Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

z (24.701-24.800)

  1. kę̑vkati, -am, vb. impf. verdrießliche Laute von sich geben, "penzen", Št.- Z., C.
  2. kę́vžih, m., Z., Strp., (kevžeh) Cig.; pogl. kelžuh.
  3. kì, pron. rel. indecl. v padežih, razen imenovalnika, z dotičnimi krajšimi oblikami osebnega zaimka 3. os.: ga, je, mu, ji, itd.; der, welcher; mož, ki nas je videl, žena, ki smo jo videli; predlog stoji pri zaimku 3. os.: prijatelji, ki smo pri njih bili, Levst. (Sl. Spr.); oči, ki nebeško veselje igra po njih, Ravn.- Mik.; — prim. ker, kir.
  4. kí, ka, ko, pron. = kateri, Krelj, na vzhodu; ki vrag! wer Teufel! Mur.; ki vrabec je to prel! Vrt.; ki ti je vran! jvzhŠt.; v ko selo prišla, na to kolo prela, Ist.- Jan. (Slovn.); s kem — s tem, je — desto, Mik. — prim. stsl. kyj.
  5. kı̑bla, f. der Kübel, die Döse, Cig., Jan.; posoda za mast ali maslo, BlKr.; — iz nem.
  6. kìč, kíča, m. = kačka, čop, zatrep, der Dachwalm, Pivka ( Ravn.)- Cig.; — prim. 1. kika.
  7. kidȃłnica, f. die Mistgabel, Z.; = pl. kidalnice, Cig.
  8. kídati, kı̑dam, vb. impf. herauswerfen, aus dem Wege werfen, wegräumen; gnoj iz hleva, izpod živine k., ausmisten; pojdi kidat; sneg s ceste k., Schnee von der Straße wegschaufeln; — kopo k., einen Kohlenmeiler ausladen (ausstoßen), Cig.; — sveča (se) kida, die Kerze rinnt, Cig.
  9. kíhati, kı̑ham, -šem, vb. impf. niesen; — prusten, Cig.; polh kiha, jvzhŠt.
  10. kíhavica, f. 1) die Niesesucht, der Schnupfen, Mur., Jan., C.; — 2) die Nieswurz (helleborus), C.
  11. kíhavka, f. 1) die Nieserin, Cig.; — 2) die Nieswurz, Danj., Mur., Cig., Jan.
  12. kı̑hra, f. die Kicher- oder Zisererbse, Mur., kajk.- Valj. (Rad), vzhŠt.
  13. kı̑j, m. 1) ein großer Holzschlägel, Meg., Dict., Jarn., Cig., Jan., Gor., Št.; — die Keule, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) der Maiskolben, Gor.- Cig.
  14. kijáč, m. = kij 1), M., Z., Rez.- Baud.
  15. kı̑jəc, -jca, m. dem. kij; 1) der Holzschlägel, Guts., Mur., Cig., Jan., Dol., jvzhŠt.; — der Knüttel, Cig.; — 2) der Zapfen am Nadelholze, Cig.; — entkernter Maiskolben, vzhŠt.- C.; — izreka se nav. kı̑c; (kijèc, vzhŠt.).
  16. kı̑jevka, f. eine Weizengattung, C.
  17. 1. kíka, f. 1) der Haarbüschel, Z., kajk.- C.; — 2) der Zipf, der Pips (eine Hühnerkrankheit), C., Dol.
  18. 2. kíka, f. die Heiserkeit, vzhŠt.- C.
  19. kíkati, kı̑kam, -čem, vb. impf. 1) heiser sein, C., Z.; — 2) k. se, kichern: kaj se kičeš? Krn ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
  20. kikav, adj. heiser, Z., jvzhŠt.
  21. kíkəlj, -klja, m. das Ende, der Zipfel, ogr.- C.; — prim. 1. kika.
  22. kı̑kla, f. der Weiberrock; — iz nem. "Kittel".
  23. kílav, adj. 1) mit einem Bruch behaftet; — 2) schwächlich; kilavo dete; mehkužnost rodi kilave otroke, Vrtov.; k. ptič, (ki je še v gnezdu), Cig., BlKr.; k. fantič, unreifer Bursche, BlKr.; — schlecht: kilavo sadje, kilava pšenica, vzhŠt., ogr.- C.; kilavo jajce = klopotec, Polj.
  24. kílavka, f. neka hruška: die Wasserbirne, die Schmalzbirne, Cig.; die Musikantenbirne, jvzhŠt.
  25. kíłən, -łna, adj. Bruch-: kı̑łna preveza, das Bruchband, Jan.; = kilni pas, Cig.
  26. kílica, f. kilav ptiček: iz jajčka izleze gola kilica, DSv.
  27. kiłnják, m. neka trava za kilavo deco, C.
  28. kilocẹ̑łnik, m. der Brucharzt, Cig.
  29. kimȃłnik, m. = kimalo 2), Sen. (Fiz.).
  30. kímati, -mam, -mljem, vb. impf. nicken; k. komu, jemandem zunicken; od zaspanosti k.; z glavo k., mit dem Kopfe wackeln, den Kopf schütteln; — prim. kivati (kakor je tudi v drugih slovanskih jezikih).
  31. kímavəc, -vca, m. 1) der Kopfnicker; — der zu allem "ja" sagt, nk.; — ein schläfriger Mensch, Kras- Štrek.; — der Kopfnicker (ein Muskel), Erj. (Som.); — 2) der Monat September; ( nav. kimovec); — 3) das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), BlKr.
  32. kímavka, f. 1) die Kopfnickerin; — 2) die Küchenschelle (pulsatilla), Z.
  33. kímavnica, f. = kimavka 2), Z. (kimovnica) Jan., Strp.
  34. kimina, f. = kimena, kumena: zelje s kimino potresti, Ravn.
  35. kı̑mpež, m. = kinkež, ciza, zweirädriger Karren ohne Kasten, Cig., C., SlN., Gor.
  36. kı̑ncati, -am, vb. impf. nicken, Fr.- C.; glava mu je težko kincala, LjZv.; klanec je, konjiča kincata z glavami, Glas.; wackeln, C.; voz kinca, der Wagen wankt (auf holperigem Wege), Z.; vaga kinca, Z.; — nam. kimcati.
  37. kı̑nč, m. der Schmuck, der Zierat, die Zierde, Cig., Jan., nk.; — der Schatz: kinče si spravljati, ogr.- Valj. (Rad); — prim. madž. kincs, der Schatz, Mik. (Et.).
  38. kı̑nčati, -am, vb. impf. schmücken, zieren, Cig., Jan., nk.
  39. kínčiti, kı̑nčim, vb. impf. = kinčati, Cig., Zora.
  40. kinīn, m. neko zdravilo, das Chinin, Cig. (T.).
  41. kíniti, kı̑nem, vb. pf. 1) eine nickende Kopfbewegung machen, Alas.; z glavo k., Dol.; — winken, Hal.- C.; — 2) tudi: impf. trava ne raste več, ampak kine, C.; ajda po mrazu kine, Z.; — k. k čemu, für etwas eingenommen sein, Cig.; — prim. stsl. kyti, nicken.
  42. kı̑nkati, -am, vb. impf. nicken, Cig., Soška dol.- Erj. (Torb.); dremaje k. z glavo, Cig., Jan.; (beim Gehen) wanken, schwanken, Mur., Cig., Jan.; — zweifeln, Cig.; — nam. kimkati, prim. kimati.
  43. kı̑nkavt, m. 1) der Nicker, Z.; — 2) = kinkež 2), Cig., Gor.; na kinkavtih pripeljati, Škrinj.
  44. kı̑nkež, m. 1) der Nicker, Z.; — 2) ein zweirädriger Handkarren, Cig., Jan.; — prim. kimpež.
  45. kínkniti, kı̑nknem, vb. pf. einmal nicken: z glavo k., Jurč.; — überkippen, Cig.; dremaje z voza kinkniti, Z.; — zid je kinknil, die Mauer hat sich gesenkt, Cig.
  46. kíp, m. = podoba, das Bild, die Abbildung, Meg.; Jan., vzhŠt., ogr., kajk.- Valj. (Rad); — das Vorbild, ogr.- C.; — pos. ein plastisches Bild, das Standbild, die Statue, nk., jvzhŠt.
  47. kípati, -pam, -pljem, vb. impf. s trudom in težavo iti: kipala sem gori po bregu z vrečo, Gor.- DSv.; — menda = kimati.
  48. kı̑pək, -pka, m. svečni kipki, die Kerzenabfälle, Cig.
  49. kipẹ̑nje, n. das Aufwallen einer Flüssigkeit, die Wallung; das Ueberlaufen (beim Sieden); morsko k., die Meeresbrandung, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.; die Effervescenz ( chem.), Cig. (T.).
  50. kipẹ́ti, -ím, vb. impf. aufwallen, aufsprudeln; beim Sieden überlaufen: mleko kipi; — sveča kipi, die Kerze rinnt, C.; — branden (o morju); — aufgehen (o testu), Jan.; — aufschwellen, Cig.; mrliči začno k., Pohl. (Km.); — kvišku k., emporragen (o gorah), Jan., nk.; — jeza mu je kipela v srcu, der Zorn bestürmte sein Herz, Cig.; vse je kipelo v njem, er war in großer Aufregung, Cig.; duh ji kipi v nebo, erhebt sich, Ravn.; — in reichlichem Maße hervorkommen, nk.
  51. kípniti, kı̑pnem, vb. pf. aufgehen (vom Teige), auflaufen; kruh neče kipniti, je že kipnil; (tudi impf. jvzhŠt.).
  52. kípnjenje, n. das Aufgehen (des Teiges), Z., jvzhŠt.
  53. kiposlǫ̑vje, n. die Ikonologie, Jan.; — pogl. podoboznanstvo.
  54. kipotvǫ̑rstvọ, n. die Bildhauerei, Zora; die Plastik, Jan.
  55. kir, pron. rel. = ki, Trub., Dalm., Krelj, Jsvkr.; — iz stsl. kъdeže, Mik. (V. Gr. III. 149.).
  56. kı̑s, m. 1) der Essig, Mur., Cig., Jan. ("novozložena beseda", Mur.); — 2) das Oxyd, h. t.- Cig. (T.); — 3) die saure, weinerliche Miene, das Weinen: kes in kis, ZgD.
  57. kisȃł, -li, f. saure Speise(n) ( n. pr. kiselo zelje, kisela repa, itd.), Notr., Gor.
  58. kísanje, n. 1) das Säuern, Cig.; — 2) die saure Gährung, Cig., Jan., Sen. (Fiz.); — 3) trotziges Weinen, C.
  59. kisár, -rja, m. der Essigerzeuger, der Essighändler, Cig., Jan.
  60. kísati, kı̑sam, -šem, vb. impf. 1) säuern; jedi k.; — 2) k. se, in der sauren Gährung begriffen sein, sauern; vino se je začelo kisati; — 3) k. se, ein saures Gesicht machen, raunzen, trotzig weinen; kaj se kisaš? zakaj ne ješ?, Ravn.- Valj. (Rad); k. se in kujati, LjZv.; — vreme se kisa, das Wetter ist unfreundlich, Z.; — 4) intr. kisati, gähren; mošt kisa, Habd., Dict., Hip. (Orb.), Ravn., Valj. (Rad), Dol.
  61. kísełəc, -łca, m. 1) neka vinska trta = kurbin, Vrtov. (Vin.); — 2) der Sauerstoff, (kislec) Vrtov. (Km. k.); — 3) kiselo vino, jvzhŠt.
  62. kíselica, f. 1) das Sauerwasser, der Sauerbrunnen, Guts., Cig., Jan.; — 2) saurer Wein, Mur., Št.; — 3) der Sauerampfer (rumex acetosa); — 4) die Säure: kiselice v sebi imeti, Vod. (Izb. sp.).
  63. kiselína, f. 1) die Säure, Mur., Cig. (T.), Valj. (Rad); ( nav. kislina); — 2) Saures, saure Speise(n), ( n. pr. kisela repa, kiselo zelje itd.), Svet. (Rok.); — 3) saure Milch, vzhŠt.; zvara in k., Pjk. (Črt.); — kíselina, Škrab. (Cv.).
  64. kisīk, * m. der Sauerstoff, Cig. (T.), Sen. (Fiz.); — rus.
  65. kisīkov, * adj. Sauerstoff-, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
  66. kíslica, f. = kiselica: 1) saures Getränk: saurer Wein, Cig., jvzhŠt.; (voda) kislica, der Säuerling, Cig. (T.); — 2) der Sauerampfer (rumex acetosa).
  67. kislína, f. = kiselina: 1) etwas Saures: Sauerkraut, saure Rüben, Z.; — saure Milch, C.; — 2) die Säure, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; kremikova k., die Kieselsäure, mravska k., die Ameisensäure, žolčna k., die Gallensäure, Erj. (Som.); žveplena k., die Schwefelsäure, solitarna k., die Salpetersäure, solna k., die Salzsäure, ocetna k., die Essigsäure, Sen. (Fiz.); ogljikova k., die Kohlensäure, Erj. (Min.); pruska k., die Blausäure, Vrtov., Cig., Strp.; — kíslina, Met.
  68. kisloròd, -rǫ́da, m. = kislec, kisik, Zv., Let.; — rus.
  69. kísniti, kı̑snem, vb. impf. sauer sein, in das Saure ziehen, Cig.
  70. kísovanje, n. der Gährausbruch, Dol.; — (kisovanj, m., Mur., Met.- Mik.; kisovȃnj, Valj. [Rad]; kisovȃj, kar teče iz soda, kadar vino vre, Štrek.; "nejasna beseda; v drugem delu tiči morda nem. Wein," Štrek. [LjZv.]).
  71. kı̑šta, f. = zaboj, die Kiste, der Verschlag, die Truhe; — iz nem.
  72. kìt, kíta, m. der Walfisch, Cig., Jan., nk.; grenlandski k., der grönländische Walfisch (balaena mysticetus), Erj. (Ž.); — kiti, die Fischsäugethiere, die Wale (cetacea), Erj. (Ž.); — prim. hs. kit, stsl. kitъ iz gr. κη̃τος.
  73. 1. kíta, f. 1) die Flechte, die Haarflechte, der Zopf; kite plesti, razpletati; die Strohflechte ( z. B. bei Strohdächern); — k. prediva, ein zusammengedrehtes Büschel Flachs; — pogovor se plete na vse kite, Jurč.; — 2) die Sehne, die Flechte; kito si pretegniti; vsaka mišica ima dve kiti, začetno in končno, Erj. (Som.); — 3) der Ast, Habd.- Mik.; zelena k., ogr.- C.; cvetna k., die Guirlande, Jan. (H.); — der Blumenstrauß, Jan., kajk.- Valj. (Rad), Npes.-Vraz; der Strauß (thyrsus, bot.), Cig. (T.), Tuš. (B.); — das Strahlenbüschel ( math.), Cig. (T.); — 4) ein langer Zug, der Flug, die Schar (o ptičih), Cig., Jan.; k. jerebic, Zora; k. rac, Svet. (Rok.).
  74. kítast, adj. 1) zopfähnlich; kitast motvoz (okoli klobuka), Jurč.; kitasta baroka, die Zopfperrücke, Cig.; — 2) voll Zöpfe, Mur.; — voll Striemen: k. hrbet domov prinesti, Jurč.; — 3) büschelartig, Cig.; — 4) sehnicht, sehnig, Mur., Cig., Jan.
  75. kítica, f. dem. kita; 1) das Zöpfchen; eine kleine Flechte; na kítice tkane vreče, Zwilchsäcke, DZ.; — 2) das Flechschen, die Sehne; — 3) der Blumenstrauß, Cig., Jan., nk.; — 4) die Strophe, Jan., Cig. (T.), nk.
  76. kitoškŕga, f. kitoškrge, Meerzähne, Zahnröhren ( zool.), h. t.- Cig. (T.).
  77. kívati, -am, vb. impf. = kimati, ogr.- Mik., C.; kivajo z glavami, ogr.- Valj. (Rad); winken: z roko komu k., ogr.- Valj. (Rad).
  78. 2. kláč, m. = klatež, der Vagabund, C., DZ., Kras- Erj. (Torb.); (klać) Štrek.
  79. kláda, * f. 1) der Holzblock, der Klotz; klade z zagvozdo razbijati; — kos debla, ki se ima v deske razrezati, Notr.; len kakor klada, Z.; spati kakor klada; — 2) der Unterlagbalken, der Block einer Stampfe, Presse u. dgl., V.-Cig., C., Dol., Št.; kovaška klada, der Ambossstock, DZ.; — der Balken mit dem Zapfenlager der Mühlradwelle, Cig.; — 3) der Block als Fußfessel, der Stock, Dalm. (Reg.), Dict.; hlapca posadi v klado, Dalm.; jetnike iz klade odpeljati, Trub.; noge komu v klado stisniti, ogr.- Valj. (Rad); v klado koga dejati, Cig.; — pren. živino, katero najde poljak (poljski čuvaj) v škodi, žene v klado, iz katere jo mora gospodar potem rešiti, plativši po njej narejeno škodo, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.); — 4) die Lage, die Schichte, Mur., C.; — 5) das Stockwerk: omahniti s tretje klade, C.
  80. kladára, f. das Blockhaus, h. t.- Cig. (T.), Rut. (Zg. Tolm.).
  81. kládən, -dna, adj. Block-: klȃdno karanje = kladna kazen, Danj. (Posv. p.); — prim. klada 3).
  82. kladę́nəc, -nca, m. der Brunnen, DZ.; — hs.
  83. kládica, f. dem. klada; das Klötzchen.
  84. kládivnica, f. 1) die Hammeraxt, Cig.; — 2) das Hammerwerk, DZ.; — 3) der Hammerhai oder Hammerfisch (zygaena malleus), Cig., Jan., Erj. (Ž.).
  85. kládivọ, n. der Hammer; veliko k., die Vorschlage, Cig.; zobato k., der Zahnhammer, Cig.; — das Hammerwerk, Cig.; = pl. kladiva, C., Z.
  86. klȃdje, n. coll. Blöcke, Lagerholz, Cig., Jan., Nov.; die Grundbalken, C.
  87. kládnica, f. 1) große Holzaxt, V.-Cig., C., Hip. (Orb.), Dol.; goli razkoljejo s kladnico na polena, Ravn. (Abc.); — 2) eine Art Weinpresse, C.; — 3) das Futterschaff, C.
  88. klafáč, m. der Ungehöriges schwätzt, unflätige Reden führt, der Zottenreißer.
  89. kláfar, -rja, m. = klafač; der Schwätzer: ne kregaj se s klafarjem, Dalm.; — prim. nem. der Kläffer.
  90. kláfarski, adj. possenreißerisch, M.; unflätig: klafarske besede, klafarske pesmi, Zotenlieder.
  91. kláfast, adj. geschwätzig, Boh.; unflätig im Reden, C.
  92. klafáti, -ȃm, vb. impf. unflätige Reden führen, Zoten reißen; — prim. bav. klaffen = unehrbare Reden führen, Levst. (Rok.).
  93. klafę̑ta, f. schlechter Hut, der Schlapphut, Cig., C., Št.; der Hut ( zaničlj.); vzemi svojo klafeto in pojdi! jvzhŠt.; tudi: klofeta.
  94. klȃfra, f. geschwätziges Weib, C.
  95. klafrníca, f. = klobuk ( zaničlj.), Z., Dol.
  96. klȃftra, f. iz nem. Klafter; pogl. seženj.
  97. klafutáti, -ȃm, vb. impf. 1) schlapp, wackelnd, schleifend einhergehen, C.; — 2) herumlumpen, Z.
  98. klagovániti, -ȃnim, vb. impf. übermäßig jammern, klagen, BlKr.; — iz nem.
  99. klagováti, -ȗjem, vb. impf. jammern, Mur., C.; — iz nem.
  100. kláłən, -łna, adj. zum Schlachten gehörig, Schlacht-, Mur., Cig., Jan.; klȃłni kraj, der Schlachtort, DZ.; klalni vol, der Schlachtochs, Jan.; klalni dar, das Schlachtopfer, C.; — schlachtbar, (klaven), Cig., Jan.

   24.201 24.301 24.401 24.501 24.601 24.701 24.801 24.901 25.001 25.101  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA