rok.), jvzhŠt.
kolotèč, -téča, m. = koloteča: kamenja nasuti po kolotečih, jvzhŠt.
kolotę́čina, f. 1) = koloteča, Cig., Jan., Cig. (T.), BlKr.; preseke, steze in kolotečine, LjZv.; — 2) der Radkranz, Hip. (Orb.).
kolotǫ́čən, -čna, adj. rollend: kolotočno blago, das rollende Material ( z. B. der Eisenbahn), Cig. (T.); kolotočna vožnja, die Rollfuhr, DZ.
kolotȗra, f. = škripec, die Rolle, Cig. (T.), DZ.; — hs.

24.701 24.801 24.901 25.001 25.101 25.201 25.301 25.401 25.501 25.601

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA